Kje začeti ob takšnem naslovu? Že več let me pravzaprav muči kronična osamljenost. Imam samo nekaj znancev, katerim preprosto ne morem reči prijatelji. Prav tako tukaj ne gre za to, kar bi jaz rabil. Še vedno sem v letih, v katerih marsikateri moj vrstnik vidi smisel življenja v tem, da kar naprej spoznava nove ljudi. Jaz Sem povsem drugačen. Pravzaprav je bilo tako. V družbi nikoli nisem bil izpostavljen, nisem bil privlačen tako telesno, kot karakterno. To je pač nekakšna posplošitev. Pravzaprav je težko toliko stvari napisati na kratko. Pred približno dvema letama sem se začel zavedati stiske. Prej sem to nekako stiskal v sebi, bil kvazi samozadosten, kar naenkrat se mi je vodrlo, začel sem se zavedati, razmišljati, se poglabljati sam vase. Potem tudi depresija, ki je nastala kot posledica zunanjih dejavnikov, v tem primeru pomanjkanja človeške bližine. No, s tem, ko sem se zavedal, sem razmišljal tudi kaj pravzaprav rabim. Ugotovil sem že zdavnaj in še vedno trdno prepričan, da preprosto ni smiselni iti z namenom “spoznati nove ljudi.” Kaj neki mi pomagajo neki šibki stiki, kjer ni govora o kakšni čustveni navezanosti. Potreboval sem nekaj zares ali nič. Ljubezen, čvrsto. Na nek način bi lahko rekli temu neko pravljično sanjarjenje, vendar takšna je dejansko moja situacija. Potrebujem osebo na katero sem čustveno navezan. In pogled na vse skupaj imam drugače, kot ostali. Ostali težijo k samozadosnosti, neodvisnosti. Me ne razumejo. Najbolj pogosti argumenti so. “Nehaj se sam sebi smisili”, “Najprej ljubezen do sebe, šele potem do drugih.” “Najprej si najdi čim več hobijev, šele potem prid ena vrsto ljubezen.” “Tisto praznino, ki jo čutiš zaradi pomanjkanja ljubezni moraš zapolniti sam.” In še bi lahko našteval. Pravzaprav mi je smešno, da prav od vsakega, ki ima 5 minut časa slišiš katerega od teh stavkov. Ni pa človeka, ki bi bil drugačnega mnenja. To je protislovno reku, da smo si ljudje različni. Sploh nismo. Vsi so napumpani z nekimi stereotipi in floskulami, kot so te, katere sem napisal, katerih se držijo zgolj zato, ker jih odobrava celotan družba. Jaz pač drugače gledam na vse skupaj. Bil sem pri psihiatru. On me je pravzaprav še najbolj razumel. Strinja se je z mano pač, da je pomembno imeti ob sebi osebo, ki ti je blizu, psihologinja podobno rekla je, da je super, da je zame ljubezen temeljna. 90% ljudi pa lajna tiste zlajnane floskule, kakeršnje sme navedel.Potem… Kako sem iskal ljubezen. Kje naj karkoli najdem, ko pa so ženskam za sklepanje vezi tako pomembni povsem banalni faktorji, kot je telesna privlačnost. Poleg tega skoraj nobena ne bore narediti koraka v mojo smer. Vse mi bolj ali manj trobijo “Se bo že našla taprava”. “Ne obupat.” “Ljubezen pride, ko jo najmanj iščeš.” In spet smo tam. To so so spet zlajnane floskule, ki jih slišiš od vsekega, ki ima 5 minut časa. Imel sem tudi ženske ob sebi, ki so mi hotele pomagati zgolj, kot laične prostovoljne svetovalke. Torej posvečale so mi pozornost, vendar zgolj, kot prostovolje delavke, ne pa kot svojemu prijatelju. Veliko je bilo tudi takšnih, ki sem bil dober samo, ko so imele osebne težave za tolažbo, za svetovanje. Takrat so se name navezale, ko so pa prišle k sebi, jim pa nisem bil več dober. Ena mi je recimo enkrat rekla, da nima smisla, da se vidiva še naprej, ker ji itak nisem privlačen. Z veliko sem se tudi dobil na internetu pa ni bilo nič. Verjetno tudi zaradi slabe gole privlačnosti v katero sodita pač moški temperament, ki bi izločal feromone in spolna privlačnost. No, sam osebno ne stavim niti na telesno privlačnost niti na zaljubljenost. Se ju izogibam, ker nimata nobene funkcije. Na žalost sem še vedno v letih, ko ženske partnerja zbirajo z nagonsko in ne z glavo. In česa se najbolj bojim?? Da ko bom kakšnih 15 let starejši bodo pa kmeni hodile ženske, po možnosti z dvema otrokoma, ki so v mladosti prezirale takšne moške, kot sem jaz, ker nismo bili dovolj privlačni, zdaj na stara leta pa začnejo iskati moškega z možgani in za to bom pa dober. Saj poznate tisto “… nato gredo z nekom, ki je star in pošten.”

