otrok v vlogi partnerja
Moja ex je odkar sva se razšla postavila najinega otroka v vlogo svojega partnerja.
Od tega, da ga je vzela k sebi v posteljo (kadar prespi pri njej), do tega, da je otrok tisti, ki sprejema vse odločitve, zadnje čase celo take, da odloča ali bo sploh šel k meni.
Letos od pomladi se je nabralo; najprej klic v sinovo šolo, kjer mi je učiteljica predočila 11 opravičil za posamezni dan, ko je sin manjkal zaradi težav z želodcem.
Potem zafrkavanje moje ex, da mora po sina, kadar ga imam v šoli dvignitio najkasneje do 15:30, ker se potem dolgočasi, sam pa imam službo around the clock in po sina hodim res zadnje minute podaljšanega bivanja. Tej ideji je pritegnil tudi sin in zdaj me družno masirata, da moram hodit po sina prej.
Potem j******* okoli termina mojega dopusta.
Nadalje je bilo dogovorjeno, da gre sin za 10 dni v gore z bratom od ex (in njegovo družino), pa se je sin premislil zadnji moment in se odločil, da bo raje z mamico in je preživel 1 teden z njo tudi v službi.
Zdaj je ex prišla z 1 mesečnega dopusta in mi je javila, da ji je zmanjkalo denarja, tako da bom moral, če bom želel, da ima sin kompletne potrebščine za šolo, kriti še njeno polovico.
Zanima me, kaj sploh lahko storim v tej situaciji, ker sin postaja neobvladljiv. Moja ex zavrača vsakršno pot do kaknega svetovalca.
Kakšne so kaj možnosti sprememb “skrbništva” ob takih argumentih? Ali je v naši državici sploh možno kaj storiti zoper ex, ki otroka postavlja v vlogo svojega partnerja.
Ti imaš dva otroka 🙂
Tak problem imajo tudi mnoge dvostarševske družine, ker otroka kronajo za kralja.
Je možnost, da sin pride sam domov iz podaljšanega? No, če seveda zanemarimo dejstvo, da je dolgčas izključno problem tistega, ki se dolgočasi.
Glede denarja – nabavi si debelo kožo, kolikor te berem, je to stalni problem.
Ne vem, kakšne imaš izkušnje s CSD, mogoče bi zalegel že kakšen pogovor tam, da bivšo postavijo na neka realna tla vsaj glede tistega, kar zadeva neposredno tehnične podrobnosti (denar, prihajanje ponj v šolo). Glede vzgoje oz. razvajanja pa… če si ne pusti soliti pameti pri strokovnjakih, ji boš ti sam verjetno še težje kaj dotajčal. Vseeno pa bodi prepričan, da otrok opazuje in se uči tudi od tebe, čeprav tega ti morda ne opaziš. Vedno bo imel še drugačen zgled, tudi če mu ta trenutno ne ustreza najbolj.
off topic:
srčno me zanima, kakšen bi bil odziv stalnih pisateljic tega foruma, ki bruhajo ogenj in žveplo na vse moške in ex-može, če bi bila situcija obrnjena…
moški bi bil vmes že označena za največjega prasca in takorekoč križan
Ker pa ženska dela probleme, se bo pa v večini zagotovo našlo precej razumevanja (se opravičujem izjemam..)..
Kaj je lahko rešitev: skrbno beleži vse dogodke, obveščaj vse inštitucije, zahtevaj nasvet strokovnjakov) in v primernem trenutku predlagaj predodelitev otroka
Ojejej, zanimivo branje po prebiranju številnih prispevkov o neodgovornih moških, saj mamo tud ženske take, ampak te majo preveč dobro postlano, da bi se oglašale na tale forum…Kot je napisala že ločevalka – maš 2 otroka. Kako zadevo razrešit ti težko svetujem, ker ona zavrača vsakršno pomoč, če pa boš zadeve zaostril lahko pričakuješ izbruh njene bolne maščevalnosti in negativne vplive iz tega na sina. Težko je biti pameten v takem primeru. Me pa zadeva močno spominja (to z varstvom in podbne budalaščine) na moja zakonska leta s bodočim ex, ko se je tašča bolano vtikala v nas s prav takšnimi idejami kot jih ima tvoja ex. Takrat nisem našla pametnega načina kako zadevo obrniti v sinov prid in še danes ne vem kaj bi lahko takrat počela drugače. Rezulatat pa je najstnik s čustvenimi motnjami in kopico težav (tako izvedeniška in druga psihološka mnenja), bodoči ex pa še vedno zavrača vsakršno možnost svetovanja psihologa pri sinu (cvetka na kubik pa je, da izvedeniškim mnenjem navkljub sodišče ex vseeno dodeli začasno skrbništvo nad sinom, ker je pač zmanipulirani otrok izrazil željo po življenju z očetom???? Ne glede na vse dikcije o koristih otrok??? Ampak kaj čmo, želja otroka je svetost, pa je v njegovo korist al pa ne!)
