Pozdravljeni.
Imamo sina trtješolca, ki naj bi maja šel k 1. svetemu obhajilu.
K verouku hodi redno, ga vozim.
Težava je v tem, ker ne zmoremo obiskovati nedeljskih svetih maš.
Imamo namreč še 2-letnika in dojenčka, mož je vsako nedeljo dopoldan službeno odsoten.
Sama enostavno ne zmorem k maši z vsemi otroki, sploh 2-letnik ne zdrži pri miru niti 5 minut, dojenček se še polno doji, precej joka.
Sploh dopoldan, ko dojenček malo zaspi, pripravim kosilo in če bi šli k maši, bi mi časa enostavno zmanjkalo.
Včasih, ko smo imeli samo 1 otroka, smo šli povprečno 2-krat mesečno k maši, čeprav je bil sine še majhen.
Sedaj mi to enostavno več ne znese.

Župnik pri verouku sina neprestano sprašuje za listke od sv. maše in da pač ne bo mogel k obhajilu.
Sama menim, da nima pravice, da to govori 8-letniku.
Sam je premajhen,da bi šel k maši in popolnoma nič kriv, če ga ne moremo peljati.

Kako rešiti nastalo situacijo?
Hvala.

Kako lahko tako občutljivo temo napišeš na ta forum, ko pa lahko pričakuješ le odgovore v smislu: kaj ga siliš, zakaj pa hodi, ovčica neumna, ipd. Razen seveda, če si takega odziva enostavno želiš.

Upam, da bom med nesmiselnimi odgovori našla tudi prijazne.

Ravno zaradi takih stvari mi je Cerkev presedla.

Pa še en bolj konstruktiven predlog:

Ga lahko pelje babica ali dedek? Ali gre lahko s kakšnim sošolcem in njegovo družino?
Se dogovrite z župnikom, da pridete kdaj med tednom in da to tudi šteje ? Župnik najbrž pozna vaše družinsko situacijo.

Ne vem, če vam je do tega veliko, staršem in njemu, potem pač stopi do župnika in obrazloži situacijo. Mogoče imaš pa koga iz sorodstva ali koga od prijateljev, ki bi ga lahko peljal v cerkev.

Mislim, da je najbolje, ce vse tole, kar si povedala nam, poves tudi zupniku. Ce je pravi, bo razumel… Vsaj nas bi. Srecno in lep pozdrav!

Pozanimaj se, kje v vaši bližini imajo maše tudi zvečer. Saj to v večjih mestih res ni problem.
Potem vprašaj, če imajo v vaši cerkvi prostor namenjen prav otrokom, dojnčkom. Tudi to je že v marsikateri cerkvi običaj. Ali pa se pozanimaj, kje potekajo družinske maše, pa tja pojdi. Tam dveletniku ni otrebno biti pri miru, dojenčku pa itak, da ne.

Duhovnik seveda ima vso pravico, da to tvojemu sinu reče, saj je resnično vprašanje, kaj bo imel tvoj otrok od prvega svetega obhajila, če ti nisi kristjan toliko, da ti je v krvi hoditi ob nedeljah k maši. Tudi nogometaši se ne sprašujejo, zakaj jih trener ne uporablja pri igri, če niso na treningih.

Malo razmisli, kaj vam vera sploh pomeni in se potem odloči, kako in kaj.

Župniku sem našo situacijo že razložila.
Žal nima razumevanja in je dejal, da je vse le stvar prioritet.
Nimamo sorodnikov, sploh pa smo se sem, kjer živimo preselili lani.

Saj vem, da je nea možnost obiskovanje maš s sošolci. Ampak kakor opažam, je obisk maše za večino zelo družinski dogodek in imam občutek, da bi bi naš fant vsiljen. Upam, da razumete.
Pravzaprav bi morda še šlo, če bi lahko takšno uslugo vrnili, a žal ne gre.

Župnik iz naše prejšnje župnije je bil neprimerljivo bolj razumevajoč in prijazen.

