samska sem.že dlje časa.stara 31 let.vedno sem bila zelo nesproščena v moški družbi.do 30 leta sem imela samo nekaj kratkotrajnih vez, nič posebnega, trajale so po tri mesece ali malo več.
potem srečam njega.nekje bogu za hrbtom.v tistem času sem se sprijaznila z dejstvom, da sem samska, ker sem zelo izbirčna pri moških , saj mi energično nihče ne odgovarja.
pri njemu je drugače.najine energije sta enake, ob njemu sem lahko sproščena, vse na njemu mi je noro všeč, dobra prijatelja sva in celo zelo dobra ljubimca…ampak…vezan je.sicer ni poročen, ima majhnega otroka.
zdaj životarim v tej vezi, če ji lahko tako rečem.vse bi dala, da bi ga spoznala, ko je bil samski, brez otrok…čudim se, ker globok v sebi ne želim, da bi zapustil partnerko in otroka in zaživel z mano.ne sanjam, stojim trdno na tleh in vem, da ni mogoče, da bi živela skupaj.nočem uničiti vsega, kar ima.vem, da ga otrok potrebuje.nikoli ne bi mogla razdreti veze in ukrasti otroku očeta…
a jaz se še vedno vztrajam ob njemu.
videvama se že eno leto, sicer sem vmes naredila kratko pavzo(2 mesec), ker mi je postalo dolgčas, saj nič ne počneva skupaj…dovolj mi je bilo skrivanja.
pa me je zopet začelo vlečti k njemu…zdaj pa spet jovo na novo..dokler mi zopet ne prikipi…

na splošno na varanje ne gledam kot na nekaj groznega, ampak se mi zdi, da določene osebe pridejo v naše življenje z določenim namenom, z določeno nalogo…ko to opravijo, gredo naprej…

zdi se mi, da je ta moški stopil v moje življenje, da mi je pokazal, da sem tudi jaz lahko sproščena ob moškemu, da sem še vedno zelo čutna in voljna ljubezni..

zdi se mi, da bova vedno prijatlja.
imava poseben odnos.
govori mi tudi o svoji družini, o njegovi dragi..pokazal mi je njene slike…..

sprijaznila sem se, že na začetku, da ne bo nikoli moj…

a potem nimam pravice uživati z njim in se z njim pogovarjati??

meni je včasih dovolj tudi to, da ga osrečim, da ga malo razveselim, da mu polepšam dan …..

nisem pa odvisna od njega…ne klicarim ga domov, ne pišem mu smsov, videvama se zelo poredko…

včasih se mi zdi, da mi je dovolj, da obstaja…

da je končno prišel moški, ki me noro privlači in s katerim sem lahko to, kar sem…

zanima me, kakšno je vaše mnenje o meni, o tem kar sem napisala…

kaj menite o samskih ženskah, ki se zapletejo z oddanimi moškimi?

hvala za komentarje že v naprej

lep večer

Verjetno več od životarjenja niti ne bo; osnovno vprašanje je, kaj si ti želiš od življenja, kakšen je izplen tukaj, je definitivno jasno. Do tega imaš vso pravico, tudi on, tudi on samo špila na rahle strune in če je to to, kaj več niti ni iskati. Še najmanj pa obsojati. Več je v podpisu.

Te povsem razumem, ker sem v podobni situaciji. Že kot najstnica sem se zaljubila v takrat ,,starejšega zasedenega moškegaˇ,, V tem času sva imela tudi kratko afero, čisto takšno platonsko. Pokazal mi je življenje, ki ga takrat nisem poznala. Vozil me je na večerje, drage hotele, prinašal rože, mi odpiral vrata. Nato sva prenehala, poročil se je dobil otroka. Tudi jaz sem si v naslednjih letih dobila partnerja, a vsakega sem primerjala z njim. In vsakih toliko let ko sva se srečala kje v trgovini, na cesti ali …. sva šla na kavo in vedno se je končalo tako da sva imela razmerje. Od začetka vse krasno, vedno sem kot v nebesih, nato pa izgine kot je prišel. Molk. Boli kot sam hudič, jočem po par mesecev, ne jem ne spim. Pa spet jovo na novo. Vse to traja že 24 let. Nikoli se nisva pogovarjala o tem da bi zapustil ženo in otroka, nekako si to jaz tudi ne želim. Vem da sva iz tako različnih svetov, da tudi če bi zaživela skupaj, bi se zasovražila in ne bi šlo. Čeprav me prizadane, ga ne bi mogla sovražiti. In ne bi preživela, da bi on sovražil mene. Pravi da mu v zakonu gre žena na živce. Nočem da mu grem kdaj jaz. Zdaj sva spet skupaj. Tokrat zadnjič. Vem. Vem tudi da gre proti koncu in spet bom trpela.
Kot pa si ti napisala. Vedno mi je bilo dovolj le to da vem da obstaja. Da sem oseba, ki je spoznala tisto pravo brezpogojno ljubezen, ki jo lahko nekdo čuti. Kot mati do otroka. Karkoli stori narobe, jaz ga imam vedno rada.
Polagam ti na srce, če se z njim počutiš kot celota, uživaj in se ne oziraj na druge.

