Najdi forum

Se še spominjate?

Se še kdo spomni pionirske zaprisege?
Ravno pred kratkim sem privlekel na plan pionirsko rutico in kapico pa izkaznico :)))

…Danes, ko postajam pionir,
dajem častno pionirsko besedo,
da se bom pridno učil in delal,
da bom hodil po poti najboljših partizanov,
da bom spoštoval svoje bratske narode in domovino SFR Jugoslavijo

jadajadajada….

Jahh, tega ni več…

To je blo noro, za jest smo dobili hrenovko pa čaj :)) pa kako smo poveličevali Broza, Kardelja. Pa leta 82′, ko je bil Liftmaster še mikroskopski prvošolček je Bakarić popušil in smo mu literarni spomenik postavljal v razredu itd… Maarija.
Največje čage pa so ble ob dnevu republike pa za dan JLA, pa za dan OF. Ja po duši sem med drugim nostalgični romantik :))

Obožujem stare yugo filme a la Neretva, Sutjeska-Richard Burton je bil Broz (Ćaća, ćaća, poginuo je Ive. Ive mooooj, đe si Ive moj!! Ćaća, znaš ća sam uvijek volia kod tebe, kad nikad nisi zaplaka, a sad….ćaća, jel ti to plaćeš?? Ne Ive, to je kiša, kiša sine moj. –Uh faaak spet sem not padel), Desant na Drvar, Partizanska eskadrila, Valter brani Sarajevo, Bombaši (Ljubiša Samardžić, Bata Živojinović, Pavle Vujisić, Ljuba Tadić, Milena Dravić – ti so bili eni hudi carji

Malo povejte, kako ste kaj vi živeli (ker vas je tukaj kar precej nad 20 :))

Se spomnim,res so bili cajti,Ali se ti spomniš da si včasih lahko punco povabil v kino , jo peljal na tortice , ( če si imel 5000 din ) in še zvečer v disko ,pa še celo nekaj denarja ti je ostalo za naslednjič…
P.s.
Pomagaj mi dobiti en stari MIX -STARS OF 45 -kje naj najdem to zgoščenko !

“Štumpantl”

o, seveda se spominjam, pa se kako dobro. Jaz sem bil v 1. razredu jeseni
1974. Prva domaca naloga, ki smo jo dobili ze 1. septembra, je bila, da na
prvi stran velikega zvezka za SND nalepimo Titovo sliko in okoli nje narisemo
z barvicami vencek iz rozic.

Ko je umrl Tito, sem bil v 6. razredu, pa smo gledali pogreb v soli vsi skupaj
po TV. Sredi pogreba je rekel en moj sosolec dovolj glasnom da ga je slisala
trsica, da zakaj ne bi raje preklopili programa na Avstrijo (ORF). Dobil je
seveda takoj ukor in starsi so morali v solo.

Ko smo dobili na naso Osnovno solo obisk iz pobratene sole v Srbiji, je nas
vrli ravnatelj izjavil, da on pa med casom obiska ne bo govoril slovensko, ampak le jugoslovansko.

Ko sem bil v srednji soli, smo se pri Obrambi in zasciti morali napiflati na
pamet dneve vstaj vseh jugoslovanskih narodov. Sosolec si je prisluzil ukor, ko je pred tablo postavil dan vstaje Kosova v l. 1981….

L. 1985 smo si pri uri slovenscine prisluzili besen obisk ravnatelja srednje sole, ker je nekdo v razredu iznad table snel Titovo sliko in jo zamenjal s Presernovo, ki je sicer visela na zadnji steni ucilnice, Tita pa preselil nazaj.

V istem letu smo pri uri STM (samoupravljanje s temelji marksizma) celo uro poslusali kaseto s Kardeljevimi govori, profesorica pa je izjavila, da noben pravi Slovenec ne bo dopustil, da bi kdaj imeli vecstrankarski sistem….

Pa to seveda se ni vse, ampak naj bo dovolj….

nova
Uredništvo priporoča

Jaz se tudi spomnim zaprisege, čeprav sem bila verjetno zadnja generacija pionirčkov. V mladince pa žal nismo bili več sprejeti. Še danes imam sliko sebe s titovko in rutko:))

Spomnim se, da sem kot otrok morala iti nekaj iskati v trgovino in mi je mami dala 1500 din. Jaz sem na poti v trgovino izgubila 1000 din. Mami sicer ni nič rekla in tudi prav pretirano huda ni bila, se pa spomnim, da si za 1000 din kar veliko dobil. Takrat sem morala biti stara približno 6 let.

