Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Fantek namesto punčke

Fantek namesto punčke

Pre leti (približno 5 let nazaj) sem bila pri astrologinji, kjer mi je med drugim iz moje astrološke karte razbrala, da bom nekoč postala mamica fantka. Naj povem, da sem si od nekdaj želela deklico in da sem takrat ta namig astrologinje jemala kot hec in nanj skoraj pozabila. Vse do zdaj, ko sem zanosila in izvedela, da pod srcom nosim fantka. Sedaj pa se mi je vse sesulo. Želela sem deklico, mislila, da imam deklico, pa je nimam.

Ne mi pisat, da naj bom srečna, ker je otrok zdrav, da naj bom srečna, ker sem sploh noseča, ker nekatere niso, da sem patetična in še kaj. Ker sem nesrečna. In to resnično. Sama nosečnost me je začela obremenjevat, ne želim si poroda, ne veselim se otroka, sem v pravi depresiji. Ko vidim kakšno mamico z deklico planem v jok, ko me kdo od bližnjih vpraša kakega spola bo otrok spet dobim solze v oči.

Kaj naj storim? Kako naj se sprijaznim, da bom namesto deklice, dobila fantka?

Če misliš resno, potem ti svetujem pogovor s psihologom. Obstaja psihologinja na ginekološki kliniki, ki se ukvarja z nosečnicami.

Vzemi se v roke. Napisala bi ti najraje točno to, ker si prosila, naj ti ne pišemo. Vem kaj govorim, ker sem si vedno želela punčko. Imam dva fantka. Ne mislim imet več otrok. In veš kaj? Ju ne zamenjam.

Še malo tolažbe – če ne prej bo takoj ko se bo mali pišek rodil vse ok. Če si normalna seveda. Če pa ne boš sposobna sprejet tvojega fantka, ti pa nihče ne more pomagat.

nova
Uredništvo priporoča

Hihi, sorry, ampak sicer si verjeten že prej vedela, da imaš 50 50 možnosti, da dobiš željeni spol?

Mislim, da pol, ko bo otrok rojen, se boš s časom “nanj navadila” in ga vzljubila. Ne rečem, da bo to prvo sekundo po rojstvu, sploh, če je bil porod hud. AMpak bo tudi to prišlo. Boš videla, da te bo lahko osrečil tudi fantek. Morda boše bolj kot punčka…

Mal izklopi čustva in se bolj oziraj na pamet, da je pač narava narava in da ne moreš nič. Mislim, da s tem, da si tako negativno nastrojena proti otročku, mu nič dobrega ne delaš. 🙁
Res, poskusi se “zadržat” in preusmerit misli.

Punca, a ti to resno?

Ko sem jaz bila prvič noseča, je vse kazalo da bom imela fantka. Pa sem kupila moder voziček, modro previjalno mizico, modro hojico, celo modre zavese , da o oblačilih ne izgubljam besed. Rodila sem punčko.
Druga nosečnost…zdaj pa res bo fantek, bla, bla, bla….spet punčka.

Jaz sem si enizmerno želela punčko, mož fantka. Po drugi punčki je nastal tako visok prepad med nama, da ga še sedaj po 10-ih letih nisva uspela preskočiti. On se je odtujil ods kompletne družine, jaz obožujem svoji punčki, imam prijatelja, ki mi daje energijo za naprej in to je to.

Upam, da imaš boljšega partnerja oz. očeta fantka, ki prihaja , kot ga imam jaz in da boš tole hormonsko krizo čim prej predelala.
Držim pesti zate.

