Ali verjamete v moč pozitivnih misli?
ok, takole bom začela.
Zaradi življenjske situacije, ki jo imam, sem se zatekla h knjigam. Trenutno se poglabljam v skrivnosti knjige The secret – Skrivnost, ki je baje med top prodanimi knjigami. Moram priznat, da so mi ene stvari, ki jih knjiga svetuje blizu, do enih pa sem malo skeptična.
Primer: Ko si nekaj zaželiš, npr. nov avto, knjiga svetuje, da moraš verjeti da ga že imaš. In knjiga celi svetuje, kako. Namreč, pretvarjat se moraš, da ga že voziš in ne vem kaj še vse. Halooo? Jaz si npr. blazno želim nove službe in sedaj se naj pretvarjam, kot da jo že imam, naj grem zapravljat denar itd.? Sicer verjamem, da smo kreatorji svojega življenja, da mogoče celo lahko s pozitivnimi afirmacijami pritegneš k sebi pozitivne stvari, ampak tole pretvarjanje pa se mi zdi, da lahko hitro padeš v kako psihozo.
Ne vem no… Kaj mislite vi? Ima kdo kako zanimivo izkušnjo?
Pozdrav vsem!
Imam zelo dobre izkušnje s področja pozitivnega mišljenja. Šla sem skozi zelo težka obdobja, morala sem preživeti in morala sem si pozdraviti dušo. Veliko sem zahajala v knjižnico, lahko ti napišem nekaj naslovov knjig, ki so mi spremenile življenje (Čudež življenja, Preprosto bogastvo, Počivališče duše, Živeti v svetlobi, Življenjska strategija, Resnice življenja, Knjiga o sreči, največ pa pa naučila Luisa Hay -sploh ne ve kako sem ji hvaležna-). Iz knjig sem se naučila kako dojemati življenje, kako se boriti proti slabemu, zlu, kako imeti rad sebe, kako pluti za matično barko, kako odpustiti sebi in drugim itd. Začela sem se spreminjat. Iz obsojanja sem prešla na razumevanje, iz zamer na odpuščanje, iz strahu na zaupanje itd.
Veš stvari ne delujejo tako kot si ti predstavljaš. Delujejo na duhovni ravni, ne na materialni. Jaz sem živ primer. Da ti napišem kako je bilo ko sem prodajala hišo. Pri vsakem potencialnem kupcu sem se kar tresla od želje in upanja, da se bo odločil in kupil hišo. Bilo jih je že cel kup, pa se nihče ni odločil, vsakega je nekaj motilo. V tem času sem brala knjigo od Luise Hay, poglavje na to temo, kako se je treba prepustit in ko bo pravi čas in pravi kupec, se bodo stvari uredile. In točno tako je bilo. Začela sem pozitivno razmišljat, nisem se sekirala, ko je prišel kdo na ogled, sem si rekla, ta že še ni pravi. Brez slabe volje sem čez nekaj mesecev prodala hišo, brez zbijanja cene, brez kakšnega teženja, kupec je prišel z denarjem, naštel denar in pogodba je bila sklenjena.
Tudi v partnerstvu se mi je zgodilo podobno. Vsa zagrenjena sem sanjala o moškem, ki me bo imel rad, pa ga ni bilo od nikoder, ko sem nehala z zagrenjenostjo, se je pojavil, še boljši kot sem pričakovala.
Tudi na področju financ. Morda se sliši neverjetno, toda to je resnica. Nisem imela niti za položnice, niti za hrano (dobro da sem imela vrt). Na tem področju mi je najboj pomagala knjiga Živeti v svetlobi. Začela sem razumevat, da pomanjkanje denarja zrcali blokirano energijo v notranjosti. Začela sem se odpirat in zaupat sebi ter se pustila vodit notranjemu vodstvu in danes sem zopet finančno preskrbljena, lahko rečem dobro situirana.
Moraš se poglobiti v napisano, delaj izpiske, preberi večkrat in počasi se ti bo začelo sanjati, kaj te knjiga želi naučiti.
