Moji spomini na porodnišnico so v grobem čisto ok…imam kar lepe spomine, vendar bi tudi marsikaj pokritizirala.
Saj vem, da imajo različni ljudje različne poglede in prigode. Me pa zanima kaj vas je najbolj motilo in kaj vam je bilo najbolj všeč?

Mene najbolj motijo (zelo) številčni obiski porodnic, s katerimi si deliš sobo. Po možnosti še moraš takrat ravno dojiti otroka in eni obiskovalci so zelo neuvidevni in buljijo vate (beri: dekolte) kot na sedmo svetovno čudo. Imela sem pač tako izkušnjo, da jih je prišlo na obisk k moji cimri kar osem naenkrat in vsaj dva sta bila konkretno naparfumirama…bljak…Ne vem no, kaj si takšni ljudje mislijo. Nakar so ostali par minutk manj kot dve uri in pol. Svašta.
Sestre so bile zelo prijazne in vedno pripravljene pomagat, a dve noči zaporedoma je bila ena kljusa, ki je vsake toliko prišla v sobo in nekaj pokomentirala, tresnila z vrati in odšla. Ko pa jo je moja cimra klicala, ker je potrebovala pomoč pri dojenju, je jamrala in komentirala, češ kako se mora ona matrat in kako ji že teče po hrbtu, nakar je spet zaloputnila vrata in odšla.

Sem pa bila navdušena nad mladimi babicami in zdravniki, ker so zelo prijazni in ustrežljivi, videti je bilo, da jim nobeno še tako butasto vprašanje ni odveč.

V MB-ju sem rodila drugič in imam dokaj pozitivno izkušnjo. Tako, da kar naprej tako, le direktorja bo treba menjat, saj dvigalo v porodnišnici ni delovalo skoraj en mesec.

Kakšne so pa vaše izkušnje???

Glede samega poroda, babic, porodničarjev, nimam pripomb. Oskrba potem, pa, vsaj zame katastrofalna, predvsem pa izhaja to iz dejstva, da mi dojenje pri nobenem porodu ni steklo.

Prvič ko sem rodila, sem imela čisto sprane možgane od tega, kako moram dojiti, ker drugače ne vem, mi bo otrok umrl, al kaj. Punčka pa čist boga od težkega poroda, prvi dan bi le spal, parjkat poplavela, so jo morali odpeljat, skratka, od sebe ni dala prvi dan nič, kaj šele, da bi vlekla. Seveda zjutraj panika, ker je šla žeža dol za skoraj pol kile (verjetno velik del tudi na račun bruhanja, ker je popila grozne količine plodovnice), pa da bo treba dodajat, pa so me grdio gledali. jaz vsa zmedena, začela seveda jokat, ker bi rada dojila it. In se je začela moja tri dnevna kalvarija. punči ves čas rinila dojko v usta, ona ni imela nobene moči za povleči, oni pač nekaj dodajali. naslednji dan druga pediatrinja, me nadere, kaj dodajam, da za iotroka je pa sploh najbokjše dojenje itd. jaz pa spet v jok. In tako do mojega odhoda iz porodnišnice, iz katere so me izpustili “pogojno”, saj naj bi punčko par dni nosila nazaj tehtat. Sem tekla domov. tam sem v miru otroka nahranila s flaško, otrok je v parih dneh prišel k sebi – seved, ker se je končno najedel. Rasla in razvijalal se je kot konoplja. Dojenje seveda ni šlo, sem bila pol leta zato kar v lažji depresiji – vse samo zaradi presinga in forsiranja dojenja za vsako ceno.

