Med.Over.Net

Ljubezenski nasveti

Odgovarjajo: Barbara Sarić, Ba pth.;specializ. psihoanalize

Pogovori o ljubezni, reševanju težav in različnih zapletov. Svetovanje, morda samo pogovor ali prijetna beseda, mogoče celo ... nikoli ne veš, če ne vprašaš.

Barbara Sarić , Ba pth.;specializ. psihoanalize

BarbaraSaric

Fakultetni študij psihoterapije je opravljala na SFU Sigmund Freud Privat Universität na Dunaju, izkušnje pa pridobivala v Sloveniji. Izbrala je smer psihoanalize - psihodinamska psihoterapija, saj se v praksi klasična Freudova analiza večinoma ne uporablja več. Najbolj pomembno v psihoterapiji se ji zdi, da skozi proces spoznava človeka in se kot strokovnjak prilagoditi na njegov sistem - "svet", saj verjame, da niti ena istoimenska težava, bolezen ni enaka drugi. Je moderatorka foruma na Med.Over.Net, piše članke za različne revije in sodeluje z radio Prvi ter RTV Slovenija. Njena vizija je sodelovanje in povezovanje z ljudmi. "Tudi sama sem skozi različne težave in v najstniških letih preko motnje hranjenja spoznavala sebe. ... Psihoterapija je ena najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Gre za občutek harmonije v mojem življenju, ki je neprecenljiv. Zanimivo, kako povezana so naša čustva, um, telo ter kako lahko osvetlimo sami sebe in se dobro spoznamo, prav tako pa spoznavamo okolje okoli sebe ...,“ nam Barbara Sarić zaupa o sebi.

Samski moški in ženske

Default avatar

Tessa

Zadnje čase zaznavam vse več samskih žensk in moških. Tako mladih, pri 30-ih in zrelih. To so moji sodelavci, prijatelji in znanci. Včasih, če je priložnost prava, se z njimi tudi intimno pogovarjam in ugotavljam zakaj so vendar sami, zakaj ne iščejo neke kompatibilne osebe, saj je živeti sam prej ko ne dolgočasno.
Zdaj se bo oglasil kak samski in mi odločno povedal, da je samsko življenje lahko tudi ustvarjalno in zadovoljujoče. V prvo verjamem, v drugo pa čisto nič. Zakaj? Ker smo ljudje socialna bitja in meni taki večni samci delujejo asocialno, ne znajo navezovat stikov, da ne govorim odnosov, polni so ironije, sarkazma in cinizma do ljudi, stvari in dogodkov, opažam, da nimajo nobene življenjske vizije. Njihove družabne debate, na kar so ponosi, so "intelektualna telovadba", saj oni rešujejo svet, svojih problemov sploh nimajo. Nimajo zateženega partnerja, sitnih otrok in nobenega od napornih logističnih problemov z njimi.

Pa je tako življenje res osrečujoče?
Žal, nisem srečala še nobenega srečnega :-( Seveda veliko inteligentnih, kreativnih, uspešnih... ampak tudi njihov ponos na dosežke ni kaj dosti izražen.

In v meni vrta "zakaj"???? Dekleta in fantje, moški in ženske, zakaj ste sami in zakaj niste srečni? Vprašanje ni mišljeno provokativno, ampak čisto resno.
Default avatar

taklemamo

V bistvu tudi jaz ne verjamem v vso to nakladanje kok je fajn bit samski pa srečen. Ker sem tudi jaz samska. In ja mi v bistvu ustreza, vendar pridejo trenutki, ko se znajdem "v luknji osame". Ko dejansko ugotoviš to kar si napisala, da smo ljudje socialna bitja, in da ti samo prijatelji ter sorodniki ne morejo dati tistega, kar ti da partner. Govorim o čustveni bližini dveh.
Ampak prej ko se sprijazniš s svojim položajem lažje je. Potem pa se vsake toliko malo farbaš kak je vse uh pa ah dabest. Pa pol spet mal treščiš na tla, ko ugotoviš, da temu le ni tako itd.Seveda na vzven nosiš happy face in sploh poslušaš tiste vezane, kak so ti fouš da lahka počneš kar hočeš pa da ti nben ne teži itd...ampak...!

