Zdravo,

upam da bi boste lahko pomagali.

Živim v štiričlanski družini, in sem še študent, poleg tega sem gluha.

Oče je alkoholik, in ne vem več, kaj naj storim, oziroma, kako se naj do njega obnašam.

Vse delo v hiši sloni na mami in meni – večinoma na mami, ki je poleg tega še zelo bolana, in ima težave s hrbtenico. (zelo jo boli -posledice avtomobilske nesreče pred osmimi leti, poleg tega, da ima osteoporozo)

Brat je v MB, kjer tudi študira, za konec tedna pride domov, po sveže perilo, pa tako. Jaz študiram doma, dnevno hodim na faks, in nazaj; ker sem vozač. sem prisiljena slediti voznemu redu busa.

Doslej sem njegovo obnašanje ignorirala, toda vse zgleda, da bo to njegovo napijanje nekaj zrušilo. Kadr je pijan, se ga raje izogibam. Čudno mi je, ker je tako dvoličen – do mene je prijazem, mamo pa zmerja s prasico, kurbo hudičevo, in še kaj bi se lahko našlo… in to vpričo sosedov in svojih sorodnikov! Sama sicer takrat nisem bila prisotna, toda mama mi je povedala. Poleg tega ne stori nič, ko sosed obklada mamo z žaljivkami.

Imam problem, ker drugače je v redu človek – ko je trezen, seveda, toda jezi me njegovo obnašanje do mame, ker z njo ravna kot s predpražnikom, in ko ji je enkrat zagrozil, da jo bo udaril, odslej mama spi z nožem pod blazino. Ko se skušam z njim pogovoriti o čemerkoli – politika, šport… me odpravi,češ da sem ali premlada, da to niso moje zadeve ali pa preprosto zato, ker sem ženska.

Če še vztrajam pri temi, se razjezi, in začne vpiti. Takrat lahko ali ohranim mirno glavo, ali pa grem proč – jezi me, ker ne morem ničesar, ne da bi se spustila na njegov nivo, in ga začela obkladati z njegovimi napakami in žaljivkami. Velikokrat mi reče, da sem čisto taka kot mama, vendar to misli v slabšalnem smislu. Zagrozil mi je celo, da me bo udaril, kar me je šokiralo.

Brat vztraja pri mnenju, da je z očetom vse v redu, razen takrat, kadar se spre z njim. Takrat ga seveda, ko se z njim pogovarjam, obklada z žaljivkami in mu očita njegove napake. DO mame je brat hladen in ji očita, da ni skrbela zanj ipd, čeprav vem, da to ni res. Oba z bratom sva bila enakovredno obravnavana, in mama nama je želje brala dobesedno iz oči. Ko sem ga vprašala, zakaj se tako grdo obnaša do mame, mi ni znal zadovoljivo odgovoriti. Zmedena sem, ker je to čudno in ne vem, zakaj se brat tako obnaša do mame – razen če ga oče ni napeljal k temu, in ga hujska proti mami.

Sama imam dobre odnose le z mamo, z bratom in očetom pa ne. Brat me ima za nekakšno služkinjo – če ne naredim tega, kar reče, mi grozi, da bo odklopil internet, ki ga potrebujem za delo za šolo (seminarske. e – študij in podobno). Zdaj sama plačujem naročnino, čeprav internet uporabljava oba – kako je glede tega, si še sama nisem na jasnem. Oče pa… se ga hkrati bojim in sem zaskrbljena zanj. Bojim se ga, ker grozi, in tudi, ker je njegova pokojnina edini prihodek v družini, razen štipendij, ki ju dobivava z bratom. Skrbi me zanj, ker njegovo zdravje popušča – to leto je bil na urgenci, ravno tako tudi prejšnje leto – težave s prostato.

Mama mi je prijateljica, opora, hkrati pa križ, ker samo midve doma delava na vrtu in na njivi. Oranje in taka dela seveda postori oče, toda vse drugo morava midve, ker drugače on nič ne naredi.

Toda glavna težava, poleg alkohola, je njiva.

