Ljubezen z Italjanom in selitev v tujino
Pozdrav vsem skupaj,
nisem vedela kam naj to uvrstim, pa se mi je zdelo tukaj najbolj primerno.
V glavnem moja zgodba je tako klišejska pravzaprav že kar za v film. Stara sem 28 let in pred letom dni sem po službeni poti spoznala čudovitega Italjana. Pred tem sem bila polna sterotipov o tej državici in o njih nasploh. Že eno leto se dobivava v poprečju 1x do 2x mesečno za podaljšane vikende. Lahko rečem tudi, da sem se zaljubila prav tako v Italijo kot državo…sploh pa v mestece kjer živi on, na severu Italije blizu Milana. Pred nekaj časa mi je rekel, da počasi bi mogla oba razmišljati o koraku naprej, ker tako ne bova mogla živeti večno. Oba sva že dovolj stara (on 30) in si želi še korak naprej in ima določen že datum poroke :)). Tipical Italian… Skratka, sedaj pa k mojemu problemu…tako kot on sem tudi jaz kar dobro izobražena(magistra) z zelo dobro službo in menim, da imam kar nekaj prespektive tu v Sloveniji. Že nekaj časa se mi rojeva v glavi neka poslovna ideja, za katero sem prepričana, da bi bila uspešna le tu. V glavi imam en miljon skrbi in problemov kaj bi lahko šlo narobe pri selitviin bivanju tam. Skrbi me kako bi me Italjani sprejeli…ali bom vedno brezdomka tako kot mi sprejemamo “južnake”…Kašne bodo moje opcije za službo? Nočem živeti na grbi drugega in zaradi tega sprejeti vsako službo katera mi ne bi bila izziv…Vem le to, da si želim biti z njim…a to mi pravi srce. Moj razum pa vse prej kot to.
Torej kaj predlagate? Ali ima morda kdo podobno izkušnjo? Ali se je morda že kdo preselil v Italijo ali pozna nekoga, ki se je…in kako se počuti.
Morda še toliko, da povem, da jezika ne obvladam a sem se pričela učiti.
Vse pohvale forumu in aktivnim forumašem.
LpS
Tele veze na daljavo, niso nek pokazatelj ali bo partnerstvo “štimalo”.
Za nekaj dni, se da narediti, da je lepo, brezskrbno. Potem, ko se začne vsakodneva rutina in problemi, takrat pa se pokaže ali je to to.
Glede majhnega mesteca v okolici Milana? Ja so, vendar preraščena z blokovskimi naselji in industrijskimi conami. Zrak je obupen (to je področje z najslabšim zrakom v evropi), voda iz vodovoda, pa komaj dobra, za stranišče splahnit.
Ko pridem čez mejo, nazaj v Slovenijo in zapustim za seboj, še zadnjo industijsko cono v Sežani, mi kar srce zaigra, ko vidim slovenske vasice, sredi zelenja in gozdov. Tudi zrak je čist. In ni tiste naglice in presinga, prenaseljenih mest in zabasanih cest.
Jezik zna biti velika ovira.
Poleg italjanščine, kot uradnega jezika, doma govorijo še lombardščino. Tega mnogo ljudi ne ve.
O tem si lahko prebereš na linku – čisto spodaj pri jezikih:
Torej se boš morala naučiti dva jezika, če boš želela imeti sploh pogoje, da te “bodo sprejeli”.
Imel sem eno prijateljico, ki se je poročila z Italijanom in živi v nekem majhnem mestecu blizu Verone.
Za razliko od tebe, je tekoče govorila italjansko. (pa tudi lombardščine tam ni)
Začelo se je zelo temperamento z njegove strani: zaljubljen 100 na uro, letal okoli nje, nosil darila, rože, klečal pred njo…
Tudi on je zahteval poroko.
Takoj po poroki se je zadeva zelo spremenila. Praktično jo je želel prikleniti na štedilnik. Da bo doma in skrbela za njega, ki ga praktično nikoli ni bilo doma.