verjamem da je veliko lažje tistim, ki si pač trenutke intime vzamejo z mimobežnimi avanturicami. Ali imajo kao zveze po nekaj tednov-mesecev vendar se še vedno deklarirajo za samske.
No jaz pravim, da si neka oseba lahka reče, da je samska šele, ko nima takega ali drugačnega partnerja več kot eno leto. Raje več. vsi ostali so pač v nekem normalnem življenjskem ritmu, obdobjih menjave/iskanja partnerja.

Ampak zakaj tako? Večina nas nosi s sabo nerazčiščene vzorce iz otroštva/mladosti. In bolj ko jih poznaš bolj spoznavaš sam sebe. Če se mene vpraša zakaj sem samska lahka naštejem 1000 in 1 razlog. Globoko pri sebi pa vem, da imam pač sama s sabo dovolj problemov, da sem nesposobna oziroma si ne upam stopiti v zvezo. In zato verjetno podzavestno odbijem stran od sebe vse "prave", pritegnem pa tiste, ki me pohodijo. In se začaran krog vrti naprej. Večkrat jih fašeš, bolj se zapiraš za obzidje samske osebe. Prav tako vsaj meni ne pomaga spoznanje, da si pravzaprav ne želim klišejskega družinskega življenja, tj mož+otroci. Ampak v današnjem svetu, če ženska noče otrok, pač postane damaged goods. Pa naj kdorkoli reče kar hoče.
Aja starost? 32. Samska brez partnerja 4,5 leta. Vmes pa 3x ornk po njuški, nazadnje lani jeseni. In ne, moški trenutno nimajo kaj iskati v mojem življenju. Ne morem, ne zaupam, ne verjamem. Pa vseeno vsi naokoli mislijo kako mi je fino.
No ja. Itak da se bodo na to temo oglasili mnogi samski, kako se majo fino. usedite se sami s sabo za 1uro. Dobro premislite kdo vam od prijatejev/sorodnikov lahka nudi tisto pravo čustveno bližino. Ali od ljubimcev/ljubimk.
Potem pa se poglobite vase in se vprašajte zakaj vas je strah te čustvene bližine čisto zares...

Lp
Default avatar

hmx8

No saj kaj dosti možnosti dandanes praktično nimaš.
Ali si (občasno do pogosto nesrečno) vezan in vehamentno iščeš razloge zakaj je v vezi zate bolje.
Ali pa si (občaso do pogosto nesrečno) samski in iščeš razloge, zakaj je dobro bit samski.

Vsi tisti srečni v ljubezeni, ali samskem življenju pa so tudi kdaj in kdaj nesrečni, ker je to normalno. Popolne sreče ali nesreče ni.

Prej se mi zdi da je problem v ljudeh, ker hrepenimo in iščemo popolno srečo - po navadi v drugih.

Problem toliko samskih ljudi se mi zdi prej globalen kot kar nekaj površinsko. O svojem pogledu na to temo sem že pisala:
ker je ženska postala moški in moški ženska, se je vse pomešalo. No ja, naraven in zdrav razvoj družbe to sigurno ni. Razlika med spoloma bi se naj kao izničila. Ah ja, ampak le v enih rečeh, v drugih se ceplja 100 let za opicami.
Default avatar

hladna

hmx8 je napisal/a:
Vsi tisti srečni v ljubezeni, ali samskem življenju pa so tudi kdaj in kdaj nesrečni, ker je to normalno. Popolne sreče ali nesreče ni.

Prej se mi zdi da je problem v ljudeh, ker hrepenimo in iščemo popolno srečo - po navadi v drugih.
hmx8 lepo napisano.