Lp
Pia

Tudi jaz se spomnim tistih časov.
Tistega leta, ko je Tito umrl, sem bila v mali šoli. Ne bom nikoli pozabila tistega dne, ko je tovarišica prišla v razred in rekla: Tovariš Tito je umrl. Potem smo se pogovarjali o njem in spomnim se, ko je sošolec, ki je govoril o njem, planil v jok – da kaj bo pa zdaj, ko Titota ni več.
Tistih nekaj dni je bilo res zavitih v črnino in zdi se mi, da so vsi (starejši) hodili s sključenimi glavami naokoli.

Spomnim se tudi, ko sem imela okoli 10 let, pa smo mularija kar sami večkrat hodili v kino, ki je bil blizu. Bilo je full poceni, vedno nam je ostalo še za sladoled.

Rutice in kapice najbrž danes ne bi več našla, saj sem se prevečkrat selila.

Ja, ja. Zdaj vidim, zakaj so naši stari starši govorili – joj, kako lepo nam je bilo v Titovih časih. Mislim, da so kar prav imeli.

Heh..no ja jaz se pa spomnim samo prvega razreda..sem zadnja generacija, ki je bla se pionir..drgac se pa tistih casov ne spomnim kaj dosti..razne substance naredijo svoje :)…joke

LP, Ana !

No Lift, očitno sva ista generacija. Tudi jaz sem takrat gulil prvošolske klopi in na dan D grizljal hrenovko, ki sem jo zalival s čajem, gledal ponosno okoli sebe in mislil, da sem najpomebnejši daleč okoli in seveda enak med enakimi pionirčki. Ponosen sem bil na novo kapico z zvezdo in se počutil prekleto zrelega. Odslej bo vse drugače sem mislil. Pa so se moji ideali sesuli že takoj ko smo prišli domov in me je mama nagnala pisat domačo nalogo. SI predstavljate, mene, titovega pionirčka? Kaj češ, požrl sem slino in privič ugotovil, da potomci partizanov nismo kaj prida cenjena sorta.
V tistih časih so res znali dvigovati ponos in domovinsko zavest. In ne bom pozabil, kako smo čakali pred šolo na štafeto mladosti in razne kurirčkove torbice. Meni je bilo vseeno, jaz bi čakal tudi trdo kuhano jajce, samo da je odpadel pouk.

Jaz jo pa imam! Hočeš?

Ijoooj zdaj si me spomnil kurirčkovo torbico. Čist sem bil penast nanjo. Mi je moral fotr obvezno doma naredit iz usnja pol pa sem jaz bil glavni kurirček. Hehehe, adijo fora :)))

Jest mam LP!

jaja, danes ko postajam pionir. Jaz imam to (ne)srečo, da nisem rojena v Sloveniji, v osnovni šoli pa sem se preselila sem. Seveda je bil to zame šok, da smo morali zjutraj reči: ZA domovino, po titovi poti naprej! Pa kdo neki je ta tITO, v tujini smo imeli le JEZUSA na steni!

V slovenski šoli v tujini smo morali tudi deklarirati “danes, ko postajam pionir”. Vse sem znala na pamet, toda še 5 let kasneje nisem vedela niti za eno besedico, kaj pomeni, saj nisem znala slovensko.

Pa tiste rdeče rutke…..pa pela sem v zboru, vedno sem morala nositi belo bluzo….bljak!!!!!!!!!!!!!!

od vardara pa do triglava,

šmrc, šmrc, kako si to lepo napisov, ampak, če je kdo znal narediti dober film, so bili pa to v Beogradu. Memgrme, a je kdo gledal ponovitev nadaljevanke “Grlom u jagode” – Bane bumbar pa to? Ali pa Naše malo misto (hrvaška); da mi še ponovijo Odpisane, potem pa, ja, potem pa bo to ok…

Mladinski Zdravo!