Veliko užitka ob odkrivanju skrivnosti.
Jaz se ti pa čudim. Ne znaš sanjariti? Mislim, da je mišljeno v tem smislu, al ne? Pač, si zamisliš nekaj in sanjaš, sanjaš. Jaz sem mojster tega in res se mi je veliko stvari, o katerih sem sanjala, uresničilo.
Sem se pa ob tem naučila nečesa zelo pomembnega – pazi, kaj si želiš, da se ti ne uresniči.
Za vsake sanje se je sicer treba potruditi, ampak ko si že tako daleč, da veš, o čem sanjaš in kaj si želiš, je do uresničitve samo še korak.
Absolutno verjamem. V študentskih letih sem se gibala v krogih, ki so študirali psihično magijo po Slavinskem. Delali smo poskuse in še zdaj me spreletava ob rezultatih. Ko sem pisala diplomo, sem programirala dogodke tako kot sem si želela, da bi potekali. Spomnim se, da sem planirala nekoč pot do svojega mentorja in to, kako bo potekal razgovor. Ker sem kljub vsemu bila malo skeptik, sem si na poti na določenem mestu “sprogramirala” policijski avto in ko sem odša, je bil natanko tam kjer sem ga sama postavila. Moja diploma je potekala po mojih planih kot tudi en kup drugih dogodkov v mojem življenju.
Ni pa to samo pozitivno mišljenje ampak delovanje v drugih sferah.
Nisi nikoli sanjarila?
Korak od sanjarjenja do vizualizacije je majhen. Dodaj samo vonjave in otipe, bolj zivo sanjarjenje, pa bo.
Od vizualizacije pa do “nacrtovanaj poti” (o kateri pise ena zgoraj), je sicer malo vecji korak, ampak ni problema, ko obvladas. Ponavadi samo nimamo kondicije za kaj takega.
tud jaz berem vso literaturo, in moram povedat, da predno sem brala, se mi je dogajalo, da so se mi uresničile misli oz. sanjarjenja. moja sanjarjena so se odvijala predvsem pred spanjem in kot sem že rekla, se mi je nekaj teh stvari tudi uresničilo. ampak imam sedaj eno vprašanje.
imam močno željo in tudi misli po večjem denarnem dobitku, pa mi ne uspe in ne uspe. kaj delam narobe???
Jaz mislim, da karma dobro ve, zakaj tvojih želja ne usliši. Denar ni vse in marsikoga onesreči.
Mislim, da ni človeka, ki si ne bi želel zadeti na lotu, ampak je kar prav, da je takih, ki jim dejansko uspe, malo.
Jaz takih želja ne uvrščam na svoje sezname, temveč take, na katere imam vsaj minimalen vpliv in pomenijo tudi osebnostno rast.
Gre za staro znanje, ki je bilo vedno bolj ali manj skrivno uporabljano in omenjeno celo v Svetem pismu (“In beseda je meso postala” bi prav lahko tolmačili kot materializacijo energije). Tudi sodobna znanost se že dotika povezav materija-energija-zavest. Pozitivno razmišljanje mi kar precej pomaga pri vsakdanjih malenkostih, učinek pa lahko opažam tudi pri drugih. Primer: oseba je cca 2 leti nazaj doživljala krizo (brezposelnost, dolgovi, apatija). Bila je skoraj na tem, da reče “dost mam”. Začela se je igrat “to nisem jaz, ampak neka druga uspešna, zadovoljna punca”. Kljub neizpolnjevanju pogojev je dobila delo in po spletu okoliščin (pomanjkanje kadrov) je hitro prilezla višje. Nov krog ljudi ji je dal vzpodbudo za šolanje in še druge premike. Danes je res drug človek. Seveda pa je osnova delovanje in ne le vizualizacija, a le ta pripomore, da nas navidezna naključja vodijo dalje.
Tudi sin si je že nekajkrat uspešno vizualiziral spraševanja in tekmovanje.