Predvidevam, da se prvi stavek nanaša tako na tiste v zvezi kot samske.
Drugega stavka pa ne razumem čisto točno. Kaj si mislila s tem, "da iščemo popolno sečo po navadi v drugih".

Opažam pa, da imaš nasploh veliko lastnih izkušenj, kar pomeni, da pišeš na podlagi doživetega v tvojem življenju. Ali se pač motim?
Default avatar

Andrej34

Tole temo smo na tem fourmu že prežvečili in pogledali z različnih kotov.
In to nekajkrat.
Je nekako "zimzelena" tema. :-)

Sam pravim boljše je biti sam, kot v neki zvezi, ki te "ubija".

Preberi si malo tukaj, teme zgoraj in spodaj ... in si rečeš: "ej, pa to ne more biti res".
... dela z njo kot z smetjo, jo vara, ona pa še upa, da se bo spremenil ...


Sam sem član skupine samskih.
Članov je že okoli 130 in prav dobro poznam okoli 20 do 30 članov oziroma članic. (povprečna starost je: 30+)
In tudi njihove življenske zgodbe.

Čisto vsem je skupni imenovalec, da so bili v zvezi (tudi otroci so ponekod), samo ni šlo.
Zakaj?
No tu, pa ima vsak čisto drugačno zgodbo ...


Torej bili smo v zvezi, zvezah ... vemo, kako je bilo ... morda tudi zakaj je tako bilo ... in si ližemo rane.

In poskušamo biti srečni z tem, kar imamo.

Ne potrebuješ sendviča z prekajenim lososom in kavijarjem, da se naješ.
Če nimaš, je tudi suha žemlja, lahko enkratna.

Pač imaš, kar imaš in se ne zaletavaš, kot muha z glavo v šipo.
Poskušaš živeti z tistim in tistimi, kar imaš oziroma jih imaš in doživeti kakšen "trenutek sreče", ker "v nebo kipeče sreče" ni, oziroma je kratkotrajna. Pa če si sam ali v dvoje.
Default avatar

noone

V teh časih se dogaja, da vse teži samo k temu kaj imaš - materialno in dnevi več ali manj minevajo v službah. Pozimi, ko se dnevi skrajšajo človek dnevne svetlobe sploh ne vidi, ker od jutra do večera presedi v službi. Po nekaterih pisarnah se mnogi svalkajo tudi po 10 ur na dan in več, ker pač mislijo da morajo. Potem ni čudno, da marsikoga mine spolna sla, ljubezen pa je sedmo čudo. Ljudje se privat čedalje manj družijo, druženje poteka v glavnem s sodelavci, pa še to so bolj uradni pogovori. Današnji časi ne dopuščajo sprostitve, privat življenje je postalo tuje. Družina je dodatna obveznost, ki pač ni obvezna. Ljudje so postali samozadostni, otrok pa je hobi. Če imaš otroke zelo rad jih boš pač imel. Včasih so imeli otroke, ker so jih potrebovali na kmetijah...ter da te bo kdo rihtal na stara leta. Danes tega ni več. Otroci se odselijo in če imaš srečo, te obiščejo konec tedna.
Samski se pač zavedajo, da so samozadostni. Če služiš denar, ne rabiš partnerja in otrok.
Default avatar

blinker

Zanimive misli, zanimivo branje. Jaz poznam kar nekaj samskih starih med 40 in 50 let. Razdelil bi jih v dve skupini. Eni se imajo fajn, drugi pa padajo v depresije.

Tisti, ki se imajo fajn, so obicajno lepi/atraktivni ljudje, ki brez tezav najdejo razne "partnerje", ko se jih zahoce in si na taksne in drugacne nacine zadovoljujjo potrebo po blizini, custveni navezanosti, itd.

Ostali, vecina, pa so ne glede na eventualno materijalno blagstanje pogosto precej zamorjeni. "Uspesen" samski kolega ima tako ze nekaj casa nad monitorjem nalepljen listek s spiskom svojih dobrih lastnosti in dosezkov. Ni zadovoljen, ni srecen. Vidi se mu. Kolikor ga poznam, pa dvomim, da je po par desetletjih samskega zivljenja, sploh se sposoben na skupono zivljenje v vezi.