Posebnih maš za otroke v naši in sosednji župniji ni.
Večerne maše potekajo v župnišču v kapeli in prisotni so predvsem svojci tistih umrlih, katerim je maša namenjena.
Zotroki smo tam še bolj moteči. Bili 1-krat in nikoli več.

Saj gre lahko sam, razen če živite na zelo oddaljenem kraju.

Hm, a nedeljskih večernih maš nimate? Mi jih imamo, pa smo orto majhna župnija – pa za kjerkoli vem, imajo tudi zvečer mašo; ob 18h, 19h, 19.30. Kakor kje. A to pa ni opcija? Mož verjetno ni odsoten čisto celo nedeljo, ali kako? 12 ur vsako nedeljo?

Ker imam tudi sama doma petardo v obliki dveletne deklice, ti čisto verjamem, da ti s toliko starim otrokom ni za v cerkev, sploh če imaš še dojenčka in si sama za vse. Jaz bi na tvojem mestu izbrala eno od teh možnosti:
– ali otroka peljala in ga prišla čez eno uro iskat
– al pa ga poslala k nedeljski maši pač zvečer, saj še ni prepozno (mu še ni treba takrat v posteljo).

Mi niti nismo tako majhna župnija, pa nimamo nobenih večernih maš ob nedeljah, nobenih večernih maš ob sobotah, ki se ponekod štejejo za nedeljske,… Očitno je odvisno od župnika.

Samo zvečer je pa že mož doma? ALi sem jaz narobe razumela, da je dop odsoten? A kakšno sobico v cerkvi nimate?
Kaj pa maše malo dalj od vaše ali sosednje župnije? V kakšno večje mesto?

Sem kristjanka, ki gre k maši ob praznikih, ob mašah za svojce in poleti večkrat na Brezje, v glavnem, ko me srce potegne. Vsakonedeljsko obvezna prisotnost pri maši, če hočeš imet zakramente, pa tudi meni preseda. Ravno to je bilo v moji mladosti tisto, kar mi je župnike in cerkev nekako odbilo (vere pa ne!). To so stvari, ki naj bi cerkvi oz. oblasti v cerkvi dalo malo misliti, zakaj naj ljudje v cerkev hodijo nekako pod prisilo, ne pa iz lastnega vzgiba, kot je to delala moja mama. Ob nedeljah vidim v cerkvi predvsem otroke in starše, ki rabijo tisto štampiljko za obhajilo ali birmo, pa samo nekaj vztrajnejžev, za katere pa bi se ob njihovem siceršnjem obnašanju v življenju spraševala, po kaj le hodijo v cerkev?
Sem že babica in tole obveznost okoli prvega obhajila imamo tudi v hiši. Včasih vnukinjo peljemo, včasih pa tudi ne…Bomo videli kako bo, ker k verouku hodi redno.

Zanimivo, imate se za kristjane, sprejeli bi ugodnosti tega (zagkramenti) obveznosti pa NE.
Vse druge obveznosti z lahkoto izpolnjujete, ko pa gre za vero (ki je prostovoljna) pa se vam zdijo obveznosti preveč.
Prostovoljna je odločitev za vero in krščansko življenje, ko pa se za to odločite, pa to potegne s seboj tudi nekaj obveznosti.
Podobno – precej poenostavljena primerjava je kot npr. če se odločite da otroka vpišete v glazbeno šolo, to pomeni, da mora vse obveznosti po programu izpolniti, da bo opravil končni izpit.
Tako je tudi v veri, ne morete samo prejemati, ampak morate tudi sami nekaj truda vložiti v to.
Vera še zdaleč ni prisila… komur je težko izpolniti tistih nekaj obveznosti, potem je njegova vera pod velikim vprašajem…