Ogromno časa je prebil pri mami, ki je živela na drugem koncu mesta in imela veliko vlogo v njegovem življenju, ter se stalno mešala v njuno življenje.
Torej: vzemi tipično zaj**ano slovensko taščo in tipičnega slovenskega maminega sinkota in daj to na kvadrat in dobiš tisto, kar lahko pričakuješ v Italiji. (verjetno pa planira, da bosta živela pri njih v hiši? … da malo ugibam)
Nazadnje, ko sem srečal, to svojo nekdanjo prijateljico, je nekako z grenkobo rekla, da potem, ko zaljubljenost mine, spoznaš, da si ostal sam, med tujimi ljudmi, brez pravih prijateljev in prijateljic ter sorodnikov.
Ne bi sicer delal nekih posplošitev iz mojih opažanj in enega primera.
Samo … dobro premisli.
Si izobražena in sorazmerno dokaj mlada in škoda bi te bilo, da se “zafuraš” z eno vezo z tujcem nekje v tujini.
Iz tvojega pisanja pa je razbrati, da si se že odločila in iščeš samo še potrditev.
In zakaj bi se morala tako pod nujno poročiti?
Tega ti verjetno ni povedal. Pričakuje naraščaj, po možnosti zelo hitro po poroki – njegova mama je že nestrpna.
meni se zdi, da je še prezgodaj govoriti kdo se bo kam preselil.
Eno leto je zelo malo in še tu sta bila zelo malo skupaj, tako da si okusila samo tisto-medeno, ker ni bilo časa da bi spoznala vse njegove lastnost.Najboljše bi bilo, da bi skupaj preživela dopust 1 mesec, ampak tako, da bi sama kuhala,pospravljala (ne da bi šla v hotel), skratka da bi bila ves čas skupaj.To bi bil zelo dober pokazatelj za oba.
No Andrej je opisal zgoraj ZELO ZELO negativno, skorajda bi temu rekla zadrto slovensko, tisto: vsepovsod je največji drek, a Slovenija, jaaa, tu je najlepše. Blabla.
Meni se zdi npr. enih fuuuuul držav na svetu lepših in prijaznejših od Slovenije. Slovenija je itak postala slaba kopija Italije, Avstrije, Nemčije, z vedno slabšo kopijo pozitivnega balkanizma (karakter in navade naroda).
Včasih je veljalo, da so si upali v tujino le loleki ki so šli dobesedno tja s trebuhom za kruhom ali pa tisti, ki so bili zelo samozavestni in imeli znanje, da so tudi v tujini lahko uspeli. Danes upajo le slednji, uspejo pa samo najboljši in najbolj žilavi. Ker menjati kraj bivanja ni enostavno, kaj šele menjati države, včasih celine. Včasih je že človeku težava, se selit (sploh če greš na slabše, pol je vse težava).
Najlepši so ljudje ki zaradi občutka manjvrednosti napram drugim ničesar ne upajo reskirat. In takšnih je največ. Poznam primerek, dr. znanosti na faksu v SLO, zelo uspešen, pa pravi, da ne bi šel za nič na svetu v tujino, ker tam za malo večji denar delajo profesorji dan in noč, morajo pisat raziskave, objavljat in ne vem kaj še vse. Ja seveda, konkurenca je večja. Tudi povprečen slovenski doktor ne bo odšel prostovoljno v tujino, ker doktorji v tujini svinjsko garajo za svojo kariero, delajo petek in svetek, vsak dan po 10 ali 12 ur in v bolnišnicah še več, pa ne en mesec, leta in leta.
Ampak glede selitve, ne glede kam in kako, ima Andrej prav, jezik ti bo problem in tam boš, vsaj NA ZAČETKU, popolna tujka. Odvisno je pol od tebe, kako se boš prilagajala, razvijala. Enako kot če bi šla v Slo živet v neko drugo vas na drug konec SLO, isto sranje, le da pač bi se tam bilo fajn priučit njihovega dialetka, v Italiji pa se boš mogla jezik ali dva da se boš sploh lahko sporazumevala.