Me ja pa zacudil tale stavek...
> Samski se pač zavedajo, da so samozadostni.
> Če služiš denar, ne rabiš partnerja in otrok.
>
Tudi sam sem sel skozi samsko obdobje in ce kaj sem ravno takrat spoznal, da mi ves denar tega sveta ne bo dal trajnega obcutka samozadostnosti, se manj pa srece. Saj ne, da veza vse to prinese, vsekakor pa vsaj zmerno srecna veza da zivljenju neko cisto novo dimenzijo.
Default avatar

krentam

@Tessa: izhajaš iz napačne predpostavke. Kdo pravi, da ti ljudje ne iščejo partnerja?! Samo zadovoljni verjetno niso ravno z vsakim, ki pride mimo. In to je razumljivo.

Poleg tega pri teh letih ni tako enostavno srečevat samskih ljudi. Upam si trditi, da so to v večini ljudje, ki so bili v vezah, vendar so se po tridesetem razšli. Poznam kar nekaj takih samskih. In ne, ni njihov cilj samsko življenje. Tudi ne iščejo idealnih partnerjev.

Kako bi po tvoje morali biti ponosni na dosežke? Kaj bi morali delati? Utrujati s tem ostalim ?! Come on! Poleg tega pa uspehi ne pridejo brez trdega dela. Ko je rezultat končno tu, nimaš več nekega blaznega zadovoljstva.
Default avatar

hmx8

Hladna,
ma ne vem če imam kaj dosti izkušenj, dala pa sem skozi že res dosti (dokler nisem začela razmišljat sploh nisem vedela, pač življenje prineslo...).

Tisto drugo sem tako napisala, da niti samski, pa niti tisti vezani ne moremo bit vedno in v vsem srečni. Ker tega ni.
Tako eno kot drugo ima svoje dobre in slabe strani, če pa ne strani pa momente, situacije, ko se nam zazdi da se vse zgrne na nas in da sploh nismo srečni.
Npr., čisto laično in brez veze. Slab dan. Se zbudiš in si pozen, začutiš da se ti je ponoči naredil herpes, te boli glava, na poti v službo te soseda ki je vedno prijazna nekam hladno pozdravi, na cesti se ti zdi da so sami egoisti in packi, v službi ti gre pri delu nekaj narobe in blabla.
Če si sam, pomisliš: ko bi zdaj imel nekoga, ki bi me pocartal in potolažil, tako pa sem čisto sam za vse....
Če si vezan pa to npr. poveš partnerju in ti ta reče: ma saj bo dobro, ne sekiraj se in se spet počutiš kot sam in pomisliš: kot da sem sam
No to je en tak čisto smešen laičen primer.
Ki se nanaša na drug ugotovljen stavek, da smo odvisni od drugih in da je naša popolna sreča odvisna tudi od drugih, ki naj bi bili pika na i.

Torej je normalno, da nismo nikoli čisto čisto zadovoljni in mislim da je to naravna lastnost.

Kako egoistični in zahtevni smo pokaže dejstvo, da ne zmoremo bit srečni že samo z dejstvom, ko in da smo zdravi, so naši najdražji zdravi, premoremo topel dom in dovolj materialnih dobrin za preživetje.
Sama sem si začela tako dopovedovat, da imam vse kar je najboljši pogoj za srečno in zadovoljno življenje in da s svojimi negativnimi mislimi vse to samo uničujem.
Default avatar

PoJa

hmx8 je napisal/a:
smo odvisni od drugih in da je naša popolna sreča odvisna tudi od drugih,
se ne strinjam. človek za svojo srečo ne potrebuje nikogar, da bi bil srečen. ima sebe.
Default avatar

hladna

hmx8 je napisal/a:

Sama sem si začela tako dopovedovat, da imam vse kar je najboljši pogoj za srečno in zadovoljno življenje in da s svojimi negativnimi mislimi vse to samo uničujem.
hmx8,
Hvala za odgovor. Zopet si lepo napisala in ponazorila. Tako čustveno. Mislim, da si ti ena zelo nežna, občutljiva ženskica.