Tako brezpogojno ljubezen, ki ne temelji na telesni privlačnosti in ne na zaljubljenosti in ni posledoca neke “kemične” privlačnosti (testosteron, moški karakter…) ti lahko da samo mama.
Prava in globoka ljubezen je samoumevna samo v odnosih starši- otroci, mogoče se med sorojenci (brati, sestre)…
Ljubzen, ki jo iščeš ti, pa se mora razviti iz neke “nagonske” privlačnosti (ni samo telesna, je tudi kemična- vonj) in prvi korak je ravno simpatija, zaljubljenost, prijateljstvo. Če se v tem času ne zgodi nič (na obeh straneh) potem lahko ostane na tej stopnji, ljubezni nikoli ne bo.
Se zgodi ljudem, ja, da se že v fazi zaljubljenosti odločijo za otroke, skupno življenje, skupne stvari, dejavnosti..in po nekaj letih, ko se pomirijo zadeve, ko naj bi se utirile, ugotovijo, da so bili samo zaljubljeni in sedaj ničesar več ni. (od tam tudi mamice z otroki, ki bi po razočaranju sprejele tudi moškega, ki ga ne ljubijo in niso vanj zaljubljene, le da zagotovijo sebi in otrokom varnost!)

Ti si očitno zelo previden. V zaljubljenost ne verjameš, v telesno privlačnost ne zaupaš, ker te je razočarala (zaradi reakcij okolice)…kar takoj ljubezen? Nemogoče.

Poskusi biti manj zahteven do deklet. Kolikor jaz poznam samske fante (po večini krivijo ravno zunanjost) – noben ni tako zelo grd in neprivlačen, da bi zaradi tega dekleta “bežala” od njih. Jaz problem teh fantov vidim v njihovih odnosih do ljudi (najprej družinski odnosi, do staršev in posledično do nasprotnega spola).
Vsi ti krivijo dekleta, kakšna da so, da so izbirčna, da bi imele lepe fante….ne vidijo pa problema pri sebi.

Dekleta si želijo pač moškega, ki jim bo lahko nudil odnos, kakršnega so imele ali pa po kakršnem so hrepenele v družini.
Kot ženska vem, da si ne bi želela ob sebi moškega, ki toliko krivde prenaša na ženski spol…a veš, kakšno breme bi si s tem naložila?
A ni bolj enostavno biti s fantom (tudi manj čedni, debeli, plešasti, hendikepirani in ne vem kakšni fantje imajo dekleta), ki ima rad ženske, ki žensko, katera mu je všeč osvaja, jo spoštuje, ji da vrednost, varnost, ljubezen in je moški, kateremu ona lahko zaupa (torej, on ve, kaj hoče, je samozavesten, sposoben skrbeti za družino, je torej moški, kakršnega si ženska želi – to nam je pač dala narava, pa naj še tako obračamo)

In kljub temu, da se ti nekateri stavki zdijo floskule: nehaj se smiliti sebi, začni biti moški, ki lahko poskrbi zase, ki ima rad ženske, ki jih spoštuje….
Dokler boš samo razmišljal, kaj ženske (in ne posplošuj!) iščejo, kako nisi privlačen, lep in česa ne bi rad čez 15 let!!! halo!

Ne k psihiatru, ker nisi bolan! Poišči terapevta za odnose, da poiščeš vzroke za tvoj odnos do žensk v svoji primarni familiji. (na forumu partnerski in družinski odnosi jih je precej, dobrih)

Srečno!

Mirella je lepo napisala.
Dodala bom še svoje mnenje.
Zakaj se ti zde tisti komentarji ki ti jih ljudje dajajo tako bedni, malo se poglobi v njih in jemlji jih resno, ker s tem ti ljudje žele nekaj povedati, dajajo ti jasne znake kaj počneš narobe. Seveda se očitno to tebi zdi preveč banalno in neumno, zlajnano in nerealno. Pa se mi zdi, da je to kar ti svetujejo najbolj blizu pomoči v tvojem stanju.

Je pa tako, da če nimaš denarja, nisi privlačen, nisi nek karakter in imaš svoj šarm, kakršen da to je (tudi negativen), si boš težko našel koga.
Najhuje je, če mi tip začne jamrat, da pa bi mi še rekel da je bil pri psihologu in ne vem komu še vse, bi se mi pa vtrgalo in bi pobegnila. Čuj, problemov imamo vsi dovolj sami s seboj, da si bi še en problemfaktor nakopala na glavo, no way.
Prvo je potrebno VSE, ampak res VSE probleme v sebi dodelat in jih umakniti daleč na stran. Da se človek osvobodi vseh bremen, negativnih misli, težav in potem HOPA v nov lajf. Pa samo ne filozofirat in gnjavit, tega nihče ne mara….

