Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Avgusta beremo

Default avatar
Ha Jin: Čakanje
Topli zapisi -velika knjiga.Priporočam!
lp
Default avatar
Še vedno sem v obdobju, ko si ne morem privoščit kaj veliko branja, žal ...

Ker Roberta Ludluma še nikoli nisem brala, sem vzela trilogijo o dogodivščinah Jasona Bourna. Bridko razočaranje. Junaki so prosojni kot rižev papir, še za kak klasičen strip C-lige ne bi zalegli, o "osebah" ni mogoče govoriti, še kot tipi se komajda obnesejo. Njihovo razmišljanje je polno puhlic, pogosto neznosno sladkobno.
Zmotil me je tudi okoren prevod, poln napak vseh vrst. Ker je dobrih kriminalk na svetu res veliko, knjige resnično ne morem svetovati.
Default avatar
Papežinja Ivana - zanimiva knjiga, celo mene je pritegnila pa načeloma ne maram glih zgodovinskega ozadja
Default avatar
Alkimist (Paulo Coelho) - zanimiva, luštna, se hitr prebere.

Igra s hudičevim repom (Vitomil Zupan) - sem še na začetku, pa me kar vleče naprej.

lp
Default avatar
Hudolin: Pastorek
Ojej, ta je pa huda knjiga, avtor pa tako mlad! Morda, kar me je zmotilo -tudi z manj pogostim švrkanjem jeznih in (pre)gostih besed bi bilo zlo še vedno zlo(če se spomnim skopega jezika A.Kristof v Solskem zvezku, itd)
Ja, ce clovek ni osvobojen, pravzaprav nima nicesar - torej tudi boter Loris ne, zasuznjen ocetovini, davkariji in katastru.
Zivela svoboda.
lp
Default avatar
Miha Mazzini: Telesni čuvaj

(Tole v resnici spada še k julijskemu branju.)

Odlično branje! Ni trivia, vendar je berljivo, vleče. Tudi presune.


Florinda Donner: Šabono

Kar zanimivo, ne za dol past.


K.
Default avatar
Irma Ožbalt - Anka.
Default avatar
Orhan Pamuk: Ime mi je rdeča

No, takole je: sedaj, ko sem knjigo prebrala, se mi zdi očarljiva, bogata, celo razkošna (kar vabi - no, vsaj mene - k temu, da si gremo poiskat še kaj, se poučit o še čem ...).

Priznam pa, da se mi je na prvih 200 straneh zdela zelo "putdownable", ni in ni me zagrabila.
Default avatar
Strahovlada , sam se kar vleče.Se komaj na pol knjige , pa kar ne povleče.
Čaka me še Žetev, pa Mobi, če mi bo stekel, včasih ma King prekrvave, pa pustim na pol.
Aja, pa Kerstin Gier:Za vsako rešitev se najde težava.
Lotila sem se tud Srčne kraljice, sam je preveč osladna .

Odkar sem prebrala Ruševine mi je kar
vse tako neberljivo, saj je roman res nor ...
Default avatar
Ingo Schulze: Mobi. 13 zgodb v stari maniri

Hja, nekatere so, nekatere niso, daljše so se mi zdele prepričljivejše ...