Citiram pa samo tvoj zadnji stavek, ker ta pove vse.

Tako bi morali vsi misliti in živeti in naše življenje bi bilo veliko lepše. Saj s svojimi negativnimi mislimi (če jih imamo) včasih nehote povzročamo krivico in bolečino (ne samo sebi) ampak tudi tistim, ki nas imajo radi, pa mi tega nočemo videti ali slišati.
Default avatar

Nirvana555

Sem samska. In sem bila v zvezi.
+ in - so v obeh variantah.
Je pa res, da pride dan D. Dan "down".
Ampak kdo pa kdaj nima takšnega dneva.
To, da pa samski nismo srečni, pa ni res.
Tako kot so pari srečni in nesrečni v partnerstvu.
Najdit partnerja? Ni težko. Najdi pravega partnerja, pa je TOMBOLA.
In zaupanje, tisti, ko smo bili prevarani, vemo, kaj pomeni, da lahko zaupaš.
In, ko berem vse te zgodbe o varanju, in vidim varanja tudi v reali.
Tu najdem odgovor zase, zakaj sem samska in zakaj se ne podam na življenjsko potovanje v dvoje.
Za vse je potreben pravi čas, pravi kraj, pravi partner in predvsem prava misel v meni.
Default avatar

neodločna

Jaz imam pa te dileme. Sem samska, a v zvezi z moškim, ki me vztrajno snubi. Jaz se pa za zakon ne morem odločit ravno zaradi prednosti samskega stanu, ki mi silno odgovarja. Spiš izven delovnika dokler želiš, zvečer gledaš kar želiš na tv, skuhaš kar in kadar želiš, si svoboden kot ptička na veji, nobeden te ne omejuje, ti teži, te nervira.... Pa starejše poročene gospe mi vse pravijo, da se ne bi nikdar več omožile, ker hvaležnosti ni nobene in je v zakonu več slabega kot dobrega in me spodbujajo, naj se ne zapletam v zanko. Zato me zanima mnenje poročenih, ali jim je lepše v zakonu ali jim je bilo lepše prej?
Default avatar

marcelll

jaz sem oboje skozi dal.Dejstvo je, da ko si poročen se moraš prilagajat, ne moreš delat glih kar sam hočeš.Tako kot ti praviš, npr. ne moreš spat dokler bi si želel, gledal TV kar bi želel, razen če bi imel 2 TV-ja.Ampak to je še najmanj.Sploh pa ne moreš vsega posploševat.Mislim, če bi našel eno žensko, ki bi mi na vseh področjih odgovarjala, da bi se splačalo še enkrat potrudit.Je pa res, da bi jo hotel res dobro spoznati, predno bi se odločil za življenje v dvoje.Če si sam je pa tudi fajn, tko da....
Default avatar

cec

marcelll je napisal/a:
jaz sem oboje skozi dal.Dejstvo je, da ko si poročen se moraš prilagajat, ne moreš delat glih kar sam hočeš.
"Prilagajati" - a ni to tako nekako trda beseda ? Tuja, neživljenska. Če imaš ekvialentnega partnerja, razumevanje, itd., tega ni. Povem iz prve roke.
Default avatar