Lep pozdrav in vse dobro.

Ti dobro razmisli kaj si res želiš in stremi k temu,vse kar ti bo stalo na poti do cilja ignoriraj-žal v tem primeru bi morala ignorirat njega,kot praviš prihodnosti ni,vsak dan ki ga preživiš z njim je stran vržen,kajti če ostane v tebi zgolj praznina,ko je vajineg zmenka konec ali se ta pojavi čez nekaj ur vedi ,da je on prepreka do tvojega cilja,ki se mu reče srečno partnerstvo.

Očitno je vse okay, on ima zabavo ob svoji resni vezi, ti si zastonj in na dosegu ko se mu zahoče, ne težiš ali postavljaš pogojev, partnerki se ne sanja, otrokom še manj.

Kaj si želiš slišat?

Bi bila raje v vlogi njegove partnerke ali mati njegovega otroka in bi umirjeno prenašala njegove redke a redne skoke sem in tja? Sploh niti ni rečeno, da si edina s katero ima spolne odnose ob svoji vezi. Takšni ki varajo, počno to zelo radi, samo z eno osebo bolj redko, rabijo impulze, samopotrjevanja.

Konec koncev si ti tista ki si v tem trikotniku ali štirikotniku nezadovoljna, njegova izvoljenka ni ker je še zmeraj pri njem na prvem mestu in se ji sanja ne, potem si pač tam nekje še ti. Če bi tej igri naredila konec in povedala partnerki, bi bila seveda ti isto nezadovoljna, naredila pa bi tudi svojega viteza nezadovoljnega in še partnerko. Ja saj, izbiro imaš, zakaj pa ne.

Lahko je bit “idealen” če se srečuješ le tu in tam, za tistih nekaj urc ni problema tudi igrat idealnega. Kakorkoli, tistih ful impulzov pri njem do tebe ni – ali pa je še samo ena strahopetna in nesamozavestna rit, ker drugače bi zapustil punco in otroka ter s teboj zaživel to vajino idilo for ever. Druge razlage ne vidim.
Zame je, čisto laično, samo dvoje možnosti ko se vara:
1. ali je človek ki vara totalna strahopetno nesamozavestna rit ki ne upa odit in blefira vsem okoli sebe, se pa boji storit odločilne korake in karakterno stat za svojim početjem
2. impulzi s tistimi ki vara svojega partnerja niso močnejši od impulzov do svojega partnerja, torej ima tam neko bledo dopolnilo svojega partnerja, nikoli pa ne bi zaradi ljubice pustil tistega kar ima

Je pa luštno, ko čitam o vseh ženskah ki se grejo ljubice poročenih, kako srečne so da jih lahko razvajajo, da se pokažejo kako fajn znajo seksat in se izkažejo in najlepše je, kako se vezani ljubimci radi pogovarjajo o svojih družicah z ljubicami, to je pa res neka klasika. Najlepše pa je, ko ljubica in on oba šinfata in se zgražata nad “ti-ti-ti” ženo, ki se do njega ne obnaša vedno kot bi se spodobilo in ljubica svojemu ljubimcu pove, da pa ona bi bila v tem do njega boljša, drugačna, bolj tolerantna, razumevajoča. Adijo pamet.
Ampak. On ne gre stran od družice. Ker, kot sem že povedala:
1. si ne upa, ker rabi ženkico ki mu varuje status in omogoča topel domek
2. mu do ljubice sploh ni toliko in mu predstavlja izvenzakonsko popestritev in malo drugačnega seksa.
Vse v vsem je to varanje pluvanje sebi v obraz, škoda le, da so tudi družice z otroci ali brez prizadete.
Ljubice so krive toliko, ker ne spoštujejo svoje ženske vrste in zaradi enega penisa in treh lepih besed pokleknejo ter igrajo lažnive, prevarantske in pokvarjene igre. In ker ljubice ne spoštujejo OTROK, niti teh od penisev s tremi lepimi besedami in nasmehom. Ker ti otroci nimajo očeta v celoti, saj se vendar mora gonit in si trgat cajt od njih, da se lahko kvazi gentlemansko posveti svoji ljubici.

