Moja zgodba
Že nekaj časa berem ta forum in se odločam ,da povem svojo zgodbo…..no danes vam jo bom zaupala.
V zvezi sem 14 let.Sva dobro situiran par,s hišo,oba dobro zaposlena,brez otrok.Tako vsi začnejo.
Varam enajst let.Enajst let živim dvojno življenje.Enajst let me izpopolnjujeta dva moška,ki ju ljubim bolj kot vse na svetu.Nekoč sem nekje prebrala,da ljubiti dva je nemogoče.Jaz vem, da je mogoče…ali pa je vse iluzija.Ampak naj začnem na začetku.
Partnerja sem spoznala pred 14 leti.Vedela sem da je on to , kar sem iskala in si z njim začela ustvarjat življenje.Dobro se ujemava in še danes ga ljubim prav tako kot na začetku najine zveze. Je dober sogovornik, ljubeč,razumevajoč,izkazuje mi ljubezen,v spolnosti vse klapa in je z mano v dobrem in slabem.Kaj potem še hočem???? Ne vem in nisem nikoli iskala odgovora.Prišel je on-moj “ljubimec”, čeprav ga nikoli nisem tako obravnavala.Ni šlo za seks,dolgo časa sva se tipala,pogovarjala in čakala, da bova pripravljena.Kajti oba sva vedela,da se bo zgodilo.Ni poročen,brez otrok,živi sam v svoji hiši.Pošteno povedano sem na začetku mislila,da do vsega tega ne bo prišlo,ostala bova prijatelja in se na stara leta smejala, da sva sploh kdaj pomislila na kaj bolj intimnega.Pa je prišlo in jaz zdaj živim v dveh svetovih.Ne enačim ju in ju nikoli ne primerjam-za mene sta vsak svoja osebnost,nekaj posebnega in ne vem,kaj bo z mano,če bom enega izgubila.Verjemite,da je naporno živeti dva življenja in marsikdo,ki se je na tem forumu spraševal o koristnosti prešuštvovanja ima prav,da si samo zapletamo življenje.Ja, vem,da sem sebična,ker hočem vse to zase…ker se je ljubimec odpovedal temu,da bi si ustvaril svoje življenje..nikoli ni zahteval,da naj zapustim partnerja in ostanem z njim,čeprav je želel.Ne vem in ne morem dognati ali moj partner ve za moje prešuštvo.Za oba se trudim da sem to kar sem,ne igram veselja,razigranosti,ne hlinim-preprosto sem to kar sem. Lahko me popljuvate,v bistvu mi ne bo prišlo do živega.Dokler sem srečna bom to srečo uživala….edino nečesa me je strah-ta sreča enkrat minila.Takrat se bom spraševala,ali je vredno????
Pikica, zakaj bi vas jaz ali kdo drug popljuval. Kdo je lahko naš sodnik? Prav nihče. Nihče nam ne more soditi. Sodimo si sami, s svojimi posledicami.
Jaz nisem mnenja, da ne moremo ljubiti dveh oseb….lahko! Bistvo pa je, da smo v odnosu, kot ga opisujete, malo tu, malo tam in nikjer v celoti!!! Nekatere potrebe so zadovoljene tu, druge tam. Ko izgubite en del…..ja, izgubite del sebe in nezadovoljene so določene potrebe. Kaj sledi…..bolečina, itd.
Vse preveč “nevarno” pa je iskati potrebe samo pri enem, saj je to tvegano z vidika strahu pred preveliko bližino.
Vse dobro, V.
že res, da nimamo ostali pravice popljuvati, saj ni na nas da bi sodili…
ampak mene pa vedno bolj zmrazi, ko tu, v raznih debatah berem raznorazne zgodbe in iz svojega gledišča si mislim, kam plovemo??
ali lahko potem neznanemu človeku, ki mu zjutraj voščim ‘dobro jutro’, lahko zaupam, ali bo, ko bom korak dalje izvlekel pištolo…?
kakšne ljudi vse srečujem, kakšne skrivnosti vse nosite/jo v sebi… kot v kakšnem Hitchkook -ovem filmu..
pa še to, če nimate /ali ne čutite/ neke moralne odgovornosti, zakaj se potem tu “izpoveste”, res me zanima..
zadržite zase..saj je to vaša stvar in vaš “ulov”..ali je to kot nek rumeni tisk, ki se sam sebe promovira, da si daje svoj prav..??
Zakaj se tu izpovedujemo? Zanimivo vprašanje.