Meni je nekega dne fizioterapevtka rekla, da zna biti, da moja nedonošenka (rojena s 25 tedni in 2 dnevoma) ne bo mogla hoditi. Slišala sem, da je to rekla. Bolj – zaznala sem. Slišat pa nisem hotela. Nekako si nisem pustila, da bi mi prišlo v možgane in pozavest. Resnično NIKOLI nisem pomislila, da bo z njo sploh kaj narobe.
Danes je krasna dveinpolletna punčka, resnično zelo gibčna, pričela je govoriti in se čez dan odvadila plenic. Velikokrat mi daje občutek, kot da je pa njej vse jasno, ne glede na temo. Terapijo so ji zaenkrat prekinili, ker je bila dr. zadovoljna z njo. In ob zadnjem obisku je terapevtka rekla, da jo je res zelo pozitivno presenetila, ker je kazalo, kot da morda ne bo hodila. Pa sem ji rekla: “Veš, tedaj sem te slišala, ko si to rekla. Pa si nisem pustila te poslušat. To je zato;) , zaradi mojih pozitivnih misli!”
Ma ja…
Tele new agevske teorije so itak preplavile vso populacijo in so blazno “in” in se na ta račun tudi mastno služi.
Nekaj resnice je v tem, se strinjam, ker naš biokompjuter-možgani se dejansko dajo do določene mere sprogramirati. DO DOLOČENE MERE.
Meni so vse te teorije pozitivnega mišljenja prepovršne. Zajemajo samo en mali del našega zavestnega uma, ki je pač daleč preplitek in premajhen, da bi zajel vse naše doživljanje in vso našo psiho, da ne rečem dušo. Misliti pozitivno z našim majcenim delom zavestnega uma, ki nam je dostopen, je kot zajeti vodo s čebrom in reči, da smo prijeli ocean.
Na te “fore” padajo ljudje,ki se svojih globin ne zavedajo. Življenje je daleč prekompleksna stvar, da bi si sploh lahko domišljali, da ga bomo obvladovali z enim majhnim delom zavestnega uma. Je že ok, da gojimo neko pozitivno naravnanost, a da si bomo pa domišljali, da bomo s tem vplivali na celovito kompleksnost našega življenjskega potovanja, je pa milo rečeno neumno.
Življenje se dogaja na mnogo plasteh in naša zavestna plast je še najtanjša in dejansko najmanj vplivna. Do določene mere jasno vpliva, a da bi pa vplivala na to, čez kakšne procese moramo iti, je pa utopija, da ne rečem aroganca.
Določene bridke izkušnje v življenju morajo biti, ker nas jačajo in ker se ob njih razvijamo. Obstajajo transpersonalne plasti v človeku, ki delujejo na naš zavestni del in v tistem trenutku naš um to lahko doživlja kot življenjsko polomijo, je pa v resnici točno tisto, kar potrebujemo. Ker ima življenje z nami lahko določen “namen”, če se tako izrazim.
Če dam bolj konkreten primer, lasten primer: meni se je življenje na eni točki sesulo, me hudo prizadelo in soočala sem se z nepopisnimi težavami, zelo praktičnimi, ki so ogrožale moje osnovno preživetje. Ni za opisat, kaj sem preživljala. Šla sem čez to, preživela, se okrepila, zadeve še niso dokončno razrešene, a ok, gremo v tej smeri.
Ker se moram ukvarjat s temi problemi, mi je bila onemogočena izpolnitev moje največje življenjske želje. Ni bilo izvedljivo, enostavno, ker me vsi ti problemi držijo nazaj. In nisem imela druge, kot da sprejmem situacijo. S tem da niti slučajno nisem pričakovala, da se bodo stvari tako slabo zasukale. Nisem bila prav nič “negativno naravnana”, ravno nasprotno, mislila sem, da se bo vse že uredilo, ker je tako prav. Sploh me ni skrbelo, potem pa čisti šok, ko se je vse zasukalo v kontra in me skoraj popolnoma uničilo. V tem vrtincu, v katerega me je potegnilo, je bila izpolnitev te moje globoke globoke življenjske želje popolnoma onemogočena.