Meni bi se želodec obrnil če bi se gonla s poročenim. Kaj če bi kdaj prišel k meni in se po svoji ženki ne bi umil? Ali bi se ga dotikala tam, kjer je še polno njenih odtisov.. brrrrrr.

Sama glede tega stojim na strani vezanih žensk. Ko me je kdaj kateri vezan osvajal-pa jih je bilo ful dosti, ful so tečni tipi s temi “v vezi ni več kot je bilo”, “ful sem nesrečen” in ne vem kaj še vse nakladanje v iber, sem strogo rekla, da če mi bo težil bom prva ki bom poklicala njegovo ženo in jo vprašala, kaj ima to nekega nekarakterca doma. No ja, sebi se zdim preškoda da bi igrala umazane lažnive igre in hodila po svetu skrivajoča se pred bilokom. Njente.

Te pa po svoje razumem, da se je težko odtrgat ko so impulzi in ko se ti zdi da je on tapravi, vendar srečna v tem sranju ki ga imaš nisi, torej se boš morala enkrat ko boš zbrala moči dvignit nad vse to in prekinit njegovo igro. Zase, za svoj mir in srečo.

pa ja de,zdaj so pa ljubice krive vsega,ljubice imo minus,žene paševečji,ker z takim bedakom preživi vsa svoja leta,paševe ne da je bedak,ljubice imajo vsaj to prednost,da vedo da je bedak in vsaka pametna ljubica, bi pač takega jemala zgolj kot razvedrilo in nič več kot to!

pozdrav 🙂

najlepša hvala za komentarje.

vsak vaš komentar je pravilen, vsak od vas ima prav..ampak.

ne vem.

ne veljam in nikoli nisem veljala za lahko žensko.v svojih 30-tih letih nisem imela veliko partnerjev.vedno sem prezirala ženske, ki se dobivajo s poročenimi moškimi.
2 leti sem bila samska(imela sem veliko možnosti za vezo, ampak nisem začutila, da je to-to in se nisem spuščala v kaj več kot v pijačko z moškimi, ki so me osvajali.)potem je prišel on…in začutila sem, da ima pravo energijo, da je prišel v moje življenje z namenom…še sama nisem mogla verjeti, ko sem se mu prvič predala.

vem, da je nesamozavesten.ima kompleks manjvrednosti.priznal mi je, da si ne upa zapustiti svojega dekleta in otroka, ki ga ima.priznal je, da je copata.
tudi jaz sem nesamozavestno bitje in včasih se mi zdi, da si ne zaslužim pravega partnerstva.
všeč mi je, da imam tudi jaz končno nekoga, ki me privlači in nekoga, po komu hrepenim…
ni hujšega kot živeti brez želje po moškemu. to sem izkušala dolgo let, saj mi ni bil prav nihče privlačen…

v bistvu v tej vezi postavljam pravila jaz. ko hočem se dobiva, kadar meni ni, se ne dobiva.
nikoli se ne dobiva, kadar on želi.razen, če sem resnično pri volji.
kličem ga bolj poredko, ker si ne želim, da bi njegova žena kaj posumila…

večx razmišljam, kako bi bilo, če bi zapustil svojo družino..in globoko v sebi vem, da nikoli ne bi bila z njim v pravi vezi, saj bi preveč trpela…toliko obsojanja in vsega bi mogla požreti…nisem dovolj močna..
želim si le, da bi ga spoznala v obdobju, ko je bil še samski.ampak to so samo sanje.

glede pričakovanj je pa tako.meni se zdi, da so smrt za dušo, smrt za stanje duha.
če ni pričakovnaj, ni razočaranj.
živiš življenjenje in sprejmeš ali ne sprejemeš vse, kar ti je podarjeno.

včasih se mi zdi, da ljudje vse preveč komplicirajo okrog vsega in vse preveč obsojajo…

lp

poglej…im 34 let.
9 let nazaj sem spoznala moškega…oče mojega prijatelja. Vzan. Zadnji dve leti razmerje..on starejši18let. Sedaj se ločuje- nikoli nisem mislila, da se bo, šokiral me je.