Drugič sem rodila dvojčici. Tu so pa v oskrbi pogrnili že prvi dan, ko ju niti na dan poroda niso oskrbovali, previjali (kot naj bi v rooming in). Za vse sem bila sam. na dve uri so mi eno nahranili, drugo naj bi dojila. mleka seveda spet ni bilo, čeprav ti dve bi pa vlekli in vlekli, toda imeti dve priklopljene skoraj 24 ur – ker sta bili nedonošeni, zahirani, sta želeli jesti vsako uro. kmalu mi je bilo jasno, da tako ne bo šlo, še posebej, ker sem imela doma še enoletno punčko. A oni forsirali dojenje in forsirali, pomagali pa nič, meni so se že solze nabirale. pOTEM PA SEM LE ZBRALA POGUM IN RES S CMOKOM V GRLU REJKLA – PRINESITE MI FLAŠKO. In to je bil preboj. Dokler dodajaš, si kriminalec, ko se odločiš, da boš dajal po faški, te začnejo spoštovati, končno imaš pravico odločanja. Seveda je takoj pritekla glavna pediatrinja in mi odpela litanije v smislu, kako zdravo je dojenje itd. , pa koliko bom prihranila, če bom dojila (za potovanje za dva na Tenerife je bila njena kalkulacija – kar je tudi sicer res) – pa kot da tega ne vem. A kje naj vzamem mleko, ko sva kasneje z ginekologinjo ugotovili, da imama zakrnele mlečne žleze. No, tako sem zdržala še dva dni, potem jih vprašala, kdaj grem domov. Mi rečejo, še vsaj en teden boste notri. OK, težko sprejela, a bom že kako. A ker je naslednje jutro zmanjkovalo postelj, so me v dveh urah dobesedno “vrgli” ven. Mož pa na kolegiju, ne dosegljiv cel da (ker sem mu pač rekla, da me domov še gotovo ne bo). kaj naj naredim? Poklicala sem mamo, je prišla in sva peš odšli vskak z eno punčko domov. vmes sem se pa še ustavili v lekarni, da sem kupila AM. Skratka, porodnišnica oskrba, če dojenje ne teče gladko, katastrofalna. Je bilo pa to v NM.

TRBOVLJE

Babce, sestre, zdravniki vse zelo,zelo strokovno, prijazno in z eno besedo odlično!

Na žalost pa je potem oskrba na zelo slaben nivoju. Prav tako tri porodnice v eni sobi, sobe neklimatizirane(rodila poleti, za umret). Kar se tiče svetovanja za dojenje nimam pripomb, res pa je, da dojenje odločno preveč forsirajo. VČASIH pač res ne gre. Saj vse mame vemo, vse prednosti dojenja, samo menim da je zdravje tako psihično kot fizično mame in otroka na prvem mestu!

Če bi jim želela kaj svetovati kar je v njihovi moči je, da naj bodo pri dojenju malo bolj fleksibilni in naj bolj poslušajo mame kot citirajo vso možno literaturo sveta.

N

Jaz imam v Lj P podobne izkušnje – babice, zdravniki v porodni sobi strašno fajn (najbolj sem se bala tega, da dobim kakšno “pregovorno” grobo babico, ki se bo name drla – prtisnte, guspa, kuga se derete, sej niste prva k rujevate! Pa sem v resnici dobila eno simpatično gospo, ki se ni čisto nič drla, pač pa ves čas “hvalila”, kako fajn sodelujem in kako vse poteka v najlepšem redu). Oddelek pa bolj tako-tako, predvsem – tudi tu – zaradi dojenja.

Ene sestre zlate duše, druge sestre brusi, da se vprašaš, kako so zašle na svoje delovno mesto. Sama sem zagovornica dojenja, vendar pa pritisk, ki ga včasih izvajajo okoli tega v porodnišnici, resnično presega vse meje. Res te gledajo kot gobavca, če prosiš za stekleničko. Vsi govorijo “dojit, dojit”, v šoli za starše “dojit dojit”, dobiš občutek da boš otroka pač dal nekam v bližijo dojke in potem bo steklo vse samo od sebe tako, kot mora, saj je to vendar nekaj najbolj naravnega na svetu… Ko pa si prvič v realni situaciji in če ti ne gre dobro od rok (jošk ;)), potem bi bilo prav, da ti nekdo pokaže, da nasvet, ne pa samo drdra eno in isto zlajnano “dojit, dojit”. Nihče ne da nobenega pravega praktičnega nasveta, nihče nič ne pokaže, ko obupaš, ker sam ne veš več kaj delaš narobe in kako se zadeve lotit, pa začnejo s psihičnimi pritiski.

