ali je mama res najbolj srečna, če ima vsaj eno hči
ne morem si kaj, da ne bi napisala tega, kar me že dolgo muči. Zdaj pa mi je odneslo pokrov, ko sem na enem forumu prebrala eno sicer že starejše sporočilo mame, ki se ne more sprijazniti s hčerjo, saj si je tako želela sina. Vsi so jo namreč tolažili, da naj bo vesela, da ima hči, saj je hči za celo življenje, sin pa le do poroke, pa da sinovi itak niso tako navezani na starše, da so mame lahko bolj povezane le s hčerami….
V glavnem, na podlagi tega sem zaključila, da je mama lahko najbolj srečna, če ima vsaj eno hči, ker bosta tudi v odrasli dobi bolj čustveno povezani ter da pravo zadovoljstvo in srečo v družino dolgoročno prinese hči.
Ravno takšne občutke mi večkrat dajejo tudi ljudje v okolici – imam namreč dva sinova, ki ju imam neskončno rada. Priznam, da sem si tudi sama želela, da bi imela eno hči, ampak na spol pač ne moremo vplivati zato se s tem nisem preveč ubadala. Najvažnejše mi je le to, da sta moja dva otroka zdrava. Ampak vedno in povsod me sprašujejo in mi govorijo – zdaj pa še tretjega, da bo končno punca in podobno. To so mi veš čas govorili tudi v porodnišnici, ko sem rodila drugega fanta. Včasih se počutim, da me nekateri ljudje kar malo pomilujejo, ker nimam hčere. Jao… na živce mi gre to.
In kaj pravzaprav želim povedati? Zanima me, če se to dogaja tudi vam… in predvsem sprašujem mame, ki imajo že starejše otroke – ali je res, da imajo s svojimi sinovi manj stikov in z njimi niso tako povezane kot s hčerami? Ker od vsega tega povzdigovanja in opevanja deklic sem se že celo zasekirala, da bom kot mama sinov prikrajšana za cel kup stvari.
No, kako pa vi gledate na to?
Verjetno pa si še vseeno želiš deklico? Ker če bi ti bilo res vseeno, te takšni in drugačni komentarji ne bi vrgli iz tira. Sicer pa z raznimi željami ni nič narobe, če si jih le priznamo in gremo dalje.
Glede odnosa mati-odrasla hči se moram pa žal strinjat z okolico. Vsaj kolikor vidim svojo družino in družine okoli nas, so babice po ženski strani veliko bolj prisotne v življenju otrok in vnukov kot pa mame po moški strani. Seveda pa to ni pravilo. Je pa tako, da vnaprej vedeti, kako se bo življenje obrnilo žal (ali pa na srečo) ne moreš in preveč načrtovat za leta ali desetletja naprej nima smisla.
Jaz se na to ne bi zanašala. Nikoli si nisem želela hčere v smislu, da zdaj pa HOČEM deklico in ko somi za drugega sina najprej rekli, da je deklica, sem bila kar malo zgubljena, ker sploh nisme tip za punce, pa kiklce, pa mašnce…Če pogledam sebe in svojo mamo, ni od te fame o materah in hčerah ne drži. Če pogledam mojega moža in njegovo mamo, še manj. Koliko je kdo v življenju otrok pristoen, je odvisno tudi od njegove lastne želje, da JE prisoten. So sicer primeri, ko se ta stari in ta mladi ne morejo med sabo, ampak ta problem je iz drugega filma, kot pa relacija mati-hči in mati-sin.
Kaj bo čez 10, 20 let – kdo ve? Meni se zdi bedasto o tem tuhtat in razmišljat. Svojemu življenju moraš znat dat smisel ne glede na to, če boš kdaj babica ali pa ne.