Vsa ta situacija je bila obupna, a se je – seveda po mukah in prestanem peklu – izkazala za pravi blagoslov. Kajti našla sem eno drugo pot, ki me je dokončno izpolnila, našla sem, bom rekla malo dramatično, svoje “poslanstvo” v življenju, ki ga zagotovo ne bi našla, če bi mi bila omogočena izpolnitev te moje osebne želje. Bolj podrobno ne morem razlagati, ker je preveč osebno, a kar hočem reči, je to, da moj mali ego v tistih trenutkih ni vedel, zakaj mora tako trpeti, zakaj mu ni omogočeno, da uresniči to, kar mi je bilo “srce in duša” – izkazalo pa se je, da sem prišla do še večje, globoke izpolnitve RAVNO ZATO in EDINO ZATO, ker mi je bila blokirana ta moja prvenstvena želja. Hrepenenji sta seveda povezani, ker gre za neke vrste isto stvar, za mojo osebno pot skozi življenje, a vseeno sta konkretni želji na praktičnem nivoju med seboj izključujoči. In s tem ko so se mi zaprla vsa vrata, ko sem bila zablokirana z vseh strani, so se mi odprla ena druga, ki so me končno pripeljala tja, kjer vem, da moram biti in ki bodo nazadnje vodila tudi k morebitnemu uresničenju moje prve želje, s tem da bo ta na popolnoma drugem, višjem in bolj kakovostnem nivoju, kot bi bila prej.
Zato se mi zdijo tele zgodbice o “uresničevanju želja” prav smešne. Dokaj otročje, infantilne. Življenje ni v tem, da se ti “izpolnjujejo želje”, življenje je v tem, da najdeš svoj smisel, svoj globlji klic in mu slediš. Folk je žal totalno plitek in misli, da je sreča v tem, da imaš čarobno palčko, s katero mahljaš in dobiš to, kar si želiš. To je zelo površinski, plitek in poceni nivo, primeren za otroke, ne za zrele ljudi – jasno pa večina folka ni zrelega in išče samo neke instant rešitve, ne zna gledat cele slike.
Treba je poiskati notranji globlji tok, čutiti, kam se razvija tvoje bitje, kaj je tvoj klic…in to poslušati. Ne pa hiteti od ene želje k drugi. Zdaj se gremo očitno potrošništvo tudi pri duhovnosti. Zdaj prodajajo “kuharske” knjige, kako si “skuhati” uresničitev svojih želja. Nasvete, kako zadovoljiti potrebe naših malih egov, ki so ko froci, ki hlepijo po lepih in pisanih rečeh, ki prinašajo trenutno zadovoljstvo, večje slike pa ne vidijo.
In to je skrivnost te “the secret” – je recept za zadovoljevanje naših malih ego tripov, na nivoju potrošniške družbe, v kateri živimo. Naj se mi ureniči ta želja pa ta pa ona…lep avto, dober tip…” – ko otrok v trgovini z igračami. “Naj bodo igračke moje”.
Otrok pa jasno ne vidi globlje slike. Da je včasih potreben tudi NE in neizpolnitev želje, da zraste, da se sooči sam s sabo in s svetom. Otrok hoče, da se mu vse želje izpolnijo. Odrasli ve, da se nujno ne bodo, a to še vedno ne vpliva na njegov notranji mir in integriteto, tudi če ne dobi tiste lizike, pardon dobrega tipa/avta. res zrel človek ve, da je to morda zanj v tistem trenutku še najbolje – za njegov razvoj in integriteto.
Tudi NE je potreben v življenju, to učimo svoje otroke. Sedaj je večina folka totalnih otrok, so totalno nedorasli ko pride do “duhovnih” zadev in mislijo, da “duhovna rast” pomeni, da zadovoljiš vse svoje tripe, želje, ni važno, kako pomembni se ti zdijo. To je nivo ega in majhne, plitke osebnosti.