Rodila sem še v stari Rakičanski porodnišnici.(zdaj je tam že nova) No,kot pri vseh opisanih,je tudi pri meni bilo tako,da sem naletela na eno izredno tečno babico,ki je ponorela,ko sem jo klicala na pomoč zaradi dojenja… No,da začnem po vrsti: zvečer pol osmih me je mož peljal notri,ker sem se počutila slabo,pekel me je trebuh in po hrbtu me je mrazilo… Na pregledu so rekli da sem odprta 4 cm.To bo pa lahek porod,gremo hitro v porodno so bile besede zdravnika.No,iz tega se je izcimilo 16 ur popadkov in pritiskanja,na koncu pa se je končalo z CR.Otrok ves zadrogiran in zaspan,jaz z bolečinami v trebuhu in šivi,ki so cukali…Pa popolni rooming in! Ko sem prvič vstala,sem že previjala in dojila svojega sina.Seveda mleka ni bilo.mali je ves čas samo spal,dobil zlatenico…dodatka pa nobenega.Teža je padala,na trezji dan po porodu so prinesli nadomestek v šprici-da se ne navadi na dudo so rekli!V naslednjih štirih dneh je še hujšal.jaz sem jokala,ker sem bila brez mleka,ker ga nisem znala prav pristaviti,ker me je nočna vedno nadrla,da se ne trudim za svoje dete…Sedmi dan sva šla izmučena domov.Po poti kupila Aptamil in flašo. Doma sem še poskušala dojiti,pa ni šlo pristavljanje,vse dokler mi ni prišla v roke knjiga Dojenje in materinstvo iz srca.Tam notri je opisan položaj dojenja,ki najbolj ustreza mamicam po CR,ker ne pritiska na šive in je lep pregled nad dojenčkovimi usti in noskom.Potem je steklo in sem v enem tednu dodatek opustila in dojila do tretjega leta. Žalostno je,da v porodnišnici ni posluha za težave posameznic.Vsem pač ne gre dojenje v trenutku in zato,če ne morejo dojiti,niso slabe mame,prav tako niso lenobe,ki se nočejo potruditi za svoje otroke,osebje bi se moralo bolj posvetiti posameznim otrokom in mamicam. Vsem vsiljujejo enake stvari po istem postopku,toda vse ni za vse! Če prosiš za dodatek ali pomoč,ali samo vprašaš kaj,kar je malo bolj čudno,te pa že gledajo,kot da si za na Luno!

Ljubljana – babica ni smela slišat kakšnega javkanja od mene, naj bi bila čisto tiho (res, “kuga se derete”, v tem stilu), dojenje ni steklo, ena od nočnih sester je pustila, da se je otrok drl cele noči, mleka pa ni bilo.
Zdravniki in veliko drugih sester so bili pa super.

Postojna, obakrat prezadovoljna, čudovito osebje, zdravniki, sestre, celo čistilke. Nimam NOBENIH pripomb.
Tudi z njihovo pomočjo je bila to moja najlepša izkušnja v življenju.

Mene so motile že sestre na sprejemu. Pri drugem sem bila že zjutraj tam, 10 dni čez rok, pa mi g reče, da bom še danes rodila, ker na ctg-ju so bili vidni popadki. Ok, zvečer res nekaj čutim, ampak ne na točne intervale. Pač enga na 10 minut, drugega na dve, pol na pet. Kar nekja. Po nekaj urah doma, greva le v p. Tam me pa sestra nadere, da kaj hodim, da niso tržnica, da bi ljudje kar prihajalai. Sem rekla, da grem lahko tudi domov. Ne, da me mora pogledat . odprta 6 cm, čez uro in pol sem že rodila.
Tudi četrtič me setsra nahruli, kaj hodim tja ob sobotah – men je bilo pač tako naročeno, da je vseen če je vikend, ampak če bom tolk intolk čez rok, naj grem tja. Pa sem pol tud še isti dan rodila.

Za dojenje pa sploh nimam besed. Meni tud ni ratal. Najhujš je to, ko se otrok dere kot žival, ker je lačen, ti nimaš mleka, oni ti ga pa nočejo dat. Misli, katastrofa. Bi jih vse dala na njivo delat, pol pa na tri dnevni post!

