Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

kako predelati travmo

Default avatar

rabim*nasvet

stara sem malo čez 30, v razmerju, 2 otroka,....in imam travme iz otroštva, ki jih bo treba predelat, ker ne funkcioniram več, kot naj bi.najbrž ste že slišali za to, kakšne so posledice, kadar otrok doma ni sprejet, kadar mu mama ne zna dat prave ljubezni, kadar se mu godi krivica, ker mora bit tak in tak, zato da očim ne bo jezen, pa da se mami ne bo zmešalo, in še in še.......skratka too much. vse skupaj sem potlačila globoko vase. hudo je, dobivam napade tesnobe, predvsem zvečer in zjutraj, čez dan je nekako ok.

izkušnje prosim.
Default avatar

prjatlca

Ja, najbolj boli, če te mama ne mara ... ampak glej, ti si že velika, pusti travme v otroštvu ... igraj se s svojimi otroci in njim naredi lepo otroštvo.
Default avatar

Moja izkušnja

Predelati tako bolečo izkušnjo ni enostavno, ker je
to največja možna krivica ki se nam lahko (kot otroku)
zgodi. Je globoko zakoreninjena v nas in zaznamuje vse
naše odnose, posebno intimni s partnerjem in z otroci,
pa tudi z vsemi s katerimi smo v odnosih ali se celo
naključno srečujemo.

Taka je moja izkušnja.

Pravzaprav se sprašujem če je sploh zares možno enkrat
za vedno to predelat. Ker predelovanje je kot lupljenje čebule:
odstraniš eno plast, spodaj je druga in tako naprej.

Vse je odvisno od tvoje odločitve in vztrajnosti. Moje mnenje
je da je to edina pot ki se splača, čeprav je kdaj na meji
znosnega. Vendar: koliko pa je vredno življenje v katerem
ostanemo na isti točki??????????

Odgovor ve vsak sam zase.

Priporočam terapevta ali terapevtsko skupino, morda tudi oboje.
Pri tem je pomembno da nam terapevt ustreza kot človek, oseba.
Če nam ne je bolje da gremo naprej. Ponudbe je sedaj veliko.

Srečno.
Default avatar

rabim*nasvet

hvala za mnenja,

pozabila sem napisat, da sem bila včeraj pri svoji zdravnici, da mi je napisala napotnico za psihologinjo, poleg tega pa mi je dala še antidepresiv Foddis, ker sem ji omenila tesnobo. Za terapijo sem se že dogovorila s psihologinjo za 1.obisk, tablete pa ni ne dišijo. Terapevtka mi je sicer rekla, da kar naj probam, da mi bodo pomagale v tem procesu.
a je katera že probala tole.
Default avatar

brez tablet

sama sem vzporedno s psihoterapijo poskusila tudi s tabletami, vendar sem ugotovila, da jih ne potrebujem, da je popolnoma in samo od mene odvisno, a bom šla naprej al pa nazaj ...

Nekaterim pa menda pomagajo .. Tudi meni jih terapevtka ni ne svetovala, ne odsvetovala, je rekla, da naj pač probam, če tako hočem ...:-)
Default avatar

Moja izkušnja

V obdobju ko nisem zmogla sama, so pomagale tablete
in terapevt. Glede tablet pa bolj zaupam psihiatrom kot
splošnemu zdravniku.
Default avatar

reka

Mami boš morala oprostiti, in to čimprej, da ne boš enakih napak delala svojim otrokom.
Oprostiti pa ne pomeni odobravati njenega dejanja, ampak razumeti, da drugače ni znala. Najbrž obstaja en vzrok, zakaj je bila do tebe takšna kot je bila. Mogoče tudi sama ni bila deležna ljubezni v svojem otroštvu, poleg tega pa ni toliko inteligentna, da bi se iz tega ven dvignila. Zato bodi vsaj ti toliko pametna in se dvigni nad vse to, kar se mogoče pri vas vleče že iz generacije v generacijo. Poišči svoje kvalitete in se zaradi njih ceni. Ne imej do sebe enakega mnenja, kot ga ima tvoja mama do tebe. Morda pa mama čuti, da so v tebi večje kvalitete kot v njej, in je podzavestno ljubosumna nate - posledično pa te hoče poteptat, da bi se ona počutila višje. Umazana svinja se vedno ob čisto obriše. Ne mislim dobesedno, ampak taki stari reki mi velikokrat pomagajo kaj razumeti.