“ena zaskrbljena mami”, verjamem, da je težko z tremi majhnimi otroki, a “kjer je volja je tudi pot”.
Če ne v vaši župniji, pa je v sosednji maša zvečer (tudi če je v kapeli, naj eden od staršev pelje samo večjega otroka, če se ti zdi moteče, za druge, če bi šli vsi) morda se z župnikom dogovorite za obiskovanje sobotne večerne maše, namesto nedeljske, itd… še nekaj možnosti je…
tudi ta, da pokličeš mene, da ti čuvam mlajša otroka, ali k maši peljem večjega …če si z Dolenjske 🙂

Z zgoraj napisanim se nekako ne morem strinjati.
Jaz osebno striktno ločim Cerkev, ki je zame institucija in vero. Tako da mene vse tisto, kar je pod “moraš” avtomatsko odbije, ker enostavno ne prenesem pranja možganov in prisile! In pri nas v župnji je, žal, tako.
Hči si je sicer zaželela, da bi hodila k verouku, zato njeno odločitev spoštujem in ker je še majhna, jo tudi sama vsako nedeljo peljem k maši. Žal moram pa tudi reči, da se z veliko izjavami, ki jih slišim od župnika ne strinjam. O tem se doma s hčerko tudi pogovarjava. Na koncu se bo tako ali tako sama odločila, meni je zaenkrat pomembno, da ji v tem slučaju predstavim več vidikov in ji pustim svobodno izbiro.

Če si doma v Račah, sigurno ne boste imeli obhajila, ker ne obiskujete maš.

Z zgoraj napisanim se nekako ne morem strinjati.
Jaz osebno striktno ločim Cerkev, ki je zame institucija in vero. Tako da mene vse tisto, kar je pod “moraš” avtomatsko odbije, ker enostavno ne prenesem pranja možganov in prisile! In pri nas v župnji je, žal, tako.
Hči si je sicer zaželela, da bi hodila k verouku, zato njeno odločitev spoštujem in ker je še majhna, jo tudi sama vsako nedeljo peljem k maši. Žal moram pa tudi reči, da se z veliko izjavami, ki jih slišim od župnika ne strinjam. O tem se doma s hčerko tudi pogovarjava. Na koncu se bo tako ali tako sama odločila, meni je zaenkrat pomembno, da ji v tem slučaju predstavim več vidikov in ji pustim svobodno izbiro.[/quote]

težava pri tebi je ta, da enačiš katoliško vero z vero na sploh. Vsak ima lahko vero, ampak le tisti, ki sprejme katoliško vero bo, če je koliko toliko pri sebi pač sprejel vse. Če ne sprejme vse obveznopsti in darove, zame ni katoličan, ampak neka spakedravščina. Pač, ima svojo vero, ki pa je daleč daleč od katoliške. Zato ne vem, zakaj rint v cerkev, če ne moreš se it njenih navodil.

Draga mama, to je seveda logično, če ga ni k maši potem res ne more k sv. obhajilu.
Maše so tudi ob sobotah zvečer in ob nedeljah zvečer.
Župnik ima žal prav.

Z zgoraj napisanim se nekako ne morem strinjati.
Jaz osebno striktno ločim Cerkev, ki je zame institucija in vero. Tako da mene vse tisto, kar je pod “moraš” avtomatsko odbije, ker enostavno ne prenesem pranja možganov in prisile! In pri nas v župnji je, žal, tako.
Hči si je sicer zaželela, da bi hodila k verouku, zato njeno odločitev spoštujem in ker je še majhna, jo tudi sama vsako nedeljo peljem k maši. Žal moram pa tudi reči, da se z veliko izjavami, ki jih slišim od župnika ne strinjam. O tem se doma s hčerko tudi pogovarjava. Na koncu se bo tako ali tako sama odločila, meni je zaenkrat pomembno, da ji v tem slučaju predstavim več vidikov in ji pustim svobodno izbiro.[/quote]

težava pri tebi je ta, da enačiš katoliško vero z vero na sploh. Vsak ima lahko vero, ampak le tisti, ki sprejme katoliško vero bo, če je koliko toliko pri sebi pač sprejel vse. Če ne sprejme vse obveznopsti in darove, zame ni katoličan, ampak neka spakedravščina. Pač, ima svojo vero, ki pa je daleč daleč od katoliške. Zato ne vem, zakaj rint v cerkev, če ne moreš se it njenih navodil.[/quote]
Sama verjamem, da sem katoličanka. Saj sem napisala, da smo v drugačnih razmerah hodili k maši in menim, da spet bomo, ko otroi vsaj malo zrasejo.
Ne moreš enačiti glasbene šole in ostalih interesnih dejavnosti z mašami.