Nice

Ko je v dvoje lažje in prijetneje, kot če bi bil sam, je partner že pravi.
Default avatar

reka

Tessa je napisal/a:
.... Ker smo ljudje socialna bitja in meni taki večni samci delujejo asocialno, ne znajo navezovat stikov, da ne govorim odnosov, polni so ironije, sarkazma in cinizma do ljudi, stvari in dogodkov, opažam, da nimajo nobene življenjske vizije. Njihove družabne debate, na kar so ponosi, so "intelektualna telovadba", saj oni rešujejo svet, svojih problemov sploh nimajo. Nimajo zateženega partnerja, sitnih otrok in nobenega od napornih logističnih problemov z njimi...
Joj, Tessa, mogoče poznaš enega ali dva taka samska človeka in že posplošuješ, da smo vsi samski ljudje taki.
Jaz poznam veliko asocialnih ljudi, ki so poročeni. Držijo se svojega doma in ne grejo nikamor, tako da se z nikomer ne znajo niti pogovarjati - mogoče samo s svojimi doma, pa še s tistimi vprašanje. Pravtako bi tudi ostale lastnosti, ki si jih naštela, pripisala marsikateri poročeni osebi ali kakorkoli v zvezi.

Jaz bi prej rekla, da je ravno samski človek stalno v neki kondiciji glede navezovanja stikov, saj je bolj primoran stalno to početi, kot tisti, ki ima partnerja, družino. Tudi življensko vizijo ima prej nek samski, ki ve, kaj hoče in kaj rabi, in gre v smeri svojega cilja, kot nekdo, ki je zasidran v neki zvezi, samo da je, tudi če ta odnos ni tisto, kar si je on želel.

Pa ne bi rada zdaj posploševala, da so vsi ljudje v zvezah taki. Imaš jih take povsod, v zvezah in med samskimi. Naštete lastnosti sploh nimajo veze s statusom.

Zame je samski tisti človek, ki mu (še) ni uspelo obdržati neke zveze do konca življenja. To pa ne pomeni, da ni uspešen na drugih podočjih, na katerih se ravnotako druži z ljudmi in pokaže svojo osebnost, lastnosti, in da nekaj od sebe. Lahko je zelo uspešen v šoli, v službi, ima dobre prijatelje, je zabavljač, vrhunski športnik, šahist... karkoli. Polom v partnerstvu še ne pomeni katastrofo na vseh področjih.
Default avatar

neodločna

cec je napisal/a:
marcelll je napisal/a:
jaz sem oboje skozi dal.Dejstvo je, da ko si poročen se moraš prilagajat, ne moreš delat glih kar sam hočeš.
"Prilagajati" - a ni to tako nekako trda beseda ? Tuja, neživljenska. Če imaš ekvialentnega partnerja, razumevanje, itd., tega ni. Povem iz prve roke.
Če je vse tako enostavno, zakaj se jih potem toliko loči? Drugače pa menim, da če dobiš pravega, je res bolje biti v dvoje kot sam, ampak večina žal nima te sreče.
Default avatar

cec

Neodločen že ne smeš biti, kajne ?
Default avatar

ofsajderka

Joj, Tessa, takole je ... Skorajda vse svoje odraslo življenje sem bila v paru, zdaj pa sem samska. Kaj je boljše? Ne vem, težko bi rekla. Mene zveza, v kateri sem bila več kot deset let, ni osrečevala in če bi morala izbirati med to zvezo in samskim življenjem do smrti, takoj izberem samsko življenje. Niti ene sekunde ne potrebujem za premislek. V tisti drugi zvezi pa sem bila srečna. Pač, da ne bi bilo vse idealno, sem takrat imela zdravstvene težave in zato tiste sreče nisem mogla maksimalno užiti, žal, potem pa, ko naj bi se začelo tisto najlepše, je on odšel, žal. Je pa to z moje strani bila tako velika ljubezen, da je segala do Sonca. Za takšno ljubezen se mi zdi vredno odreči samskemu stanu, za kaj manj pa ne. Pa ne iz razlogov, ki se zgoraj navajajo, da potem nimaš svobode in si omejen. Hej, mene moški ne omejujejo. Jaz tudi v zvezi spim do poldneva, če se mi zljubi. In tudi v zvezi grem s prijateljicami žurat, če se mi zljubi. Meni se preprosto ne da vsakodnevno ukvarjati z nekom, ki ga ne bi na smrt ljubila.

Moderatorji

Barbara Sarić , Ba pth.;specializ. psihoanalize
BarbaraSaric