Potem začela z

Rawi Hage: De Niro's Game

(lanski IMPAC) in zaenkrat (po cca 70 straneh) nič ne kaže, da bo "knockout", kot so zapisali pri Guardianu.
Default avatar
Včeraj sem prebrala knjigo Frida ali O bolečini, pisateljice Slavenke Drakulić.
Najprej sem pomislila - zakaj bi Drakulićeva pisala o Fridi , mehiški slikarki – čeprav bi lahko, kot sem to ugotovila med branjem , vedela že iz naslova ).
Golobica (Frida Kahlo) in Maestro (Diego Rivera, mehiški slikar, starejši dvajset let, postal njen mož dvakrat) sta še en karizmatičnih parov, ki te navedejo k pomisli- zakaj, kako sta taka dva človeka skupaj- a hkrati veš,da drugače enostavno ni moglo biti.
Tudi avtorica je bila poročena z umetnikom ( M.Ilićem), tudi sama pozna bolečino, negotovost, (odpoved ledvic, dializa, presaditev ) in razkoreninjenost - je potovala, emigrirala in verjetno med tem pogrešala svoje kraje , dokler ni, za razliko od Fride postala t.im.državljanka sveta ( s tem terminom sicer nikoli ne vem, kaj se misli, meni osebno ne pove nič oz ne dovolj)
Zapomnila sem si stavek iz knjige : bolečina zahteva dialog.
lp
Default avatar
Per Petterson: Konje krast. Že dolgo nisem brala kaj tako lepo napisanega. Iskrive prispodobe in opisi. Zelo sveže. Toplo priporočam.
Default avatar
Reinaldo Arenas: Preden se znoči
Običajno se sicer le zelo redko lotim kakšne avtobiografije, tokrat sem se, ko sem knjigo zagledala v knjižnici, spomnila filma. Knjigo priporočam, v kolikor vam je žanr všeč. Kubanski pisatelj je v knjigi opisal svoje življenje na Kubi in tamkajšnje razmere, ki so 'na zahodu' običajno predstavljene v zelo olepšani luči.
Motile pa so me za moj okus prepogoste napake v knjigi. Sprašujem se, ali je prevod za prevajalko sploh kdo prebral (lektor, urednik?). Knjiga je sicer izšla pri založbi Modrijan, ki velja za 'resno', 'kvalitetno' založbo.
Default avatar
Marcel Štefančič: Close-up

Čeprav nisem redna bralka Štefančičevih zapisov v Mladini, saj mi nekako ne sedejo, sem ti knjižici vzela iz želje, da bi našla kak film, ki bi ga veljalo pogledat.
Delo sestavljajo kratki zapisi o igralcih, ki za spremembo niso urejeni po nikakršnem zaporedju - ne kronološkem, ne tematskem in ne abecednem. Kakor se to zdi drobnarija, krepko prispeva k temu, da se ne zdolgočasiš, še opreden prideš do 50. let prejšnjega stoletja. Poleg tega niso napisani po nobenem vzorcu: v enem se MŠ ukvarja samo z igralčevim življenjem, kak drug prinaša pregled celotne kariere, tretji se usmeri na en sam film. četrtega zapolnjuje razmišljanje MŠ, peti je nabutan z zanimivimi, manj znanimi podatki - bodisi o igralcu, bodisi o nastajanju filma ... Toda prav to, kar bi mnogi opredelili kot kaotičnost, nered ipd., se izkaže za eno od glavnih prednosti: branje je ves čas zanimivo, saj nikdar ne veš, kateri igralec, kako dolg tekst in kakšen pristop te čaka na naslednji strani. Če te kak zapis ne zanima, greš brez škode naprej, posamezni pa obsegajo od odstavka ali dveh do treh strani.
Knjiga ponuja na kupe zanimive trivie, MŠ sem in tja izstreli kako duhovito foro, vmes pa si zaželiš, da bi kak film (še enkrat) pogledal. Skratka, kljub moji precejšnji ravnodušnosti, ko gre za pisanje MŠ, se mi zdi, da je tukaj našel formo, ki mu je pisana na kožo. In čeprav pri filmih navadno stavim na mnenje Gorazda Trušnovca, me je tokrat prepričal.
Prijetno branje za poletno kino mrtvilo.
Default avatar
Ah, kakšen dopust! Morje še bolj čisto kot lani, recesije nobene, ose so izginile, pojavile pa so se mlade mačke (felidae iz reda zveri, da ne bo pomote), kupi knjig pa so kljub ostri konkurenci Dela, Jutarnjega lista in Spiegla kar izginjali. Malce tudi zato, ker sem zaradi vročine svojim verskim prepričanjem navkljub nekajkrat odtekel svoje kilometre še pred sončnim vzhodom, potem pa užival v čakanju na preostanek izmučene in neprespane družine.

Začel sem z napol prežvečenim Hanifom Kureishijem, Something to Tell You. Zgodba o psihoanalitiku Jamalu, ki ga preganja misel na izgubljeno mladostno ljubezen, ima sicer nekaj svetlih plati, predvsem občasen soliden humor, vse ostalo pa je navadna beda in amatersko škrabljanje po tipkovnici. Po dvomih, ki so mi ostali po Budi iz predmestja, lahko Kureishija sedaj brez sence dvoma opredalčkam kot avtorja iz tretje lige.

