Pozdravljeni!

Sem 22-letna študentka, ki prihaja iz 5 članske družine. Najprej bom opisala družino, da mi boste kasneje mogoče zato lažje dali kakšen nasvet glede mojih težav (se opravičujem, če bo opis malce dolg, vendar vse za to, da bolje razumete situacijo).
Smo običajna družina, katera temelji na poštenosti in na tem, da imamo dobre medsebojne odnose; v smislu, da se ne prepiramo ampak skušamo težave rešiti s pogovorom. Oče je človek, katerega pozna ogromno ljudi, predvsem po tem, da je zelo uspešen, da je zelo veliko dosegel in to cenijo, ker je vse dosegel na pošten način, cenijo ga zaradi njegovega občutka za sočloveka in pa zaradi modrosti. Mama je prijazna oseba, ki je sicer v ne dovolj poznani družbi zelo sramežljiva in tiha (zaprta), v družbi sorodnikov, prijateljev pa je zelo prijazna, rada se tudi kaj pošali. Imela je težko življenje, v mladosti je izgubila starše, dolgo ni bila sprejeta pri tastu in tašči (bila je celo zaničevana – čeprav ni nikomur želela nič hudega, smo ni jim bila všeč), ni imela niti priložnosti za šolanje, vendar pa je zelo pridna, delavna in prijetna oseba. Moj brat (srednji, potem imam še enega starejšega) je človek, ki rad eksperimentira, rad ima izzive in se tudi mnogih loti – večkrat mu spodleti, vendar se na njih uči, njegov cilj je nabrati čimveč izkušenj – velja pa sicer za bolj “luftarskega”, ker mu šola ni povsem šla in pa ravno zaradi teh izzivov, ki mu spodletijo (loteva se vedno novih poslov, predvsem v zvezi z računalništvom). Starejši brat pa je človek, ki ga imajo več ali manj vsi za vzornika in ideala. Že od malih nog je zelo zelo delaven, vedno je pomagal pri opravilih, v šoli je dosegal izjemne ocene, prav tako je bil dober v športu, je prijazen, razgledan, komunikativen, vljuden, postaven – skratka vse kar bi si človek želel. In tako uspešen je že od malega, vedno je bil korak pred drugimi.
No in tu se začne. Zaradi te njegove vsestranske nadarjenosti je bil vedno cenjen, vsi so ga spoštovali in ga hvalili, moji starši pa so seveda zelo zgodaj začeli upoštevati njegova mnenja, spoštovali so vse česar se je lotil (so ga sicer tudi opozarjali pri napakah, vendar teh je bilo zelo malo, nič omembe vrednega). Potem pa sva tu še jaz in moj drugi brat, ki pa nisva tako popolna – nimava nobenih posebnih dosežkov, ne v športu, ne v šoli (kjer nama je šlo pač povprečno), nisva tako zelo delavna kot starejši brat, v družbi sva malo bolj sramežljiva. Skratka, nisva tako zelo pomembna. Saj ne rečem, da čutim pomanjanje, sploh ne. Vedno kadar rabim starše, vedno ko se znajdem v težavah, so se pripravljeni pogovorit z mano in me potolažit, nudijo mi tudi vse materialne dobrine.. Gre se samo za to, da ne čutim dovolj spoštovanja. Oziroma zaradi tega njihovega primerjanja s starejšim bratom, se počutim kot da sem v senci. Kot da se od mene pričakuje, da sem mu čimbolj podobna. Pa dobro, tudi tega nisem toliko čutila.. dokler ni dobil punce. Ki je, še ena popolna oseba. Prijazna, modra, uspešna na faksu, delavna, s podobnimi ali celo istimi načeli kot moji starši.. No in tu je potem še moj fant, ki je sicer zelo razgledan, vendar pa je imel v srednji šoli manjšo krizo in tako padel na maturi.. Vendar se je pobral in sedaj uspešno izdeluje faks.. vendar pa ni tako popolen – ni toliko fizični delavec, on je bolj računalniški tip, zanima ga tehnologija, v družbi sicer je komunikativen vendar imam občutek da za marsikoga malo preveč – res je pač, da rad govori in ima malo drugačna načela.
