Enoletnik, dojenje in zavračanje goste hrane
Spoštovani,
prosila bi vas za mnenje in kakšen nasvet, saj sem tako “na tleh” glede tega. Moj sinček je včeraj praznoval 1 leto. Še vedno se dojiva in sem presrečna za to. Ne želim si ga še odstaviti, saj bi rada, da to naredi prostovoljno, ko mu bo dovolj (tudi če bo to po 2eh letih). Problem pa imam, ker se raje doji kot pa poje obrok goste hrane. Ta mesec je obupno. Je pa tudi zame grozen mesec to (naporno uvajanje starejše hčerke v vrtec, končala sem porodniški dopust in ostala brez službe, oba otroka že cel mesec močno prehlajena, sedaj tudi jaz … – vsega preveč res).
Bojim se, da mu s tem delam škodo, ker ne je goste hrane. Z uvajanjem le-te sva začela pri 5ih mesecih (sokci od 6ih) in nikoli ni pojedel dosti (polovico malega frutka je bil njemu vedno dovolj za en obrokec in pol se je dojil – morda tudi 20x ali več ali manj v 24ih urah). Ampak počasi sva napredovala in pri 9ih je jedel za mizo to kar mi. Potem pa se je počasi začelo zavračanje hrane. Prišli smo do tega, da tišči usteca zaprta in mu moram noter na silo stlačit, če hoče pojest – pa še to 3 žličke in je konec. Ta mesec je v roku 2 tednov tudi dobil 3 zobke (2x štirkico + spodnjo dvojkico, sedaji ima skupaj 9 zobkov, prvega je dobil pri 7ih mesecih) in ponoči se je prebujal neprestano, jokal, se dojil. Mučno res, da si ponoči mislim včasih kdaj bo tega konec!
Tudi lahcen se mi zdi kot peresce, mislim da nima več kot 9 kg. Pri 10ih mesecih v posvetovalnici je imel 8,89 kg (rodil se je 9 dni pred rokom, težek 3,120 kg, vedno je lepo napredoval). Pregleda pri 1 letu še nismo imeli.
Zanima me kaj menite vi glede hranjenja? Ali je bolje prekiniti dojenje in ga siliti z gosto hrano, da se je navadi nazaj? Povedati moram, da se doji vsaj 6 x čez dan (na obe dojki) in n-krat ponoči. Koliko spije nimam pojma. Tudi kadar ga občasno dam v varstvo k moji mami zavrača hrano (včasih tudi kaj poje, ampak bolj kruh, salamico, redko pa kuhano hrano) in ko pridem nazaj se komaj čaka podojiti. Namesto kosila je potem dojenje. In spet se počutim krivo, a delam prav ali narobe, da mu dovolim se dojit namesto pojesti kosila -se sprašujem?
Tudi kadar je zelo lačen bo pojedel le 2-3 žličke in potem se dosti podojil. A je to hudo narobe? A bi morala pogledati njegovo krvno sliko, ker ne dobi dovolj vitaminov iz goste hrane? Moram reč, da kadar je od volje bo pojedel tudi sadje, mesko, krompir, kakšno juhico ali mineštrico, da ne govorim o sladkarijah in slanih prigrizkih (skušam mu dajati malo), ne poje pa zelenjavice – vsega kot pravim pa poje dobesedno SAMO PAR ŽLIČK. Ko vidim fantka od kolegice, ki poje pri 1 letu cel krožnik ali celo 2 ne vem kaj naj si mislim o meni in mojem sinku.
Zdaj je noč in jaz ne morem spati in razmišljam kaj s tem otrokom naredit. Očitam si, da ga ne znam naučiti jesti. Doma mi pravijo naj neham dojit, saj da zaradi tega noče jesti prave hrane. Sama sem v dvomih, iščem odgovor pri sebi. Kako bo, ko bom dobila kakšno službo? A bo zdržal brez dojenja?
Prosim vas za kako izkušnjo, nasvet, tolažbo. V naprej hvala in lep pozdrav.
Rosi
Pozdravljeni, Rosi!