Zrelost je videti CELO sliko in včasih je zate nujno potreben ravno NE in zanikanje, zaprta vrata. Tudi to je del kompleksnosti življenja. Sploh sodobna zahodna družba blazno teži k temu, da bi ja iz življenja izgnali vse grdo in temno, vse ostudno, vse, česar ne moremo obvladovati, da ja ne bomo “negativni”, da bomo ja stalno in vedno “pozitivni” – to so bedarije. To je tako, kot bi hoteli vedno imeti samo dan, nikoli noči.Tudi noč je potrebna, tudi dolina, tudi dno – brez njih ni dneva, ni vrhov, ni vzponov. Vsak hrib ima svojo dolino – brez doline hrib ne obstaja! – a moderni zahodni človek bi rad samo skakal iz enega hribčka na drugi, imel same “pozitivne” izkušnje in se na celi črti izognil težkim in črnim – a ravno te so tiste, ki dajejo človeku globino in razvijajo njegovo integriteto, mu dajejo neko modrost navsezadnje, neko globljo, da ne rečem duhovno kvaliteto.
Tako da tile instant recepti za doseganje “momentov sreče” in skakljanje po vrhovih so do neke mere koristni, tega ne zanikam, ker je za nekatere težko sploh videti stvari v malo bolj optimistični luči in recimo, da je nek začetek, da se potrudiš vsaj z zavestnim delom uma videti stvari malo bolj svetle. Nekateri – oz.večina, saj zato pa so te teorije tako splošno popularne! – enostavno še vedno tičijo samo na tem majcenem delu svojega zavestnega dela in je že ta ves gnil in črn ter ga potem vsaj malo očistijo, malo zbalansirajo z nekim bolj optimističnim pogledom in se s tem toliko pomirijo, da grejo vsaj kak korak naprej. Samo to je vse zelo površinski nivo. Pravo delo se začne, ko samega sebe spoznavaš na vseh plasteh in tu so nekatere prav hudo temne in črne, a to je vse del nas, vse to je treba integrirati, samo res je, da se večina ljudi tega sploh zaveda ne. Ko znamo sprejeti tudi svoje “doline” in “črno noč” tako v sebi, kot v zunanjih dogokih, se šele zares razvije pravi “pozitiven odnos do življenja”, ki pomeni, da življenju zaupamo, TUDI TAKRAT, ko nam zaloputne vrata pred nosom in nas pusti na hladnem. Kakšno je to zaupanje, če zaupamo samo takrat, ko je vse fino in fajn? Takrat je jasno lahko zaupat – a prava kvaliteta našega zaupanja se pokaže, ko znamo zaupat takrat, ko ni fajn, ko je črna noč.
Ker smo le del celote, katere ne razumemo docela, ker ima življenje lahko z nami namene, ki jih v tistem trenutku s svojim malim ego tripom ne poznamo – zrelost in odraslost se je znati uglasiti z življenjem, mu zaupati ne glede na to, ali nam izpolni naše instant želje ali ne. In to je resnično “pozitivno mišljenje”, da gojimo v sebi neko ZAUPANJE v modrost eksistence in da smo v harmoniji z njo. Tedaj si ne domišljamo preveč, da smo blazno zaslužni za stvari, ki sploh niso v naših rokah, znamo gojiti neko ponižnost, ki je v tem, da se zavedamo, da je življenje in njegova modrost veliko veliko večja od naših malih majcenih umov, v katerih se vrtimo.
Modro nebo!
No, nek tak način razmišljanja je blizu tudi meni. Sem mnenja, da je vsaka situacija prava, tudi tista “negativna”. Mislim, da se iz teh na prvo žogo slabših situacij več naučimo oz. več potegnemo. Kot sem napisala na začetku, imam trenutno krizo. Veliko premišljujem, zakaj se mi je to zgodilo, kaj se nisem prvič naučila, ker se mi je situacija skorajda ponovila. Upam, da bom to sedaj razvozlala.
Pa kot sem napisala v prvem postu, to pretvarjanje je lahko varljivo. Je že res, da sanjarim, ampak da bi se pretvarjala, kot da neko stvar že imam, pa se mi zdi, da lahko hitro izgubiš tla pod nogami ali pa zapadeš v kako psihozo.