veš česa ne razumem? Kako si lahko tako neodgovorna, da se spuščaš v materinstvo, če očitno nisi sposobna tega? Če želiš izbirati, pojdi raje v trgovino, pa si kupi kaj lepega za obleči, če pa se odločiš imeti otroka, pa sprejmi to kar nosiš pod srcem. Tvoje je in ne moreš zamenjati. Tudi sama sem mama dveh sinov, pa ju nikoli ne bi zamenjala, ker mi pomenita vse na svetu. Sem pa tudi mati 7 tednov stare punčke in je ravno tako ne bi zamenjala, čeprav mi imeti deklico ni bil pogoj za srečo. in ravno opazke in komentarji, da sedaj sem pa verjetno srečna, ker je po dveh fantih punčka, dobim pike! Jaz sem bila srečna že prej! Mi smo samo želeli 3 otroke, ne glede na spol. Oprosti, ker nimam spodbudne besede, mogoče bo res najbolje, da poiščeš strokovno pomoč. Me pa pogreje tako razmišljanje. Govoriš oz. pišeš o živem bitju, katerega boš sigurno nekoč ljubila (upam!!!) in močno si želim, da ti bo kdaj žal za tako razmišljanje.

Sori, če ti ne smem napisat tega, kar si rekla, naj ti ne, potem ti lahko rečem samo tole:

Takoj, ampak takoj pojdi k psihiatru.

Ko sem bila prvic noseca, sem si zelela samo puncko. Nic drugega, opcija fantek ni obstajala, celo takoj sem kupila en fleten roza komletek za dojencka. Vedno sem si zelela samo puncko.

A ker seveda obstaja moznost, da je puncka le fantek, sem skusala to razumsko sprejeti, pa ni slo. Na UZ nisem upala vprasat za spol, ker ce bi mi rekli, da je fant, bi verjetno reagirala enako kot ti. Tako do konca nisem vedela za spol, neskoncno upala na puncko in se prepricevala, da ce bo fant, ne bo nic narobe.
Ma, ko sem rodila fanta, je bila najbolj normalna stvar na svetu, da je fant. Ce bi bil dojencek puncka, ga ne bi mogla bolj sprejeti. Bil je enostavno popoln.

To je moja izkusnja, ce ti je kaj v tolazbo. Ce si pa prevec obremenjena, ti tudi jaz svetujem klepet s strokovnjakom. Resi te dileme pred porodom.

Hvala za vse odgovore in tople besede.

Vbistvu se sama sebe sramujem, ker tako mislim in čutim. In zavestno si govorim, da moram biti vesela in zadovoljna, ampak v srcu čutim drugače. In zaradi tega me je strah. Mogla bi uživati, biti vesela, pa nisem. Partner se s spolom ne obremenjuje, niti ne preferira ne enega ne drugega, skratka mu je vseeno kaj nosim pod srcem in otroka se iskreno veseli, sama pa se počutim krivo, ker se ne morem oziroma ne znam veseliti skupaj z njim. Oziroma se ne znam več veseliti. Zaradi tega sem še bolj žalostna. Pogovorila sva se o mojih občutikih, ampak kot da srce noče sprejeti.

Tudi jaz sem si želela punčko. In jo k sreči tudi dobila. Ne vem kaj bi bilo, če bi se rodil fantek. popolnoma te razumem. Če bi vedela, da bo zopet deklica, bi zanosila, ker pa mi tega ne more noben garantirati, bo ostalo pri eni. Tako pač je. Ampak verjemi, ko se bo dete rodilo, boš pozabila prav na vse, tudi na spol. Srečno.

Če te to resnično obremenjuje se pogovori s psihologom, na zanemarit teh občutkov, ker se lahko po produ samo še poslabša – hormoni pa te reči.

Želim pa ti, da ti bo tvoj fantek pomenil vse na svetu.

Jaz te ne bom obsojala, ker vem, kako je če si močno želiš določen spol otroka. Tudi jaz sem si drugič močno želela punčko, ponovno. Najprej zaradi tega, ker je hčerka bila tako pridna, da se ne da opisat., drugič pa zaradi tega, ker si je sama želela sestrico. Potem sem izvedela, da nosim fantka. Občutki tako kot pri tebi, no, malce v blažji obliki. Smo ji začeli razlagat, kako je bolje da dobi bratca, da ji vsaj punčk ne bo jemal ipd. finte. Jaz se bom pa že nekako sprijaznila.