Jaz pa sem bila vesela, da je bil tudi v drugo fant. Nisem ne vem kako punčkasta, že kot otrok sem se raje igrala s fanti, tko, da po pravici povem, ne bi vedla kaj počet s punco. kitke, pa kiklce in roza načičkane stvari res niso zame, pa saj verjetno ni treba, da glih tko je. kako se bomo zastopili kasneje, bomo pa še videli, kakšne ta mlade bosta dobila. Ponavadi je to mnogo bolj pereča zadeva, katera bo prevladala ali mama ali žena in s tega potem rata fajt. Če so ljudje kolikor toliko fer do en drugega, potem naj ne bi bilo kakšnih velikih razlik. Upam, no, videli bomo pa čez kakih deset let, morda že malo prej.
Srečna, da imam sinova sem predvsem zato, ker je moškim na tem svetu lažje, pa naj reče kdo karkoli hoče.
Pa ne da bi meni kot ženski kaj falilo, le moške v moji bližini opazujem in vidim, da jim je lažje. Lažje življenje, manj dela, več športa, nobene menstruacije in vseh po in pred težav, reproduktivna doba 10 let daljša, da o karieri in službi sploh ne govorim. Ženske se moramo za to, da nam je ok veliko bolj pomatrat.
Če pogledam okoli sebe, vidim, da je res, da imajo odrasle hčere veliko več stikov in lepše stike s svojimi mamami kot odrasli sinov. Ne vidim pa nobenega razloga za žalost. V končni fazi, še veliko preveč je odraslih moških, starih preko 30 let, tudi 40, ki se od mam ne znajo odlepiti. To, da ko se otrok poroči, če je hči, dobiš zraven sina, če je sin, izgubiš tudi sina, je pa odvisno od marsičesa in ni pravilo, ki vedno zdrži.
Res je – kaj pa veš, kaj bo čez 10, 20 let.. kaj pa veš, kaj bo jutri… seveda pa to ne pomaga dosti, da ne bi razmišljala, sploh, če ti nekdo “prerokuje” prihodnost… Imam dve hčeri in sina. Za prvega otroka sem si prav patološko želela hči, ker se mi je res zdelo, da s sinom ne bi vedela kaj in kako. In je bila res. Preden sem drugič zanosila, sem čutila, da bo sin, in da je to to, da je ok. In je bil res. In tretjič, sem spet hotela hči. In je. Saj ne vem – al’ me usoda streže, al si želim, kar si želi usoda :-))) Zdaj se mi zdi ravno prav, jasno!
Načelno je tako, kot pravi ljudski glas – tašča po ženini strani je bolj prisotna, po moje zato, ker smo v glavnem ženske bolj aktivne glede družinske logistike (če seveda ni vmes bolezni, fizične oddaljenosti, resnejših sporov…) Največ je pa seveda odvisno od človeka, od odnosov v družini – če imaš dober odnos sinovoma, z možem!!!, si na dobri poti, da boš uživala tudi v vnukih in snahah… če bodo sploh…
Kar se pa tiče teh s pripombami “zdaj pa še eno punčko”, jim je fajn zapreti usta s kakšno ekstra pripombo… jaz žal tega ne znam, se takoj postavim v obrambo :-(((
Sem mama dveh sinov (danes stara 30 in 24 let). Tudi v drugo sem si želela fanta in želja se mi je uresničila.
Nikoli nisem pogrešala hčerke, pa tudi danes je ne. Oba sinova imata partnerki, starejši živi drugje s partnerko, mlajši je še študent in
s svojo deklico, kadar sta doma (študirata v LJ) živita pri nas.
Moram povedati, da se s svojima “ta mladima” zelo dobro razumem, posebej z mlajšo, ki bo verjetno živela pri nas. Dekle je zelo dobro vzgojena,
spoštljiva do naju z možem, pridna, skromna in samo vesela sem lahko,
da je tako.
Se pa v mladi par ne vtikam, vse kar je jima kuham kosilo, čeprav sta študenta si zajtrk in večerjo dobita sama. Dekle tudi počisti hišo, za sina opere vse perilo, kaj speče …
Je tudi zelo pridna študentka in brez nje, roko na srce bi verjetno moj sin že bil v službi, vendar ga ona spodbuja in letošnje leto bo vpisal deveti semester in absolventa.