Ko tole berem in moja lastna izkušnja – mislim, da bi morali z velikimi črkami napisat:

ŽENSKE, PRAVICO IMATE ZAHTEVATI STEKLENIČKO ZA SVOJEGA NOVOROJENČKA. AMPAK RES ZAHTEVATI, NE CINCATI IN JOKATI. KO BOSTE ZAHTEVALE Z BESEDAMI: HOČEM FLAŠO, JO BOSTE TUDI DOBILE. DEFINITIVNO. BREZ UGOVORA. PREVERJENO. IN KO BODO VIDELI, DA MISLITE RESNO, VAS BODO TUDI SPOŠTOVALI.

Ob tem, ko boste videle sitega, spočitega otroka, boste umirjene tudi ve in nemalokrat potem dojenje lepo steče. če pa ne, pa tudi nič narobe. Tiste fame, da bo novorojenček zmeden, cucelj, dojka, traparija, pri meni so vlekle vse, pa še dudo zraven, samo mleka ni bilo niti za vzorec. če bo od začetka na vajen na vse, bo poznal vse. te težave se pojavijo kasnej, ko eno in edino tehniko že osvoji, druge ne pozna, pa mu ni do tega, da bi jo sploh osvajal. Dojenček gre gotovo po liniji najmanjšega odpora.

Vse lepo in prav. Rodila sem s carskim, zaradi lege otroka. Vse je šlo gladko čez -do dojenja seveda! Mala je vlekla in vlekla, a nikakor prav. Pomagali so mi jo pristavljat, tehtat, vse živo… Nakar sem moža poslala v lekarno po črpalko, kajti mleko sem imela. Ena od sester je nekaj negodovala, da to pa nikamor ne pelje. Ker so šivi po carskem boleli ko pras… me je ena sestra enkrat nadrla, ko sem malo hranila tako, da je ležala zdraven mene na postelji in ne v naročju. Sem ji porinila hčerko in flaško v roke: pa jo vi nahranite, pa kupček ne pozabite podret!
Na splošno je bilo tako: bolj sem spraševala, bolj sem bila zmedena. Vsaka sestra je zagovarjala svojo tezo o dojenju, dodajanju, pridobivanju na teži… Ko smo prišle domov pa se je vse umirilo. Mleko je bilo dokler je bilo, dodajali smo AM, mala zrasla da je veselje, v veselo in zdravo 2-letnico!

Pa da še enkrat nekaj dodam, tokrat malo v drugo smer.
Ko sem se potem malo pomirila – ko so mi začeli brez besed nosit stekleničko, se mi je ena od glavnih sster prišla “potiho” opravičit. Tudi same so vse zmedene, sploh tiste starejše. Leta nazaj je bilo dojenje skoraj greh, otroke so odnašali, zenske so bile naspane, spočite, zdaj rooming in, eni novorojenčki dobesedno 24 ur visijo na dojki, sam jok in kričanje cele dneve in noči, po navodilih vodstva in zato, da vodijo statistiko in dosegajo dovolj velik odstotek (da ne zgubijo “certifikata novorojenčkom prijazna porodnišnica”), morajo forsirat dojenje. in to počnejo, kot pač znajo, žal ravno novorojenčkom in še bolj mamicam neprijazno.

Ja, se strinjam.Meni so se v novem mestu sestre ( z rekimi izjemami) tudi zdele izredno prijazne, ampak zmedene. Ena je zagnala vik in krik ker otrok zgublja na teži, druga z nasmeškom rekla: pa saj ni izgubil niti 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} teže… Ena rekla: Tako cuza rokico ker ima močan sesalni refleks, druga da zato, ker je lačna in ne dobi dovolj… Pri drugem otroku bom vsaj vedela kako pa kaj! Pri prvem se ti pa v glavi zvrti od tolikšnih mnenj in nasvetov…

Zanimivo, koliko podobnih zgodb kjer lahko dobimo isti zaključkek: če mamica lahko po porodu normalno doji in skrbi za svojega novorojenčka, potem jo “nosijo po rokah”, če ima kakršne koli težave, potem je pa na tapeti sester. In to naj bo katerakoli porodnišnica (razen verjetno Postojnska).
Tudi jaz takšne težave, prvič pred več kot 7 leti, potem pa drugič grem letos v isto porodnišnico z upanjem, da se je v teh letih kaj spremenilo in pridem do ugotovitve, da NE. Čeprav sem sama pri sebi rekla, da me TOKRAT pa res ne bodo spravile v jok – pa jim je uspelo. Da, jokala sem zaradi novorojnčku prijazne porodnišnice! Pa moj otrok tudi – ker je bil lačen!