Jaz sem bila v podobnem položaju kot ti. Kot otroku mi je mama milijonkrat rekla: "Seme ničvredno..." Ko sem pri 21-ih letih prišla ob 23. uri domov, me je zmerjala: "Kod si se vlačila, pocestnica?..." Če me je kdo pohvalil, ker sem lepo risala, je pripomnila: "Hja, saj drugega ne zna, kot samo risati..." Zanjo sem vedno bila en niče, ki ni sposobna ničesar pametnega. Ko sem se vpisovala v srednjo šolo, mi ni dovolila iti v 4-letni program, ker je trdila, da ga ne bom nikoli končala. Vpisala sem se v 3-letnega. Ko sem ga končala, sem bila že dovolj zrela, da sem delala po svoje in ne več po navodilih mame, tako da sem šla naprej in prišla do 6. stopnje izobrazbe. Kar se tiče moje učne sposobnosti, bi lahko še nadaljevala, saj sem višjo stopnjo naredila skoraj z levo roko. Vendar moje ambicije so segale do tu in pri tem sem ostala, za kar pa mi ni žal. Živim lepo, imam lepo službo, delo me veseli...

Nekje do mojega 30. leta so me ti spomini na otroštvo zelo boleli. V tem času sem tudi sama rodila 2 otroka. Mama se je še naprej vtikala vame in v mojo družino. Moji hčerki je celo govorila, da je jaz ne maram (hčerke namreč) in da imam raje njenega mlajšega bratca...
Po 30. letu pa se je začel počasi proces, ko sem začela v glavi in srcu predelovati te stvari, odnose, spomine... Nisem rabila ne psihologa ne tablet. Sem pa mogoče imela srečo, ker sem imela in še imam starejšo prijateljico, ki mi je pomagala počasi odpirati oči in predelati svoja čustva do primarne družine in vzorce, ki sem jih pridobila. Ta prijateljica je 2 leti starejša od moje mame, tako da bi mi komot bila mama. Z njo se pogovarjam tako, kot naj bi se z mamo, zato pravim, da je ona moja mama, tista, ki me je rodila, pa je le biološka mama.

Zdaj jih imam 40 in od staršev ničesar ne pričakujem, ne materialno ne duhovno. Živimo 300 metrov narazen, a se včasih po mesece sploh ne vidimo. Sploh jih ne pogrešam in tudi ko se vidimo, ne čutim do njih ničesar. Zame so samo ljudje, ki so drugačni od mene. Počutim se, kot da nisem njihova hči - in resnično se čudim, kako se lahko v taki družini rodi tak otrok, ki nima nič skupnega z roditelji. S starši se sicer normalno pogovarjam, kot z ostalimi ljudmi. Ne gojim več nobenih zamer. Le ko se začnemo pogovarjati o kaki temi, kmalu vidim, da nimamo skupnega jezika. Oni v eni stvari vidijo eno, jaz drugo. Skratka naše vrednote so popolnoma različne.

S svojo hčerko (16) se odkrito pogovarjam, ji pripovedujem o mojih izkušnjah in se pogovarjam z njo na način, kot se moja starejša prijateljica z mano. Zadnja leta sva s hčerko še bolj povezani kot sva bili, ko je imela 5, 6, 7 let. Skušam ji vcepiti samospoštovanje in voljo do dela, ki jo veseli. Učim jo, da ima vsak človek v sebi nek potencial, ki ga mora najti in ga razviti. Skratka na nek pozitiven način in z vzpodbujanjem jo učim, kako naj si v življenju izbira prave poti. Dovolim ji, da je človek zase in ni potrebno, da je podobna meni - naj bo podobna sebi. V sebi naj najde tisti steber, ki jo bo vse življenje držal pokonci.