Glede glasbene in ostalege se odločiš glede na čas, glede na to kdaj so.
Maše so ob določenih dnevih, urah in pika.
Ne zdi se mi pošteno, da bo imel moj otrok težave samo zato, ker imamo obveznosti, ki zelo otežkočajo nedeljsko bogoslužje.
Pa vendar z otroki molimo vsak večer, pred skupnimi obroki.
En otrok, katerega starši niti pod razno ne živijo po pravilih katoliškega nauka bo brez težav lahko šel k obhajilu samo zato, ker ima babico in dedka, ki ga vodita k maši.
Mi pač nimamo sreče z babicami.

Poleg tega se življenjski ritem spreminja in 50 let nazaj je bilo obiskovanje nedeljskih maš gotovo eostavnejše. Prav gotovo ob nedeljah ni bilo toliko ljudi po službah in prav gotovo, je bilo več babic in dedkov, ki so šli k maši ali poskrbeli za mlajše otroke, morda celo pomagali pri kosilu.

Je tudi naš župnik izjavil:”Kjer je volja, je tudi pot.”
se strinjam.
Toda za kakšno ceno?
Da mož pusti službo?
Da se prevažamo še ob nedeljah na desetine km, zato, da bo otrok le dobil tisti listek?
Menim, da se k maši ne gre zaradi listka. Zato bomo takrat, ko bomo lahko, spet redni obiskovalci naše farne cerkve.

Kako naj vendar prejme nekaj, česar ne razume?
Začnite hodit k maši vsi. Je pa naporno.

nisem brala odgovorov, ampak vem da so nekateri župniki nepopustljivi. Moj otrok zato ne hodi k verouku, ker jaz pač svojega življenja ne bom podredila sveti maši in zame je krščanska vzgoja še vse kaj več kot pa nedeljska sveta maša. Jaz imam okrog sebe kup ljudi ki redno hodijo k sveti maši, amapk njihovo življenje je pa vse prej kot krščansko. Če pač ne gre, ne gre, mi gremo še vedno k maši ko nam to uspe, da bi hodila vsako nedeljo mi pa ne pride na misel. Sploh pozimi ko je mučanje nas cele vikende ni, a potem ko v nedeljo rpidemo domov, naj gremo pa najprej k maši, ap ne zato ker si to želimo, ampak zato da bo otrok imel listek? Že v naših časih smo barantali s temi listki…skratka se pač odpoveste verouku in zakramentom, ki jih človek lahko, če ima željo po njih, pridobi kadarkoli v življenju. Če boste vi ohranili vrednote, ki jih uči krščanstvo, ne boste izgubili, izgubila pa bo Cerkev.Vernika namreč. Tud mi imamo tako svetega žipnika, da misli da bomo opustili vse dejavnosti in bo otrok svoj prosti čas namenjal maši, verouku in molitvam.

Pak.mak, imaš kar prav.

Varjanka, ne mi o tem, kaj je naporno.
Eden izmed otrok ima kronično bolezen, ki vzame ogromno časa, truda, skrbi, dela obema z možem.
Mi je rekla enkrat ena gospa, da ona vstane zgodaj zjutraj in gre k jutranji maši.
Ja fino, ampak eni imamo takrat službe.

