imate v vaši družini skrivnosti
Take vsakdanje skrivnosti zagotovo so in slej ko prej pridejo na dan – nič posebnega.
Ob tej temi sem bolj pomislila na to,kar sem doživljala kot otrok – na ‘sramotne družinske skrivnosti’, ko se je le šušljalo o določenem sorodniku/ih,se tja ni hodilo oz se jih je izogibalo,meni kot otroku pa ni bilo nič jasno zakaj…danes sama sestavljam puzle.
Imamo najstnico, ki ima polno glavo in dušo svojih drobnih sladkih skrivnosti.
Vem, da piše dnevnik, a spoštujem zasebnost in zato vseh skrivnosti ne poznam, in prav je tako.
Jaz imam tudi kakšno skrivnost, enako gotovo mož, pa naš dedek tudi.
Meni se zdi to čisto normalno.
Imamo se nadvse radi, veliko se pogovarjamo, smo pa radi tudi individuumi s čisto svojimi skrivnostmi.
Za zdrav razvoj otroka bi morali odnosi v družini biti brez skrivnosti. Otrok mora vedet da je družina njegovo zavetje, kjer črpa in od koder bo naredil zdrav skok v samostojnost. Če je družina zavrta, bo zavrt tudi otrok. Starša morata otroka podpirat, hkrati ga spodbujat, da govori o sebi, ga tolažit, itd.. Če tega ni, če otrok ne sme pokazat čustev doma, oz če je zatiran, tlači v sebi občutja, kar pelje do bolezni, ki pa se seveda lahko pokaže v obliki depresije, hiperaktivnosti, brezvoljnosti, itd…
Seveda ko pride puberteta, morajo imet kake skrivnosti, ampak če je otrok že od malega navajen, da sta starša ob njem in ga varujeta v zdravem smislu, se bo prej obrnil v stiski na njiju kot če tega ni.