Verjetno zato, ker je to pač del človeške nravi (izpovedovanje oz. pripovedovanje lastnih skrivnosti), ker ponavadi nikomur, niti najboljši prijateljici, ne povemo za našega ljubimca. Tukaj pa v virtuali vendarle najdemo možnost, da to svojo skrivnost spustimo na plan. In na tem forumu celo najdemo kakega sogovornika s podobnimi izkušnjami in se z njim lahko pogovarjamo tudi o tem, o čemer sicer v reali ne govorimo z nikomer.
Mislim, da ne gre ne za lajšanje duše, ne za samopromocijo, temveč samo za to, da se pač tu o tem lahko pogovarjamo.
Se strinja s simpl, nimamo pravice pljuvat….pa vendar. Res ne razumem, zakaj bi se pa ne tem forumu “hvalili” koliko jih “folgate” v štric. Vsaka Vam čast po eni strani, da ste taki igralci. Ne obsojam tiste, ki so tik, ampak res tik pred ločitvijo, ne razumem pa take, ko se tukaj na forumu piše…Naj povem eno grenko “izkušnjo”. Ravnokar smo se vrnili iz kampiranja, stojim v vrsti za pod tuš, nakar pride gospod cca.50 let, v eni roki drži šampon, v drugi pod brisačo mobitel. Stojimo v vrsti, začne telefonirat, naklada, kako bi jo, kako si jo želi, kako ne more pozabit…kar zvijal se je, a vedno pogledoval okoli sebe. Stopi v tuš kabino, še vedno telefonira, stopi čez 10 min izpod tuša-suh…. Ga vidim čez pol ure objetega z ženo na sprehodu…. Vse kar je prav. Oprostite, jaz tega ne razumem! Zakaj???? Otrok nista imela ali pa so bili že toliko stari, da niso hoteli zraven, on pa sedi na “dveh stolčkih”, kako lahko ženo objame…Zakaj???
Pikica nik nakazuje malo flaško v kateri je strup,..
če je vse tako lepo in prav, zakaj ne poveš možu, kako si srečna? Ker te potem ne bi več ljubil? On ljubi nekoga drugega, ne tebe…on ljubi podobo, ki si jo je ustvaril s pomočjo tvojih laži. On ljubi privid, senco, on ne ljubi, kradeš mu življenje, ker ljubi nekoga, ki ga ni. Kapiš? Verjetno ne, tisti, ki se ukvarjajo s kriminalom, se ukvarjajo z njim, ker si po pošteni poti ne morejo zaslužiti dobrin, katere jim po njihovem mnenju pripadajo. Dva dokaza neinteligence, neznanja in reševanja “problema” s kriminalom.
Si ti torej dober človek?
Ne najdem nitkanja, a ti to meni?[/quote]
Kaj “tebi” ?
Ne, na splošno.[/quote]
Meni odgovarjaš? Je meni namenjeno..zato meni..od tod besedica meni.
Sem razmišljala o tem, kako kaj odgovarjamo, po čem si ustvarjamo mnenje o ljudeh…no…
ugotovila sem, kaj je s to žensko…pikica…nik…pikica pokličemo psičko, otročička, nedolžna bitja brez greha…
če je tale poročena 14 let, potem ni otrok, se pa želi predstaviti tako, kot majhno nedolžno bitje, ki ni naredilo nič narobe…ima pač potrebo po tem, da se jo crklja, cele dneve in cele noči…brrrr me kar zmrazi, kakšni osebki hodijo okrog mene.
Hja saj ni problemov. Si pač rojena lažnivka.
Manj primitivna je neka prevara kot pa laži. Laži so znak da je človek ob vsem še strahopetec in strahopetcev ne prenašam. Ali si človek kot se šika, ali pa si niko in ništa, posranec.
Lažnivci se mi lahko le smilijo in tudi se mi. Sem imela enega takšnega lažnivca, kakor hitro je odprl kljun je bila že na tapeti laž, valda naučil pa se je lagat pri svojih starših, ki sta tudi oba lagala in lažeta. Tako da je to laganje in pretvarjanje mega zoprna zadeva, meni se ne bi dalo….mi je preškoda lajfa.
Ali te ljudje sprejmejo kot si, ali te ne. Ne pa da se preko laži delaš drugačnega kot si v resnici. To je ful ful zajebana in delikatna stvar, ki z leti stoposto vdari na psiho in celo bit. Njente, ne bi šlo.