Kot kaže si zaenkrat še zadovoljna v razmerju s poročenim. Praviš, da nič ne pričakuješ, in zato meniš, da ne moreš biti razočarana?! Pa si lahko, pa ne od tega, ker od njega ne pričakuješ, da bo enkrat s tabo, temveč od tega, da boš skozi čas ugotovila, kako uničujoč je sam tak odnos.

Poznam par takih žensk, mislim na SAMSKE, ki so se šle razmerje s poročenim. Vse so v začetku letele in sanjarile na krilih čustev, češ, saj vem kako in kaj zadeve stojijo, meni je fino in tako bom tudi jemala. Pa ni bilo tako, prav pri nobeni, čez kako leto ali tudi več let, so bile povsem na tleh, razvrvane od nenehnega tlačenja svojega jaza, skrivalnic, neskončnega čakanja na skupne urice, gneva, da svoje identitete ne morejo pravilno izraziti…

Svetujem ti, da se vprašaš predvsem kaj je tvoj cilj. To, da on vara svojo partnerico, seveda se tebe zadeva, vendar le toliko, kolikor za vse veš, sicer bo pa moral tam sam popucati, kako misli vse to zmanevritati. In če že sedaj vidiš, da niti ne želiš biti z njim, ga odtrgati od njegovega življenja, potem pa ti pri tvojih letih res močno odsvetujem, da predolgo vlečeš, ker boš na koncu prav ti na veliko večjem minusu kot on. Starejša, brez otrok, sama.

Nič dobrega in nič lepega.

Ampak po drugi strani pa so one vseeno samske in brez obveznosti, tisti, ki ima obveznost (otroci in žena) je moški. On bi se moral obnašati drugače.

Monica prečitala sem nekje, se mi zdi, da si bila sama ljubica in to poročenemu, sicer ti je menda on lagal po dolgem in počez, ampak pišeš iz osebnega vidika – no jaz ne! Če se spet nisem kaj zafrknila pri teh nickih. Če sem se, se oproščam vnaprej.
Nikoli nisem bila ljubica nikomur in tudi mogla ne bi bit, to sem že napisala, sploh ne nekemu vezanemu tipu. Ker pač sem egoistka in ga hočem imet kdaj MENI/OBEMA paše in ne kdaj se njemu zljubi, še manj pa ga delit ali se skrivat.
Smo pa ljudje različni in ti pišeš iz svojega vidika in iščeš zase izgovore.
Vedela si, da je poročen, pa si ga brez problema šarmirala in se šla z njim seks, ga osvajala in ne vem še kaj, pač vse tisto kar se počne ko se zatrapa. Sigurno se nisi z njim dobivala v raztrgani trenerki ali pižami, ne? A vedela si, da je poročen, ima otroka – če se ne motim.

In zdaj nisi nič sokriva? Zakaj ne?
Kaj če vidiš na vrtu pri sosedih jagode ali češnje, jih greš tudi vzet in trdiš, da so sosedi sami krivi, ker je sadje vidno iz ceste po kateri hodiš?
Ko si vezan, se namreč nečemu ZAVEŽEŠ, zato se tudi reče, VEZAN. Torej on je bil VEZAN, ti si vedela in jemala.
Lahko primerjamo s krajo oz. izdajo poslovnih skrivnosti podjetij. Če nekdo “pripada” eni firmi, nima PRAVICE hodit k drugi firmi in tam pametnjakovičit, še manj pa ima nekdo drug pravico iz njega vlečt na bilokakšen način poslovne skrivnosti. Tu gre za kriminal in je kaznivo. Tako se kaznuje izdajalca poslovnih skrivnosti kot tudi firmo, ki je iz njega izvlekla top secret material.

Torej: kriva sta oba, ne samo on. Le v primeru kjer ljubica ni imela pojma da je vezan ali ima otroke, je celotna krivda samo na tipu.

In verjemi, takšnih ljubic ki imajo vezane samo za igračkanje je tako malo, je pa res, tudi jaz jih poznam dosti, ki se tolažijo, da itak ne mislijo resno in so jim ti vezani samo igračke – ko pa jih kliče taisti tip, pa ponorijo od sreče, skačejo, odpikajo vse zmenke, termine, letijo k frizerju in se že sekirajo kaj naj si oblečejo. Ha ha da dol padeš kako se naenkrat iz kvazi tigric spremene v male mucke. Večina pa jih veselo upa da se bodo vseeno enkrat odločili za njih. In večina jih ostane z dolgimi nosovi.