Glede na to, da veš da lahko uspeš poslovno samo v SLO in da ti v tujini to ne bo uspelo, je odgovor na dlani: ostani tam kjer si!
Tako odit ni mačji kašelj, še bolj pa zašit svojo kariero.
Naj pa gospodič pride v Slovenijo, če si oba želita ostati skupaj. Saj po nekaj letih se lahko sama, ali kot familijo selita v Italijo.
Pametno je, da glede na svojo izobrazbo in svoje cilje, na podlagi tega kar si delala zadnja leta preteklosti skeptično razmišljaš o selitvi. Lej, možnost je le ena, dobro premisli, moj nasvet pa je, da se ne vržeš na vrat na nos, da ti ne bo kdaj žal in si bi očitala. Eno je ljubezen, ampak od nje se ne preživi, drugo pa so tvoje sanje, cilji – od česar lahko živiš, lahko boš s tem tudi tam, ampak to le, če boš res ful samozavestna, močna in zagnana.
andrej34 ti je zelo lepo napisal … in tako prekleto resnično. italijani so navezani na svoje mamice. brez žegna ni nič. in vse kar se zmenijo s svojo ženkico, mora gospa tašča potrditi. žal, zelo resnično. in italijanski moški povprečno razmišlja takole (ne glede na izobrazbo); žena mora skrbeti za moža (štedilnik, stanovanje, perilo, otroci…).
v službi pa; verjetno boš večno ‘rusinja’. jih niti ne zanima iz katere države si. niti slišati nočejo, da je slovenija sosednja država in daaaaleč od rusije. svoje kompleske zdravijo na prišlekih, še posebej na tistih iz vzhodne evrope. in bolj uspešna kot si v službi, težje te prenašajo… bolj ti mečejo polena pod noge.
evo … tole skoraj iz prve roke. sestra mi je poročena v milanu. prav tako gospa magistra… gospa pravim, ker je magistrirala na dunaju … in je bila navajena povsem drugačnega obnašanja, odnosa. pa pravijo, da so avstrijci nastrojeni proti vzhodnjakom, slovencem!! v milanu pa … ah, ni vse zlato kar se sveti.
aja, še to… ko se poročaš bodi pozorna, kakšno lastnino bosta podpisala z možem. v okolici milana je namreč običajno, da imata mož in žena ločeno lastnino … in če boš brez službe, odvisna samo od njega … hmmm, premisli.
včasih se mi zdi, da je italija za luno in ne le korak od nas!
Previdno, previdno, kljub njegovemu šarmu. Tipičen Italjan, praviš ….no, še včeraj je med prenosom formule 1 iz Italije bilo govora o tem kako malo so ženske v Italiji vredne – ubogati morajo moža. Moja sorodnica živi v Italiji zdaj že kakih 10 let. Obljubljal ji je vse mogoče, pa tudi njuna romanca je prej trajala kake tri leta in bi človek rekel, da sta se kar dobro poznala. Danes nima službe, študija ni dokončala, čepi doma za štedilnikom, glanca stanovanje, on pa je ves dan odsoten. Odvisna je od njegovega denarja, otrok nima in je sama izjavila, da jih ne bo imela, niti je ni poročil ….
Seveda je lahko tvoja zgodba drugačna – vendar premisli.
Govorimo o Lombardiji, oziroma natančneje o Milanu in okolici!!!
Ne posplošuj tega na cel svet – ker NE govorimo o tem.
In na osnovi svojega bluzenja, ne žali in zmerjaj ljudi, ki jih ne poznaš in niti nič ne veš o njih![/quote]
podpišem andreja. avotrica sprašuje za konkretne izkušnje tistih, ki jih imamo oz. dobro nekoga poznamo, ki tam živi.
pametovanje kar tako pa ni nikoli plodno. predvsem pametovanje za druge.
Pa je opcija, da se on preseli v Slovenijo ali da gresta skupaj kam v tretjo državo, sploh na mizi ali se mu zdi samoumevno, da se boš pa ti ja preselila na bolje, k njemu, itak?