Pain,

Ne bom rekel, da je moja zgodba zelo podobna tvoji, nekaj malih podobnosti pa vseeno je, zato ti bom rekel samo to, da te razumem, kaj si hotel povedat. Verjetno si malo drugačen od tistih “klasičnih” fantov (tako kot jaz) in so potem težave. Navadni fantje privlačijo navadne punce, malo drugačni pa malo drugačne. In težava je v tem, ker je teh drugačnih malo in se zato težje najdemo.
Moti pa me tvoje zelo slabo mnenje o samemu sebi. Jaz tudi nisem noben super dober tip, vseeno pa nimam tako slabega mnenja o sebi, kot ga imaš ti. In to so stvari, ki se čutijo.
Najbrž potem punce v tebi res vidijo samo še dodaten problem več in raje gredo stran, čeprav si verjetno zelo v redu fant, boljši od marsikaterega klasičnega. Ampak punce pač izbirajo po nekem svojem ključu, ene gledajo to, druge drugo, to je v končni fazi njihova stvar. Jaz sem se tudi obremenjeval s tem, kaj gledajo, kaj jih privlači, kakšen bi mogel bit, kaj bi mogel imet… pa sem se pol nehal, ker sem s tem uničeval sebe. Zdej živim normalno (no, sej tudi prej sem), punca pa, če bo prišla, jo bom poskusil osrečit, če je pa ne bo, je pa pač ne bo. Pa nimam o puncah nobenega slabega mnenja, prej obratno. Vidim, da je dosti karakterno dobrih punc samih, razočaranih, ampak jaz nimam nič s tem. Si pa samo želim, da bi nekoč (oz.čimprej) eno osrečil. Da bo srečna ona in jaz… :)))

LP, Mel

Tudi jaz sem ena izmed tistih, ki se vidim srečno le v taki zvezi. Ne rabim neodvisnosti, ne rabim svojega prostega časa, vse si želim delit s partnerjem. In takih ni 🙂

Pain,

vsak (skoraj) si želi biti ljubljen in ljubiti. Prav je da delaš na sebi, vendar moraš tudi v akcijo, iskati, biti čimbolj aktiven, ne pa se sam sebi smiliti.
Eni pač najdejo sebi primernega prej, drugi kasneje. Statistično gledano, pa je z več ponovitvami, tudi več možnosti za zadetek. Morda pa nisi iskal na pravih mestih, morda nimaš usklajenih predstav o sebi in pričakovanjih zato gledaš za sebi neprimernimi ženskami. Vsekakor pa je treba biti iznajdljiv in vztrajen, pa bo šlo..

Strinjam se z Mirello.
Prepričana sem, da se mora začeti odnos med partnerjema z zaljubljenostjo in telesno privlačnostjo, da lahko (ali pa tudi ne) iz nje zraste ljubezen. Težko si predstavljam, da kar tako pobereš nekoga, ki pač nima nič proti in se greš z njim partnerstvo. Na tak način tudi ljubezen ne more obstajati, ker nima temeljev, na katerih bi zrasla. Niti si ne predstavljam, kako bi lahko imel spolne odnose z nekom, ki ti ni privlačen? To potem postane samo neka skupnost, v kateri dva človeka živita eden ob drugem kot cimra, ker pač nista dobila boljše priložnosti??!! Ne vem, sama si to tako predstavljam, lahko da se motim, ampak zase vem, da tako ne bi mogla živeti. Že iz tega se vidi, kako malo se ceniš, ker z zavračanjem zaljubljenosti in privlačnosti pravzaprav iz tebe govori tvoj globoko zakoreninjeni dvom, da bi lahko nekomu pomenil nekaj posebnega, da bi nekdo do tebe čutil nekaj več. Ampak verjemi, da je možno. Vsake oči imajo svojega malarja in kar je nekomu všeč, spet drugega odbija in obratno. Med ljudmi obstajajo različne energije in na podlagi le-teh se spletajo simpatije, prijateljstva in nenazadnje tudi partnerstva. In te sile so močnejše od družbeno oblikovanih in vsiljenih norm ter idealov, ki jih imamo do neke mere res vsi ponotranjene.
Zato ti svetujem, da se sprostiš in resnično poslušaš nasvete, ki se ti zdijo tako neumni, da bo že prišla prava ravno takrat, ko boš najmanj pričakoval, ker je dosti resnice v tem. Kajti če si preveč želiš partnerstva in si preveč neučakan, oddajaš energijo, ki odbija potencialne kandidate. Verjemi. Raje ne misli na to in začni delati na sebi, predvsem v tem smislu, da nisi tako slab , kot misliš, da si.

pozdravljeni!
mene je pa fant zelo razočaral (skupaj sva bila od otroštva, skupaj sva odraščala) in sedaj imam zelo slabo mnenje o vseh; da ni nobenega resnega. resen fant meni pomeni, da je 1oo% zvest in predan, da mu lahko 100% zaupam. ampak sem mislila da ga imam in me je izdal; ko poslušam prijateljice so imele tudi slabe izkušnje, a so jih (fante) vzele kar nazaj… jaz bi rada to končala sedaj dokončno, a v sebi se bojim, da me ne bo nobeden ljubil in jaz njega. zelo težko je, da se najdeta 2 in med njima vzplameni ljubezen. jaz sem mislila, da sem to imela, a kar naenkrat sem padla z oblaka! kar v 1 dnevu se mi je vse sesulo; sploh ne morem vrjeti. ko misliš da imaš že vse, pristaneš spet na 0. pa spet vse od začetka. še dobro, da jih imam komaj 21. samo še s tem se tolažim, namreč vsako leto je težje dobiti partnerja.