Eno je, če vzameš zdravega 8-letnika k maši, drugo pa, če grem sama s tremi, od katerih sta 2 v pleničkah in eden še precej bolan.
Poleg tega so obveznosti tudi doma in če sem dopoldan sama, mi gre s časom zelo na tenko.
Že tako hitimo cel teden.

To, da je vse stvar prioritet, drži. Tudi to, da tam kje je resnična volja, se tudi pot najde. Nesporno. Maše so v sobotah zvečer in veljajo za nedeljsko, pa če bi imela majčekno volje in šla magari v torek k maši s sinom, bi se verjetno tudi župnik malo drugače obnašal. Izgovorov, zakaj se ne da k maši, ima vsak malo morje. Te vprašam drugač: otrok je član, kaj pa vem – judo kluba. Gre sicer na sestanke kluba, na treninge pa ne hodi, ker ….poljubno navedi. Na nobenega ali pa mogoče na 2 letno. Boš pričakovala, da bo sodeloval na tekmah? Verjetno ne. Za treninge se ve, kdaj so, za mašo se tudi ve od pamtiveka kdaj so.,Maša pač ni nekaj, kar si je župnik izmislil za to,da sekira tebe in še koga. Maša je temelj, bistvo in osnova katoliške vere. Če bi ti bilo to jasno, takih vprašanj sploh ne bi postavljala.

Imam 4 otroke, 2 s PP. Nimam mame, nimam tašče, sčasoma sva se povezali z mamo sošolca najstarejše hčere. Ampak z leti. Na začetku sem hodila sama z dvema, včasih s tremi, včasih je šel sam mož. Do rojstva 4. otroka je bil mož odsoten tudi po 2-3 mes v kosu. Pa so šli zato vsi na vse krožke i, dejavnosti, tudi kuhali smo in tudi k maši smo šli. Če ne v nedeljo, pa v sredo. ALi četrtek, ampak šli smo. Župniku in katehistinji sem lepo povedala kako in kaj in tudi konkretno pokazala, da mi je še kako jasno, kako pomembna je maša. V liturgični zvezek sem napisala “bili pri maši med tednom, ker v nedeljo nismo mogli”. Menda imamo zelo zoprnega župnika, ampak mi nikoli nismo imeli problemov. Kdaj pa kdaj sva se pa tudi z mamo tega sošolca zmenili in je ena peljala oboje otroke.

2 letnik je komot lahko pri maši – na svoj način pač. Svoje sem podojila pred mašo, kot sem jih morala pred šolo, pa pred krožkom pa pred ne vem čem vse, kamor je bilo treba vozakat starejše otroke. Nič se ni ustavilo samo zato, ker sem jaz dojila. maša traja pri ajbolj zahojenih župnikih 50, 55 min. Razen novorojenčka tam do 6 tednov, bo vsak dojenček toliko počakal. Naš najmlajži ima 2 leti, je otrok s PP, k maši hodi od nekdaj z nami. Včasih malo poskače, kakšno reče, lani je znal tudi še razgrajat in sem ga nesla lepo ven, pa čez čas spet malo nazaj ali pa smo šli vsi skupaj domov. Zdaj z njim ni več problemov, vzamem pa s sabo knjigico, avto, igračko. Tudi 8-9 letnik menda ni več navezan na mamino krilo, da bi ne mogel biti v skrajnem primeru 20 min sam pri maši -ali kako? Nedlejsko kosilo se da na 3/4 pripraviti zvečer – tako da meni tvoji izgovori na osnovi mojih izkušenj ne zdržijo. Če ti je maša pomembna, če ti je karkoli pomembno, boš naredil vse, da boš do tega prišel Če ti je nekja brezvezno teženje enega frika, ki kar bv tam teži, potem je izgovorov za izvoz in vsak je dovolj dober. Obhajilo ni kr neki, nek žur in parada za žlahto, obhajilo je naslednji temeljni kamen krščanskega življenja – tega pa ni, če ni časa in volje za obisk maše.

Še vedno ne vem, ali mož dela vsako nedeljo cel dan (12 ur?) in ali imate večerne maše.