Kake tri leta nazaj je umrla teta, ki pa ni zapustila oporoke – umrla je zaradi nesreče pri delu na kmetiji. Dedičev je bilo pet, in očetu je brat, ki nam je tudi sosed, ponudil 1/5 kmetije, če mu oče zapiše pol njive, ki jo imamo tik ob hiši. Mamo je skoraj kap, ko je zvedela, kaj je naredil. Oče je zapisal sosedu pol njive, tako da je zdaj mama zagrenjena, ko pogleda skozi okno. Sosed že itak ima 3 parcele, mi pa nimamo nič, razen tistega nekaj gričevja in pol njive prihiši – če ne štejemo hiše, seveda. Oče je imel njivo pisano do smrti, vendar je dal pogodbo razveljaviti – vse za to, da bi dobil lastninsko pravico do tiste 1/5 kmetije, ki pa je zdaj že prodana, in ni nikake koristi od nje. Mi imamo služnostno pravico do kmetije, ker smo jo imeli v rabi 20 let, zdaj pa je polovico njive oče dal sosedu – dal, pravim, ker ni iz njune kupčije nastalo nič, kar nam bi koristilo. Hiša počasi propada – morali bi zamenjati streho in popraviti dimnik, ter še marsikaj drugega.

Jezna sem nase, ker sem svetovala mami, da naj ga pusti pri miru – ko je teta še živela, sem pustila, da mu je mama dopustila, da je živel pri teti, in delal zanjo, doma pa ni bilo nič postorjenega, ali pa še samo tisto bore najnujnejše. Toda takrat se mi je to zdela najboljša rešitev, ker sta se drugače doma stalno prepirala. To je bilo pred 5 leti. Počutim se krivo, ker se mi situacija zdi še težja, kot je že.

Sama sem priklenjena na hišo. Ne morem še nikamor, ker sem še študent, in še invalid povrhu. Poleg tega brat nagovarja očeta, naj hišo prepiše nanj. Kje bom potem jaz živela, ko starša umreta?

Jezna sem, ker sorodniki izkoriščajo očetovo zasvojenost z alkoholom. namesto da bi mu poomagali, ga vlečejo na konce in kraje, mu dajejo piti, in… oče dela za vse druge, za nas pa ne. Počutim se nemočno. Kaj naj sploh storim, da bomo še kolikor toliko normalna družina, ali pa vsaj družina brez alkohola?

Ne vem več, kako se pogovarjati z mojo družino. Mama mi toži, kako hudo je. Brat “šimfa” čez mamo, enako oče, in mama “šimfa” čez oba. Nobeden pa se noče odkrito pogovoriti o svojih problemih. Zmedena sem, ker ne vem več, kaj je resnica, in kaj je laž. Ne vem več, kako bi pomagala.

Rabim pomoč. Prosim, pomagajte.

Nisem bila v čisto enaki situaciji,te pa dobro razumkem, ker je tudi moj oče bil pijanec – dolgo let nisem vedela, ker sem bila otrok. Zmerjal in poniževal je mamo, včasih jo je tudi klofnil. Mene je to zelo bolelo in sem se zaradi tega zelo obremenjevala. Danes vem, da takrat nisem mogla nič storiti in da kot otrok tudi nisem bila dolžna. Zato bi ti svetovala in ti rada povedala, da so v življenju situacije in dogodki, na katere ne moreš vplivati in ne moreš nič pomagati. Tako pač je.

Da pa ne bi popolnoma čustveno porpadala, ti svetujem, da se osamosvojiš. Poznam punco, ki je glauha, pa kljub temu živi sama in je srečna.
Imaš mogoče kakšne sorodnike v bližini študija, ali pa možnost študentskega doma? Na tvojem mestu bi si poiskala pomoč in zaživela malo bolj mirno življenje. In razumi, da nisi ti kriva in da ne moreš nič narediti. Lahko le rečeš mami, če je pripravljena, da skupaj oddideta drugam. Če ne gre s tabo pa si sama poišči novo domovanje.

Ne računaj na nikogar, sploh ne na hišo. Če jo boš dobila prav, če ne pa se ne obremenjuj in si najdi sama svoj prostor pod soncem. In ne govori si, da si invalidm ker invalid je samo status in nevarna nalepka ki opravičuje nemoč človeka. Bodi močna in se dvigni nad svojo družino.