Glede na to,d a iz prispevkov sklepam, da nisi sposoben manipulacije in da je tvoje ravnanje res v korist otroka sklepam, da bi/boš imel pri institucijah žal malo uspeha pri svojem etično in moralno nespornem potegovanju za polno skrbnštvo nad otrokom. Le-to z lahkoto dobiš le če se obnašaš zelo manipulativno in otroka dovolj podkupiš, da se pri institucijah izreče za življenje s tabo. Na dolgi rok bo za sina bolj koristno, da ostaneš pokončen in pošten, zvest sam sebi in načelom, ki vodijo tvoje življenje. Morda bo nekoč znal dojeti (ali pa nikoli?)
Zelo dobro ti je odgovorila Lena 39, mi smo dobili pri strokovnjaku na tem področju, g. Žoržu (avtorju knjige: Razvajenost, rak sodobne vzgoje), zelo podobne nasvete, kot jih na koncu navaja Lena. Mojega partnerja je podprl v njegovih prizadevanjih pri vzgoji in mu svetoval naj ostane zvest sam sebi, ne glede na to, da bo otrok poskušal “izsiljevati” na način, kot je navajen pri drugem staršu! Tako mu je pač razložil, da ga ima neskončno rad, vendar ne more dovoliti, da mu pri 12. postavlja take pogoje in da bo sprejel če ga nekaj časa ne bo, ker ga ima preveč rad, da bi mu dovolil stvari, ki so za njega škodljive in niso primerne njegovim letom. Nikoli več ni “grozil” s tem, da ne bo prišel, ker je začutil, da misli resno. Žorž je rekel, da otrok globoko v sebi dobro ve, da če mu postavljaš meje, ga imaš rad in te skrbi zanj, čeprav se “mora”:-) upirati. Čas bo prinesel svoje. Tudi jaz mislim, da z “bockanjem” z bivšo ne boš dosegel kaj dobrega za sina, in tudi na inštitucije ni za računat. Nam je posvet z g. Žoržom res pomagal in mojemu partnerju vlil samozavesti, da dela prav in dobro, čeprav je na trenutke hudo, ko imaš občutek, da se otrok obrača od tebe. To je le začasno! LpA.
oče, kaj bi ti rad? Kako misliš kakorkoli skrbeti za otroka, če je tvoja ženska bivša? Mislim da nimaš nikakršnih možnosti. In morda je celo tako prav, kajti treba je najprej znati skrbeti za partnerja potem lahko skrbiš tudi za otroka. Sicer mu nimaš kaj dati več kot za jest.
Razen če je mati bolna ali kaj.
Poznam še katero takšno mamico, ki je ostala sama z otrokom. Jaz sem absolutno proti, da otroci spijo v postelji staršev ali pri enem izmed njuju, ker to škoduje otrokovemu razvoju.
Vsi starši se morajo zavedal, da razveza ne pomeni, da bo otrok nadomestil partnerja. Vsakdo, ki se tako obnaša, dale nepopravljivo škodo otroku. Otrok ima še vedno dva starša, ne glede na razmere.
S težkim srcem poslušam razne razprtije in nagajanja bivših partnerjev, ki sta imela skupaj otroka iz ljubezni, potem se pa postavita na dva različna bregova in krešeta svoje nezadovoljstvo nad otrokom.
vem, da se s tem vprašanjem malenkostno odmikam od teme, pa me vseeno zanima, zakaj trdite, da če otroci spijo v postelji staršev je to škodljivo za njihov razvoj? V čem, zakaj?
Ne pozabimo, da vsaka samica v živalskem svetu leži s svojim ali ob svojih ali celo na svojih mladičih – torej v kaj vzgajamo svoje otroke?