Vaš enoletni fantek se raje doji in večinoma zavrača GH, posebej zadnji mesec vas to zelo skrbi. Nikoli vse od 6m dalje ni pojedel veliko GH, vendar pa zdaj velikokrat tišči ustka skupaj in popolnoma odkloni. Najbolj vas skrbi njegovo zdravje in napredovanje, saj menite, da nima veliko več kot 9kg.
Dotaknili ste se možnih psihičnih in fizičnih vplivov, npr. naporne situacije, stresa v družini, ker ste izgubili službo, uvajate starejšo deklico v vrtec, otroka sta močno prehlajena in vi tudi. Pomislite, ali bi bilo mogoče, da fantek zdaj bolj odklanja GH kot prej tudi zato, ker vse to čuti in je to morda eden od načinov odzivanja? Verjamem, da je odklanjanje v taki stresni situaciji za vas zelo obremenjujoče, trudite se, pripravljate hrano za otroke, tudi s pozornostjo, da bi jim čim bolj pomagali s tem pri prebolevanju bolezni, potem pa … otrok noče jesti.
Je mogoče, da bi fantek odklanjal tudi zgolj zaradi polnega nosu, ga boli grlo, težko diha in/ali požira? Prehlajen majhen otrok kar pogosto odklanja GH. Je, kakšna hrana, npr. topla juha, ki je zdrava, pomaga odpirati dihalne poti, daje vitamine… ki jo je imel otrok prej kdaj rad ali jo je vsaj nekako pojedel? To bi se splačalo poskušati.
Na kupu imate dva fizično vsekakor ne nepomembna in mogoča vpliva: prehlad in zobenje. Tudi zobenje lahko otroka ovira, mu je neprijetno. Ste poskusili s kakšno bolj ohlajeno hrano, npr. hladnim sadežem, kar bi umirilo dlesni, morda da sam zagrize v jabolko (seveda v vaši prisotnosti), če jo bi zmogel drgniti? Dojenčke in malčke sadeži ponavadi zanimajo, radi jih vzamejo v roke, poskusijo, kaj se zgodi, če zarinejo zobke vanje…
“Bojim se, da mu s tem delam škodo, ker ne je goste hrane.”
***Lahko, da vam bo kdo to očital. Vendar je lahko reči, težko pa zares narediti tako, da bo delovalo in da otroka ne bomo silili in mu priskutili še nadaljnje hranjenje – otroci so na siljenje zelo občutljivi in si zelo zapomnijo, če je doma okoli hrane vedno nekakšno napeto vzdušje. Kako se temu izogniti, je kar umetnost. Zato takih kritik ne podpiram.
Vas pa spodbujam, da pri enem letu opravite tudi krvno sliko (morda bi jo v vsakem primeru), pogovorite se s pediatrom, naj pregleda otroka še pozorneje, njegov razvoj, zdravje, morda ugotovi, če mu kakšnih ključnih mineralov manjka ipd.. Tako boste bolje vedeli, kje ste, in boste ob treznem premisleku laže ukrepali.
Mogoče je, da določenemu otroku dojenje zadostuje dlje, pri nekaterih pa se manko, npr. v slabokrvnosti, pokaže že proti koncu prvega leta in je torej treba vztrajati z GH (posebej npr. nedonošeni ali če ima mati sama težavo s svojim zdravjem, zalogami vitaminov, mineralov…).
Zelo dobro, da je pri 9m jedel za mizo pri vseh družinskih obrokih. To je vsekakor cilj, posadite ga pri vsakem obroku za mizo. Poskusite biti kar se da umirjeni in prožni, morda pred prazen krožniček, naj si sam zaželi kaj, kar je na kakem drugem krožniku, pri vas, pri sestrici….? Morda bo zanimivo poskusiti kaj novega, npr. pobiranje graha ali fižola s prstki, torej uporabljanje rok in samostojno hranjenje? Morda bi pomagalo zamotenje z igračo ali čemerkoli, kar ga privlači? To vi bolje veste, kaj vse ste že poskusili, jaz le ugibam… in verjamem, da ste gotovo poskusili že veliko.
“Zanima me kaj menite vi glede hranjenja? Ali je bolje prekiniti dojenje in ga siliti z gosto hrano, da se je navadi nazaj?”