Ja pri nas smo pa dobili rolado in caj.Se vedno imam titovko in rutico, pa sem enkrat nekaj pospravljala in nisem vedla a jo vrzem al ne, pa sem jo pustila , kao spomin na stare case, pa da bom otrokom kazala kako je blo takrat ko je mami v solo hodila!Imam tud sliko, ki mi ni vsec, se ze na sliki vidi, da nisem vedla zakaj sem tam gor na odru, oz. kaj se dogaja!!!
Najbolj mi je pa smesno , ko je reditelj vedno na koncu pouka sel pred tablo in rekel: Za domovino, s Titom naprej, pol smo pa ostali rekli zdravo!!!!

Kaj smo mi ze vse prezivel, pa nismo tako stari, kaj sele bo! Veselimo se prihodnosti! Cau, Tangica

Ijoooj, to so nadaljevanke ja. Odpisani. Kaka muzika je bla vedno zraven. Yeaah!! Pa tisti značilni zvoki pri streljanju. Tihi, Prle, đe ste mi vi stari partizani, majke vam…

Sam tisti prizori v Sutjeski so bili res hudi. Še Liftmastrčk je potoču solzico tu pa tam. Barba (zaigra ga je naš Bert Sotlar) sa rive sa Splita izgubiše svu svoju decu – Šime, Ive, Nino, Jure. Čist se mu zmeša na koncu… Pa še lepo jim reče:
Kad dođe do borbe, nemojte se mi puno junačiti, ne budite ni prvi a ni u poslidnoj ne, da vas vidi vaša majka, inžinere, vazduhoplovce.. Pol pa samo govori: Ive moj, Šime moj, Jure moj, Nino moj, uhh, res tragiš… Res so majstori za take filmove da. Al pa ko komandant Sava Kovačević obstoji naslonjen na drevo prestreljen in poslednje riječi: “Mi moramo proći…”

Liftmaster, a s ti tud notel padu?

Jah, kaj čem, ko se gre o filmih, čist not padnem 🙂

:))))) Kdo ste?? Partizan?? Ja kaj niste še nobenga vidli?? Ja za božjo voljo ofenziva je!! Vem! Kaj bi pa radi? Kolač krüha, štikl špeha pa mal vina!

Dej Liska prousm te premekni se!!!

Stlic Lovle a bos papu clesno?

Ta film je tud carski ja!!

Ja, tud jest se spomnim komunističnega pranja možganov. Pa vsako nedeljo popoldne partizanski film in oddaja Dozvolite da se obratimo. Seveda sprejem v pionirje in vse ceremonije po spisku.Takrat si bil frajer, če si imel namesto značke na kapi rdečo zvezdo, ki ti jo je dal kakšen model, ki je prišel iz vojske.Na kurirčkovo torbico mam pa tud slabe spomine.Vem da smo morali eno leto stati na soncu kar nekaj časa, preden so pritekli s tisti torbo.Seveda smo se nekateri umaknili v senco pod drevo in zato pokasirali podpis.Še danes vem s kakšnim užitkom mi ga je tista krota od prfokse napisala.Tisti modeli, ki so kao tekli pa so se za prvim vogalom napokali v kombi in gas naprej. Itak, da smo vse zvedeli.Pa salutiranje Titu in podobne risanke. Joj, kako te lahko sistem zdresira….

Una je tudi dobra – sicer je bolj iz stripa, se mi zdi. Pazi, Mirko, metak. Hvala, Slavko, spasio si mi život.

Pa sem mislila, da sem jaz filmofil:))) Moram povedati, da so še hujši primeri:)))))

Lp
Pia

Mi smo pa ob sprejemu v pionirje dobili torto in čaj. Mater, smo bili ponosni! Prav fajn se je spominjat tistih časov.
In vsakega 4. maja smo s šolo hodili v kino gledat filme posvečene Titu. Vsako leto iste. A se kdo spomni tistega, ki kaže Tita, ko je bil na obisku v Koreji (ali na Kitajskem, ne vem točno). Skoraj na pamet smo znali.
Pa enkrat se spomnim, da smo dobili razredni ukor, ker nismo vstali, ko je učiteljica (pardon, tovarišica) za glasbo predvajala jugoslovansko himno.
Imam pa tudi par neprijetnih spominov… dobila sem podpis zaradi neprimernega izražanja, ker me je razredničarka slišala, ko sem rekla “boh pomagej”. Verjetno se pa tudi vsi spomnite, kako so bili nekateri alergični, če si slučajno poudaril, da si Slovenec. Uf, še danes se znerviram, če se spomnim na to!

Drugače je bilo pa far fajn.

Forum je zaprt za komentiranje.

New Report

Close