rabim*nasvet, upam, da boš tudi ti predelala svoje stvari iz otroštva, pa naj bo to ob pomoči psihologa, tablet ali kake prijateljice. Ni važen način. Važno je, da se dvigneš iz blata. Najboljše rastline zrastejo ravno iz gnoja, in najbrž je tudi z ljudmi tako. Srečno!
Default avatar

aneja*

Predelava(travme) pomeni poglabljanje in razčlenjevanje, iskanje vzrokov in krivcev. Psihiatrija se najraje ukvarja s tem in nekaj časa je bilo moderno, da je vsak od nas brskal po svojem otroštvu in seveda odkril en kup nepravilnosti in krivic s strani svojih staršev in sorodnikov. Za popotnico dobiš antidepresive s katerimi ničesar ne rešiš.

Moje mnenje je, da v odrasli dobi nima več smisla razglabljati o svojem otroštvu. Danes smo odrasli, lahko sprejmemo svoje vrednote, se odločamo v svojem imenu, kako bomo živeli. Zelo dobro je povedala reka kako je opravila s svojimi zamerami do staršev. Priporočam ti veliko branja dobre literature, poglabljanja vase in ne v tvoje starše. Kot ti je že nekdo rekel, imaš otroke, poskrbi, da ne bodo nekega dne rekli o svojih starših isto kot danes praviš ti o svojih. Pozanimaj se, mogoče pa je tudi tvoja mama imela v času tvojega otroštva enake travme kot jih imaš danes ti, zaradi česar ni mogla funkcionirati kot dober starš.
Default avatar

rabim*nasvet

reka,
hvala za tako vzpodbudne besede, bom večkrat prebrala tvoj odgovor, da me dvigne, ker sem res čisto na tleh, enostavno ne morem razumet, zakaj jaz....

aneja,
hvala tudi tebi, ampak misliš, da bi zmogla sama, brez terapevta in tablet.
Default avatar

hmx8

Lahko je pisat tistim, ki tega niso spoznali. Vsaj izgleda tako. Pozabit, se ne obremenjevat z otroštvom, se ne vračat nazaj, it dalje, živet za danes.
Ja saj gre, seveda gre, tudi pri Rabim nasvet verjetno vsako sekundo v življenju prisoten spomin na otroštvo, sploh če ima otroke, saj vendar nima toliko časa.

Reka je zelo lepo povedala, vendar je sama našla nadomestno mamo, torej je neka ženska zanjo nadomestila pravo mamo in zato ji seveda niti ni zelo potrebno prebolevat.
Podobno je ko se npr. kakšna veza konča, pa če se hitro najde nova partija, se staro vezo preboli in pozabi dosti hitreje in lažje kot če še leta ni nikogar, v kogar bi se zaljubili in bi bil pravi za nas.
Reka je imela srečo in zato ji je tudi okay končati takšen odnos.

Tudi jaz ne bi šla na nobene antidepresive, Aneja je predlagala dobro stvar, pucanje pri sebi, čitanje o tem, razmišljanje o vseh rečeh, ne delanje istih napak. Ja lahko je tudi rečt, ne delaj istega pri svojih otrocih, a kaj, ko sam nisi bil niti vajen sprejemanja ljubezni in pravega odnosa, kako lahko oseba ki ima totalno skrivljen odnos s starši ali enim od njih, sploh normalno pozitivno vzgaja? Seveda lahko, pa še kako, ampak tej osebi je za vzgojo potrebno dosti več energije, volje, občutkov kot nekomu ki je prejemal v otroštvu in mladosti vsega kar potrebuje.

Ljudje brez prejemanja starševske ljubezni se po navadi spoprijemajo leta in leta z občutkom manjvrednosti oz. ničvrednosti in imajo za to zelo slabo samozavest. Jasno da se ta ne vidi vedno navzven, je pa v njih sigurno en črv ki se ob kakšnih trenutkih, dejanjih ali nečemu kar lahko samo spominja na momente iz preteklosti, vedno znova vrača. Tega NI MOGOČE pozabiti, nikoli in moje mnenje je, da je NORO tega ne jemati kot del sebe in svojo preteklost v celoti negirati.
Če starši niso dajali ljubezni, so KRIVI in so packi, zdaj pa če imajo oni razloge ali ne - je vseeno, pravice to početi nimajo nobene! Tako kot sigurno ti Rabim nasvet veš in se zavedaš svoje velike odgovornosti - vzgoja otrok, je imela tvoja mati iste možnosti in namesto z očimom stati na tvoji strani, ob tebi, za teboj. Torej je kriva ONA, ne pa njeni starši ali dedki in babice, strici tete in sosedje.