***Na to ni enoznačnega odgovora. Treba je poskusiti. Lahko se zgodi, da bo otrok jedel, če mu dojenja ne bomo ponudili, ga bomo torej zamotili. Morda ga bo moral prevzeti kdo drug, pri katerem otrok ve, da dojenja ni (kar ste tudi že poskusili). Druga skrajnost je, da bo otrok od omejitvi dojenja (recimo, da se odločimo dojenje zelo omejiti naprej za en dan) to težko sprejel in da bo tako v stresu, da sploh ne bo mogel, hotel jesti GH, da ne bo nič pojedel, da bo jokal in bodo razmere še slabše. Receptov ni. Rečemo lahko, da, omejite dojenje za dan ali dva in vztrajajte na nežen način, velikokrat ponujajte GH, umirjajte otroka, ga zamotite s prijetno igro.
Kruh in salama nista surova hrana, sta toplotno obdelana. Ne vsebujeta nujno dosti več/manj od druge kuhane hrane. Polnovredni sendvič s kruhom iz polnozrnate moke, s solato, klobaso, v kateri npr. ni konzervansov, je lahko celo kakovostnejši od rižote, v kateri je denimo oluščen riž in “nizozemska” zelenjava iz supermarketa. Namenoma malo pretiravam, ampak hočem zgolj poudariti, da pogledamo živila vsako posebej, da je tisto, kar bo otrok pojedel, čim bolj kakovostno, polnovredno, izogibamo se praznih kalorih in živil, v katerih vemo, da je zelo malo vitaminov in mineralov.
Menim, da bi bilo pri vašem fantku zelo koristno in nujno – prej kot omejevati dojenje – izločiti vse industrijske slane in sladke prigrizke, razne piškote in peciva iz bele moke, ker s tem dobiva prav te prazne kalorije, ima občutek, da je že nekaj goste hrane jedel, čeprav to seveda ni to. Vem, da se je temu težko izgoniti v današnjem času. Vendar pa prav ta hrana zelo zelo vpliva: izjemno lahko zniža apetit otroka, seveda poslabša njegovo odpornost, podaljša zdravljenje pri obolenjih, kot tudi to, da zelo vpliva na otrokovo razpoloženje – čedalje več raziskav potrjuje vpliv industrijsko predelanega sladkorja (pa naj bo beli, rjavi, melasa, pregret med v sladicah ali še kaj) na nemir, živčnost, razdražljivost, jokavost ali tudi hiperaktivnost otroka, torej spremeni njegovo vedenje in mnogi starši to že dobro vedo in prepoznajo. Priporočam, da najprej vse to skrijete in – tudi če otrok ne bo ničesar pojedel – tega ne date. Ni res, da je bolje, da otrok poje piškote, napolitanko, malo čokolade, kot da ne bi nič jedel. V tem primeru je še vedno veliko bolje, da se podoji.
Ena možnost bi bila tudi, da si mleko poskusite iztisnit in ga zmešate npr. z neko hranljivo zadevo, pa poskusite, ali bi tako lahko obogatili kalorično vrednost. Ta zadeva naj bo čim bolj polnovredna, torej ne industrijsko predelani kosmiči iz osiromašenega žitnega zrnja. Podobno lahko naredite s kakim rastilnskim mlekom, denimo riževo, mandljevo,… čeprav je kalorične vrednost teh živil dokaj skromna, saj ne gre za pravo mleko.
“Doma mi pravijo naj neham dojit, saj da zaradi tega noče jesti prave hrane.”
***Pogosto to ni rešitev. To so prazni očitki ljudi brez idej, ki ne vedo, kako vam pomagati. Očitno si boste morali pomagati sami. Lahko pa tisti, ki priporočajo, da se otrok ne doji, vsekakor vskočijo, prevzamejo otroka za eno dopoldne in poskušajo. In naslednji dan ponovno. In spet. Vztrajnost je tista, ki daje rezultate. V povezavi z umirjenostjo, pozitivno energijo in razumevanjem, da je otrok bolan, da ga muči zobenje… vse to je verjetno kombinacija vzrokov, s katero se soočate in ki vas seveda najeda od znotraj.
Lahko simulirate, da ste v službi. Recimo, da je vaša služba iskanje službe, ali recimo, da je vaša služba to, da okrevate, se pozdravite, si pripravit zdrave napitke, počivate in greste v gozd za kako uro se nadihat. Otrok pa je 8h v varstvu. Ali bo delovalo? Ali bo bolje? Ali bi teden dni take omejitve dojenja pomagal, da začne jesti GH? Ne vemo, ker ni mogoče vedeti, le poskusiti je mogoče, seveda če imate poleg mnenj tudi podporo in pripravljenost, da bi to poskusili.
Premislite, ali bi morda počakali, da otrok ozdravi – odvisno koliko vas potrebuje in je zavezan, koliko je v stresu zaradi vsega skupaj. Morda bo bolj umirjeno uvajanje GH, ko ne bo več močno prehlajen. I
Da bi kar ukinili dojenje otroku sredi bolezni, tudi ni ravno običajno, materino mleko ni voda, dobiva protitelesa, ki mu jih GH ne more dati.
Spoštovana ga. Mojca,
moram vam odgovoriti nazaj in se zahvaliti za tako čudovit odgovor. Hvala, da si vzamete čas in odgovorite in to še z zelo dolgimi in krasnimi odgovori, ki vzamejo čas. Res pohvalno!!!
Samo par komentarjev in morda eno vprašanje na katerega mi lahko odgovorite tudi čez nekaj časa (ko boste vse nujne prej dala skozi).
Danes sem res obležala in fantka peljala v varstvo pri mami (samo za 3 urce, ker potem tako moram po deklico v vrtec po 12ih). Vse kar ste mi napisala je tako res in se zelo strinjam z vami in bom probala maksimalno izkoristit napisano. Hvala še enkrat.
Naj pa izpostavim zdravo prehrano. Zanimivo mi je, da ste skoraj edina okrog mene, ki spoduja mnenje, da “ni bolje, da otrok poje piškotek, čokolado, napolitanko …, raje kot da je brez jest”. Tudi mene ti prigrizki blazno motijo, ampak imam občutek kot da se borim z mlini na veter! Prigrizki pri eni noni, drugi noni, tatiju, ko gremo kam na obisk, pa trgovine kar vabijo k nezravim prigrizkom – vsepovsod samo to se mi zdi. In potem hočem dobit malo bolj zdrav prigrizek, ampak potem ni dober nikomur, edino mami in edino jaz potem to pojem (npr. trenutno domače breskve in grozdje in očetovega vrta ali pa domači lešniki ali pa kruh iz pirine moke, ki sem ga slučajno ene 2 tedna pekla, ampak kaj je bilo – več ali manj za mamo). In potem se neham tuditi, ker je npr. domačega sadja toliko, da ga napadejo mešice in pojedli bodo pa npr. kupljeno grozdje iz Hoferja (ki je brez pešk). Deklica ima že 4 leta in tudi slabo poje – tudi sedaj v vrtcu (ne krompirja, ne mesa, ne zelenjave) in ko smo jo (pišem tudi zase, ker sem nazadnje tudi sama popustila in še sedaj popuščam, kar posledično privede do tega da tudi fantek zato kaj dobi, čeprav manj) hotela prepričati, da je pojedla par žličk mineštre so/smo ji potem ponudili za nagrado oz. spodbudo čokolado ipd. In če ne pa na skrito, da mama ne vidi. Tako je, čeprav sem verjetno vse sama kriva, ker nisem vztrajna in stroga, ampak včasih enostavno ne zmorem več. Poskrbim zase (ne rečem da jaz prigrizkov ne jem, ampak potem zdraven še vso zdravo hrano kot se le da) in ostale (deklico, fantka in moža) kar puščam naj delajo kaj hočejo – pa saj ne dobesedno, saj skuhati moram, ampak če ne pojejo ne oz. potem skuham samo to kar jedo. Egoistično, ampak morda bodo ko zrastejo vsaj kaj videli od mene. Tamala že sedaj me sprašuje: mama kaj je to zdravo, kaj pa to? In ve kaj je zdravo, ampak pojedla bo raje to nezdravo in to ne najboljše.
