Jaz bom kar umrla
Pozdravljeni forumci.
Oglašam se tule, ker je tule veliko obiskovalcev in veliko izkušenih in veliko preizkušenih…
Potrebujem nasvet kako naj se izkopljem iz težav, ki mi jemljejo voljo do življenja.
Srce mi bo izkrvavelo zaradi žalosti, ker me je zapustil dolgoletni partner.Vem nisem edina z ranjenim srcem, obkrožena sem z dobrimi prijatelji, sorodniki sodelavci, a svojega bivšega ne morem preboleti. Osvajajo me simpatični fantje, prijatelji me vabijo v družbo, družina me zaposluje z marsičem, imam službo ki me veseli in polno zaposluje, veliko hobijev, itd… a očitno drži trditev: “če imaš tisoč izpolnjenih želja, boš jokal zaradi ene same neizpolnjene” .
Ljubila sva se, načrtovala hišo, družino, otroke, a vedno ko sva želela uresničiti načrte so zmagalli njegovi posesivni starši s svojimi problemi, ko sva izvedela še za njegove težave s plodnostjo, je on odšel. Doma je ves dan na voljo staršem (vmes gre tudi v službo) ponoči je ves čas na voljo samski sosedi in zanj je problem rešen.
Jaz sem izgubila dragoceno obdobje življenja, ko bi lahko imela otroke in bi si ustvarila topel dom, a mi je ostal le košček z zadnjimi vzdihljaji utripajočega srca.
Najraje bi umrla, a nimam pravega poguma za konec, pa tudi živeti ne morem več tako naprej.
Kaj naj storim, … ne zmorem več….saj sem hvaležna za vse dobre ljudi okrog mene, za vse dobrine ki jih imam, a ne zmorem živeti brez ljubezni… ne zmorem sprejeti poraza v ljubezni v katero sem ogromno vlagala in upala, ne zmorem sprejeti resnice, da morda nikoli ne bom imela lastne družine in otrok, ne morem si predstavljati, da bi še kdaj ljubila… rada bi mu odpustila in živela naprej… a ne morem…
kak boš svetovala, če še brat ne znaš?
stara je po vsej verjetnosti nekje nad 28 pa do 38 let (otrok nima, pa bi jih imela), kako je pa na voljo mladi sosedi – ja očitno sta spolna partnerja, če ne še kaj drugega.
kak nasvet?
vzemi si dovolj časa za žalost, žaluj in ga preboli. Če pa bo trajalo predolgo, pa najdi mogoče strokovno pomoč. Nič ni narobe s tem, da si potrta in da žaluješ. To je najbolj pameten način, da preboliš dolgo vezo.
Naj ti bo to dragocena lekcija, kot je bila meni. Zavedaj se, da nobena stvar v tem življenju ni večna, da ljudje prihajajo in odhajajo. In nikoli, ampak res nikoli, ne povezuj lastne sreče z drugo osebo v tolikšni meri, kot to počneš ti. Ja, je šel. AMPAK ne, ni konec življenja, ne glede na tvojo starost. Meni se je to sicer zgodilo, ko sem bila mlajša, ampak sem ravno tako mislila, da je vsega konec. En mesec sem trpela kot žival, potem pa se vrgla v naročje prvemu, ki je prišel mimo. In me je pustil še ta. Neverjetno, ampak resnično. Bolečina se je porazdelila in ni bilo več tako hudo.
Trpela pa sem sigurno pol leta grozno, če ne kar eno leto.
Zdaj sem že deset let v drugem partnerstvu, imam dva otroka in pomembno spoznanje. Ne računaj, da bo jutri enako kot danes.
Ne vem, kdaj se ti je to zgodilo, ampak ta trenutek je za tvoje duševno zdravje pomembno predvsem, da potrgaš vse stike, da se nehaš zanimati, kaj počne in S KOM in pustiš času čas. Če ga je minilo že dovolj (vsaj par mesecev), sprejmi pa tudi kakšno povabilo od simpatičnih fantov. Verjetno ne bo nič iz tega, se boš pa razstresla. Pomaga.
Zakaj se mi zdi, da objokuješ nekaj, kar sploh nikoli nisi imela – za lastno družino z zvestim partnerjem in otroki – in kar vse kaže, da s tem partnerjem, ki je neploden, morda sploh nikoli ne bi mogla imeti?
Glej na to kot na možnost, da z drugim partnerjem dosežeš svoj cilj (in od žalosti umreš zaradi čisto drugih skrbi).
Seveda ne objokuje izgubo partnerja, ker kolikor je slišati, zveza ni bila bogvekaj.
V takem trenutku objukuješ izgubo tistega, kar si videl kot svojo prihodnost. Predstavljal si si, da boš z nekom do smrti, imel nekako začrtano življenje, potem pa se ti vse podre. Tam, kjer bi moral biti jutri, je vse črno.