Predelati boš mogla, če ti je, začni sama s seboj, tudi jaz predlagam knjige, diskutiranje o tem, najti razloge zakaj te določene stvari tako bole in kako jih lahko danes spremeniš v zate pozitivne.
Npr. ko si bila sama v puberteti in si mamo potrebovala, pa si bila morda sama v sobi in jokala ker ni imela občutka in časa zate - ti danes lahko prekleto dobro veš, kdaj te bo tvoj otrok potreboval in kakšen pristop si želi. To je vseeno bolj pozitivno, pa vzameš kakor hočeš. Poznam primer ženske, ki je imela in dobivala od staršev vse, še danes kot odrasla babnica visi na njih, do svojega sina pa je mega zanemarljiva, nonstop hodi ven, skrbi zase, otroka (samohranilka) pušča ko se le da pri svojih starših - hehe, vprašanje koliko njene ljubezni in časa dobiva ta otrok. Kolikor vemo ljudje iz njenega okolja zelo malo, ker praktično nima časa in občutka. Ona je imela starševsko ljubezen samoumevno, sploh ni čutila kako veliko ima, koliko je to bilo zanjo vredno.... Danes je sicer res neka kao manegerka, samo to ji vzame 10 ur dela na dan, zvečer hobiji od fitnesa do dvakrat na teden srečevanja s prijateljicami cele večere in pol noči, polno kratkoročnih afer in avantur, da o vseh kozmetičarkah, maserkah ne pišem. Otrok je pri njej na zadnjem mestu, res je. Npr., namesto z njim, gre čez vikende na morje raje s kakšno prijateljico. Otrok pa čiča in čaka, pri dedku in babici.
Vidiš, v tem da si bila ti žrtev svoje egoistične in neljubeče matere, je resnično lahko tudi nekaj pozitivnega, ker ko boš starše odsekala iz lajfa (jaz bi to storila, kot da jih več ni - umrli) in pobrala tisto kar si se pa naučila in zbrala vso ljubezen ki jo nosiš v sebi, boš ena taboljših mater.
Preteklost pa jemlji kot del svojega življenja, ko predelaš boš videla da niti ni tako težko. Ne vem no, meni se tudi mržnja do staršev lahko zdi normalna in je tolerantna, zakaj pa ne, če se tako čuti? Vendar je bolje kot mrzit morda enkrat izničit iz lajfa, da ti ljudje ne obstajajo.
Tako sem jaz, ko sem bila nekoč od dveh sorodstvenih oseb prizadeta, zelo razočarana, naredila. Prvo zbrisala iz mobijev, potem iz mailov, potem pa še iz lajfa. In ko sta se nekaj na podli način začela muvat, sem se samo nasmejala in ignorirala na celi črti. Nobenih bockanj, prigovarjanj in ne vem česa. Pri sebi sem v tistem momentu določila svojo mejo: do tu in nikamor dlje in se tega držala. Zdaj je od tega preteklo že nekaj let in odkar jih ni v mojem življenju pomeni to zame življenje brez stresa in strahu, kdaj bo pa spet kje kaj narobe, oz. kdaj bo kdo spet kaj za hrbtom začel kuhat. Izolirala sem njiju in je čisto okay. Nič, ampak res čisto nič me ne zanima. Sicer eksistirata, samo daleč stran od mene. Tako sem sebe zaščitila pred nadaljnimi sranji.