Kaj pa mene zanima: kaj ponuditi svojim otrokom kot prigrizek, ko greste npr. ven na sprehod, sedaj je bilo poletje in smo bili dosti zunaj in ne moreš stalno nekaj svežega pripravljat doma. Jaz raje grem na zrak kot da sem zaprta v stanovanju. Z mano je bila vedno: navadna voda iz pipe, morda kakšen sokec iz tetrapaka za posladek, banana, in potem grisini, slane palčke, običajno bel kruh, ker polnozrnatega punčka noče, ker ima noter zrnca. Ostalo pa niti ne, ker jabolka ne morem npr. v avtu lupit, jogurt mora v hladilnik. Prosila bi vas (ko boste na času) še za kakšen tak nasvet. Morda boste tudi kaki drugi mamici dali kakšno idejo za bolj zdravo življenje nas in naših otrok.
Poleg tega pa me zanima tudi – sedaj ko bo zima in sveže zelenjave in sadja, ki raste na vrtih ne bo – ali raje ponuditi otroku nekaj iz trgovine, pa čeprav veš da je vse špricano in strupeno ali raje nič od tega? Kaj potem? Ob tem času so bila običajno na razpolago domača jabolka (nešricana) in jih nisem kupovala, letos jih pri očetu enostavno nimamo in jih bomo morali kupiti. Kje vi najraje nabavljate sadje in zelenjavo? Samo za kak namig bi prisila. Hvala res za ves vaš trud in odgovore in lep pozdrav.
Utrujena mamica
Zelo sem vesela, da ste našli nove poglede in koristne informacije za razmišljanje, saj to je smisel našega dopisovanja, kajne, rešitev se pa ponavadi skriva v otroku samem ali v družinski situaciji, ne glede na razne nasvete.
Ja, žal v našem okolju res še vedno pogosto zasledimo prepričanje, da je bolje otroku dati slabo hrano kot materino mleko, zdrave sveže sokove, morda kdaj (npr. ob bruhanju, driskanju) nekaj ur tudi samo vodo ali čaje, da se prebavila in izločala (tudi sluznice) pomirijo. Na srečo čedalje več staršev prepoznava, kako slabo vplivajo razni prigrizki na otroka. Ne samo, da to ni rešitev, če otrok ne je, temveč samo zapolni želodček, otroka lahko sladkarije, sladka peciva, čokolada ipd. tudi razdražijo, vplivajo na živčni sistem, povzročajo celo hiperaktivno vedenje, toej da so otroci bolj nemirni, morda tudi sitni, jokavi, jih je zato teže hraniti. Otrok lahko začne zaradi take prehrane (sladkor, ojačevalci okusa ipd.) postopoma celo izgubljati občutek okušanja naravne hrane, vse mu lahko postane “nedobro”, premalo sladko, premalo intenzivno, sadje se mu zdi kislo, čeprav je v resnici zelo sladko, zahtevati začne tisto, kar vsebuje močne doze sladkorja, bele moke, ojačevalcev okusa… začaran krog.
Je pa izjemno težko to spremeniti že v svoji družini. Ne gre na hitro, nikomur ne morete nič prepovedati, npr. sebi, partnerju, le počasi lahko družino navajamo, da je tega manj doma, s tem da manj kupimo ali da kupimo tisto, kar vsebuje manj dodatkov in manj sladkorja,… To lahko traja leta.
Še teže se je soočiti s tako spremembo, kadar s sladkarijami nastopajo sorodniki, da bi s tem otroke malo pocartali. Ne morete svoj mami npr. kar reči, da dela otroku škodo, saj boste dosegli le to, da vas bodo obtožili neprimernega obnašanja, ravnali pa bodo enako, recimo ko vas ne bo. Postopoma se moramo s sorodniki in varuhi otroka pogovoriti, kaj otroku dela npr. težave, katere hrane bi želeli, da se izogibajo, prijazno, a vztrajno. Lahko traja nekaj časa, rezultati družinskih usklajevanj vsekakor niso vidni čez noč. Kdaj so lažji, kdaj pa tudi tako naporni, da morata starša dejansko kaj prepovedati, ampak naj to raje ne bo običajen način komunikacije. Se pa popolnoma strinjam z vami, da je občutek marsikdaj tak, kot da se borimo z mlini na veter, tudi sama to poznam.