Dalibor Šimpraga je lani za Anastasio dobil neko prestižno hrvaško nagrado, kaj vem, recimo njihovega Kresnika, če prav razumem, in pričakovanja so bila temu primerna. Šimpraga nedvomno zna pisati, roman prav lepo prime in je povsem zabaven, zmoti le pretirana ambicioznost z vzporednim dogajanjem v Bizancu. Ne vem, no, kot da bi gledal soliden ognjemet, ki bi mu organizatorji hkrati dodali še mažoretke, čirliderke, nogometno tekmo Juventus – Barcelona in godalni kvartet. Preveč dobrega škodi.

Per Petterson, Konje krast, je na kup prišla zaradi dear heather. Navajam po spominu: »Tako se dela!« Lahko se samo še pridružim njenemu in Enkinemu mnenju ter romanček na vsa usta hvalim. V skoraj vsakem smislu dobra pripoved, sijajno soočenje sedanje zime in nekega davnega, usodnega poletja, pretanjen ritem in sploh itak u iber vse. Edini madež je bila moja groza prvih sto strani, ko sem se zavedel, da v vsakem stavku preži nevarnost napačno postavljenih vejic in zatipkanih besed. Črkovalnika besedilo ni videlo. Hja, Petterson bi lahko bil roman poletja, če ne bi bilo Junota Diaza.

The Brief Wondrous Life of Oscar Wao (Pulitzer) je navkljub naslovnici, za katero bi nemara bilo upravičeno izvajati kakšne ukrepe iz talibanskega prava, izjemen roman. Najprej pripovedovalec: takšne angažirane pripovedi in močnega glasu že dolgo ne pomnim. Brez spotikanja, brez zaviranja, ves čas 150 km/h skozi življenje nekega dominikanskega Oscarja, njegove sestre, matere in babice. Poštena osvetlitev vseh plati, za povrh pa še presenečenje, ko ugotoviš, komu glas sploh pripada. Velik del romana je v opombah pod črto, kar je običajno odvratno in kaže pretežno na zaskrbljenost eruditskega avtorja, da raja ne bo razumela vseh odtenkov njegovega genija (ali pa celo sam čez kakšen teden ali dva), tukaj pa fusnote služijo bolj za postavitev zgodovinskega okvira Dominikanske republike, in to na tisti pravi, zabaven in vseskozi jedrnat način. Roman poletja, brez dvoma.

Genijev brez hlač legendarnega Pregla sem se lotil brez prevelikih pričakovanj, več ali manj z občutkom, da bo šlo za nekaj, kar se bo šlepalo na stari slavi z običajno mero preglovske solidnosti in humorja. Ampak ne, zgodba o gimnazijcih, ki postavljajo svoj spletni časopis, in vseh prigodah okoli tega je več kot sveža in aktualna, Pregl pa se je spet zacementiral kot nemara najbolj pronicljiv in humoren opazovalec slovenske mladeži. Bravo, samo to.

Joseph O'Neill, Netherland, mi je nakopal pozornost horde Nizozemcev, občasnih mučiteljev morskih kumar, drugače pa povsem simpatičnih drelastih bitij, s katerimi smo si v simbiozi delili senco na plaži. Ne, Netherland nima skoraj nič opraviti z deželo lesenih cokel, razen da je protagonist romana neki van den Jamravšek, ki se na vsako možno iztočnico odzove s spomini na otroštvo, kriket in tarnanjem. Svetla plat knjige je vsekakor po mojem realen opis analitika v investicijski banki in njegovega socialnega okolja, pa nemara tudi sam slog, vse ostalo pa je neznosno in ubijajoče. O'Neilla so vprašali, kako se počuti, ko konča pisanje. »Izmučeno,« se je glasil odgovor. No, paško bralstvo je bilo »izmučeno« že po 210 straneh kaotične zgodbe, in je zategadelj knjigo odložilo.

Yasunari Kawataba, Snežna dežela, je menda »eden najbolj cenjenih in ganljivih japonskih romanov tega stoletja«. Ne vem, mene se nekako ni dotaknil niti na eni točki, kar bi morda lahko pripisal kakšnim napačnim genetskim predispozicijam. Ni mi jasno, zakaj, ampak ves čas mi je šel po glavi Varuh v rži. Po drugi strani je bila žena nad knjigo navdušena. Hm. Hm.

Eka67 je že pohvalila Ha Jina, Čakanje. Poleg Kawatabe je bil to drugi roman, za katerega sem v vsesplošnem pomanjkanju moral prositi svojo drago, in nekako pričakovano proti mojim preferencam predvsem zaradi surovega realizma. Zgodba je izčiščena in premočrtna: vojaški zdravnik, poročen, in njegova borba za dolgoletno ljubezen. Prijetno branje in na koncu kljub vsemu nekaj, kar te gloda še nekaj dni.