Vendar bistvo, ki ga hočem nakazati je, da imam občutek, da se precej delimo na popolne in “oslabele”. Popolna sta seveda starejši brat (M) in njegova punca, medtem ko drugi brat (L), jaz in moj fant pa smo tisti slabši. Bratu imam občutek, da je to malo stopilo v glavo in se do mene ne obnaša več toliko kot do sestre, temveč bolj kot da bi mi bil oče – ima se za glavo družine, govori mi kaj naj počnem, oziroma se dostikrat norčuje iz mene, češ da hodim na bedast faks in ko mu zamerim mi reče da ne zastopim šale. Oče je tiho, skuša biti nepristranski, komentira le če se gre za kaj resnejšega – na tak, pogovorni način, z razumom, medtem ko mama pa vse ponavlja za bratom, ker je clo njej postal kot nekakšen vzornik. In odkar se brat norčuje iz mene, je to začela početi tudi ona, vendar na drugačen način. S svojim obnašanjem mi daje občutek, kot da sva jaz in moj fant manjvredna, slabša od brata in njegove. Vem, saj sva res – ampak še vseeno, boli, zelo boli, kadar imam tak občutek med ljudmi, ki jih imam najraje na svetu. Za njih hočem biti tudi jaz popolna in bolj kot se trudim, manj sem. No, pošteno povedano, se zadnje čase sploh več ne trudim, vse sem spustila iz rok, padla sem prvi letnik faksa (vendar dobro, to še ni toliko povezano s tem), padla sem v neko depresijo, zredila sem se, postala sem lena, sploh nimam volje doma kaj postorit (oziroma postorim, vendar kar naenkrat mi je vse težko), začela sem se kregati s fantom, ker sem želela da sva boljša in sem ga tako primerjala z bratom in želela da je tudi on tako vljuden, priden, tako vzora vreden.., postala sem občutljivejša, čim dobim samo malo občutka da je med smehom posmehljiv način vzkipim, ne prenesem več nobene šale na svoj račun, strah me je kako bom po faksu našla zaposlitev, ker se ne čutim dovolj sposobna za karkoli, strah me je kako bo potekala najina zveza s fantom čez par let (skupaj sva 3 leta), ker ni “običajna” oseba, ni nek nasmejan fantič, je drugačen od drugih in drugačnost v mojem okolju ni spoštovana in se bojim da ga ne bom zaradi tega spet začela zavračati (kar se dostikrat zgodi), ker imam dosti tega občutka manjvrednosti in včasih ko me vse to preplavi, gre tako daleč da celo mislim, da bi bila brez njega bolj spoštovana, podzavestno ga krivim za to, v smislu da imajo zaradi njega in nespoštovanja do njega še en razlog več da me imajo za manjvredno. Razumete? Zlo sm zabredla v vse to.. Že ob vsaki najmanjši kritiki sem razočarana, ne prenesem več tega. Vzkipim že zaradi malenkosti. Primer: mama mi smehljaje reče “kje maš pa Nejčka”, “o kaj te Nejček kliče” : in bum, vzkipim. Ker že v tem začutim posmehljivost, čeprav je mogoče ni. Potem me seveda ona nazaj napade da naj neham bit tko občutljiva in ji razložim zakaj sem, da tega ne maram in ko je dobre volje se spet vse ponovi, mogoče celo doda v smehu kolk sm občutljiva, da mi ne sme nihče več nič rečt ker prec zapaničarim. Z bratom je isto. Sploh se jima ne zdi tu nič narobe, njima se vse to zdi pač smešno, ne pomislita na to, da me to res prizadane, ne pomislita na to, da se mogoče res ni prav da to počneta, če se za vsako tako razburim. Prav tako ima včasih čudne izjave kadar je fant pri meni, ko me recimo vpraša kaj sem kaj počela tisti dan in se mama oglasi pa reče v smehu “bla je pri drugemu lubčku” – in njej se to zdi smešno, če ji rečem, da to ni smešno me že jezno pogleda pa mi reče da sem res obupna zadnje čase, da čisto nobenega štosa ne prenesem in je napol užaljena zaradi tega, a ne pomisli pa na čustva mojega fanta, ki ga je punca prevarala po 3 letih zveze. Saj tudi brata kdaj tkole špikne mal, samo on ne reagira, njemu je vseeno ker ve, da ga spoštujejo pa vse. Meni pa ni vseeno, jaz imam že brez tega dovolj občutka manjvrednosti in to mi ga še dodatno napolne.