Tako da rodila sem dva sinova, z leti pridobila pa še dve hčerki.
meni pa skoz nakladajo, “kolk je to fajn, k je parček”. Pa kaj vas briga, kar je, je. To kar je imej rad in morda ti bo na stara leta ljubezen vračal. Morda. Če ne, pa ne.
Če bi hotela imeti nekoga, da ga v mašnice in pentljice šemim, potem bi si kupila kakšnega majhnega, crkljivega psa. Tako jaz. Kakšen drug bi si pa kravo. Al pa ovco. Al pa kanarčka. Al pa nov avto.
Pa še to: folk lapa fraze (ala parček, ali ala pa tretji poskus) zato, da ima vsaj kakšen dialog. Večina jih je osamljenih al pa neumnih :))))))))))))))))))
Načelno to kar velja, jaz imam dva sinova, z mojo mamo pa se super razumem in se mi zdi, da je pri fantih to drugače – manj povejo, manj razpravljajo, kar pa ne pomeni, da se nimajo radi. Je pa tako, da se medve tudi s taščo izvrstno razumeva in da je recimo ona precej bolj prisotna pri svojih vnukih kot moja mama, ki je čisto v drugih vodah. tako da je to res odvisno.
Jaz še sicer nimam tako velikih otrok,se mi pa zdi popolni nesmisel,da bi si kaj takega sploh gnala k srcu.
Ker naprimer bi se ena mama,ki ima same hčere, lahko zasekirala od povzdigovanja fantkov,ker okolica ,če imaš same punce tak isto govori,npr. zdaj pa še lahko greste po enega fanta ,da ne boste imeli samih punc.
Zato se mi zdi to brezveze za obremenjevanje.
Glede razumevanja med materjo in otrokom pa po moje sploh ni važen spol,ker prepiraš ali pa ne razumeš se lahko ,če si fant ali pa punca ,čisto odvisno od karakterja mame in otroka.
A fenomen maminih sinčkov, ki je v Sloveniji z vsako generacijo več, so pa vse čisto preskočile? 🙂
V družinah, kjer prej ni bilo patoloških odnosov, tudi kasneje ni ne pretirane navezanosti ne brezbrižnosti, ampak čisto običajen odnos starš – odrasel otrok. Seveda pa to tistim ženskam, ki si otroke predstavljajo predvsem kot svoje čustvene bergle skozi življenje, ni dovolj. In pri takih pa verjamem, da se pojavjajo debate, ali se bo dalo nase dolgoročno bolj učinkovito privezat sina ali hčer. In če sem cinična, bo rekla, da sina. Pri ženskah je namreč prirojeno potrebo po osamosvajanju od primarne družine bistveno težje zlomit.
mama je mama, samo ko bodo fanjte najstniki, ti ne bo lahko. ampak takrat je tipično, da mamina ne obvelja in iščejo bolj stik z očetom zaradi identitete-sem poslušala na nekem predavanju. ampak mama je mama in vedno bo mama. tako da uzivaj s sinovi in pričakuj snahe, s katerimi se bos dobro razumela
Po moje ljudje to govorijo “kr neki”. No, jaz še nisem mama, ampak po moje je odvisno, kakšen odnos imaš z otrokom skozi njegovo otroštvo. Če se razumeta, ga ne izgubiš, ko se poroči, saj se vedno rad vrne. Če ga imaš iskreno rad, sprejmeš tudi snaho, čeprav ni čisto po tvojih merilih in ker se čuti sprejeta, rada pride z možem k njegovi mami.