Pa še vprašanje, kako naj človek pozabi na neljubezen svojih staršev, če nenehno, vsak dan in bilokje sliši od svojih prijateljic, kolegic, znank, vidi po parkih - kako se drugi razumejo, kako so pa druge mame do njih. Ne gre to kar tako. To je resnično potrebno predelat in se povzdignit nad to. Tako, da sicer preteklost ostane kot del življenja in se jo sprejme kot "bilo i prošlo", ampak več ne boli, travmatizira in uničuje sedanjost.

Mama je mama in oče je oče. Prvi osebi od katerih človek dobi brezpogojno ljubezen. Če te ni, fali nekaj in pred tem si ni mogoče zatiskat oči, ali kot odraslemu dopovedovat da mora nehat razmišljat za nazaj (saj pa vendar se vsi radi spominjamo kdaj in kdaj na otroštvo, mladost, šolo, pionirčke, mladince, prve ljubezni, prve šolske dneve in ne vem kaj še vse.. saj pa je vendar to del nas!). Pač pa predelat in naredit sebi življenje s tem lažje in na podlagi teh izkušenj pozitivnejše, sploh pa potem svojim otrokom.

Tako jaz razmišljam no, ne vem, morda se kje kaj motim, vendar gledam na te reči malo drugače kot tisti ki pravijo da naj se pozabi in živi dalje. Jaz pravim, da naj se sprejme in potegne iz slabega najboljše.
Default avatar

Oprostiti, odpustiti

Oprostiti staršem in odpustiti je vsekakor nujno potrebno če
želimo zdravo živeti. Vendar to ni ad hoc zadeva, ampak proces.
Zdi se mi uredu če nas kdo vodi skozi njega, ker če kaj preskočimo,
se nam še vedno vrača.
Default avatar

rabim*nasvet

hmx8
hvala ti.

res je, ne gre pozabiti, ker ni gumba (ko bi le bil) za "delete", ne morem odpustiti, ker nič pozitivnega ne čutim do nje, kot je že reka napisala, samo biološka mati.....žal tako je in velikooooo bolje se počutim, ko vas berem. hvala.

bom res veliko delala na tem in čim manj zadrževala v sebi, ker ko padem v svoj svet in začnem tuhtat-to je depresija. hvalabogu, imam čudovitega partnerja, ki mi stoji ob strani.
Default avatar

aneja*

Najprej odgovor na tvoje vprašanje - vedno je več načinov, izberi bolj zdravega in mogoče cenejšega - vse se da brez tablet - torej legalnih in nelegalnih drog. Za nelegalne vsi vemo, da ti zameglijo realno sliko, legalne pa so dobile tak ugled, svetovne farmacevtske družbe pa mastno služijo s pohabljanjem duha, a to je že druga tema. Terapevta pa si lahko najdeš med prijatelji in znanci., pa seveda beri in beri, kot je rekla hmx8, to je proces, čez katerega se ne prebiješ ravno v kartkem času.

Naj ti povem, kako sem začela jaz. V vsaki knjigi sem našla nekaj, kar bi morala prebrati mama, oče, sestra, mož, sosed itd. Počutila sem se tako nemočno, ker nisem mogla vplivati na to, da bi vsi ti ljudje spoznali svojo zmoto. Velikokrat je bila moja zamera in jeza do vseh teh ljudi samo še večja. Sčasoma sem spoznala, da le jaz sama lahko spremenim sebe in s tem dojemanje sveta okoli sebe. V vsakem čtivu sem potem videla le sebe, nič več vseh prej naštetih oseb. Ko prideš do tukaj, se vse začne sestavljati na bolje.

S tistimi, ki so ti predlagali, da svojo mamo črtaš iz svojega življenja se ne strinjam. Ne le, da sem v veliko knjigah prebrala, tudi sama sem prišla do tega spoznanja, da je napomembnejša oz. edino potrebna sprava in odpuščanje samemu sebu, staršem in bogu. To, da ne odpustiš svojim staršem, najbolj boli tebe in ne njih. Imam sorodnico, ki že leta ne pogleda svoje družine a ne misli, da je srečna. Vsa zagrenjena hodi po svetu in če ji omeniš koga iz družine dobi histerični napad. Živ dokaz, da je z ignoranco najbolj prizadela samo sebe.