Tipi pa lahko varajo, KER JIM ŽENSKE TO OMOGOČAMO, torej je spet krivda žensk. Ko bomo pa me bolj konsekventne in se cenile, pa tudi njim več to ne bo mogoče. Ampak do te stopnje bo prišlo – NIKOLI. Ker jih preveč razmišlja kot ti, moški pa se sladko smeje, ker so na obeh področjih najmočnejši, tako pri ženi kot pri ljubici.

PS
Dokler žena ne ve koga ima doma, oziroma dokler se žena ob svojem varajočem možeku tudi sama postransko zabava, nič kaj ne trpi. Eni so celo do svojih žena ob varanju izredno pozorni in pridni ;). In veš kaj, če mož vara, žena z njim PREŽIVI (citiram) zelo malo časa, saj ga vendar on nima. Vseeno je pa lepše preživet dopust s svojim možem kot pa čakat kot ljubica doma nanj, da se vrne in žvrcne tvojo cifro prvo fraj minutko ko jo žena kam žvajzne. No ja, v končni fazi pa je tako, da je edino fajn tipčku, ki to počne.

Enako je seveda tam, kjer se ženska goni. Ali so krivi tepci možje, je kriva ona, ali je kriv ljubimec? Seveda je tudi ljubimec, vsak mož ti bo to vedel povedat ;). Žena skorajda ni kriva, je samo sokriva, ampak daleč na drugem mestu po lestvici krivde – ker, tako je pogosta logika, ON (ljubimec) je vedel da je ŽENSKA oddana, pa ni pustil na miru in se je vmeševal tam kjer ni njegovo mesto in sicer se je vmeševal na “NJEGOVO OBMOČJE” (možje tako gledajo na to.. če bi še ženske… ha?)

to drži.tudi pri meni so se že pojavili ti grozni občutki od skrivalnic, nenehnega tlačenja svojega jaza.
počutila sem se tako nevredno.
in sem prekinila vezo.z lahkoto.
2 meseca se nisva slišala, on mi je sicer pošiljal sms-e, ki sem jih ignorirala.nisem imela želje po njemu…
ampak, ker sem v resnici zelo osamljeno bitje(prijateljice so že vse poročene z otroki..)sem začela počasi spet hrepeneti po njemu.
zdaj se bova spet dobila..

ne vem.
vidiva se zelo poredko, saj bi znorela, če bi se morala vsak dan ali vsak drugi dan skrivati…mi je lažje, če to počnem recimo 2x na mesec, potem se počutim malo bolje, ne boli tako zelo.
sicer pa vem, ko bom imela vsega dovolj, bom spet prekinila to vezo..

v bistvu ne gledam na to, da on več dobi od te veze in , da meni leta tečejo…bolj gledam na to, kot nekakšno učenje, saj , kot sem že zgoraj omenila, sem živela tudi par let brez želje po določenem moškem..prav nihče me ni privlačil…
srečna sem, da sem končno našla nekoga, ki me tako privlači in s katerim sem lahko tako sproščena…vi tega najbrž ne razumete, saj nikoli niste imeli takšnih težav.meni pa se odpira en čisto nov svet, ki me po eni starni tudi polni s samozavestjo, saj dojemam, da lahko tudi jaz ljubim in sem ob moškemu to kar sem…

želim si, da bi spoznala samskega moškega, ki bi me tako zelo privlačil kot ta oddan..res si želim.
zdaj nekako čutim, da sem šele pripravljena za resno vezo.šele zdaj pri 30-tih.

lp

hmx8 o kakšni krivdi ti to,jaz sem kriva samo toliko kolikor sem se pustila zajebavat njemu,on ima pa že od poroke druge partnerice,žena nikoli ni bila edina,pač tak medsebojni dogovor.

kakšne skrivalnice,pri nas se je vse vedelo,kaj ti govoriš o kakšni kraji,halo daj no, tip je živel malo z ženo malo pa z mano,žena je imela pa svoje hobije rečmo temu tako,ne seri lepo te prosim..

z ženo ima dva odrasla otroka ,z menoj pa enega,ki je še majhen..

Petrcaaa te popolnoma razumem, kot bi poslušala sebe. Identitčno.