Zato sem ti napisala tisto, kar sem ti. Prihodnost te vsekakor čaka, samo ne taka, kot si si predstavljala. Najverjetneje veliko lepša.
hvala vsem za vse razumevanje, za besede poguma, tolažbe, za izkušnje…
Moja starost – dovolj, da bi zrelo sprejela tudi izgubo in poraz …končujejo se mi trideseta.. še malo pa bom (morda) prišla do štirice.. on tudi podobno, poleg tega je že približno leto od njegovega odhoda.
Vsi me imajo za eno najbolj razumnih in “pametnih” oseb, neštetokrat so se prijatelji, pa tudi samo znanci k meni zatekali po nasvete… sem načitana, razgledana, a pri meni sami vsa teorija izgubi pomen…
Skrbi me dolgo obdobje žalovanja… dolgo se ne morem postaviti na noge… prebrala sem kupe literature, o odnosih, o odhajanju, o ljubezni, o … vsemogočih odnosih, itd…
Moji prijatelji vedo za moj razhod, a točno tako kot sem napisala tule nisem zaupala nikomur… imajo me za močno, pokončno in trdno osebo, mnogi so mi celo dajali… da sva se razšla prepozno…čeprav so ga v času najine skupne poti dobro sprejeli, a jaz sem ga ljubila… lepo nama je bilo skupaj…. in vem, da so bolečine zaradi velikih izgub hude, a pri meni s časom ne pojenja… le še bolj boli… zato zavračam prijazna povabila…simpatičnih fantov in gospodov, ker imam občutek, da ne bi mogla dati tistega, kar od mene pričakujejo… čeprav samo prijazno druženje. A kadarkoli me kdo vpraša kako sem…pravim odlično, nato se umaknem, zjočem… Ne želim nikomur lagati, a vem da imajo drugi dovolj svojih problemov zato jim ne želim razlagati svojih. A danes sem morala izliti svojo bolečino še drugim… morda mi bo potem s časom lažje… Čeprav, ko vidim in slišim, koliko bolečih izgub imajo tudi drugi, ni zaradi tega moja bolečina nič manjša… ravno nasprotno… še večja.
Prepričujem se znova in znova “bodi srečna” a očitno sama sebe ne morem tako zlahka prepričati…
Če ti povem po pravici, je moja bolečina izginila šele potem, ko sem spoznala svojega sedanjega partnerja. Jaz sem vedela, da je zdravo zame, da se čimprej zbudim iz tega, ker je zveze pač konec in je nikoli več ne bo in sem novo zvezo sprejela odprtih rok, čeprav stare ne bom nikoli pozabila.
Je mogoče problem pri tebi, da na skrivaj še upaš, da prideta nazaj skupaj?
Pa kaj, če zavračaš prijazna povabila? Če ti ni do druženja z moškimi, ti pač ni. To je ta neka fama – ko en moški odide, si je treba takoj najti drugega, ta pritisk družbe, če nimaš moškega, pa s teboj nekaj ni v redu, uboga reva pa kar sama. Briga te. Ko si boš to resnično želela, boš sprejemala prijazna povabila. Do tedaj pa ti tega ni treba početi. Mislim, zakaj bi se silila v nekaj, kar ti ni? Poznam vse to, kar si opisala. Ukvarjam se s tisoč in eno rečjo, z moškimi pač ne več. Nimam jim kaj dati, predvsem pa jim nočem dati nič.
nimaš ljubezni v življenju? seveda jo imaš. ljubezen do sebe!
sebe moraš postaviti na 1.mesto.
srečo ti ne bo prinesel ne partner, ne hiška, ne otroci…srečo moraš poiskati v sebi.
glej, vse je v tvoji glavi. odloči se. ne, ne bom več jokala za njim. našla bom nekoga drugega, bljšega kot je on. in čez 10let, ko me bo videl, bom jaz srečna, za njegovo srečo mi bo pa dol viselo. tako si reci. na glas, večkrat. ko boš to večkrat rekla boš tudi sama začela verjeti v to. in ko boš verjela, takrat se boš tudi pobrala.
vem da je težko…
amoak glej, sedaj imaš dve možnosti
1. se zavlečeš v temen kot, zviješ sama vase, objokuješ, v žalosti storiš samomor in končaš svoje življenje na žalosten način, tvoja zadnja misel v življenju bo bolečina zaradi njega
2. se zavlečeš v temen kot, zviješ sama vase, dobro premisliš kako in kaj želiš v življenju. in potem po počasnih korakih, majhnih, greš proti temu cilju.
katero možnost boš izbrala?