Ne pravim ti, da boš do odpuščanja mami prišla preko noči, prišla pa boš, če boš na tem delala.Prenehaj na mamo gledati kot na avtoriteto, ki se ne sme zmotiti.Sploh je ne smatraj več za avtoriteto, saj so tvoja odrasla leta to že prerasla. Nanjo poglej kot na osebo, ki se je rodila pred teboj, ki je imela tudi svoje starše in svoj čas odraščanja. Svojo mamo si skušaj predstavljati kot danes vidiš samo sebe, ko po najboljših močeh skušaš vzgajati svoje otroke. Prav gotovo se nimaš za slabo mamo, ki želi svojim otrokom slabo. Kadar ti kaj ne uspe, ti je hudo, skušaš popraviti, otrok pa to najverjetneje vzame drugače in te ne vidi v tvojih prizadevanjih.

Še enkrat ponavljam, da kljub nekaterim drugačnim mnenjem tukaj, ničemur ne koristi v življenju vleči s seboj vso prtljago, ki jo tekom življenja pobereš. Danes imaš dobrih 30 let in že imaš tesnobe, čez 10, 20 in več let sploh ne boš več mogla živeti, če ne boš sproti puščala iz rok stvari, ki so te zaznamovale. Ekart Toll v svoji knjigi Zdaj, samo ta je tvoj trenutek pravi, da preteklosti in prihodnosti ni, je samo ta trenutek, s katerim lahko razpolagaš. Pomisli, koliko dni mine, ne da bi se ga zavedali, naše misli se zgubljajo v preteklosti, katere tako ne moremo spremeniti, lahko samo spremenimo pogled nanjo. Zaradi ukvarjanja s preteklostjo nam sedanjost polzi iz rok, otroci odraščajo ob našem nezavedanju, življenjske priložnosti se peljejo mimo nas. Življenje, ki se ga zavedamo je samo eno, tukaj smo z določeno nalogo, ki jo moramo opraviti in iti naprej, ne pa obtičati v preteklosti.
Default avatar

rabim*nasvet

ker so nekateri trenutki resnično zelo težki, se poskušam v mislih osredotočit na to, kako naj si predstavljam svojo mamo sedaj. kaj mi pomeni.....

najbrž je najbolje, da se prepričam, da je le ena izmed oseb na tem planetu, oseba, kateri nisem dolžna polagat računov, kateri sploh nisem nič dolžna, skratka, oseba, ki mi nič ne pomeni, oseba, ki me je prizadela in je najbolje, da je zame to oseba, ki mi je skoraj tujec, kar bi lahko nekako še najbolje opredelila. A ni to grozno....?
Default avatar

Vse to

Vse to v kar se prepričuješ je razumsko. Čustva pa so
nekaj drugega.

poskusi pogledat spletno stran Alenke Rebula - ima dobra razmišljanja na temo
starši in otroci.
Default avatar

rabim*nasvet

ja res je čustva so nasprotje razuma in tu je moj problem.

včeraj sem začela brat knjigo Strupeni starši, prebrala do polovice, zgrožena sem nad tem, koliko bolečine starši povzročijo svojim otrokom in v koliko stvareh sem prepoznala situacije v katerih sem bila sama. preveč, preveč in joj, kako boli, tišči v prsih, nevem, a sem razočarana nad sabo, ker sem si toliko časa zatiskala oči pred resnico, da sem bila nemalokrat zlorabljena, tako fizično kot čustveno, tudi spolno od očima, ki me je včasih malo "pošlatal" po prsih in zadnjici, mama pa je samo gledala in zavila z očmi "pa dej kaj jo nonstop šlataš", zmerjala sta me da sem ******, ko me je mama enkrat iz družbe prijateljev in prijateljic, zvlekla, da naj grem domov, mi naredila sramoto, očim pa me je doma premlatil, tepel po glavi, mi skoraj zlomil nos, mama pa nič, sej ni nič hudga a ne, mi je rekla. joj koliko takih situacij je še blo, lahko bi napisala roman. boli tudi to, da mi ni nikoli dovolila stikov z mojim pravim očetom, prikazala ga je v najslabši luči, čeprav me je on želel videt, to sta mi povedali tudi teta in babica.