Sedaj…Ni za opisat, obožujem malega sinka, je prav tako ful priden, carta se dosti bolj kot se je prej hčerkica, dostikrat mi reče kako me ima rad in da je on moje sonce;-))) In resnično je.
In veš kaj, mogoče se ti bo zdaj zdelo nepomembno, ampak dejstvo je, da je največji zaklad in sreča,da imaš ZDRAVEGA otroka. Resnično.
Verjemi, da boš vzljubila svojega sinka kot bi tudi deklico, samo ne ga vzgajat v tej smeri, če veš, kaj hočem povedat. Pa vso srečo. Črne misli pa na stran.

Mogoče pa to ni tvoj zadnji otrok. Upanje umre zadnje. Kot ti je že ena napisala, da s temi občutki otroku ne delaš nobene koristi….To je sicer stvar posameznika koliko da na homeopatijo in podobne stvari, vendar če nekoč v prihodnosti obiščeš homeopata za tega otroka, ker ima raznorazne probleme, te vpraša tudi kakšna je bila nosečnost. Zamisli se kaj mu s svojim negativnim odnosom do njega delaš že sedaj. nekoč v življenju ti bo žal in za razmišljanje, kot za morebitne posledice!

Vem, da z negativnim razmišljanje, stresom in žalostjo povzročam škodo otroku, ampak kot sem že rekla, na razumski ravni si lahko dopovem, da je vse ok, ampak srca pa ne morem prelisičiti. In zaradi tega, sem še bolj žalostna in se sramujem. Svojih občutkov in tega, da bo moj otrok imel takšno mamo kot sem jaz.

Morda to res ni moj zadnji otrok, ampak trenutno si ne morem predstavljati kaj bi se zgodilo, če bi tudi v drugo pod srcem nosila fantka. Ne vem če bom sploh našla toliko poguma, da bi zanosila še v drugo.

Naj povem tudi to, da sem mislila, da se to kar se mi dogaja sedaj nikoli ne more zgoditi. Da se lahko obvladam, da se imam pod kontrolo, da je želja eno in da je realnost nekaj drugega. Da si sicer res želim deklico, ampak da se bom enako veselila tudi fantka. Pa moram priznati, da se ga ne. Da mi je spodneslo tla pod nogami, da se ne obvladam več, da se skoraj več ne prepoznam. I

Po moje bi ti pomagalo, če bi enostavno razumsko predelala, kaj točno tako povezuješ s punčko, da misliš, da to pri fantku ni mogoče. Vsa nepojasnjena čustva imajo zmeraj razumsko razlago in brezzveze se je mučit in obtoževat, če je rešitev v tem, da razvozlamo, zakaj čutimo tako, kot čutimo. In katere stvari smo v glavi tako močno nametali na točno določen spol, da nam škodi.

Tilia, ne sekerej se – v trenutku, ko boš rodila, bo vse to pozabljeno in par dni po porodu se boš samo še smejala, kako si sploh lahko kaj takega mislila in doživljala in boš govorila enako, kot 99,99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} žensk v podobni situaciji: “Ne zamenjam za 1000 punčk na svetu!”

Z mano je bilo podobno, sem pa ravno zato hotela vedeti, akj je, da bi imela še par mesecev, da si pospravim podstrešje, če ne bi bila punčka. Pa je bila. Drugič sem nekako vedela, da bo fant, še preden sem zanosila in se mi je to zdelo nekako normalno – in je tudi bil in mi je zdaj super. Te pa čisto razumem in žal mi je zate, ker ne moreš uživati v nosečnosti. To je prva učna ura, ki ti jo ponuja ta otrok – učna ura o sebi. Mislim, da s pametjo tu ne boš nikamor prišla, glava itak ve, da važno da je zdrav, bla, bla, to kar te muči, so občutki, čustva. Vprašaj se po njih – zakaj misliš, da bi bilo s punčko vse drugače. V življenju marsikaj negre po željah, umetnost je sprejeti, kar ti pride nasproti. Če stopiš do kakšnega psihologa ali psihoterapevta, bo to bližnjica do odgovorov.