In to, kar si napisala za mnenje, ki velja danes, da moramo biti vedno pozitivni… Ne moreš biti pozitiven, če se ti dogaja slaba stvar! Po moje moraš te občutke sprejeti, jih občutiti v vsej bolečini. In ko jih sprejmeš, grejo stvari na bolje. Dnevi teme ti dajo spoznanja. Sami “sončni dnevi” in obnašanje, kot da ni teme, pa se mi zdi pometanje pod preprogo in bežanje od problemov.
Zato mi je sprejemanje “Skrivnosti” malo težje, ampak bom vseeno poskusila 🙂 Se mi zdi, da izgubit nimam več kaj.
Ko berem modro nebo, se spomnim na Učbenik življenja Martina KOjca. Ravno tako poudarja ZAUPANJE , pa tudi vse pozitivne občutke, odstraniti pa vse slabe – sovraštvo. jezo, tudi upanje, hrepenenje in pričakovanje (za te tri se čudim, a če pomislim, res za sabo puščajo razočaranje, če se ti nekaj ne izpolni). Tako da se je treba prepustiti prihodnosti v dobrem in slabem, saj naj bi to prinelo na koncu koncev zaželjeno. Tukaj globje filozofije ni, vendar je vseen treba večkrat prebrat in se poglobiti.
Absolutno je treba slabe in črne občutke sprejeti, ker so ravno tako del nas, kot tisti svetli, samo nočemo jih videti, jih potiskamo stran, režemo, potem se pa čudimo, da udarijo nazaj z vso silo.
Integriran človek sprejme vse plati življenja in se ne boji “negativnih” stvari, ničesar ne odriva. Niti žalosti, niti jeze, tudi maščevalnosti, ljubosumja, vsega “grdega”, kar ne spada v vzgojo za fine dame. To seveda ne pomeni, da sosedu zažgeš bajto, ker je njegova lepša, ampak da se sam s sabo pomiriš in sprejmeš tudi svoj negativni del – in ta s tem, ko ga prepoznaš in mu daš mesto, čudežno izgubi svojo moč.
vedno je point, da je treba stvari iz globin nezavednega privesti v zavest. Ko pridejo v zavest, ko jih zavestno doživimo, jih razumemo v pravi luči in takrat šele se pozdravijo. Klasika. In nič novega. To vam pove vsak psihoterapevt. In vsaj deloma se tega lahko loti vsak sam pri sebi.
Spomnim se prijateljice,ki se je borila s svojim ljubosumjem pri fantu. Bila je strašno ljubosumna na njegovo prijateljico, čeprav je vedela, da je brez veze in se je žrla ter obtoževala, da je tako ljubosumna, a ni si mogla pomagati.
Rekla sem ji, da je prvi korak iz tega začaranega koga, da najprej odstrani moralistično samoobtoževanje, ker je ljubosumna. Pač, je ljubosumna, who cares, saj ne pomeni, da je s tem koga ubila! Gre za čisto normalne občutke, prevelika drama ni potrebna. Naj to ljubosumje enostavno sprejme. Jebiga, je pač ljubosumna.To je človeško. To pa jasno ne pomeni, da teži in najeda svojemu fantu, ampak v intimi svoje sobe, ko je sama, ima pravico čutiti KARKOLI, tudi da bi tisto njegovo prijateljico najraje zadavila, fantu pa pregriznila vrat. Naj! To so samo občutki, ki so dokaj naravni pravzaprav. Pri ljubosumju gre v osnovi za tekmovalnost in občutek inferiornosti – “kaj ima ona, česar jaz nimam”. Rekla sem ji, naj se zapre v sobo, naj se usede na posteljo in naj bo maksimalno ljubosumna. Naj fantazira o tem, naj to doživlja v polnosti. Ljubosumje naj postane njena “meditacija”. Naj ga gleda, raziskuje in vidi, kaj se z njo ob tem dogaja.
res si je to dovolila in pritisk je popustil. Sprejela je svoje ljubosumje, se soočila s svojo sumničavostjo in negativno nastrojenostjo in stanje se je zelo izboljšalo. Vidno se je sprostila. S fantom je ostala skupaj, ona situacija s prijateljico pa se je razvodenela sama od sebe.