dragi pain; približno vem kako ti je in kako si osamljen. tudi sama se počutin obupno osamljeno sedaj ko sem ostala sama. imam par prijateljic, a nanje se ne moraš vedno zanesti in jim vsega potožiti, se k njim ponoči stisniti…
ne razumem kako misliš, da videz ni čisto nič pomemben? videz nam pričara prvi vtis in zato je pomemben. mislim, da mora biti fant v katerega se bom zaljubila po videzu urejen, čist, lepo postavo (da se vidi, da nekaj dela na sebi, da ne leži doma in je hamburgerje:) potem pa čez čas šele spoznamo duševno plat in takrat lahko postane zaljubljenost ljubezen.

mb-lj:
sem mislila, da sem samo jaz takšna, ki rabi partnerjevo predanost in ne veliko svobode:) namreč jaz se v zvezi resnično predam in se odpovem mnogim stvarem, a moj fant se ni mogel (na žalost ali na srečo-> mogoče se je pa lepo življenje po tem zlomu šele začelo).

Mirella, naj se lotim naprej tvojega posta.

Nič novega mi nisi povedala. Meni so zadeve, ki si mi jih rekla jasne in zavedam se, da se jih konformni ljudje držijo, kot pijanec plota.

Mi je pa nekaj padlo v oči. Nekaj kar ni res. To, da krivin svojo telesno neprivlačnost. Krivim je povsem naroben izraz. Jaz sem takšen, da se zavedam, da telesna privlačnost ni TISTO in tudi če bi bil telesno privlačen ne bi to nič pomenilo. Zakaj? Ker bi ženske na to gledale, jaz pa nisem primitiven človek, da bi mi bila telesna privlačnost TISTO. V redu. Nisem telesno privlačen, ampak jaz t ako in tako ne iščem ženske, ki bi ji bil telesno privlačen, ampak žensko, ki bi me imela rada.

Enako je z zaljubljenostjo. Ne, da vanjo ne verjemem, izzogibam se ji. Zakaj. No, saj si sama lep primer navedla zakaj je zaljubljenost neracionalna. Mimogrede ne imej me za kretena, da tega ne vem.

V glavnem, kar se telesne privlačnosti in zaljubljenosti tiče. Z moje strani-Čim manj tega. Tega nočem, tega se izzogibam, ker to ni to. Pa ne zato, ker ne bi verjel v to, ampak zato, ker se zavedam, da to ni tisto. Razumeš?

Prav tako tudi vem, da ni problem v meni, ampak je problem v nezrelih, primitivnih ženskah, ki toliko da na golo privlačnost. Verjetno si še zelo mlada in boš videla kako bo, ko boš pri 40 bodisi samska bodisi ločena. Zagotovo ne bo več zate pogoj, da se zaljubiš in, da bi bil moški seksapilen. Skratka ne enači golo privlačnost z ljubeznijo, ker sta to popolnoma dva različna pojma, neodvisna drug od drugega. In, ti Mirella osebno si pač ena tistih žensk, ki ne iščeš ljubezni, ampak iščeš druge stvari, pa če se delaš še takšno svetnico. Živi svoje življenje, ampak s takšnimi ženski s takšnim mnenjem nimam kaj početi. Tudi posplošujem ne, ampak le iščem žensko, ki bi bila recimo tvoje nasprotje. Prav tako sploh ne razmišljam o tem kako sem ne privlačen. Zakaj? Ker preprosto to zame ni TISTo. Jaz razmišljam o tem katera ženska bi bila tista.

Še to. Lahko bi šel v fitnes, k frizerju, si kupoval drage obleke itd. Ženske bi se lepile name. Ampak… Ali bi bil jaz zaradi tega srečen. Nikakor. Ker pač s tem ne bi dobil tistega, kar iščem.

Terapevta, ki bi mi opral možgane prav tako ne rabim. Začel bi me pumpati s takšnimi floskulami, kot ti in me siliti h komformnosti, uniformiranosti. Ne, hvala.

hmx8

Tudi ti si o sebi vse povedala. Ne bi rad začel s kakšnimi oznakami. Poglej vendar kaj pišeš.

“Je pa tako, da če nimaš denarja, nisi privlačen, nisi nek karakter in imaš svoj šarm, kakršen da to je (tudi negativen), si boš težko našel koga.
Najhuje je, če mi tip začne jamrat, da pa bi mi še rekel da je bil pri psihologu in ne vem komu še vse, bi se mi pa vtrgalo in bi pobegnila. Čuj, problemov imamo vsi dovolj sami s seboj, da si bi še en problemfaktor nakopala na glavo, no way.”