Monica to je moje gledanje na te reči. In, če je to vse prav, kaj ima zdaj tvoj otrok od očeta? Upam da je vsaj dober oče in ima vajin otrok dosti od njega, ker kot moški do ženske ni karakter. Glede na opisan karakter tega tipa ne bi rekla niti da je lahko v redu vzgled s svojim obnašanjem.

Da se je tip nespoštljivo obnašal do svoje žene, te ni motilo in si v tistem momentu tolerirala.
Torej si zagovornica varanja kajne? Varanja, laganja. Žena ga je verjetno itak imela polno kapo in je varanje mogoče celo ni motilo, kot jih mnogo več ne, ker žele samo mir pred pokvarjenci. O tem sem pisala. In to, kar počne ta tip ženskam ni lepo, pa če ti še ne vem kako zagovarjaš, vendar so tudi ženske SOKRIVE za to obnašanje, ker mu dovoljujete!

No jaz nisem zagovornica laganja in varanja, ker vem da to počno samo karakterni labilneži in pokvarjenci – razen in izredno v primerih, če si to oseba s katero sem, takšen način “zasluži”. Pomeni, mi je lagala, varala. Sem se sposobna tudi sama lagat in sebe postavit v nekem potrebnem momentu na prvo mesto. Seveda pa ne dolgoročno, ker s tem izigravam tudi sebe.

Čiste osebe pa se ne gredo teh reči. Poštene osebe ne prizadanejo, ne lažejo in ne varajo, še najmanj pa ljudem, ki so jim blizu in jih imajo rade, jim stoje ob strani. Od lažnivcev in varalic je skorajda nemogoče pričakovat fer in poštene odnose. Ker je pokvarjenost v njih. Ker so egoisti, ki gledajo samo na svoje dobro. In v tem je poanta. Da tisti s katerimi varajo tudi gledajo v teh momentih samo nase in svoje dobro. Ego se sreča z egom. Ni vrag da nekdo ne popuši.

Veš niso vsi moški slabi očetje,če so slabi partnerji..pri nas je že tako,otroku nič ne manjka,veliko je pri očetu,včasih več kot pri meni,ker imam jaz veliko dela,on je pa v penziji,najin otrok je bil zaželjen in ga imava oba zelo rada,tudi polbrat in polsestra s svojo družino g sprejemajo in ga imajo radi-otrok je pač otrok-imajo normalne stike,hodijo skupaj na morje itd.,nikoli jim tega tudi nisem omejevala ali kakorkoli preprečevala…
Malo bolj si preberi moje poste,pa boš dojela,da nikakor ne podpiram laganja in varanja,midva že dolgo nisva več skupaj,z ženo pa je tudi ločen,ta zgodba je že zdavnaj zaključena s tega vidika,starša bova pa pač vedno.
Jaz govorim iz izkušenj in vsem tudi povem,da se dvojna živlenja ne splačajo v nobenem primeru,bolje eno živlenje pa to kvalitetno in mirno.

Bravo, ženska na žensko skoč, jo zlasa dedc pa uživa:)) na vseh koncih in krajih. Kaj boljšega
Kolko prevaranih pa krivi svoje dedce za prevaro? Oni so revčki, zapeljani … Ob taki podpori žensk je varati simpl.
Veš odločitev varati ne pade tisti trenutek ko srečaš določeno osebo.Odločitev pade že dolgo pred tem.Vse se začne v GLAVI.Čaka se le na primeren trenutek in primerno osebo namero
konkretno izpeljati. Vara se že dolgo prej in tega ni kriva tretja oseba. Je zgolj produkt.

a res?
zanimivo.
vsaj nekdo, ki me najbrž razume in ne samo obsoja.

ps; napiši še kaj več.

lp

Petrcaa,

jaz te popolnoma razumem in te ne obsojam,… ker sem bila včasih na popolnoma istem mestu. Tudi pred 3 leti bi moj prispevek na forumu zgledal prav tako kot tvoj, imela sem ista občutenja, isto sem razmišljala… Nato sem zvezo prekinila, trajala je 4 leta – če za nazaj pogledam- 4 leta prilagajanja in v bistvu trpljenja,… Vmes pa adrenalin in občutja ljubezni do njega, ko sva se srečala…

Zdaj bi se pa osredotočla na tvoje pisanje….

Sem zelo izbirčna pri moških, saj mi energično nihče ne odgovarja.”