Če imate domače sadje, pa kar vzrajno. Otrok naj ga z vami nabira, gre v sadovnjak, na vrt, kar zunaj jejte, naj vas vidi, da delate enako. Zgledi vlečejo, pri vsem, tudi prehrani, vendar učinek ni vedno takojšenj. Če otrok ne bo dobil prigrizka, bo sčasoma pojedel tudi breskve in grozje z vrta. Ali pa naj ima za alternativo nek drug domač sadež brez pešk, ne pa škropljenega iz marketa. Zakaj bi sploh zapravljali denar za kupljeno sadje, če je doma vsega dovolj. Vem, da je to težko reči, ampak otroci SE NAVADIJO, da to je za lakoto. Moramo jim dati izbiro, ni pa treba, da je to “trgovinska” izbira. Zame npr. ni izbira voda ali umeten napitek. Če noče vode, lahko dobi limonado, stisnjeno pomarančo, kaj naravnega iz sokovnika, jabolčnik izpod preše. Ne more pa dobiti sokca iz tetrapaka, ker ga pač nimam. In okoli tega ne delamo cirkusa. Izbire je dosti, otrok vidi, da mora izbrati in prej ali slej izbere. Če babica “uboščku” prinese tetrapak ali flašo neke pobarvane sladke pijače iz neke tovarne, seveda s tem daje potuho in se moramo odrasli pogovoriti.
Večinoma otroci slabo jedo zaradi prigrizkov, kaloričnih industrijskih sladkih napitkov, tudi sadnih sokov, ki so pogosto nezdravi in polni E-jev. KAr že veste. In to je odlično izhodišče, da sčasoma otrokom pri prehrani postavite meje višje. S tem jih ne ogrožate ali jih celo terorizirate, kot menijo nekateri. Nasprotno, s tem jim dajete bolje pogoje, da se njihovo telo pravilno razvije, da bodo zdaj in posebej kasneje v šoli tudi zaradi pravilne prehrane bolj umirjeni, skoncentrirani, namesto nervozni in sitni. S tem jim dajete zgled, da bodo nekoč sami znali skrbeti zase bolje kot večina ljudi. Da bodo manj bolni in da bodo bolezni hitreje pozdravili tudi s pomočjo pravilne prehrane.
Sladica je lahko nagrada, morda sprva malo večkrat, sčasoma pa se navade privzgojijo, otrok raste, razume, da pri nas doma “ne jemo kar naprej sladic, ker to ni preveč zdravo”, počasi običajno tudi nehajo tako tečnariti. Manj sladkarij – bolj umirjen otrok – manj teženja za sladko. Ampak to res ne gre čez noč, včasih traja nekaj mesecev ali tudi let, da vidimo prve učinke.
Niste krivi, da niste dosledni, če so vas vzgajali v tem, da so sladkarije nekaj normalnega. Vsi smo bili skoraj vzgojeni tako zadnja desetletja. Danes pa ugotavljamo, kako to vpliva ne le na zdravje zob, ampak na marsikaj drugega, nasploh na odpornost in počutje, umirjenost, dober spanec, razvoj otroka in še marsikaj. In nismo krivi, da tega ne znamo spremeniti takoj. Kajti najprej moramo počasi in vztrajno spremeniti svoje navade, otroci pa so kot vagončki, ki so na ta vlak pač priklopljeni. Če v neki družini ne pijejo kole, verjemite, otroci je v najnežnejših letih ne bodo ne pogrešali in ne pili, razen izjemoma. Ko bodo veliki, jim boste povedali, kako je s tem. Če bodo hoteli, jim ne boste preprečili, a vendarle večinoma velja, kar se Janezek nauči… če se bodo počutili slabo, bodo prehlajeni, bolni… bodo vedeli, da se morajo tega izogibati. čeprav se na kaki zabavi morda ne bodo upirali ali pa bodo pač plavali s tokom (kot drugi).