Torej mi je jasno kakšnega tipa ti iščeš, ali pa ga že imaš. Ti pravzaprav tudi iščeš golo privlačnost. Ko si pa rekla, da bi zbežala, ker je bil pri psihologu. Ob tem mi gre pa na kozlanje. Tvoj tip moškega je pač kos mesa brez čustev. Takšen, ki ga nič ne iztiri. Torej “pravi dedec”, ane. Groza. Princ na belem konju bi bil še premil izraz za tvojega tipa.

Vse probleme stran in v nov lajf praviš? Ja, rešitev zame bi bila se poistovetiti z družbo in imeti oprane možgane. In plesati, kot ti družba, ki je absurdna, veleva. In velik del te družbe pa so takšne kokoške, kot si ti, ki na takšne stvari na tipu gledajo.

Mel 1

Ti si lepo povedal. Edino ne vem od kod tebi, da imam slabo mnenje o sebi. Moj problem je takšen, kot si ga sam navedel. Drugačen sem, drugačnih je malo in težko drugačen najde drugačnost. To je vsa umetnost.

mb-lj

Tudi tvoj odgovor me je razveselil. So tudi takšni, so in takšni se moramo med sabo najti. Kot je rekel Mel 1.

klara_doma

Tudi tvoj odgovor je lep in resničen. Moj problem je pravzaprav to, da ne najdem. In po toliko neuspelih poskusih in toliko iskanja potem človek onekoliko obupa. Neprimerne ženske. Glej. Hipotetično rečeno: Če bi mi recimo na mail pisala kakšna takšna, kot je hmx8, ji ne bi niti odpisal. Če bi mi recimo takšna, kot je mb-lj, bi si lepo naprej pisal. Razumljivo? Še enkrat ponavljam. Hipotetično.

ekatarina

V vsakem primeru zaljubljenost mine, takrat se komaj začne ljubezen, tako da dolgoročno tukaj zaljubljenost ne igra nobene vloge. In zakaj misliš, da takšen odnos nastane zato, ker boljšega ne dobita. Kaj pa je zate boljšo? Visoko, blond, mini krilo, dekolte… A to je zate boljše? Zame je to bistveno slabše. In takšne si ne bi želel.

Omenjaš, da je to samo neka skupnost? Meni se zdi pa samo neka skunost to, da sta dva skupaj samo zato, ker sta si telesno privlačna. Meni ima pa to negativno konotacijo.

Omenila si tudi seks. Jaz nisem primitiven človek, ki misli, da je seks pomemben del zveze. Seks je nekaj povsem drugega.

Prav tako ne razumem, zakaj je za vas to, da si ne želim gole privlačnosti in zaljubljenosti nekaj, zaradi katerega se slabo cenim. Imam pač drugačne, pomembnejše kriterije. Torej po tvoje: “Če gledaš na telesno privlačnost se ceniš, če ne gledaš se ne ceniš.” ??????

No, saj to ravno pravim, da ko zaljubljenost mine, se lahko (ali pa tudi ne) šele razvije ljubezen. Ljubezen ne more nastati kar tako, iz nič.
In kakorkoli že sedaj razmišljaš, ko boš našel/spoznal pravo ljubezen, boš videl, da je to ravno pravšnja kombinacija privlačnosti, zaupanja, prijateljstva, spoštovanja in nenazadnje tudi seksa, ki ga ti po nedolžnem etiketiraš kot nekaj grdega, slabega, primitivnega. Ampak verjemi, seks, ki je posledica prave ljubezni je daleč od tega. Je lahko najčistejša in najgloblja izkušnja duhovnih razsežnosti, ki najtesneje poveže dva človeka, ki se ljubita.

Glede telesne privlačnosti pa se nisva najbolj razumela. Pravim, da le-ta ni odvisna od tega, kaj velja po nekih ustaljenih smernicah za privlačno, seksapilno. Gre za posebno energijo med dvema osebama, ki sta si drug drugemu privlačna, ne glede na to ali sta lepa/”grda”/povprečna glede na lepotne ideale. Razumeš? In škoda bi bilo, da si ustvariš življenje z nekom, s katerim se ne začutiš v tem pogledu. Sicer pa, vsak naj živi po svoje, a ne? To je samo moj pogled na stvar.

Pain,

čuti se tvoja izjemna harmonija s samim seboj.

Usklajenost- misli, besed, dejanj.

Občutki.

Nadpovprečno notranje dogajanje. Ritem. Razumevanje.

Hrepenjenje. Posebni prijemi, čutenje življenja, ljubezni…

Kako je to mogoče?

Zanimivo je, da je vse navedeno enotno vsem (in samo tistim), ki so rojeni s popolno kombinacijo…samega sebe.

Bolj ko si usklajen s samim seboj, manj postajaš usklajen z okolico. Z ljudmi, ki te obdajajo.