Strinjam se z magdaleno. pikica, sicer si svoje varanje opisala na nek tak netipičen, skoraj bi se lahko reklo – lep način, ampak dejstvo je, da si lažnivka. Si lahko zamisliš nasprotno situacijo? Da bi namreč tvoj mož tebi natikal rogove že celih 11 let??! Ti pa bi živela v srečnem prepričanju, kako je dober mož, kako se razumeta in kako dober zakon imata. Kakšna laž! Vprašaj se, koliko si boljša od najbolj pokvarjenih prešuštnikov? Nič kaj boljša nisi, le svojo zgodbo znaš zaviti v celofan, pa gor natakniti še pentljo.
Kaj boš, če nekoč tvoj mož izve? Aja, najbrž ne bo nikoli, če pač do zdaj ni.
Pikica,
ko sem prebral tole tvojo zgodbo, sem se popolnoma prepoznal v tvoji vlogi, le da sem jaz s svojo “ljubico” samo dobra tri leta. In enako lahko povem, da imam svojo partnerko zelo rad, seks je izvrsten, celo boljši kot z ljubico. In enako se strinjam, da to življenje zakomplicira, in po drugi strani enako kot ti povem, da sem pač tak kot sem. Ljubica enako ni nikoli zahtevala, da bi zapustil partnerico (v bistvu jo tudi dobro pozna), pa si je to verjetno tudi želela. Po drugi strani pa jaz ljubici tudi nikoli česa takega nisem obljubljal, mislim da sva ves čas dobro razumela, kako stvari stojijo.
No, za razliko od tebe pa je ljubica v zadnjem času spoznala nekoga, ki ji je zelo všeč, in se ga trudi pridobiti zase kot partnerja, pa ji to nekako do sedaj še ni uspelo. In tu ti mogoče lahko ponudim svoje videnje situacije, kaj bo, če bo to vse skupaj enkrat minilo – mene je sicer enako kot tebe strah, da bo to minilo, ampak vse bolj ugotavljam, da mi bo več pomenila sreča ljubice, ki bi končno našla svojega partnerja, čeprav bo to verjetno pomenilo konec najine afere. Če se bo to tako izteklo, bom žalosten, ampak tudi neizmerno srečen zanjo, saj ji v življenju želim le vse najboljše. Ali pa bo vse skupaj vredno? Ja!
LP in vso srečo ti želim.
PS. Odgovarjam Pikici in me razni komentarji, kot je tudi Pikica napisala, v bistvu ne zanimajo. Če koga nezvestoba preveč moti, naj si najde forum o vezenju gobelinov.
Seveda sem lažnivka…. Mar mislite,da tega ne vem???Seveda sem se postavila v kožo partnerja in si zamislila,kako bi bilo,če bi on meni natikal rogove?!Kot sem že napisala na začetku,dolgo časa sem potrebovala,da sem napisala to na forum.Kot pravi Jožica*-pomaga nam,da lahko zaupamo,povemo,kot pravi ona-niti moja najboljša prijateljica ne ve.
Ne hvalim se z mojim ulovom,ne potrebujem cartanja dneve in noči,niti nimam želje biti popolna ali “polna”.Tisti ,ki varajo vedo o čem govorim.Ali pa tudi ne.In ne gre le za seks…dovolj je človeka videti,biti z njim.
Moje življenje še zdaleč ni preprosto.Da uskladim službo, sebe, partnerja in ljubimca je prava umetnost,da nadalje sploh ne govorim.Pa se ne pritužujem,da me ne bo kdo narobe razumel..sama sem izbrala to.
Ničkolikokrat sem rekla,da bom vse končala..a ni tako preprosto narediti kot reči.Preprosto bi bilo, če ne bi bilo čustev .Pa so.
In tako pač vztrajam.Tudi trpinčena žena vztraja ob možu,čeprav ve,da se ne bo dobro končalo,pa išče tišoč izgovorov.Bedna primerjava a žal tako je.
Kot sem že napisala-ne bom se spraševala ali je vredno,ker vem da je .Ne glede na to,da oba ljubim in lahko oba izgubim(ali pa tudi ne) ne bi svojih enajst let za nič na svetu zamenjala za nobeno zlato na svetu.Pa če sem za to lažnivka,prešuštnica..Nihče ni popoln.In najlažje je obsojat.Dokler se ne znajde tudi tisti ki obsoja na tem mestu.
Alfi in Pikica, jaz vaju oba razumem:-)
Jaz si zlahka predstavljam, da človek ljubi 2 osebi hkrati. Pri meni je šlo sprva sicer res predvsem za močno seksualno poželenje, ampak hkrati pa je pri meni že od nekdaj tako, da seksualno privlačnost čutim samo do moških, ki me tudi karakterno in intelektualno privlačijo. Tako da gre v bistvu že od štarta za usodno kombinacijo.
