Ali ima katera izkušnje? Kako so vaši otroci prenesli ločitev? Kako ste jih na to pripravili?

Sem otrok ločencev. To je eno sranje.
Še večje sranje je, dokler se ne ločita.

Ljudje bi morali prej bolj pomislit, s kom so za skupaj. Če sploh so za v zakon.

Odvisno, koliko so otroci stari.
jaz ti lahko povem samo iz lastnih izkušenj, ko sta se moja dva ločila, ostala sem pa pri mami.

V prvi vrsti, otroci si običajno ne žellijo, da se starši ločijo. Edini napotek, zdaj, ko sem odrasla in tudi sama mama, pa lahko rečem. Spoštuj čustva svojih otrok. Naj imajo svojega očeta še naprej radi, naj bodo jezni na oba, ker se ne moreta sporazumeti drugače … Kakor koli bo/do čutili, spoštuj in se pogovarjaj. Zelo verjamem, da boš kdaj goltala solze, ko jima boš razlagala racionalno in po svoje emocionalno čutila, včasih jih celo podprla v čustvih, čeprav bo to v nasprotju s tvojimi.

Sama sem najbolj trpela, ker je mama iskreno gojila sovraštvo do mojega očeta in mi je na silo hotela svoje sovraštvo do njega vsaditi. Zaradi tega sva imeli večen konflikt, najhujšega v puberteti, se pa ni vnesel niti danes, ko imam čez 40 let. Sicer zdaj verjamem, da je bil zanič partner, ampak bil je odličen oče, to je dejstvo.

Ne vem, če sem ti kaj pomagala. Želim ti veliko moči in trdnosti. kakšna knjiga o pozitivnem mišljenju bi ti morda tudi pomagala, saj verjamem, da odrasli ob takih prelomnicah lahko zelo zrastemo ali pa pademo daleč v temo (kot moja mama še 30 let po ločitvi).

Drži se, srečno in srčno novi poti in pozitivnemu razvoju naproti! :-)))

Izkušenj z otroki, ki so preživeli ločitev imam kot učiteljica preveč, Nekateri otroci postanejo preresni, drugi zamišljeni, tretji se umikajo v svoj svet … Ni recepta in lahkih zgodb.

Kolikor jaz poznam otroke ločenih staršev (in teh ni malo, tudi sama sem med njimi), so ločitev preneseli več kot odlično, pravzaprav je bila za njih olajšanje. Ni ločitev vzrok za to, kakšni postanejo nekateri otroci, temveč odnos med staršema. Če se oče in mati potrudita za to, da imata prijateljske odnose, vsaj za voljo otrok, če že drugače ne, ločitev ne bo tako stresna, kot si nekateri predstavljajo.
Sam zakon, kjer med staršema ni več ljubezni, spoštovanja, zaupanja, itd. in po možnosti še prepiri, pretepi, tihe maše, … je res veliko večje sranje kot sama ločitev.
Naredite uslugo sebi in otrokom in se ločite, čimprej. Ko enkrat več ne gre, ne gre, … move on.

nikoli ne bom pozabila globoke in iskrene hvaležnosti do mame,ko se je končno odločila za ločitev ! stara sem bila 8 let ! in danes me kar zmrazi,ko poslušam ženske , ki pravijo,da se ne morejo ločiti zaradi otrok !

Živela sem sama z mamo. Ves čas, saj sta se razšla pred mojim rojstvom. Sem pa imela stike z očetom in mama ni niti 1x rekla besede čez njega. Razložila mi je, da pač nista za skupaj, da pa sta vsak zase v redu človeka.

Sama sem se ločila po skoraj 20 letih zakona. Hčeri sta bili stari 19 in 17 let. Komentar: končno. Danes sva z bivšim v dobrih odnosih. Slišiva ali vidiva se parkrat na leto, se zgodi da tudi skupaj s sedanjimi partnerji. Še vedno si za rojstni dan pošljeva čestitko po SMS-u. Imava pač različne želje in prioritete, kar ne pomeni, da je eden od naju slab.

Ljudje nikoli nismo čisto slabi ali popolni. Smo le različni. Če dva ne moreta spoštovat različnosti drug drugega v skupnem življenju, je bolje, da gresta narazen. Otroci po mojem mnenju veliko težje prenašajo, da starša zmerjata drug drugega ali da govorita slabo o drugem, kot da živijo le z enim staršem.

Odvisno, kakšen odnos vzpostavita starša po ločitvi. Najslabše je, če kritizirata drug drugega in če takoj vzpostavita novo zvezo, navadno pa še na horuk skupnega otroka. Poznam nekaj takih, otroci so zbegani. Slaba popotnica za naprej.
Se pa strinjam, da je ločitev lahko odrešitev, če je bilo v družini nasilje.

Poznam primer (enega od mnogih), ko se je ženska ločila od svojega (skoraj) idealnega moža še ko sta bila otroka čisto majhna, ker se je zaljubila v nekega brezveznjaka, ki ji je čistozmešal glavo. Po enem letu mrcvarjenja, ko si je dopovedovala “da nikoli več ne bo tako, kot je bilo”, v bistvu se je tolažila, se je z otrokoma tudi odselila.

Otroka, takrat še ne šoloobvezna, sta se vsakič jokala, ko sta morala od očeta nazaj k mami, in tudi takrat, ko ju je prevzel oče, onadva pa sta hotela mamo. KONFUZNO!!! Rada sta imela oba, mama pa ni dovolila niti, da se snidejo. Primoperdaja otrok je bila “sterilna”.

Sčasoma sta otroka nehala jokat, naučila sta se, da se z mamo ne smeta pogovarjati o očetu, morala sta preživljati prosti čas in dopust z maminim ljubčkom. Tip jim je nudil “zabavo”, bil je alpinist in sploh adrenalinc (čeprav je bil tudi očka športnik).

…. zgodba je dolga, zato jo bom zelo skrajšala.

Čez deset let se je mlajša hči zlomila – učiteljici je priznala (le-ta je napeljala pogovor), da jo mamin ljubček spolno zlorablja kadar mame ni doma in on pazi na njo in bratca in na svojo enako staro hči. Mama ni verjela in sveto trdila, da to ni res.

Pa je bilo res. Ženski je zdaj žal za bivšim možem,a je ostala samoranilka z dvema uničenima otrokoma, enim bolj kot drugim. Uničena je tudi sama in nikomur se ne smili.

Morda sem malo skrenila iz teme, a tudi to je zgodba o ločitvi. Zgodba, ko srečno družino po nepotrebnem razbije nora in slepa zaljubljenost. In vsi ostanejo praznih rok.