Kaj naj torej storim? Sem res postala tako zelo PREobčutljiva, šla s tem čez mejo in se moram naučiti neke vrste samokontrole oziroma se začet kontrolirati glede tega, da nimam za vsako občutka manjvrednosti? Sem res jaz tista, ki sem iz tega naredila kaos, oziroma iz muhe slona? Ali pa res ni prav, da doživljam takšno obnašanje drugih do mene? Kako naj se znebim občutka manjvrednosti, kako naj preslišim posmehovalnice, ki naj bi bile vedno zgolj šala? Brat pa punca se mi zdita v osnovi super osebi, vendar odkar čutim primerjanje nje z mojim fantom kot “nova pri hiši” ali pa nje z mano, sem postala prav tekmovalna. Recimo na nek način bi ji kar privoščila, da ne opravi vseh izpitov, moj fant pa, zato da bo boljši od nje (pa se počutim grozno s takšnih razmišljanjem, ne maram tega).. ali pa včasih prav upam da tisti dan ne bi prišla k nam domov, ali pa da bi se komu s čim zamerila, ker sem prav sita te njene popolnosti in svoje ter fantove nepopolnosti.. Kaj je narobe z mano? Sovražm ta način razmišljanja, pa se ga ne morem rešit..
Saj niso slabe osebe, samo flegmatiki so – jaz pa nisem. Poleg tega so pa osebe s trdnimi načeli kakšna mora bit oseba, medtem ko jaz in moji fant imava mal drugačna načela – pa ne slaba, samo drugačna in že sva nekolk izločena.

O tem bi lahko pisala še in še, pa ne bo konca.. Povejte mi, kam sploh to pelje? Kaj naj storim, da izboljšam naše odnose – z dejanji kaj naj storim, ne z besedami, kajti besed o tem ne bom izustila, bojim se da jih s tem prizadanem, ali pa da me ZOPET ne vzamejo resno ali pa da naredim še večji kaos.. Nočem se pogovarjati z njimi o tem, ker ne bodo razumeli, dovolj jih poznam da lahko to rečem. Kaj naj se trudim približati popolnosti? Ali naj zaživim svoje življenje , čeprav se bom v tem primeru verjetno neprestano jokala, da sem s tem izgubila stik z bližnjimi ali pa dobila še večji občutek manjvrednosti? Naj se ne sekiram za to? Nemogoče, ker to kako me dojemajo moji najbljižji mi pomeni največ na tem svetu. Vse kar si želim je spoštovanje in lep odnos.. Ne pa da mama recimo že počasi dobiva občutek, kot da je ne maram samo zato, ker jo vedno znova napadam zaradi njenih izjav; pa čeprav ji razložim vse kako in kaj, se to ponavlja vedno znova in znova in še kar ne razume, ker njej se to enostavno ne zdi nič napačnega.

Vest me peče, da sem na nek način popljuvala po družini, ki jo imam sicer zelo rada in da ne bo narobe razumljeno, tudi oni me imajo zelo radi in se dobro razumemo, samo to glede spoštovanja in podredljivosti imamo malo porušeno.

Upam, na kakšen nasvet…

Lepo pozdravljeni!

Veliko stvari se dogaja v sedem članski družini. Vsak član družine odigra svojo vlogo. Vsak nosi del čutenj družinskega sistema. Eden nosi ponos, drug je grešni kozel, tretji je morda heroj… Tudi vaša vloga se najde nekje v tem sistemu in je del njega. Prvo, kar bo potrebno je, da začnete razmejevati, kaj je vaše in kaj je od drugih. Nosite nek sram družinskega sistema, ki ni vaš. Morda bi si poiskali terapevtsko pomoč, da počasi začnete razmejevati, kaj je vaše in kaj ni. Vi niste slabi in manjvredni, samo doživljate se tako, ker ste nase prevzeli del občutij, ki jih staršema sedaj ni več potrebno čutiti, saj jih vi nosite. Poskušajte razmejiti, da je to njihovo, preveč vzamete nase in potem padate v depresije, ker se doživljate, da z vami nekaj ni vredu, da ste napaka. Sram je zelo močno čutenje in če ga ne prepoznaš, te lahko pahne v globoko depresijo in obup.