Moja zveza traja šele par mesecev in v tem času so se tudi na moji strani (na njegovi strani pa že prej) razvila čustva.
Pa kot je Tessa napisala v enem od svojih postov – sploh ne gre več zgolj za seks, saj se dostikrat dobiva na kosilu, kavi, kjer se samo pogovarjava. Ker imava pač oba družini in zahtevne službe je za izvedbo seksa potrebna precejšnja organizacija, tako da je realizacija pač manjša, kot bi si želela.
Alfi, tudi te zelo razumem, ko pišeš, da ljubici privoščiš najboljše v življenju. Ker jo imaš pač rad in ljubezni ne zamenjuješ s posesivnostjo. KO jaz razmišljam o tem, če bi moj ljubimec želel prekiniti najino vezo (recimo da bi ga vest preveč mučila ali bi si želel izboljšati odnos s svojo ženo), bi me prav tako bolelo, a bi ga razumela, podprla in mu pustila oditi. Ker konec koncev mu želim, da je srečen. In prav tako, če bi se recimo mož zaljubil v kako drugo in me želel zapustiti – bi me bolelo, a mislim, da mu ne bi delala težav. Ker mu privoščim srečo. Če je ne najde z mano, naj poskusi drugje.
Ravno zadnjič sem bila na nekem velikem pikniku in sem imela priložnost opazovati pare, za katere mi je znano, da jim je zvestoba absolutna vrednota (vsaj na eni strani) in ki se jim prevara zdi ultimativni greh. Pa sem videla toliko neke zadirčnosti, poniževanj, posmehovanj, nespoštovanja, da mi res ni bilo nič jasno. Jaz sicer varam svojega moža, a kaj takega pa mu nikoli ne počnem. Vedno mu nudim podporo in razumevanje, ko ima težave v službi, sorodstvu ali kjerkoli. In vedno se do njega obnašam spoštljivo, nikoli mu še nisem izrekla kake žaljivke, kletvice ali ga poniževala oz. se mu posmehovala – ne doma, še najmanj pa ne v družbi ali pred otroci. In vedno sem ga podpirala v vseh njegovih odločitvah, verjela vanj.
In če je res, kot mnogi na tem forumu zatrjujejo, da so nevarajoči boljši ljudje od varajočih, potem si ti zvesti ljudje nikakor ne bi smeli privoščiti nespoštljivega odnosa do svojih partnerjev. Pa si ga mnogi.
In zato večkrat pravim, da SAMO zvestoba človeka še ne naredi ne dobrega in ne boljšega. To je samo 10% partnerja, je treba imeti še ostalih 90%, da se lahko deklariraš za dobrega in boljšega od drugih.
Tako da moja opažanja so, da imamo ljudje res ZELO različno prioritetno lestnico vrednot in od tod tudi izvira večina trenj med nami. Jaz bi recimo lažje prenesla moževo prevaro, kot pa njegovo posmehovanje in poniževanje. Jaz recimo bolj potrebujem občutek, da partner verjame vame in v moje sposobnosti (govorim v smislu kariere), da me spodbuja na moji karierni poti, kot pa občutek njegove popolne predanosti.
Veliko ljudi pa ima pač drugačno lestvico vrednot, jim je na prvem mestu zvestoba, pred vsem ostalim, in lažje kot prevaro prenesejo recimo večdnevno “tiho mašo” partnerja ali kako žaljivko ali celo kletvico iz njegovih ust ali izražanje dvoma v njegove sposobnosti ipd.
Pač taki smo – različni.
Vsi ki varate zavajate partnerja in ko ali če bo zvedel bo trpel, ali vam fetiš sedeti na dveh stolih res toliko pomeni, da ste pripravljeni prizadeti nekoga, za katerega trdite, da ga imate celo radi!
Spoštujem ljudi, ki so pošteni do sebe in posledično do okolice, kaj šele do ljudi za katere pravijo, da jih imajo radi in jih spoštujejo!
Gospa Jožica pari so ponavadi med sabo, odkriti vsaj tisti tapravi, ko imam slab dan se to odraža v komunikaciji, tudi do moža, ampak tukaj gre za odkritost in odnos tak kot je, enkrat 10 drugič 0, laganje in neke vljudnostne fraze niso zame in za poštene ljudi.
Gledanje samo in le na lstno srečo je egoizem in če se vam ne zdi nič narobe z varanjem, povejte to partnerju, ki ga varate in kot sem že napisala, če bo partner ob tem le zamahnil z roko,ste imeli prav, v nasprotnem primeru ste lagali in nekomu uničili del življenja!
Ali imate to pravico?