V bitja, ki ne smejo občutiti bližine in topline matere ( seveda se le to ne izraža le s spanjem skupaj ) ampak, splošno mnenje v zgornjih mnenjih je, da je le to škodljivo.
Zakaj torej??
katarina, jaz sem brala “Znanost o vzgoji” in tam razlaga zakaj je pomembna bližina. Ne kontra. Moj sin je še do pred 1 mesecem spal pri meni, zdaj spi na svoji postelji v spalnici (smo pač prenesli njeogovo posteljo iz otroške v spalnico). In, ker ga pogosto tlačijo nočne more, ko se zbuja, joče in me kriče kliče, ga niti podrazno ne mislim dajat stran. Dokler se ne bo počutil zadost varnega, bo v varnem zavetju mame. To, da ne bi bil samostojen pa se pri njemu ne bojim. Že zdaj sam včasih odpeketa stran od mene in mi celo reče, da naj ga pa zdaj malo pustim samega :-)- verjetno je tudi to potezo dobil od mene :-).
Oče, zate pa nimam pravega predloga, sploh nisem za deljenje nasvetov v tem času…
Ja zato obstajo priročniki in strokva mnenja za to usposobljenih. Vsekakor gre za moteno spanje tako otroka kot staršev. Včasih se celo starši bojijo ločitve od otroka in na ta način, da spi v njihovi postelji poskušajo ohranjati odvisnost otroka od sebe ali pase z otrokovo pomočjo izogibajo svojemu partnerju.
Šolarji, ki hočejo spati pri starših imajo težje čustvene motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč.
Če pa pri skupnem spanju vztrajajo tudi starši, moramo pomisliti tuid na zlorabo otroka.
Moja hči je imela pri 3 letih obdobje, ko se je neprestano zbujala, pa mi ni bilo težko vstati in stopiti v njeno sobico.
Pustimo otrokom, da se razvijejo v samostojno osebnost.
torej jadralka, če otrok spi pri staršu se ne razvije v samostojno osebnost? Menim, da je to odvisno od veliko drugih parametrov v življenju, vzgoji kot spanje skupaj.
Še vprašanje – je torej babmi, ko zraste v srnačka nesamostojen, ker je določen del svojega življenja spal z materjo srno?
In – življenje in ti sama sta tvoj priročnik!
V glavo mi je šinila še ena misel – zakaj se otroka, ki spi z enim od staršev enači s partnerjem?
jadralka … ravno zdaj delamo okna enemu takemu družinskemu terapevtu. če ne bi videla ne bi verjela .. za ena okna se je cela familija skregala. sploh se ne morejo zmenit kaj bi radi, že en mesec se kregajo okoli tega – prav res kregajo, še pred našim merilcem so se skregali. halo … in tak storkovnjak bo meni govoril o odnosih … pa dej no, lepo te prosim. zdrava kmečka pamet, logično sklepanje, intuicija in imaš vse kar potrebuješ za uspešno življenje.
mimogrede: kako pa veš, da je nekdo res strokovnjak? ker ima diplomo? ker ima ordinacijo? ker ima pred imenom naziv? dej no …
Če sem jaz prav razumela Očeta, je sin že spal v svoji postelji.
Pa razlika je ali malček ali šolar… Pri treh letih se meni zdi normalno vse, od tega, da stalno spi pri starših, do tega, da že davno spi v svoji sobi.
In jasno tudi, da če otrok ponoči pricaplja v posteljo k staršem, da mu ali dovolijo spati pri njih ali pa ga potolažijo. Da pa šolarja spet povabiš v svojo posteljo, se pa meni ne zdi okej. Oziroma popolnoma nobenega dobrega razloga ni za to.
Z oznako spati pri staršu ne označujem tega, da otrok prileti staršu v posteljo, ker ga je tlačila mora ali ker se boji grmenja.
Do približno 15 meseca sta (običajno) mati in otrok v simbiozi, potem pa se morata osebnostno razmejit. Občutek varnosti je možno dati otroku tako, da se odzovemo kadar nas rabi, s čustveno bližino torej, ne pa po defolutu s telesno bližino.
Jaz pač poznam nekaj moških, ki še danes pri 40ih spijo pri mamah. Brez zajebancije.