Dejstvo je, da na svetu obstaja le 20% ljudi s popolno kombinacijo in 80% z nepopolno.

Tragično in preveč resnično je spoznanje, da bolj kot se približuješ samemu sebi, svojemu dojemanju, razumevanju bolj se oddaljuješ od drugih, od ljudi in njihovega dojemanja, razumevanja.

Lepega dne se zbudiš in ugotoviš, da si sam.

Želiš si ljubezni.Ne s komerkoli. Ne v zakajenem kotičku. Ne kot zadnjo opcijo.
Želiš si ljubezni- z njo. Posebno kot ti. Ki bo več kot le skupek oblek, razmazane šminke na obrazu in trosenja nebuloz.

Če si ti vdih, potem mora biti ona izdih.
Če si ti pecelj, potem mora biti ona cvet.
Morata biti -eno. Tukaj leži ves smisel.

Ponavljam, ker je na svetu kar 80% ljudi z nepopolno kombinacijo, se ti prej in precej lažje najdejo in zaživijo v skupnosti, kot tisti s popolno…/o tem, kako kvaliteten odnos zgradita človeka z nepopolno kombinacijo-kdaj drugič..

Zanimivo je tudi to, da:

človek z nepopolno kombinacijo nikoli in nikdar ne more razumeti, dojeti človeka s popolno kombinacijo..medtem ko bo človek s popolno kombinacijo vedno razumel in dojel človeka z nepopolno…

Koliko možnosti torej imaš, da spoznaš, da srečaš, podobno usklajeno osebo, kot si sam?

Pretežko in preboleče postaja vprašanje, če se koncentriram na prvo besedo, ki opisuje Q-količino! Raje se koncentriram na drugo- možnosti!

Vsaj to imaš (imamO, imajo!= MOŽNOST. MOŽNOSTI.

Da se srečate, srečamo, srečajo.

Nekje, nekdaj. Nepričakovano.

Prvič: tipa že imam, ful let in ja, iskala sem ga izrecno na podlagi PRIVLAČNOSTI, simpatije, izgleda. Kaj pa naj iščem na podlagi antipatije??? Aloooo.
Privlačnost je prvotnega pomena, tako pač je dano in verjemi, če bi izbirali na podlagi mozga bi bilo še več varanj in morda celo manj ločitev, samo kaj ko ne gre, to imamo gensko v sebi.

Da je pa človek, bodisi moški ali ženska, nek depra tip pa meni osebno pove samo to, da je mega labilna oseba in takšni ljudje me ne privlačijo, celo odbijajo me. Če bi kdo imel moje pretekle probleme, še ne rečem, pa sem se uspela sama vzet k sebi in pozdravit, ampak da pa gredo ljudje ki nimajo razen sebe nobene druge odgovornosti in hodijo depro zbijat k psihologom, je zame adijo pamet in znak mehkužnosti ter razvajenosti.
Drugo je, če pripelje kakšna ekstremna situacija do psihologa, na antidepresivo, to je druga pesem, če pa je človek zamorjen kar tako – ker pač je in živi, pa ne vidim primernega razloga in razlage.
Kaj naj z nekom, ki se ni sposoben spoprijemati z vsakdanjimi problemi, kako naj se zanesem na človeka v ekstremnih situacijah, katere prinaša življenje? Da mi pade dol in leti k psihologu, je antidepresive???

Tako moški kot ženske potrebujemo ob sebi močnega, aktivnega, samozavestnega partnerja. Kar ti nisi! In se sploh ne čudim da se vse močne ženske obrnejo od tebe stran, ker tudi oddajaš to svojo energijo in gnjaviš s svojim negativnim razmišljanjem. (vsaj koliko te je za razbrat, mogoče si v lajfu drugačen, okay no).

PS
Na srečo ti na mail jaz ne bi pisala, ker mene organsko odbijajo zateženi tipi.
Katera pa bi tebi pisala na mail, pa med vama ne bi bilo prav nobene energije ko se vidita v reali, ker se pri ženski, ki je tebi nagonsko všeč, gre za tip like mamica, da te neguje, razume, se ti posveča in prenaša tvoje ego trip muhe.

In ne zameri mi, pač povem ti svoje mnenje, kot so ti ga očitno že ljudje v reali in po katerih tukaj pluvaš.

Pain, pozdravljen!

Najprej bi ti rada rekla…človek, dej se malo »stresi«, odvrzi svoja bremena, zadihaj in predvsem razmišljaj pozitivno. In da ne bo pomote…te ne napadam, hočem biti samo konstruktivna!

Citiram: »Ugotovil sem že zdavnaj in še vedno trdno prepričan, da preprosto ni smiselni iti z namenom “spoznati nove ljudi.” Kaj neki mi pomagajo neki šibki stiki, kjer ni govora o kakšni čustveni navezanosti. Potreboval sem nekaj zares ali nič. Ljubezen, čvrsto.«

Ej, ej, ej…vedno je tako, da se prvo spoznavamo, kajti s tem iščemo skupne točke, ali pa ugotovimo, da z nekom preprosto nismo na isti valovni dolžini. Ti bi pa najraje šel NIKAMOR in dobil VSE in to TAKOJ! Ampak sej smo ljudje, bitja ki razmišljamo, se družimo, komuniciramo in če začutimo tisto nekaj več, potem gremo v globjo čustveno navezanost, pride do ljubezni med dvema!