Razčistiti moraš tudi, koliko ti pomeni kariera in kakšne možnosti zanjo imaš v tujini. Danes je svet manjši, v EU je zelo malo omejitev pri zaposlovanju tujcev iz drugih držav EU, tako da odhod v tujino ne pomeni nujno obsodbe na gospodinjsko pomočnico. Imam občutek, da ti je poklic zelo pomemben in zato naj pomembno vpliva tudi pri sprejemanju te odločitve.
Lep pozdrav vsem skupaj še enkrat,
nič, se mi zdi, da morem zgodbo narediti malo bolj obsežno. Drugače pa vsem skupaj hvala za nasvete, katere bom definitivno vzela v račun.
Mesto kamor bi se preselila je Parma (Emilia Romagna) baje najbogatejše mesto v Italiji. Sodeč po drugih informacijah na forumih priseljencev v Italiji, eden najlepših in najprijetnejših predelov za živet v Italiji. In ne, Parma ni en kup betona…prav za prav je vse prej kot to…predvsem me je fasciniralo, da je staro mesto kjer ni niti ene same visoke socialistične stolpnice in kjer se res držijo urbanističnih planov http://en.wikipedia.org/wiki/Parma . In ne me narobe razumet, ne iščem izgovorov…samo malo bi rada zadevo bolje razložila.
Skratka, moj “mož” je rojen v vasici blizu Neaplja in njegovi starši še vedno živijo tam. Poudarek na še vedo, ker jih je prosil, da bi se preselili bližje k njemu. Vendar ta zadeva ne bo padla na plodna tla, ker se ne mislita selit (sej veste stara ženička in deda). Ampak v zvezi s tem sem mu tudi takoj zabrusila, če mama pride jaz ne pridem oz. grem. Sploh se mi pa njegova mama ne zdi neki zmaj, ker ve da se nekaj dogaja z njegovim sinom in je samo rekla, da naj ji za poroko pove vsaj en teden vnaprej. Je pa res, da je izredno navezan na svoje starše.
Tisto v zvezi s štedilnikom sem se pa iz srca nasmejala…no, naj povem, da moj mamin sinček sam živi od svojega 18-ega leta in da v življenju nisem spoznala moškega, ki popidena vse, ampak res vse! Pri nama zadeva funkcionira nekako takole…”ti pa si razvajena”. Ja sm ja! Posode pomije on, obleke za ven mi tudi lika on, zaenkrat. No, sem pa zadnjič skuhala samo zato, da mu dokažem, da znam…kar hočem povedat je to, da ne pričakuje od mene, da bom ribala, glancala in ne vem kaj še vse. Je pa rekel, da ne bo mamica in da si bova stvari delila.
Sploh pa nisem ženska, ki se pusti šutat sem ter tja in mislim, da on to dobro ve. In kar se poroke tiče, ne mislim kar vanjo skočiti na vrat na nos…morda, le toliko, da vidite koliko je njemu do mene in koliko znam biti tudi jaz zahtevna…preden sva prvič skupaj “spala” sem od njega zahtevala, da opravi test za vse spolne bolezni! Pa čeprav je pred menoj imel le 3 resne zveze. Zdaj mi ni žal, ker prvič v življenju imam pri sexu občutek, da sem jaz na prvem mestu!
Sicer je Parma zelo international city in že v samo njegovem podjetju sta zaposlena dva tujca (Belgijka in Francoz) in je pripravljen tudi zrihtat razgovor v tem podjetju (pa no ja, sej me že itak vsi tam praktično poznajo). Moj odgovor na to je bil, da mogoče, če se res nič drugega ne pojavi.
Morda, bi bilo bolje, da bi že pričela pošiljati prošnje in bi bilo potem veliko lažje, če bi imela službo zagotovljeno. On vedno pravi, da naj ne skrbim, da jo bom sigurno dobila…Ampak kako naj ne skrbim?