O Man Gone Down pa čez devetdeset strani.
Default avatar
Michael Thomas: Man Gone Down (IMPAC). Težko rečem kaj dokončnega o tem romanu - najhuje je pravzaprav, ker je sestavljen iz stotine dobrih delov, ki na koncu pustijo slab občutek. Thomas sploh ni slab pisec, a mu takoj zamerim superiornost glavnega lika: učitelj, pisatelj, pesnik, nenadkriljiv tekač, vsesplošen atlet, izjemen boksar, golfist in, kar je najhuje, univerzalen, natančen in vseznalski obrtnik. Mitološko bitje, skratka, ob katerem bi kombinacija Aristotela, Žižka, Shakespeara, Tysona, Jordana, Woodsa, Joyca in do sedaj nepoznane prijazne in sposobne oblike tavžentmajstra zgolj zardela in se pustila poslati po čike. Druga tragična napaka so spomini, kjer junak prehaja iz t(0) v t(-1), kjer je pomislil na t(-2), kjer mu je padel na pamet dogodek iz t(-3). Preveč je tudi prisiljene poetike in nakladanja, recimo o tekmi golfa, ki se vleče čez desetine strani. Thomas ima potencial, ampak tole mu ni ravno dobro uspelo.

Mimogrede sem poskusil še V visoki travi (Gabriela Babnik), a sem vse skupaj po 92 straneh odložil. "Še enkrat, počasi sem razprla stegna. Tokrat cela, z licem na licu, z ramo na rami. In posadila sva tisto rumeno rožo." Pa ne moreš tako, no.
Default avatar
Toro, hvala za namig o The Brief Wondrous Life of Oscar Wao - knjiga bo padla v nakupovalno košaro prvič, ko me pograbi potrošniška blaznost in se vrnem s krvavo zasluženega dopusta (dobesedno: od ždenja pred PC sem morala zaradi modric dodatno podložiti svojo - resda bolj zanikrno kot ne - zadnjo plat).
Sicer pa se zahvaljujem za podrobno in zabavno poročilo o tvojem dopustniškem bralnem razvratu!
Default avatar
Bogumil Hrabal: Oglas za hišo, v kateri nočem več živeti.

Kaj naj rečem; dosti in mnogo bolj všeč mi je bila Stregel sem angleškemu kralju, vseeno pa je Hrabal mojster.

zdaj grem pa iskat tele KOnje krast, ko tako hvalite...
Default avatar
Pozdrav. Nov sem na tem forumu. Nisem ravno strasten bralec. Letno preberem mogoče sedem romanov. Zato pa sem temeljit. Besede jemljem
kot hrano, biti morajo okusne, zveneče, sporočilne. Koncem lanskega leta sem se tudi sam poizkusil v tej umetnosti. S prvencem sem delno zadovoljen. Moji trije najljubši romani so:

Jean Giono: Petje sveta
John Maxwell Coetzee: Sramota
Patrick White: Na ognjenem vozu

Med domačimi avtorji je zame debel korak pred ostalimi Lojze Kovačič.

Patrick White: Tetina zgodba. Prebral pred dnevi. Zunanje dogajanje je skopo, zato pa je notranji svet, ki pleše pred nami, silno magnetičen. Besede vsekozi žarijo in osupljajo. Imajo moč, da presvetlijo tudi najbolj neizrekljive stvari. Dajem ji pet zvezdic od petih.

Na teh straneh so mi všeč Torovi zapisi. Domač je z besedami in pronicljiv. Sicer se prepogosto dolgočasi, kar pa vseeno izpade simpatično. Sprašujem se, zakaj ne zbere poguma in stke svoje zgodbe. Gotovo bi imel veliko bralcev.
Default avatar
Dragi Marzo, dobrodošel med nami!

Sodeč po knjigah, ki jih omenjaš, tem, da jih skrbno izbiraš,in omembi, da ti leži zunanja skopost, podložena z bogatim notranjim dogajanjem, bi ti bila morda všeč katera od knjig Javierja Mariasa. Morda Jutri v bitki misli name ali pa Tako belo srce. Izšla je še ena njegova knjiga, ki pa je nisem prebrala. Ali pa na tem forumu že legendarni Šolski zvezek Agote Kristof ...

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger