Vera ali kako ravnati?
Pozdravljeni,
načeloma ne sprašujem po forumih kako in kaj, vendar se vsak občasno znajde pred dilemo kako naj ravna. Sama sem po prepričanju ateist. Do sedaj nisem imela zaradi tega nikakršnih problemov. Partner je vzgojen v katoliški družini, čeprav je toliko vernika kot sem sama, se pravi nič. Je pa postal problem pri njegovih starših. Ker kot starše dveh predšolskih otrok ne omejujeva stikov otrok s starimi starši, tudi na način, da 2-3 krat na leto preživita teden dni sama z njimi, sem naletela na prepreko preko katere grem težko brez prizadetja tako sebe kot njegovih staršev.In ta prepreka je vera. Brez najinega soglasja sta začela voditi otroka v cerkev, učita jih moliti…Kar pa je zame povsem nesprejemljivo in ker sva kot starša odgovorna za vzgojo otrok bom to zagotovo preprečila, vendar potrebujem idejo, kako se dogovoriti s starimi starši ne da bi jih preveč prizadela, saj sta načeloma izredno dobra človeka, ki jih imam resnično tudi sama rada. Žal, pa sama izhajam iz družine v kateri je že pra-pra dedek, ki je bil učitelj, izstopil iz cerkve ter smo vse nadaljne generacije vzgojene kot ateisti mi je poučevanje predšolskih otrok o katoliški veri povsem nesprejemljivo.
Upam, da se ne bo razvila eno dnevna debata o veri, ker potrebujem pomoč pri rešitvi konkretnega probleme in ne filozofskega vprašanja.
Lahko jima obrazložiš, da tega ne želiš in da boste za to poskrbeli sami, ko in če se vam bo zdelo primerno. Lahko jima tudi zagroziš (in tudi izvedeš), da pač ne bosta več hodila tja drugače kot v vajinem spremstvu, če se ne bodo držali dogovora.
Vsekakor pa imaš od starih staršev pravico zahtevati, da otroka ne vodita v cerkev, če ti tega ne odobravaš. In ne daj se prepričati v tiste floskule “saj jih tam nič slabega ne učijo”.
Razumem te, vendar bom rekla da tista dva tedna ko sta pri njima, ne bosta poznala biblije v nulo in vseh stvari. Sploh pa,zakaj pa ne bi spoznala. Bolje si razgledan, lažje se odločiš. Prepovedovati zato, ker si ti ateist, ne vem no. Moja je malo hodila k verouku, nič slabega ni bilo, pa jo je hitro minilo. Pustila pa sem ji možnost. So jo sosedovi otroci malo povabili. Imam čisto vest, sama se je odločila. Prepovedovati pa iz mojega principa, jaz ne bom. Vsekakor pa je tvoja vzgoja in tvoji otroci. Saj si hotela mnenja, kajne. In ker sta dobra človeka, najbrž ne mislita kaj slabega. Saj je malim sigurno dolgcajt v cerkvi. Vsaj pri maši.Nisem pa zasledila, da bi povedala koliko sta stara.
Če želiš mirno rešitev, ti preostane le jasen, odkrit pogovor, ki pa ti na daje garancije za tebi ugodno rešitev. Uf, težka bo, še posebej, ker se je proces že začel.
Jaz ravno iz tega (poleg drugih še, seveda) razloga svojih otrok ne bom prepuščala v daljše varstvo, kaj šele tedensko, svoji tašči in tastu. Njuno oziroma predvsem njeno, ker njemu dol leži za vse, je jasno in ji je tako ideal in bistvo vsega družinica, vsa zbrana ob nedeljah pri maši. In ker tega pri svoji družini ni imela (mož ni ne tič ne miš), je to z vso gorečnostjo prenašala na lastne otroke, kjer pretiranega učinka tudi ni bilo, zdaj bi pa še na vnuke. Na moje pač ne bo. Jaz bom svojim otrokom vere in verstva že predstavila ob pravem času, pa se bodo potem sami odločili, prala jim pa možgane ne bom. In da ne bo kdo, ki bo to bral, mislil, da pretiravam. Ne, prvorojenko skoraj pogledala ni, do dneva, ko je bila krščena. kakšno hipokritstvo. Dvojčici nista krščeni in sta seveda zato drugorazredni.
Podobne okoliščine, sem ateistka, mož je bil vzgojen v krščanski veri – a zdaj ne hodi v cerkev, njegovi starši, sploh mama zelo verni.
Odločila sem se po pameti in dovolila, da so hči parkrat, ko je bila tam nekaj dni skupaj, peljali v cerkev, da so ji predstavili vero, da so jo naučili molitev “sveti angel varuh moj”. Po mojem je zdaj, pri 14-tih ne zan več, kaj pa vem.
Hči ne hodi v cerkev, niti je ni zadeva okoli cerkvenih obredov nikoli preveč zanimala, ni verna (v smislu katoliške vere), sva pa skupaj brali biblijske zgodbe (kot pravljice) za otroke.