Zakaj se on ne bi preselil v Slovenijo?…ker, če bi bila jaz na njegovem mestu se tudi ne bi. Plače ima okoli 6000 EUR neto…pa če damo denar na stran. Navajen je okolja ker se vedno nekaj dogaja, kjer je folk na ulicah tudi pozimi sredi tedna. Kjer imajo aperativo pred večerjo, po službi…in še en kup enih malenkosti….pri nas pa mrtvilo…on je navajen skoz govort, s tujci s komerkoli…če pa ti pri nas ogovoriš nekoga na avtobusni postaji, se sprašuje, če si nor ali ima shizofrenijo?
So pa tukaj še druge stvari, kot moja družina, prijatelji….kako se bo sporazumeval z mojo mamo, če ne zna moja mama besedice angleško on pa ne besedice slovensko.
Ah ja, napisala sem cel roman pa še deset bi jih lahko….
A res noben nima neke pozitivne zgodbe, ki se je srečno končala???
Lp,
S
prosila si za izkušnje in jih dobila… očitno nihče ne ve za kako pozitivno. si se vprašala zakaj? če pa pozitivne izkušnje iščeš samo zato, da bi nanje naslonila svojo skorajšnjo odločitev o pravilnosti odhoda v italijo, pa si se obrnila na napačen forum – tu ti pač ljudje povedo, kar vejo in znajo. in običajno se reče, hvala za izkušnje, ne pa “vaše menje ni pomembno, ker ne ustreza tistemu, kar želim slišati…”
sicer pa še:
– mene bi bolj kot arhitektura mesta zanimali ljudje – njihova odprtost, prijaznost, neklavstrofoičnost do “vzhodne evrope”… navsezadnje boš živela med njimi v mestu. prvi so ljudje in te ti lahko polepšajo ali zagrenijo živeljenje.
– moj bog, prosil jih je, naj pridejo živet bliže k njemu? se pravi, da se zavedaš, da obstaja možnost, da enkrat pridejo k svojemu sinčku (ko boš poročena in imela otroka, boš težko rekla: “če so oni tu, mene ni… ” se ti ne zdi?) in misliš, da bo takrat svoji tradicionalni mami iz juga italije rekel: mama, pri nas jaz vsak dan kuham, perem in pomivam. veš moja žena, magistra, tega pač ne dela… to bi pa rada videla. pa ko bi vsaj dvojino uporabljala… zakaj je sploh ni čutiti?
– se ne pustiš “potiskat” sem in tja… gre se za to, da v razmerju se ne bi smeli it “merjenja moči”. tega sploh ne bi smelo biti – kdo bo koga? in imam občutek, da govoriš, kot da si ti “poveljnik” (zaenkrat) v tej ladji – ti kuha, pere, te zapisava z pozornostjo. si prepričana, da bo vedno tako? in kaj, če ne bo? boš dvignila svoj ponosni nos in odpeketala domov ali kako? daj malo poglej, kakšne so možnosti za prihodnost. ni vse v danes…
– v podjetju zaposlena belgijka in francoz – to je zahodna evropa, a ne? žal moram pritrditi svojim predhodnikom. sem že kar nekaj hodila naokoli po evropi in sem bila premnogokrat le “vzhodnoevropejka” – bližnja sestrična rusije. pa če sem še tako načitana, kulturna… skratka, vse in še več kar so na zahodu. velikokrat jih dobiš pod nos (tako med vrsticami, saj nihče ne reče naravnost), da smo mi iz “tam daleč nekje” in da smo tisti, ki se jih je treba bati, ker smo napol “podivjani” in s sabo prinašamo marsikaj. žal je tako… italija ni nič drugačna. seveda so izkušnje lahko tudi drugačne, povsod so fajn ljudje, so pa tudi nefajn ljudje. in če bi jaz morala glede svojega porekla poslušati celo življenje, pa čeprav od enega trapastega folka, bi me to čist zdepresiralo.