“Sprijaznila sem se, že na začetku, da ne bo nikoli moj…”

“Čudim se, ker globoko v sebi ne želim, da bi zapustil partnerko in otroka in zaživel z mano.”

Ja, priznaj si: BOJIŠ SE BLIŽINE, nisi je sposobna imeti z moškim! Zato so tvoje zveze trajale po 3 mesece, pri njem pa ni nevarnosti, da bi ti prišel blizu, zato se ti zdi, da se po energiji tako ujemata… V glavnem, on ti ne predstavlja strahu, da se zbližata,…

Tudi jaz sem se čudila sami sebi, ko sem se včasih dobila ob razmišljanju, da mi pa čisto ustreza, da ima na koncu koncev punco… Čeprav me je ta primerjava z njo in govorjenje o njej res ubijalo… Večino časa sem porabila za razmišljanje o tem, kakšna je ona, kaj ima česar jaz nimam itd,…

Kar je res je, da če on nebi bil zaseden že na začetku,ga ti še pogledala nebi…. Tako se ti pa on zdi ravno primeren zate, ker on ti nikoli ne bo prišel blizu, ker ti tega sploh nočeš, ker se tega na smrt bojiš! Raje nebi imela tipa, kot pa da bi bil v celoti tvoj,on pa nikoli ne bo, zato si se tako močno zaljubila vanj! Ravno to je fora, zakaj si sproščena z njim…

“da določene osebe pridejo v naše življenje z določenim namenom, z določeno nalogo..”

Ja, in on ima takšno vlogo v tvojem življenju, da se TI!!!!! naučiš, in spoznaš, da si VREDNA! fanta, ki je SAMO tvoj, ob katerem ti ni potrebno poslušati o drugih ženskah, ki ga ni treba čakati, pri katerm si ti res lahko ti! Ki te bo pripravljan spoznati v vseh okolliščinah, boš šla z njim na morje, boš živela z njim… Ker tranutno on ne ve nič o tebi… Ve samo to, da dobro sexaš, da si mu privlačna… Ne pozna pa te v vseh okoliščinah v tvojem življenju… In tak fant je zate pri 31 perspektiven fant?

Začni delat na sebi, pridobi si samozavest, in kar je najbolj pomembno: začni spreminjati svoj privlačnostni sistem fantov! Do zdaj so te vrjetno privlačili nedosegljivi,… Verjemi pa, da če boš začela delati na sebi, se ukvarjati s svojimi občutki, boš začela verjeti, da si vredna fanta, ki te ima resnično rad, in ki si mu ti edina!

“Govori mi tudi o svoji družini, o njegovi dragi..pokazal mi je njene slike….. “

Se res dobro počutiš, ko se pogovarjata o njegovi družini? kaj imaš ti od tega? Ti je to prijetno?
Ne, ti ni!… Slepiš se s tem, ko praviš, da sta dobra prijatelja! Ali misliš, da moraš za ceno, da ga obdržiš poslušati o njegovi familji itd…? Kaj ko bi se raje pogovarjala, kaj bosta vidva naredila z vajinim odnosom?

“meni je včasih dovolj tudi to, da ga osrečim, da ga malo razveselim, da mu polepšam dan …..”

Začni osrečevati sebe! Kje si ti v vajinem odnosu? Kaj ti on da? Par lepih besed in noro privlačnost, ki jo čutiš ob njem? Je to to, čemur praviš POSEBEN ODNOS?
Na posebnem odnosu se GRADI, v njem je spoštovanje, cenjenje, in ISKRENOST!

“nisem pa odvisna od njega…ne klicarim ga domov, ne pišem mu smsov, videvama se zelo poredko…”

Ja, res je, v tem smislu, nisi odvisna od njega, ker si niti ne upaš mu težiti! Ker si misliš, da si premalo vredna, da bi mu ti bolj pogosto pisala,…. Ali pa spet pride tukaj v ospredje tvoj strah pred bližino, da tega niti nočeš!

Odvisna si od njega v drugačni luči, od njega ne moreš stran, tudi če se odločiš spet prideš nazaj, ker te k njemu nekaj vleče! Tudi razmišljanje o tem, kaj on počne z otroci, kakšna je njegova žena, JE ODVISNOST!

“da je končno prišel moški, ki me noro privlači in s katerim sem lahko to, kar sem…”
ker mi je postalo dolgčas, saj nič ne počneva skupaj.