Pravtako ne mešaj samozadostnosti z ljubeznijo do samega sebe. Če imam jaz rada samo sebe, če se spoštujem, skrbim zase…potem to še ne pomeni, da sem samozadostna in morda egoistična. Gre preprosto za to, da sem pripravljena sprejemati in dajati ljubezen! Če se ne bi počutila dobro v svoji koži, potem ne bi mogla dojemati, sprejemati drugih okoli sebe. Tudi ljubezni ne bi videla, ker bi bila okupirana samo s sabo in s svojimi problemi!

Vem, kaj je osamljenost, ampak glej…kjer je cilj je tudi pot, a ne? In ne meči vseh žensk v isti koš! In zakaj misliš, da so vse floskule in stereotipi nesmiselni? Nekatere teze oz. po tvoje floskule »držijo« že cela stoletja. Mogoče določenih stvari nočeš sprejeti za svoje, ker veš je treba za to nekaj narediti…zahteva napor. Nobena stvar ne pride sama od sebe, a ne? Veš…najlažje se je smiliti samemu sebi in kriviti razmišljanja, dejanja drugih. Kakšne »vibracije« pa oddajaš ti?

Praviš, da si tako zelo drugačen od drugih…jst bi pa rekla, da na vse gledaš tako zviška…nočeš si priznati, da si tudi ti ranljiv….ker bi to morda bolelo.

Citiram: »No, sam osebno ne stavim niti na telesno privlačnost niti na zaljubljenost.«
Zakaj si postavil zid okoli sebe? Zakaj si ne priznaš, da obstaja zaljubljenost, da pa jo ti osebno še nisi doživel? Zakaj misliš, da je zaljubljenost vedno povezana s privlačnostjo?

Meni osebno, zaljubljenost pomeni to….da me je moški tolk očaral (in kle mislim samo na duhovnost) s svojo karizmo, da sem se pripravljena prilagoditi 100%. Ko pa zaljubljenost mine in ugotoviš, da ima vsak človek tako pozitivne kot negativne lastnosti, in da je bistvo v tem, da se dva ujameta na duhovni ravni, da imata iste vrednote, podobne poglede na svet…in da se morata drug drugemu vsak dan prilagajati, biti strpna drug do drugega, ljubeča, pozorna in še vseeno, da pri vsem ohranita vsak svojo »hrbtenico«…to je ljubezen! In zato so floskule kot…ljubezen je treba negovati, ne pride kar sama od sebe, včasih je treba tudi kaj »žrtvovati«…še kako resnične. In v vsakem odnosu je treba nekaj prispevati…DAJ-DAM proces, pa če si še tako zatiskaš oči.

Zaljubljenost (simpatija) ima še kako pomembno funkcijo…je predpogoj, da pride do ljubezni…če govorimo med moškim in žensko. V zaljubljenosti smo slepi, vse je idealno…v ljubezni smo zreli in vemo, da je treba odnos negovati, vlagati vanj, če hočemo biti srečni in osrečevati druge. In ko pridejo težki trenutki v življenju…če imaš ljubezen…vidiš tudi smisel! In če je ljubezen med dvema, ti partner vedno stoji ob strani!

Glej…nisem se spravila nate, ampak malo si me zjezil. Zato…pojdi ven med ljudi, oddajaj pozitivne vibracije, ne bodi sam sebi zadosten, sprosti se in ne pričakuje vse od drugih, naredi tudi ti kakšen korak nasproti.

Uživej življenje!

Jaz bom zelo kratek za sedaj… Pain, dva vprašanja imam:

1. bi rad vodil ali bil voden ?
2. sovražiš Ž spol ?

@Pain: iz tvojega pisanja je morda razbrati, da imaš zelo slabo mnenje o ženskah. Ženske to začutijo na kilometer in te držijo na distanci.

Če hočeš žensko, moraš biti najprej sam dober moški; v vseh pogledih vsaj zlata sredina. In narcisoidnost ter vzvišenost nad ostalim svetom ni ravno vrlina (čista 1).

Ženske niso neumne. Za svojega partnerja želijo moškega, ki ga lahko ljubijo, ki jim je privlačen, ki si ga želijo ob sebi, h kateremu se rade zvečer stisnejo in srečne zaspijo. Ženske si najprej želijo ljubiti in biti ljubljene. Kako si ti predstavljaš ljubezen brez privlačnosti, meni ni jasno.

Pain, v enem postu si zapisal:

V enem odgovoru pa :

Tukaj jaz ne vidim nobene konsistence. Težko ti bo kdorkoli kaj svetoval, saj vsakič zgodbo prirediš svojim željam oziroma vsakič je nekaj drugega.