– no, vidiš. se ne bi preselil zaradi 6000 eur. jaz pa bi se. zaradi ljubezni bi se. denar bi pa že drugače sfolgala. če mu je to glavni kriterij, potem raje malo razmisli. raje kot o kešu razmislita o čem drugem, no…
– kako se boš pa ti sporazumevala z njegovo mamo in prijatelji? ja, italijansko se boš naučila. zakaj se pa gospod ne bi slovensko naučil?
ne vem, kaj na ti rečem. malce polna sebe se mi zdiš. da ne rečem, naivna in nepremišljenja. zatopljena v svoje misli in ideje. lej, saj je lepo, da imaš vizijo, si samozavestna, pokončna, ampak po drugi strani pa… kot da nočeš slišati, da lahko obstaja tudi druga plat. dober predlog se mi je zdel tisti, ko ti je ena rekla, pojdi tja za pol leta/eno leto, da vidiš, kako bosta funkcionirala, kje sta njegova starša (njuno mesto – čeprav daleč, sta lahko zelo blizu), kakšno je realno življenje v italiji, kako je s službami… ne se še poročit in ne še imet otroke. najprej se spoznajta in potem boš videla, ali bo to klapalo ali ne. in če ne bo, se še vedno lahko vrneš in začneš na novo. če pa bo vse ok, se poroči in živi srečno naprej v italiji.
Večina Italijanov ima ženo in skoraj obvezno ljubico. Tako sami sebi (in svoji moški družbi) potrjujejo, da so “moški”, žal.
Ženske so manjvredne v njihovih očeh, oz. mesto jim je doma. Tako oni razmišljajo.
Brez znanja italijanščine bo zelo težko. Na znanje angleščine se ni kaj dosti zanašati. Kar se učenja jezikov tiče so, razen redkih izjem, leni. Torej, se boš morala dobro naučiti italijanščine.
Imajo tudi ogromno pozitivnih lastnosti, da ne bo pomote.
Prijateljske vezi z njimi gojiti: DA…intimne NE HVALA.
Če se odločiš za selitev se odloči zaradi SEBE ne zaradi kogar koli drugega oz. prevedeno drugače…vedno imej pripravljen “backup” plan, v primeru da se ne izide.
Imam italijanske prijatelje…verjamem temu, kar so moje oči videle.
Vso srečo
ni za tebe. Ne Italija, ne on. Skratka, ne seli se. Pozabi to zgodbo-pripoveduj jo nekomu drugemu ob Božiiču na primer. (Samo predlog.)
Tvoj bodoči je samostojen od 18 leta in hkrati zelooo navezan na svoje starše. Yea right! To dvoje ne gre skupaj. Nikakor.
Pa še kar nekaj drugih stvari- za katere te ne mislim ućit, magistra.
No, pa lepo se imej v Italij ali pač- kar pri nas v Sloveniji.
Ciao.
Predvidevam, da oba delata v predstavništvu, kakšne tuje farmacevtske multinacionalke in od tu tudi višje plače. In verjetno, sta se spoznala, na kakšnem seminarju.
A Kalbrijec je? Tak majhen, črn, prijetno zagorel in strahotno zgovoren. Ne more biti minuto na miru.
Kalabrijci in siciljanci zo za ostale Italjane “čefurji” in po tej plati, kar lepo pašeta skupaj. (malo heca)
So pa tudi zelo tradicionalni, tašče so zmaji pa na kubik ali četrto potenco in ne na kvadrat, kot sem napisal zgoraj. Ti se kar tolaži, da ni zmaj. Sedaj se še lahko, ko je v svoji luknji, tristo kilometrov daleč.
Če ne ob rojstvu otroka, jo dobiš ob smrti njenega moža – v stanovanje. Ne bo uboga mama sama, tako daleč stran od svojega sinkota…
Glede hišnih opravil, ti je tudi povedal, da si jih bosta razelila … vprašaj ga v kakšnih %, si jih bosta razdelila. Bo zelo zanimiv odgovor, praksa po poroki pa še bolj.
Ob ločitvi, to verjetno veš, v Italiji otroke avtomatsko dobi oče. Tudi če bodo odraščali v Neaplju pri stari mami.