S Kranjem izredno zadovoljna pri obeh porodih. Pri prvem otroku nisem znala dojit, pa še bradavice so se mi “ugrezale”, mi je sestra pomagala, da mi je dojko nastavljala tamaumu v usta, pa je ven zlezla, pa spet in spet … Ker pri naslednjem podoju spet ni šlo, mi je spet pomagala, tokrat z nastavkom in je zalaufalo. Zelo zelo mila in potrpežljiva sestra, vsa čast ji! Ponoči sem tamalega celo noč prenosila, ker je kar naprej jokal, pa sem potem za pomoč prosila sestro, ki pa je bila res zoprna – sem ji povedala, da imam občutek, da mam še premalo mleka, da je mali lačen, če mi lahko prinese flaško. Je rekla, da ga bo ona tam nafutrala. Pridrvi nazaj in mi teži, da je otroku treba tud kupčke podirat – sem ji v ostrem tonu povedala, da mi nihče ni pokazal, kako in kdaj, da je prvorojenec in da sem zato neizkušena. Pa je ženska v trenutku ratala vsa sladka. Tale nočna sestra je bila edina malo bolj groba izkušnja, ostale sestre in babice (tudi dohtarji) so bili super, vedno na uslugo.
Moj nasvet: mama se mora vedno postavit zase in za svojega otroka. Če mleka ni ali če mama dojit NE ŽELI, mora obvezno zahtevat flašo in jo bo v trenutku dobila. Vem, da smo po porodu še polne čustev, bolečine in hormonov pa smo bolj občutljive za vsako stvar, a moramo vztrajat pri svojih zahtevah.

Babica v porodni sobi ljubljanske porodnišnice- fantastična ženska.
Ostalo osebje – nimam pripomb z izjemo nočne sestre, ki mi je na prošnjo, naj otroku prosim prinese stekleničko čaja odvrnila, naj mu ponudim čaj, ki sem ga imela na omarici že dan in pol.

S tem je šla malce čez rob in sem potlej ne več prosila, ampak zahtevala, naj mi prinese tisti čaj.
Ga je prinesla – čez dve uri.

Uf, pri meni je bilo vse živo pri in po porodu. Najhuje pa je res bilo ob pristavljanju, ker mali ni in ni potegnil, je bil zelo zlateničen in utrujen od poroda. Sestre meni, da ni mleka in da naj kar pristavljam, bo že. ko pa je bila že tretji dan situacija enaka in meni prsi zatekle in boleče, mi je mož prinesel črpalko (na mojo željo in idejo). Ker sem jo prvič uporabljala (prvi otrok pač), nisem vedela, kako jo sestaviti, pa še mali se je zraven lačno drl. Pokličem sestro – po mojem mnenju je že kakšno črpalko videla, saj jih takrat ni bilo prav veliko v prodaji. Ona pa, da je že OK naštimana, da pač ni mleka. Meni se je že mešalo, malemu tudi. Pa pride izmena in druga sestra, vidi, kako se matram in obrne neki vstavek v črpalki. V naslednjih 20 minutah sem načrpala pol litra mleka, olajšanje je bilo neznansko (še malo pa bi pridelala mastitis), mali se je končno najedel.
Aja, ko je mali začel piti moje mleko, je tudi zlatenica prešla – vsaj tako je rekla pediatrinja. Naslednje jutro pa, ko naj bi bil dan odhoda, reče ena sestra: vaš je pa še fajn rumen, ne bosta še šla domov. Meni je šlo kar na jok. Ob viziti pa je pediatrinja rekla, naj kar začnem pakirat.
Mislim, a ene sestre mislijo, da so v službi zato, da težijo svojim ‘strankam’?
porodnišnica Kranj