Jaz sem to opazila, pa sem čisto bežno prebrala, verjamem pa, da je takšni neskladij veliko. Verjetno si imel podoben attitude tudi do psihiatra, čeprav verjetno veš, kdo sedi na kateri strani mize in kdo koga potrebuje. V kolikor iščeš pomoč bodi pripravljen le to tudi sprejeti in ne vsakega, ki ti jo je pripravljen ponuditi, prepričati in napasti kako imaš ti prav in ne on.

Ne prav veliko. Našla sem svojo sorodno dušo, edinega človeka, katerega bitje srca sem čutila kot svoje, izgubila sem ga in zdaj ne iščem nič več. Mi je trapasto. Niti si ne želim partnerja. Kot prvo. Kot drugo pa. Ljubezni se ne išče. Ljubezen najde tebe. Tudi ta, moja največja ljubezen, me je sama našla. Ko sploh nisem želela partnerja, ko nisem iskala partnerja, ampak samo družbo, druženje, ko nisem delala ali kovala nobenih načrtov za prihodnost, nič.

Verjamem v usodo. Kot je usojeno, tako bo.

Tako, obesila se bom na te tri stavke.

Telesna privlačnost je banalen faktor? S katere hruške si pa ti padel? Kako naj se jaz zjutraj in zvečer stisnem k nekomu, ki mi ni telesno privlačen, kje je tukaj smisel. Mislim??? In še nekaj bom dodala, ne bi imela nobenega veselja stiskati se k nekomu, ki mu jaz nisem telesno privlačna, pa bi on meni bil.

Jaz sem ena tistih, ki si partnerja vedno izbere z glavo. Seveda me tistimi, ki so mi privlačni, se razume. Z moškimi, ki so mi bili na smrt lepi, ampak mi je razum govoril, da niso primerni zame, se nisem zapletala. Na primer, v zadnjem primeru, bil mi je simpatičen, moj tip moškega. Zato sem šla tudi ven z njim. Če te prvotne všečnosti ne bi bilo, ne bi bilo nič. Potem pa, ko je moja glava ugotovila, da je pravi zame, je ta simpatičnost v mojih očeh prerasla v božansko lepoto, danes se mi pač zdi božansko lep. Ne zaradi oči, ampak zaradi srca. Mi je pa v resnici žaljivo oziroma menim, da ti na ženske gledaš navzdol, ko pišeš, da stvari delamo nagonsko in brez vsake pameti, ko pa se bomo spametovale, bomo pa množično tekle k tebi. Ne, ne bomo, motiš se.

Stvari, ki pri tebi nimajo nobene funkcije, privlačnost in zaljubljenost, veliko štejeta, tja do 70-tega leta. Pozneje, ko sta partnerja mogoče samo prijatelja, dva, ki si popestrita osamljene stare dni, mogoče ne več, prej pa.

Nikoli si ne bi dala vzeti tistega občutka, ko vsa navihana priskakljam do njega, on pa me pogleda z občudovanjem in iskricami v očeh.

Ne vem, iz tega, kar pišeš, veje ena velika vzvišenost nad stvarmi, ki jih nisi sposoben čutiti. Pa bo bolje, da, namesto da vihaš nos nad drugimi, razčistiš s svojo čustveno invalidnostjo.

Pravi moški česa takšnega tako ali tako niti dovolijo ne. Da bi se ženske z njimi ukvarjale na takšen način. Moški – trdnost, samozavest, moč. To je tisto, kar moškega naredi privlačnega in v končni fazi tudi primernega za žensko. Ko pridejo težki trenutki, žalosti, tragedije, nesrečo, naj bi moški bil tisti, ki bo močnejši in bo poskušal zaščititi svojo žensko. Pa ne pravim, da moški ne bi smeli biti čustven, ne pravim, da niso trenutki, ko je prav in lepo, da ženska tolaži moškega, mu je v uteho, ampak na tem temelju začenjati zvezo … Da nekomu pomagaš in mu špilaš psihologinjo, svetovalko, psihiatrinjo in ne vem, kaj še. Ja, oprosti, ampak samo čustveno popolnoma pofavlana ženska bi se to šla. Ženska, ki ima samozavest čisto v podnu in misli, da si v redu moškega ne zasluži v samem štartu, ampak si ga mora na nek način sama narediti s tem, da iz enega čustvenega invalida nekaj naredi.

Pri svoji pameti se nikoli ne bi šla ukvarjat z večno problematičnimi primerki. Pridejo v življenju tudi težja obdobja, obdobja, ko gre vse po klancu in takrat smo pač željni pomoči in tudi malo krvosesa, to je razumljivo, ampak biti ves čas krvoses, ja, oprosti.

Dragi Pain,ko sem prebrala tvoje odgovore mi je postalo čisto jasno, zakaj še nimaš punce. Beri odgovore “punc” zgoraj in začni razmišljati.

Želim ti vse dobro!