Nihče v tej družini ni začuten, tudi brat ne, ki nosi vlogo družinskega heroja. Kot pravite, se veliko pogovarjate, vendar se ne začutite v tem, kar doživljate drug ob drugem. V bistvu živite drug mimo drugega in vsak v svojem svetu, vsak s svojo stisko, ki jo nosi v tišini in ni prostora zanjo, da bi jo izrazil med najbližjimi.

Poiščite si pomoč, ker boste depresijo težko obvladali sami. Morda jo s fantom poiščeta skupaj, saj se bosta tako lažje povezala in začutila v tem, kar nosita v sebi in vaju boli. Tudi vaš fant nosi v sebi najverjetneje podoben svet kot vi, samo besed nimata, da bi o tem spregovorila in se v tem povezala, našla stik. Težko je, vendar se da. Počasi boste razmejili, da to ni vaš svet, ni vam potrebno telesa basat s hrano, ker vam je nekdo rekel, da niste vredu. Ni vam potrebno vsega vzeti nase, poglejte brata v oči in uvidite, da je to nejgov odnos, ki nima nobene veze z vašo samozavestjo. On odceplja svoj slabi jaz in vi vse vzamete nase. Če pa bi pogledali globlje, bi spoznali, da je to svet vašega brata, ki se ga boji začutiti. V sebi je zelo sam, ponižan in razvrednoten, pol sramu, samo boji se čutiti ta svet, čutite pa ga vi. On pa nosi tisti del, ki ste ga vi odcepili. Preberite knjigo Alice Muller: Drama je biti otrok. Lažje boste razumeli vlige v družini in zakaj nekdo nosi določeno vlogo.

Vse te vloge vam omogočajo, da se v resnici nikoli ne srečate v ranljivosti in v tem, kar čutite v sebi. Je preranljivo. Vi pa vseeno lahko naredite korak v tej smeri in začnete delati na sebi. Drugi se ne bodo spremenili, če želite narediti spremembo, boste morali začeti sami in s časoma boste lahko te spremembe vnesli v družinski sistem, kajti vaš odnos bo drugačen, vaša zaznava se bo spremenila. In to je edino smiselno, starši bodo ostali takšni kot so, le vaše zaznave bodo drugačne. Zato ima vse, kar naredite na sebi, smisel za vas, vam bo lažje živeti s tem kar nosite v sebi in počasi bodo tudi ta čutenja izgubljala na moči.

Upam, da sem vam vsaj delno odgovorila na vprašanje, imejte se lepo, pa srečno-vredni ste je.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]

Draga SimonaM,
ko berem tvoje pisanje si mislim … pismu mate eni ljudje probleme. Ma reci mi kako bos prezivela v tem svetu, ki je tam zunaj kjer velja pravilo ugrizni prvi al pa pojejo tebe. Ni placa za romantiko tam zunaj. Nihce ni popoln, ne tvoj brat ne njegova punca. Ne ti ne tvoji starsi. Kako mores na eni strani verjeti da imas ti prav, sedis v svoji mali stekleni kapeli in pricakujes, sa se ti bodo vrata odpirala in da te bodo ljudje sprejemali. Mar ti njih? Kar naprej jih kritiziras, isces dlako v jajcu.
Zelis si biti sprejeta in boljsa… kje so pa rezultati dela??? Pravis da se trudis in delas, ja pol pa nimas nic za pokazat. Ne razumi napak ne kritiziram te le hocem povedat,i da ni zdravo, da se smilis sama sebi in kritiziras druge kaki so, naredis za to, da bi bilo boljse pa cisto nic.
Jaz sem bla tak popoln otrok, celo zivljenje sem se drzala vseh pravil. Prisla iz popolne druzine, oce, mama, brat. Vsi uspesni, nismo imeli veliko ampak nam je slo dobro. Dosegala sem dobre rezultate, bila nasmejano in veselo dekle, po studiju vpisala podiplomca in ga uspesno koncala. Imela odlicne uspehe nakar se moj oce odloci pa naredi samomor. Iz danes na jutri. Nihce ni vedel zakaj, nihce ni nic opazil. Na vsako mojo podelitev, praznovanje…. je prisel poln ponosa veliko smo se pogovarjali, oba z bratom sva imela dobre sluzbe izbrala partnerja… veliko je blo veselja in radi smo bili skupaj. In zdaj ti meni povej, ko je tvoja druzina tako huda ker so vsi tak popolni samo ti ne … kaj pol mi “popolni” otroci naj recemo svojim nepopolnim starsem. Zakaj laganje in prikrivanje in igranje dobrega starsa.
Vsak ima svojo zgodbo draga SimonaM. Nic ni tako hudo da nebi slo naprej. Mlada si, daj se malo poberi skupaj in nehaj biti nevoscljiva drugim ki so kaj dosegli. Sama delaj za svoje rezultate, pa naj bojo mali ali veliki … tvoji so. To je najpomembneje. Ti mores ziveti svoje zivljenje, ti si zanj odgovorna, ne tvoji starsi in ne tvoj brat, samo TI lahko kaj naredis, da bo bolje.

Zelim ti cim vec uspeha…
LP

Meni pa se zdi, da je problem drugje… Kot je omenila gospa Anica, se v družinah marsikje vzpostavijo določene vloge. Vsaj pri nas je bilo recimo tako; sestra je (v obdobju pubertete) pri nas doma igrala vlogo “grešnega kozla”; kadarkoli je bil kdo napet, nezadovoljen itd, je bila samo iskrica dovolj, da se je vnel prepir, v katerem je na koncu vedno šlo za bitko med sestro in starši,ki se je končal s tem, da je bila sestra kriva za vse, tudi takrat, ko na začetku prepir (ali samo razgovor!) sploh ni zadeval neposredno nje… Jaz pa sem bla nekako “tapridna”, “nekonfliktna”… pa to ne pomeni,da jaz nisem izražala svojega mnenja, vendar sem po eni strani to naredila malce bolj umirjeno kot sestra, po drugi strani pa so tudi starši – samo zato, ker je šlo za odziv z moje in ne sestrine strani – odreagirali drugače, bolj umirjeno, in smo se zmenili brez prepira. Skratka, tudi jaz sem se sčasoma zavedla, da se med nama delajo razlike in da to absolutno ni fer.

Z leti sta to k sreči spoznala tudi starša, smo se o tem tudi precej pogovarjali in danes je situacija precej boljša. Vendar ko pomislim za nazaj, je sestra preživela veliko hudih trenutkov, za katere si ni bila sama kriva – enostavno je bila “določena” za kanaliziranje vseh nezadovoljstev v družini… Morda gre pri vas doma, SimonaM, za podobno situacijo, starši so vam vsem (nezavedno) dodelili določene vloge in tebe boli, da te ne obravnavajo enakovredno. Tukaj je po moje najbolj važno, kot je rekla g. Anica, “razmejiti, kaj je tvoje in kaj ne”, in ne nositi srama celotnega družinskega sistema. To je namreč počela moja sestra: namesto ostalih (nezavedno) jemala nase bremena celotne družine…

Za Libro75 bi pa komentirala citat “želiš si biti sprejeta in boljša-kje so pa rezultati dela?” – punca ima po moje vso pravico do tega, da želi biti sprejeta in tretirana enakovredno, ne glede na študijske uspehe in podobno, to ni nevoščljivost. Ker ne gre za to, da bi nekdo se v resnici slabo obnašal, se premalo trudil itd. in si tako “zaslužil” slabši odnos – će so ti v družini določili “vlogo”, sploh ni važno, kaj ti v resnici delaš ali ne delaš, vedno bo isto… Dokler seveda ne ugotoviš, kaj se dogaja, in to presekaš. To je vsaj moja izkušnja. Pa sva o tem midve že debatirali, da se ne bom ponavljala… Je seveda le moje mnenje.

Lp