Povej mi, kako te lahko nekdo pozna, če pa praktično skupaj nič ne počneta?
Veže vaju kemija, ampak kaj je kemija drugo kot zaljubljenost? Zaljubljenost pa idealiziranje…

Preberi si moje vprašanje Izidorju Gašperlinu:

http://med.over.net/forum5/read.php?140,5498674,5547143#msg-5547143

Ne bom rekla, da sem sama s tem čisto razčistila, vendar pa sem ponosna nase, da sem uspela zaključiti razmerje, ki je bilo neperspektivno, v katerga sem vlagala vse, on pa nič! Ker vem, zdaj vem, da si takšnega odnosa ne zaslužim in takšni fantje me ne privlačijo več!

Veliko uspeha pri spoznavanju sebe in pri osebni rasti!

Lep pozdrav!

Ljubezen ni čustvo, ljubezen je sposobnost!

ojla:)

najlepša hvala za tvoj post.
zanimivo branje si mi pripravila.hvala:)

ljubezen ni čustvo, ljubezen je sposobnost.
to trditev sem zadnjič slišala v enem ljubavnem filmu in je obrnila moj svet na glavo.sploh je ne morem pozabiti, no zdaj jo zagledam pa še tukaj v tej temi….
hmmm….zanimivo…?”?

prebrala sem tudi tvojo zgodbo , vendar ne vem no…
dam ti prav v tem, da se bojim bližine…v bistvu sem se vedno bala bližine…ampak zanimivo je to, da me nikoli niso privlačili nedosegljivi moški…in nikoli do zdaj nisem pomislila, da bi šla v vezo, če lahko temu, kar imam zdaj , tako rečem z oddanim moškim.sem imela kar nekaj situacij/prilik, kjer bi lahko začela vezo z zelo privlačnim poročenim moškim…ampak nisem…preprosto nisem..nisem imela želje in sploh me je to, da bi bila z oddanim moškim odbijalo.

po naravi sem zelo zaprta oseb, le redkokoga spustim do sebe…zato me je to, da sem se prepustila temu moškemu, zelo presenetilo…

naju bolj veže prijateljstvo kot ljubezen.to je prvi moški s katerim imam bolj prijateljski odnos, kot ljubezenski.nekaj takšnega želim imeti pri življenjskem partnerju.
ne čutim toliko zaljubljenosti..mogoče sem na začetku noro privlačnost, ampak sem se lahko kontrolirala..
ne vem…sj pravim, da me je vse to presenetilo..če ne bi bil oddan bi bil idealen…

sprašuješ kaj mi on da??
ne vem….a je potrebno biti z nekom, samo za to, ker nekaj dobiš od njega…

Povej mi, kako te lahko nekdo pozna, če pa praktično skupaj nič ne počneta?
Veže vaju kemija, ampak kaj je kemija drugo kot zaljubljenost? Zaljubljenost pa idealiziranje…

tega, da me on pozna, tega jaz nisem napisala.
napisala sem samo, da sem lahko ob njemu, takšna kot v resnici sem…
pozna me zelo malo ljudi, pa še ti v bistvu mislijo, da me poznajo, v resnici pa nimajo pojma.

pa še to.v to razmerje ne vlagam prav nič.nič.
zelo malo razmišljam o njemu, njegovi familiji…preprosto spoštujem to, da ima družino in ne želim si, da bi kdaj živel z mano.
mogoče je bilo na začetku veze drugače, zdaj je res teh misli minimalno…
med nama je neko močno prijateljstvo, nekaj …kot, da se poznava že od prej.

včasih me je opeval in mi govoril, kako me ljubi in bla, bla, bla…ampak to sem mu že zdavnaj prepovedala..preprosto nima pravice govoriti takšnih stvari, če ne misli resnio in, če v njih ne verjame.
jaz vedno pravim, če nekoga ljubiš, ali vsaj misliš, da ga ljubiš, si pripravljen podreti vse zidove in nič ni ovira…tako, da dejanja sama povejo vse..če ne narediš nič in še vedno govoriš kako ljubiš in pogrešaš, potem je to samo pretvarjenje..
to sem mu tudi povedala…

ne vem, lahko bi se reklo, da sem kar trdo na tleh…le težavo imam, ker ne srečam veliko ljudi s katerimi sem lahko jaz preprosto jaz…

hvala za tvoje mnenje, še 1x…

upam, da napišeš še kaj.

lp