V tem, da so jo stari starši peljali v cerkev nisem videla nič slabega ali nevarnega. Pač, predstavili so ji ustanovo in nekaj duhovnega, s čimer se radi ukvarjajo – kot grem recimo jaz rada v Opero ali v knjižnico ali na jogo.
Razčisti sama s seboj, zakaj meniš, da bi bilo seznanjanje tvojih otrok z nečim novim zanje lahko slabo, zakaj se upiraš temu, da bi ju peljali nekam, kjer še nista bila. Pa saj ju ne bi dali krstit, ne?
Jaz, ki sem ateist, sem to vzela kot nekaj, česar otrok še ne pozna, kot nek kratek tečaj recimo izdelovanja lutk, ustvarjanja z glino itd. – naučila se ni ničesar slabega ali škodljivega, njena psiha ni bila okvarjena, ni bila indoktrinirana, ve pa zdaj, zakaj nekateri ob nedeljah hodijo v cerkev in kaj v bistvu cerkev sploh je.
Malo smešno je nekaj v osnovi zanikati le zato, ker je ur-ur-ur-großpapa nekoč izstopil iz cerkve.
Samo tole povem: sploh se ne čudim slabim odnosom med ljudmi, med starimi starši in ostalo. Odgovori v smislu: jaz bi absolutno prepovedala, moj otrok je – izgleda – tudi po umu moja last. Ne razumem in si niti ne želim razumeti. Pa nimam teh verskih problemov. Zaradi dvakratne hoje v cerkev, v spremstvu staršev samo na obisk k starim staršem. Dobri smo, kaj nas obdaja.
Konkretno – jaz sem to doživela na svoji koži kot otrok, samo da so
mene še na skrivaj pripravljali na krst (pri ene sedmih ali osmih letih)
Ja nič, kolikor se spomnim, je mama zadevo preprečila, konfrontacije
ni bilo ne vem kakšne, ker so se dotični že itak čutili krive, saj so
dobro vedeli, da delajo brez privolitve strašev.
V tvojem primeru – jaz ne bi zganjala cirkusa, če otroci kdaj SPREMLJAJO
stare starše v cerkev – starim staršem bi recimo rekla, da dovoliš, da
tvoji otroci zadevo OPAZUJEJO in se potem, ko bodo dovolj stari, SAMI
odločijo, ali so za stvar ali ne.
Da pa je to meja, preko katere ne pustiš. Ne razlagaj kako in kaj, to je
čisto dovolj.
Tako bi bil recimo volk sit in koza cela,
Z možem sva dogovorjena kako in kaj in sicer otroka sta krščena ( v tem sem popustila), o vsem nadaljnem pa bosta odločala otroka sama, ko bosta pač dovolj stara (tu pa ne popuščam). O najini odločitvi kako in kaj so seznanjeni tako moji kot njegovi starši in so se načeloma strinjali (no, ja moji tako niso problem), žal, pa se je pokazalo, da so verska čustva premočna, da bi lahko počakali, do starosti vnukov 15-16 let.
pri nas je podobno, otroka nista krščena.
sama nimam nekih posebnih čustev ne do vere ne do ateizma. Ko so stari starši začeli težit za krst, sem jim lepo rekla da osebno nimam nič proti ampak jaz pri tem ne bom organizator. Kar naenkrat ni bilo več teženja.
starejši ne hodi k verouku. 11-letnik, edini v razredu (smo pač na vasi). Če bi bil župnik ok tudi ne bi imela nič proti če bi želel hodit. Mlajši je še predšolski.
če bi stari starši otroka vozili v cerkev (nekajkrat so tudi ga) ne bi imela nič proti. Pač razširi pogled. Starejši je bil tudi že v budističnem templju in v mošeji. MI smo zelo odprti do vseh življenskih nazorov in povsod poberemo tisto, kar se nam zdi OK.
ko je mož želel nekako ustreči staršem glede cerkve jaz nisem imela nič proti, edino rekla sem da niti slučajno naj od mene ne pričakuje, da bom ob nedeljah zgodaj vstajala in otroka vozila v cerkev, tudi k verouku ne … no si je kmalu premislil. Tudi zato, ker med vikendi radi kam gremo in smo redko doma.
jaz osebno mislim da s samo katoliško vero v osnovi (kot jo recimo poznajo protestanti) ni nič narobe, močno me pa moti ta rimokatoliški način. Tudi otrokoma znam kar dobro razložiti teorijo katolicizma (praksa je itak odsev posameznika). Zelo pa se potrudim da vesta da smo na svetu različni ljudje, različnih načel in ver.
Mislim si da ko bo čas bosta že sama ugotovila kam pašeta 🙂
zate pa odkrito povedano mislim da pretiravaš :), čeprav ima tudi pri nas ena stran familije zelo grenko medvojno izkušnjo s cerkvijo in določenim župnikom.