Koliko odličnih odgovorov, čeprav jim zdaj verjetno ne verjameš. Verjetno bolj kot za neodločnim maminim sinkom jokaš za izgubljenimi iluzijami in sanjami, ki ti jih je poosebljal on. Kar izjoči se, žaluj, tuli, bodi besna, smili se sama sebi – skratka daj si duška v svoji žalosti. Ne sili se v aktivnosti, ne skušaj goljufati sebe, na silo delovati drugače kot občutiš. Pričakuj, da bo nekaj časa prav peklensko. Hkrati pa imej pred očmi, kar pravzaprav že veš. Ker gre za odraslega moškega, katerega življenje so pri teh letih vodili starši, si z njegovo izgubo veliko PRIDOBILA. Ko ti bo jasno, da so posesivni starši (čeprav realni) le izgovor za njegovo brezjajčnost, se bo tvoje razpoloženje pričelo naglo popravljati. Malo pobrskaj po forumu in jasno ti bo, kako izgleda življenje s tipi, ki niso uspeli prerezati čustvene popkovine. Takrat boš s prijatelji ob strani lahko nazdravila novemu življenju. In prepričana sem, da bo vanj stopil pravi moški, ob katerem bo tudi tvoja prihodnost bolj oprijemljiva.
Odličen odgovor!
Točno tako. Odžaluj, pusti času čas. Verjemi, ko bo mimo, čez kako leto (ja, pričakuj kar kako leto), boš vzklikala od hvaležnosti za ta dogodek. Samo zdrži, ne pusti se zavesti mislim, občutjem, vsemu, kar je nujno, da odžaluješ. Pusti, da ta reka žalovanja steče skozi tebe in s sabo odnese vse. In te prečisti. Morda pa se moraš pripraviti na kaj lepšega. Ne veš, morda te čaka kaj sanjskega. Ko boš prečistila bolečino, boš pripravljena na novo življenje, in obenem oplemenitena z bogato izkušnjo. Kar te ne zlomi, te okrepi. Preverjeno! Ne boj se, kar mora iti stran, kar ni vredno, gre stran, propade, kar je vredno, kar ti je dano, ostane.
To je moja izkušnja, po tem, ko se mi je najprej svet podrl, kot tebi, potem pa sem sprevidela, da sem se morala pripraviti na resnično življenjsko zgodbo. Srečno in tako, kot sem vedno sanjala. Danes se globoko zahvaljujem vesolju, Bogu in vsemu, kar presega moj um, ker bi v tistem odnosu propadla. Zdaj imam, kar se sanjala.
Hvala vam vsem in vsakemu posebej za vse napisano. Dali ste mi kanček upanja, da morda ne bom jaz edina, ki bom jokala do konca svojega življenja, da bodo solze tekle znova in znova, da morda nekoč tudi meni posije “sončni žarek”, čeprav v tem trenutku še zdaleč tega ne čutim… vVse dobro se mi zdi tako oddaljeno… da skoraj ni verjetno. In kar ne morem verjeti, da me je moja končana ljubezenska zgodba tako zelo potrla in da to tako dolgo časa traja… in traja… imam že izkušnjo “razhoda” v preteklosti in ni bilo tako hudo, imam tudi izkušnjo izgube zaradi smrti zelo drage osebe, ko je bilo zelo hudo, pa vendar drugače… in ko sem končno verjela da je tudi zame prišla sreča, se je izkazalo da je moja “vera prazna”…
“psihoterapevt” povej prosim kaj več… kako izgleda psihoterapija, samo kot pogovor? morda kot kakšen trening? kakšna je uspešnost teh terapij?..koliko časa terapije trajajo? …
se mi zdi, da mora vendar vsak sam narediti največ… morda psihoterapevt da le kakšen namig… a novo pot moram začeti jaz z svojim lastnim prvim korakom po poti v “novo … svetlejšo” prihodnost.
Tega koraka ne zmorem, nekako se mi zdi, da nima smisla, zato stojim na mestu… in objokujem izgubljene sanje… in morda se zato ne morem odpreti “novemu življenju” ker sem izgubila zaupanje vase in v druge… ker me je tako zelo razočaral “on, ki mi je obljubljal ljubezen”, zdaj pa te obljube tako z lahkoto daje drugi…
Moje žalovanje za nečim, kar morda sploh ni vredno tega, se mi ne zdi pošteno, do mnogih ki trpijo še mnogo bolj, pa niso tako nesrečni, jaz ki imam vse, razen toplega objema in poljuba za lahko noč, pa žalujem…in objokujem…
Morda nov dan prinese novo upanje… noč bo še dolga… a morda se iz dolgega trpljenja in težkih muk vendarle rodi “močna ženska” pripravljena za nove uspehe 🙂
Ko se dotakneš dna in potem enkrat vstaneš, vstaneš močnejša. Verjemi, da je to res. Jaz sem pošizila, ko so mi to govorili in pisali, ampak danes vem, da so imeli prav, v hudem trpljenju zrasteš in postaneš boljši ter bolj pripravljen za tisto, kar življenje prinaša, karkoli bo že prineslo. Jaz danes verjamem, da še veliko lepega, lani sem verjela, da me čakata samo še neskončno trpljenje in smrt.