Točno tako, kot pravite. Že 4-letni otrok SE ZANIMA, kaj je zdravo in kaj ne. Vaše napotke požira kot goba. čeprav morda ne ravna vedno, kot bi si želeli. Če izbiro omejite, vsak mesec kaj izločite “s programa” in nadomestite s čim novim (čeprav sprva ne tako mamljivim po okusu kot so napolitanke z ojačevalci okusa in tremi vrstami umetnih sladil), dolgoročno delate tisto, kar je bolje za vso družino.
Kaj ponuditi, ko greste ven? Natrpajte nahrbtnik popoldne (npr. izlet v gozd ali park) samo s sadjem in steklenico z vodo. Če otrok zahteva, kar je bil vajen? Rečete, da nimate. Naj ima še vedno izbiro. Morda bo jabolko (lahko prinesete žepni nož in jo narežete na “čolničke”) ali pa mandarino. To imate. To naj izberejo. Kdaj bodo morda raje lačni, ampak sčasoma bo šlo. Druga možnost je, da ponudite oreščke (otrokom nad tremi leti), rozine, suhe brusnice, bio sadne kroglice iz suhega sadja in oreščkov, nepražene pistacije,… na tej polici v trgovini si otrok npr. lahko tudi sam izbira. Lahko izbira med vrstami sadnih kroglic. Lahko dobi banano.
Bel kruh je problem, otroci ga imajo radi, a z njim ne dobijo ničesar, mnogi le veliko težav. A kaj če ga enostavno ne bi bilo več? Recimo, da ga sploh ne kupite? Najprej črno žemljico brez semen, nato še kaj drugega. Če noče, naj izbere sadež. Otrok ne more sam odločati, kaj bo. Pomembno je, da se zavedamo, da o tem odločamo starši. Nekaj je alternativa, nekaj pač ni. Ne zanima me, če me npr. cel svet gleda čudno, ker otrok ne sme bele žemlje, vendar sama vem, zakaj dobi raje kaj drugega.
Poskusite lahko tudi s kakšnimi sadnimi ploščicami za začetek, mogoče z grisini iz črne ali polnovredne moke.
Naj gre otrok zraven na tržnico, naj si izbere domača suha jabolka, krhlje hrušk ali steklenico svežega jabolčnika. Poleti je sicer več izbire, npr. sveže mlado korenje, ki mu lahko ponudimo zraven domač sir ali kaj podobnega.
Lahko morda tudi pomaga pri peki kruha, pripravi svojo žemljico in jo poskusi, ko pride iz pečice.
Najpomembnejše se mi zdi, da ne silimo, ampak da dajemo na izbiro. In enako pomembno: da otroka prehitimo pri lakoti, torej da malo prej ponudimo – prinemo na vrt skledo grozdja, jo postavimo na vidno mesto in jemo, čakamo, če se bo otrok sam pridružil, vendar ne silimo, naj je. Ko prosi, pokažemo, da je tam. Morda vzamemo tudi kako koščičko z rokami ven, če ne gre drugače sprva. Poskusite med risanko prinesti svež napitek ali skledico narezanega sadja. Otrok, ki gleda teve ali se kaj igra, včasih je mimogrede. Ko vpije po kuhinji, da hoče to in to in mi nad tem nismo navdušeni, je včasih že obupno težko.
Morda še kakšna mamica kaj napiše, kako premaguje te težave.
Pozdravljeni,
malo v tolažbo…naš danes 16 mesečnik je šel z 11 meseci v vrtec, se je pred tem še na veliko dojil, pa še s sesekljano hrano se je davil…tam EN MESEC ni pojedel POPOLNOMA NIČ, pri 9 mesecih je tehtal 11700 g, pri 12 mesecih 10900 g..pa par dni v vrtcu..pa spet bolan..1 teden v vrtcu bolan..za obupat.
Po 1 mesecu je pričel v vrtcu jesti po nekaj žličk, včasih nič, bilo je ogromno joka..cca 1 mesec nazaj se je pričelo stanje urejati..otrok je v vrtcu začel jesti..olajšanje..sva se pa vedno trudila da sva ga čimprej vzela z vrtca. Naj povem tudi da ko je bilo najhuje ni skoraj nič jedel tudi doma, dobesedno pred očmi nama je hujšal..a vse mine..za starše brez atov in mam pač ostane samo vrtec, samo ne predstavljamo si kako je lahko hudo.