Jaz pa mislim, da malo pretiravaš. Prav je, da poveš tašči in tastu kaj te moti, navsezadnje sta otroka tvoja, vendar jaz v tem ne vidim nič slabega. Ne vem, sta zaradi tega otroka drugačna, slabša? Vesela bodi, da ju ne učita kletvic in hinavščine oz. negativnih vzorcev. Menim, da je učenje o bogu še zdaleč najmanjši problem. Naj se vsuje plaz kritik ampak tko je pač moje mnenje.
“Se strinjam s tabo!” Dopovej starim staršem, da otrokom škodijo, ko jih učijo moliti! Če pogovor ne bo zalegel, jih popolnoma izoliraj iz družinskega življenja, saj je sramotno, da želijo otrokom dati nekaj dodatnega, kar jim ti ne daješ. In to je Sveti angel in Očenaš. Če to znaš, si drugorazreden človek!
To je res nesprejemljivo! Krščanstvo in verstva namreč NI del zgodovine in nikakor NI del osebne razgledanosti sodobnega človeka.
Včasih so rekli: več znaš, več veljaš. Danes očitno temu ni tako. Treba je vzgojiti zaplankane ljudi, ki ne bodo videli milimetra pred svojim pragom. Ljudi s čimkrajšim dometom! HUDO!
Grozljivo, kaj se dogaja….
!””#${04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}&/()=?=(/&{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}$#”#${04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}&/()
PS: naši južni sosedje imajo za takšne primerke krasno frazo:
SVAŠTA ***** RODI!
V tem je največji problem, starejšega prav malo briga, mlajši pa je dovzeten za vse in vse ga sveto zanima…potem pa imamo prigode, da se nam na vodenem ogledu na dopustu v tujini, mali pred celotno skupino vrže na kolena v cerkvi ter začne moliti oče naš…Mislim, da bi vsakega kap, kaj šele ateista:))
Na tečaju risanja ali izdelovanja lutk se otrok ne bo učil, da bodo prišli v nebesa samo tisti, ki lepo rišejo, niti jim ne bodo kazali pornosadističnih prizorov križanja, niti jih ne bodo učili, da so tisti, ki rišejo rajši fantke kot punčke, zreli za v pekel.
Vse to bodo tako ali drugače servirali otroku res katoliško fanatični stari starši, kar omenjeni očitno so, če ravnajo v nasprotju z vajinimi izrecnimi navodili. Zato po mojem velja ničelna toleranca do tovrstne čustvene indoktrinacije vsaj do 8. leta, ko začne otrok počasi razmišljati s svojo glavo.
Kap najbrž nobenega ne bi. Moraš pa razumeti, da je mali vodljiv, dovzeten. kakšne mamce bi ga še po glavi pobožale. Nisem vedela, da je takle. Sicer pa kaj, no, je pač zmolil za srečno vrnitev. Big deal! Zato si pa ti tule, da mu lepo poveš, kot ostalo. Kaj se spodobi ob določenem času. Konec koncev se pa v cerkvah moli. Te je bilo sram, ker je molil. A če bi pa ko norc letal po cerkvi, bi bilo bolje. Zato si ti, kot praviš mama. Da mu lepo poveš, lepo da si zmolil, ampak sedajle pač ni kakšne maše in si samo ogledujemo. Če je dovzeten – bo dovzel tudi to. Mene ne bi nič motilo, še manj: nič me ne bi bilo sram. Torej je keč v tem. A je pela potem tudi šiba božja?! Vedno se da vse dopovedati, volk sit in koza cela. Če te ni pri tem sram, kot je razbrati iz tvojega spisa. Čutila sem samo sram zaradi dejanja. Če se motim, mi oprosti.
ne bo držalo. Sem bila dovolj stara, da se spomnim, z sorodnico, ki
je bila “idejni pobudnik”, sva šli po maši “k Gospodu”, tam sta ona dva
nekaj šepetala in se dogovarjala, potem sem pa dobila nekaj molitvic za
se naučit (Vera pa še ene dve se mi zdi, še zdaj jih delno znam), pa
ena druga sorodnica (verjetno botra? takrat nisem štekala) mi je kupila
bele lakaste sandale, kar mi je bilo itak super…in smo bili dogovorjeni
za datum, se mi zdi ene 14 dni kasneje, ko se jaz vsega lepo naučim in to.
No, in potem sem jaz kljub opozorilom vse sklobasala moji mami.
Še en primer: pri eni od mojih sestričen jim je zadeva celo uspela.
Punca je krščena, pri čemer je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, da nobeden od staršev ni dovolil –
– še huje, starši so to izvedeli šele čez leta.
No, pa še meni povejte:
Ne hodim v cerkev, ker mi kot inštitucija ne odgovarja. V boga sicer verjamem, vendar ga ne iščem v cerkvah.
Mož je vzgojen na vasi, po njegovem že itak ni prav, da najina otroka (5 in 6 let) še nista videla cerkve od znotraj (razen pri krstu, ki je na njegovo željo moral biti).
Kmalu gresta v šolo. Mož ju hoče vpisati h verouku. Meni to ne paše preveč. Kako naj ravnam, upoštevaje, da z možem vedno sklepava kompromise, se ne izsiljujeva in ne prepirava?
Trd oreh.