Samo kot primer. Pravico imamo do VSEH občutkov. Jasno pa z njimi ne smemo posiljevati drugih, ampak se je treba obrniti vase, to doživeti pri sebi.
Pač, dokaj preproste stvari, samo redki to dejansko storijo. raje krivijo druge ali pa se za slabe občutke obtožujejo. A vse je treba znati sprejeti, tudi plati pri sebi, ki jih raje ne bi imeli. To nam kvari podobo, ki jo gojimo o sebi, naš ego noče sprejeti, da smo lahko tudi tako črni in se raje počuti krivega. To je vse del ego tripa. S počutjem krivega za “črne” občutke si dvigamo moralno vrednost – s tem pa samo poglabljamo začaran krog. Vse, tudi “negativa”, je del nas. Če jo režemo in odrivamo proč, postane samo še manj obvladljiva.
To je ena stvar.
Drugo je to, da če se neka stvar v življenju stalno ponavlja, je treba zadevo raziskati in včasih zelo globoko brskati, kaj se skriva za nekim stalnim dogajanjem, nad katerim se nam morda tudi zdi, da nimamo moči. Zelo majhen del našega uma je zavesten, večinoma delujemo nezavedno in ženejo nas stvari, o katerih se nam v zavestnem delu uma še sanja ne. Prepredeni smo z globokimi vzorci tako na osebni kot na kolektivni ravni. Morda mislimo, da se za nekaj zavestno odločamo, a je v resnici bolj malokrat tako. To raziskati in se res soočiti s tem, je trd posel, a edini, ki je česa vreden. Siliti se v skrajno pozitivno mišljenje na tem majhnem koščku zavestnega uma pa je kot obliž na rano.
Če so kake rane bolj plitke, lahko tudi deluje, ne rečem. Včasih pomaga, da se bolj pozitivno naravnamo in s tem kak vzorec tudi spremenimo. Samo za resno reševanje problemov in soočanje z izziv življenja so pa taki ukrepi daleč preplitki, praskajo samo površino, globje ne sežejo.
Za Kojca sem slišala, brala pa ne:)
Vsi smo tu z določenim namenom. Razmislite o svojem poslanstvu in uporabite nadarjenost in talente, če ga želite uresničiti. Če boste ravnali tako, boste postali neskončen magnet za čudeže.
pozitivne misli
Najpomembnejše stvari na svetu ne nosijo oznak s ceno, saj jih za nobeno ceno ni mogoče kupiti niti prodati… Ključ do sreče je spoznanje, da ni pomembno, kaj se vam zgodi, ampak to, kako se boste na to odzvali.
Nikoli ne obupaj v življenju,
ki je tako čudovito,
a vendar tako nasmejano,
da živeti moramo naprej,
za tiste trenutke, ki jih
malo izkoristimo..
Pozdravljeni,
jaz verjamem v moč pozitivnih misli in zakona privlačnosti.
Imam materialne dokaze kako sem ustvarila svoje podjetje, ko sem začela razmišljati bolj hvaležno, veselo in vizualizirala svoj cilj tako živo, da mi je uspelo privabit okoliščine in ljudi, ki so mi pomagali pri odprtju podjetja.
Danes svetujem, pomagam ljudem razumeti zakon privlačnosti, da bi našli tako srečo kot sem jo jaz. Od leta 2011 intenzivno proučujem zakon privlačnosti in se veselim novih podvigov, predvsem pa se razveselim uspehov tistih, ki mi zaupajo svojo pot 🙂
Nekaj nasvetov. Vsako jutro in zvečer se zahvalim za vse dobre ljudi, vse pozitivne okoliščine v svojem življenju. Ko hodim se zahvaljujem vesolju, kozmosu, angelom, da ŽIVIM, da sem SREČNA! 🙂
Da v svoje življenje prinesemo čim več dobrih želja, si zapisujmo na list želje.