To je sicer delno res, ker imajo načelno ženske močnejši materinski nagon in po rojstvu otrok se velikokrat tako intenzivno posvetijo svojemu zarodu, da se lažje osamosvojijo. Ampak jaz vseeno ne bi zanemarila tudi vedno bolj pogost fenomen maminih punčk (bolj kot atovih deklic) pri nas. Ženske, ki so čustveno odvisne od materine naklonjenosti, ki hodijo k mami na kosila, mama ji varuje otroke, mama ji svetuje pri vzgoji itd. Ženska se sicer jezi, ker se mama vtika, ampak naredi pa tudi ne ničesar, da bi jo mati imela za zrelo in odraslo osebo – oz. bolje, da bi sama sebe imela za tako. Ker ni. Ja, matere znajo tudi hčere nase čisto zadovoljivo privezati. Ne potrebujejo sina za to.:) Sploh je ta fenomen vedno pogostejši v današnjem načinu življenja, ko se otroke od zgodnje mladosti naprej navaja, da ne delajo ničesar doma, da ne znajo pri 15 letih niti jajc speči in da v bistvu seksajo prej kot se naučijo, kako prižgati pralni stroj. Ko imajo svoje otroke pri 25+ jih je kar nekaj, ki ne znajo ničesar opraviti doma in ki zaradi prizadevnih mater nimajo niti potrebe naučiti se česarkoli. Česa bi si taka mama bolj želela kot odraslega otroka, nesposobnega preživeti brez njene pomoči. Pa naj bo ta otrok hči ali pa sin.
Jaz Mamo dveh sinov zelo razumem. Ko sem imela samo še sina (zdaj imam tudi še hčerko), mi je marsikatera pripomba, češ, vsaka mama si zasluži hčerko, pičila srce. Priznam, čutila sem resnico tega stavka. Najbrž zato, ker sem tudi jaz hči in vem kako zelo sem navezana na svojo mamo in kako zelo ona name. Imava res lep odnos, ne pretiran, vendar mi je mama kot vzornica, prijateljica in ravnopravšnaj avtoriteta, da vem, da se lahko na njen nasvet tudi zanesem.
Ja, in tega sem si želela tudi zase. Če sem to dobila ne vem, ker je moja punčka še zelo majhna, vendar med fantki in deklicami opažam precejšnjo razliko tudi v službi, kjer profesionalno delam z otroki.
Neumno bi bilo trditi, da so vse punčke mirne, nežne in graciozne, ker je dane smed deklicami veliko arogance, sploh v puberteti. Punce so lahko zeloooo pikre, zlobne in zahrbtne, kar pri fantih, ki so običajno direktni in grobi, vendar znajo nekako bolj simpatizirati z ženskami (vzgojiteljicami, učiteljicami).
V puberteti se običajno mladostniki ne razumejo s srednjo generacijo, prej so jim blizu stari starši, pa naj gre za fante ali dekleta.
Kakorkoli… najbrž lahko pričauješ, da ko se bost afanta poročila ( če ne prej) te ne bosta poklicala za vsako malenkost in za vsak nasvet, ki bi jima ga utegnila dati. To počnejmo ženske, ki smo že po naravo bolj klepetave in družabne, vsaj v večini. Zagotovo pa ju lahko lepo vzgojiš in te bosta spoštovala, ter redno vzdrževala korektne stike.
Pa še komentar za vse tiste, ki iščete anti argumente v načičkanih roza oblačilcih – ja, ne vem, a mislite, da se deklice ne da lepo in dostojno obleči? Kje pa piše, da če imaš deklico pa mora biti le-ta v baročnih čipkah, krinolinah in kričečih roza oblačilih?
Imejte se radi in še naprej bodi hvaležna za svoja dva fantiča. Če sta zdrava, pa sploh – kaj si še lahko želiš?
Hehe, se strinjam.:) Moja je večinoma v kavbojkah in navadni majici, ko je bila majhna, sem ji morala kupiti majico na Spidermana, pa čeprav fantovsko. Je na kratko postrižena, ker nikoli ni prenašala špangic in mašnic.:)) Še krilc in oblekic ne mara.:) Mislim, da ima samo eno roza majico v omari. Argument, da ne bi imele punčke, ker ne znate s špangicami in mašnicami in oblekicami, je kr neki.:)