Mi je žal, da sem te tako napadla, ampak res težko sprejemam tako razmišljanje, če vendar veš kakšne so možnosti. Mislim, da bi bilo res najpametneje, da si poiščeš pomoč psihologa, da če se ga že ne veseliš, ga vsaj sprejmeš. Veselje in ljubezen do tega otroka pa bosta prišla z rojstvom.

Ok priznam najbolj pogrešam kičaste oblekice in afnanje z modnimi dodatki za punčke, ker sem to sama kot otrok zelo oboževala. Stanovanje bi bilo najbrž bolj pospravljeno jaz pa srečna, ker bo nekdo končno cenil moje kuharske recepte, če bi imela punčko. Ampak nikoli mi ne pride na pamet, da bi bila žalostna ali zagrenjena, ker imam dva majhna zelo živahna fantka. Stanovanje je res vedno razmetano ampak, ker nimam časa pogosto jesti in lenariti saj mora biti vedno akcija sem vsaj vitka:) Tilia mogoče te le malo hormoni dajejo.

točno!

in zapomni si, da lahko na sebe egoističnega posameznika zdaj pozabiš, kajti od zdaj naprej bo v tvojem življenju vedno na prvem mestu otrok! Skrb zanj in kasneje borbe s samo seboj kako ob določenih momentih reagirat. Kaj je razumsko prav in kaj ti govori srce … veliko bo še situacij, ko se boš morala takole odločat.

zdaj imaš pa 2 možnosti … če si se pač odločila da zanosriš in donosiš otroka se čimprej razumsko sprijazni, če nisi tako močna pa pojdi do psihologa, kajti s tem svojim dobesedno otročjim mulanjem ne koristiš ne sebi ne otroku.

in … tudi jaz sem si neskončno želela deklico prvič, pa drugič tudi …. ampak obakrat je bil fant in sem to sprejela kot nekaj naravnega, tako pač je in konec … kot še mnogo stvari v življenju, na katere pač nimam vpliva.
nemogoče da bi ju imela še raje kot ju imam …

Pravilno je ena napisala : otročje mulanje!

Pa kaj zdaj boš pa čisto na dnu, ker mati narava ni igrala po tvojih pravilih? Kdo si, da se imaš pravico trmat: ne, jaz hočem punčko/fantka?

Sorry, na otroka nisi bila pripravljena in če si se odločila donosit ga ti toplo polagam na srce da na hitro odrasteš.

Pozdravljena,

te razumem. Vem kako je s tem. Tudi jaz sem si želelo punčko (prvič, še bolj pa drugič), pa imam 2 fanta. Je bila kar kriza (drugič), ko sem izvedela za spol. Vendar sem sčasoma sprejela in zdaj nam je super. Zdaj ti je najtežje, vendar se sama s seboj pogovarjaj, ne sramuj se. Boš videla, da bo dobro. Imam prijateljico, njena punčka je enake starosti kot moj fantek, pa je ni nič punčkasta, se upira… Veš, z vzgojo daš otrokom vse.
Ne boš verjela, razmišljam o tretjem otroku in zdaj bi mi bilo skoraj vseeno za spol. Resnično…

Ko sem bila jaz noseča,sem bila sama pri sebi ves čas 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} da imam deklico, celo zamišljala sem si jo kakšna bo. In res je bila deklica in čisto taka kot sem si jo zamišljala. Happy!!

Ma glej, meni je do petega meseca na ultrazvoku skoz kazalo, da bo fantek, pa sem si bolj kot vse na svetu želela punčko, na naslednjem ultrazvoku pa je gin. rekla: joj, a veste, da bo punčka. Ful sem bla srečna. Ampak glede na to kolk je punčka bla težavna (in je še) ne vem, če ne bi blo boljš, da bi se rodil fantek

tudi jaz sem si zelela puncke, pa je ginekolog ugotovil, da bo fantek. sem jokala, ampak sem se sprijaznila. ce bom imela se 1 otroka, zelim da bo fantek 🙂 Fantki so zakon.

Le pogumno

New Report

Close