Vedno imejmo pospravljeno stanovanje.
Pomaga tudi roža KRASULA, ki privablja obilje…
LJUBEZEN POGANJA NAŠ SVET, VEČ LJUBEZNI KOT DAŠ, VEČ JO IMAŠ!
VEČIM LJUDEM POMAGAŠ DO ZDRAVJA, USPEHA VEČ DOBREGA SE TI ZGODI V ŽIVLJENJU 🙂
Prav rada dodam resnično izkušnjo: Ko se je sin (19let) odpravljal na novoletno žurko, sem mu, kot ponavadi, zdeklamirala par poučnih: …po pameti, sine…sam si odgovoren za svoja dejanja…če bo kaj narobe zaradi lastne neumnosti, me ne kliči…ipd. In on veselo nazaj:..ja ja mami…se pol vidmo…na urgenici, in je šel. A šment, že čez 1h me pokliče, naj ga pridem iskat k prijatelju, da se mu je koleno zataknilo, da ga boliiiiii in da je gotovo meniskus, tokrat na desni nogi…Tako se je končala njegova žurka in dobil je dobro učno lekcijo imenovano “Moč misli” in “Vse se zgodi z razlogom”…
Sem sama razmišljala o teh rečeh te dni. Prav to, kako moramo delovat, kot da so se nam stvari, ki jih želimo, že zgodile, da jih že imamo.
Jaz recimo potrebujem in si želim službo. Kaj torej to pozitivno razmišljanje oz. vizualizacija pomeni v mojem primeru? Naj se vsak dan uredim, kot da grem v službo? Naj se dejansko zapeljem na dvorišče (ja, točno vem, kje želim delat)?
Konkretno za moj primer – kaj naredit?
Mislim, da je večja umetnost kako negativne misli, ki se nam vrtijo po glavi (vsak ima svoj radio v glavi!) , spremeniti v pozitivne, predvsem v realne. Saj pravljice so lepe, samo slej kot prej padeš na realna tla in pravljice se razblinijo.
Stvarnosti ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš pogled nanjo. In kdo to obvlada, obvlada sebe in se lažje spopada s križi in težavami.
Če se še tako neumno sliši… Z mislimi res vplivamo na realnost, samo ne smeš to tako poenostavljeno vzet, ker to je proces. Pač vplivaš na svojo podzavest in pol verjetno deluješ v skladu s em. Pa vse naj bi bila energija in recimo, da malo je nekaj na tem…
Npr. meni se je enkrat nekaj sanjalo. Eno stvar sem si želela vsanjah, v realnosti pa nisem na topomislila. Taka močna želja se je po tej stvari pojavila v meni, da sem to v enem letu uresničila. Šlo je za drgao materialno stvar, takrat zame. Srednja šola.
Drugo – želela sem si nekje po tihem verjetno, na glas pa nisem priznala, opravljati neko delo. V zvezi z mojim hobijem. Po 2 letih kar to delam za hobi, sem tudi delo v zvezi s tem dobila. Nepričakovano. To niso stvar z danes na jutri i če bi obsedeno o tem študirala, pa mislia da bo kar hokus pokus čira čara, no ni tako…. Lahko sicer da so neke energije, pa da je to prepričalo delodajalko, da mi je dala delo 🙂 ker se poznava, nisem ji pa nikoli rekla nič. In npr.ker name je reiki deloval, odprava bolečine, od takrat vem da soneke energije in nikol ne veš.
Zdaj se moram znebit strahov v zvezi s poslom. Mi nekaj ne gre. Logično da ne, ker sploh ne morem delat tako kot hočem, ker me ovira strah in vse mogoče. Tako da če se tu prepričam, vem da bo uspelo.
Drugače pa te knjige… no ja, če pač zato mal bolj pozitivno razmišljaš, super. Drugač so pač mal skomercializirane.