Tako da vam ne ostane drugega, kot prebroditi težko obdobje in upati da mine čimprej. Pri nas se je vleklo dolgih 5 mesecev. S toplino, ljubeznijo in potrpežljivostjo boste dala otroku največ.
Lp
Pozdravljeni, grine5!
Za deklico je vstop v vrtec morda velika sprememba. Tudi sicer kaže, da je nekoliko v stiski ali da se težko navaja? Kot je rekla sixty, morda bo potrebovala nekaj več časa. Največ, kar lahko naredite vi, ko je deklica doma, je to, da ji nudite 2-3-krat več pozornosti kot prej, kar je včasih sicer zelo težko, če je bil otrok zelo čustven, veliko skupaj z enim od staršev ali obema, morda tudi precej intenziven. Kolikor se le da, umirite rutino doma, posvetit deklici dodaten čas, da bo začutila, da je vse vredu, da je mamica ni zapustila, da je dom še vedno dom in da jo imate najraje na svetu. Če je sicer zdrava in neješčost ni posledica kakšnega prehrala, nedavne bolezni (morda tudi cepljenja?) ali česa podobnega, potem bo v nekaj tednih verjetno stisko premagala in ob opazovanju drugih otrok tudi sama začela kaj jesti. Morda ji date s seboj v vrtec kakšno hrano, ki jo ponudite doma in jo ima rada, seveda kaj takega, kar bi lahko vzela seboj in bi vzgojiteljica rekla, da ji je mamica pripravila.
Pozdravljeni, grine5!
Prosim, vprašajte pediatrinjo na sosednjem forumu, če se kaj dobi za apetit, tega žal ne vem. Morda vam bo v pomoč katera od teh povezav na podobne situacije.
Dojenček/malček zavrača gosto hrano:
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1982299,1982347#msg-1982347 (11m, gre v vrtec)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4668049 (enoletnik, bolezen)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,1977588,1977589#msg-1977589 (alergije, polno 13m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4165418 (12m)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5090267 (12m, polno dojen, nikakor noče nič)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,5942856 (enoletnih, alergije)
zdravo!
Tudi mi imamo enake *izzive* 13 mesecna puncka, bi se samo dojila,poje 3 zlicke in obrne glavo.
Doji se samo na eno josko.
Je zelo zivahna.
Vsi samo svetujejo kako naj jo dam v varstvo,ampak tudi 5 ur v varstvu ne je nic…..in meni se srce trga da ji ne bi dala po 5 urah joske.Ja vsi so pametni, me zanima res koliko starsev je pustilo otroka celi dan lacnega.
Ce ima se kdo kaksno izkusnjo,je zelo dobrodosel.
Mojca se zelo strinjam z vami in moram reci, da se mi je malo odvalil kamen od srca, da le ne delam tako narobe.(da jo se vedno dojim).
Vaš otrok bo, ko zraste, še vse življenje jedel po standardih in normal te naše (včasih malo naporne) družbe. Menim, da otrok potrebuje dojenje, kadar ga lahko dobi, odtegovanje povzroča še večjo stisko, ki jo ima otrok lahko zaradi sprememb v življenjski rutini, večji odsotnosti matere, uvajanju v varstvo… Odtegovanje dojenja težave poslabša in uvajanje v varstvo je najslabši možen trenutek, v katerem bi otroku odtegovali dojenje, če ga vidno potrebuje. Morda pa bo, če ne gre drugače, skrbna oseba, ki otroka varuje, v nekaj dneh povečane pozornosti dosegla, da bo otrok sprejel nekaj hrane, ko mamice ni. Običajno je tako. krize so prehodne, dojko pa kar ponudite, da bo deklica vedela, da se na vas lahko zanese. Tako bo laže premagala stiski. Nikakor ne priporočam, da bi bil otrok ves dan lačen samo zato, ker nekdo meni, da mora mama odtegniti dojko.