skratka, ne razumem, kako lahko starši povzročijo toliko gorja svojim otrokom. ne čudim se, da je na svetu toliko nasilja, depresij in ostalih psihično motenih ljudi. razočarana sem nad mnenjem nekaterih, da pač starši drugače niso znali in da jih je treba razumet. NE, JAZ TEGA NE RAZUMEM, KER SLABŠE KOT TO ZAME NE OBSTAJA, KER SO RANE PREGLOBOKE, FIZIČNE OZDRAVLJENE, ČUSTVENE PA NE IN KER ZELO BOLI.
Default avatar

hmx8

Zakaj pa nisi prijavila in odšla od doma? Obstajajo domovi za otroke, kjer s starši ni vse okay.

Poznam punco, ki je to storila, sama od sebe, še v osnovni šoli. In se tako odlepila.

Ja lej, fino je, da začneš predelovat ker očitno si v sebi predolgo zatirala vse to. Predelaj zdaj VSE, od a do ž, pol pa sprejmi in pojdi dalje.

PS
Jaz ostajam pri tem, da OPROSTILA NIKOLI NE BI, nikoli, ma kaj boš oprostil, tak kot eni pišejo - zase oprostit drugemu, ja bi jih rada videla kako bi bili taisti ljudje sposobni oprostit nekomu npr., ki bi jim posilil ali pretepel (da ne pišem o najhujšem) otroka.. Blabla, govorit o nečem česar nisi dal skozi je res lahko.
Kar sta tebi onedva naredila boš nosila v sebi vso življenje, to je dejstvo, lahko pa samo dodelaš da zate več ne bo bolečinsko, ne bo povzročalo solza in krčenja mišic od bolečine, da boš sprejela kot del sebe in obrnila v svoj prid, ter ŠLA ČEZ TO.
Default avatar

Tista

Dovoli si čutiti kar čutiš. da pa se ne v tem čutenju ne "izgubiš", je dobro imeti spremljevalca - terapevta. Partnerje na daljši rok tako izražanje bolečine obremeni.
Default avatar

rabim*nasvet

prijavila nisem nikoli, niti pomislila ne, veš, če ti nekdo celo življenje nekaj tupi v glavo se tega nalezeš, prepričan si da je tako ok in da za vse tvoje napake, draga mamica trpi in bo še bolj trpela, če bo izvedel za to še očim. uboga revica, grrrrr...tako da pri nas doma se o problemih ni nikoli govorilo, ker je zato mamica trpela, očim, pa izgubil kontrolo nad sabo, ponorel in se ga napil.

niti povedala nisem nikoli nikomur zato, čeprav je moja prijateljica (katera je bila za mojo mamo umazanka in ničvredna) zihr slutila, sam sem jo raje prepričala da ni nič, ker mi je mamica tako utupila v glavo, da moram pač malo trpet. njen moto je še danes: življenje je trpljenje. in s tem ustvarila čustveno razvalino, ki je sprejela ves njen gnev, sovraštvo, krivdo,....sam da ne bo trpela.....skratka z vsemi negativnimi čustvi je nafilala mene, da se je ona počutila ok.

ne morem verjet, sam sem pa res ponosna nase, da sem danes uspela toliko stvari spravit iz sebe, uf.
Default avatar

bbccm

Si na dobri poti, daj čimveč iz sebe ...preko forumov, morda osebnega dnevnika, ko nimaš sogovornika, tako manj boli....
Ni treba oprostiti, potrebno je pač sprejeti, da starši drugače niso znali. Česar v sebi nimajo, ne morejo dati.
Mislim, da bi ti koristilo tudi prebrati sledeči post, meni je zelo:
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5685834

Jaz sem kar desetletje starejša od tebe, pa še nimam popolnoma počiščeno in predelano, je res proces, ki mora po fazah našega dojemanja. Delajmo na sebi, da bomo boljši starši in ne bomo ponavljali napak, ki smo jih zaznali pri naših starših. Res je zaradi tega veliko trpečih ljudi, po nepotrebnem, žal.

Vse dobro.