Tako da … če si iskala potrditev, je nisi dobila.
Odločila pa si se verjetno že.
Na tečaj Italjanščine si se že vpisala?
Škoda te je.
Ravnokar sem v trgovini srečal znanko. Brihtna sto na uro, končala faks in šla na izpopolnjevanje v tujino, kjer je srečala Italijana iz Londona (vsa družina živela v Angliji in on je bil rojen tam – drugače pa so bili iz Sicilije). Se zaljubila poročila, sedaj pa je dobesedno pribežala z hčerko sem. Se ločuje. Hčerka hodi v malo šolo in se uči slovensko. Tudi ona je vse nasvete ignorirala – dokler ni bilo prepozno.
Sedaj pa je vsa “razsuta”. Živi pri starših, išče službo, po telefonu ji grozijo… Kaj preveč si nisem upal spraševati. Je bila na robu solz.
Kaj vam je punce? Dajte malo stopit na bremzo no. Ni vse zlato kar se sveti. Škoda vas je.
Oj,
moja prijateljica se je tudi odselila v Italijo, je pa malo drugače, ker oni živijo v italijanski Gorici. Res je, kar so ti napisali ostali, starši so alfa in tudi on je glavni. Ona se je preselila k njim po 1 letu, službo si je našla v SLO Gorici, on dela v Italiji in res dobro služi. Živijo v hiši – starši spodaj, onadva v zgornjih dveh nadstropjih. Je pa res, da ni bila vajena kompromisov nikoli sprejemati in se včasih vprašam, kako sploh funkcionira, ker v sobivanju njena beseda, se mi zdi, res ni veliko vredna, ampak ima on glavno besedo – povzeto, čisto se mu je podredila (en čist banalen primer je bil ta, da preden se je odselila, se je oblačila seksi, ko sta začela hodit, ji je pa dal jasno vedet, kaj je njemu všeč in ker njegove besede niso padle na plodna tla, je bila njegova taktika, da ji je obleko kupil zanjo češ, da je njemu všeč in naj jo nosi – in še vedno je tako). Podobno je bilo tudi s stanovanjsko opremo čeprav, ko imaš denar, se je lažje preseravat.
No ja, imaš pa dosti naduto italijansko vedenje, kar bi ti mogoče pomagalo, ker besede moje prijateljice so me zadnjič kar šokirale, ker je rekla, da konča izobraževanje, bo lahko delala pa kjer bo hotela.
Kakorkoli, mislim da si se že odločila, samo izpeljati še moraš 😉
To si si izmislil. Ne samo to, da oče avtomatično ne dobi otrok, dolžan je otrokom, ko ostanejo pri partnerki omogočiti življenjski slog, ki so ga imeli prej. Če so živeli v hiši, je dolžan otroke in ženo pustiti v tej hiši. Zato se oni množično po ločitvah vračajo k mamam, ne boš verjel, brez otrok.
Se kar strinjam z vecino napisanega. Tudi s tem, da si se ti ze tako odlocila. Vse kar si si tukaj zelela je precitati kaj spodbudnega.
Ker te drugo ne zanima ne bom dolgovezil, le povedal ti bom, da je moja sestra bila eno leto v vezi z Italijanom, ki je kljub zeni za stedilnikom in trem mickenim otrokom okoli naveliko saral, karal in lagal.
Se najbolj spodbuden nasvet, ki ti ga lahko dam na osnovi svojih iskusenj iz vez z drugimi kulturami je ta, da si vzames 3 meseca “dopusta” in jih prezivis v njegovem okolju. Videla bos kaksne so tvoje moznosti za integracijo, kako funkcionirata ko sta 24/7 skupaj in odkrila se marsikaj poucnega. Prvi mesec dni bo vse roznato, ne dvomim, kljucen bo 2 in 3 mesec. Ce bos po koncanem 3 mesecu se vedno tako kot danes prepricana v skupno prihodnost, potem kar hrabro, sicer pa… plan B.