Za mame najstnikov
Za vse tiste, ki imate najstnike … Ste kdaj v prepiru rekle otrokom da grejo lahko k očetu, če se bodo tako obnašali? je kdo od otrok šel?
kako bi reagirale, če bi otrok hotel it k očetu zato, ker ste ve prestroge (ne dovolite ponočevanja, potepanja preko dneva, zahtevate red doma, itd), oče pa bi bil pripravljen otroka “vzet” zato, da vam nagaja (da mu ni treba plačevat preživnine, recimo), ne iz iskrene želje po vzgoji in skrbi za otroka?
sicer poznam nekaj primerov, kjer so mame otroke v resnici spokale in dale očetom, a so ti otroci po nekaj dneh večinom prišli nazaj.
kakšen je občutek, če gre po toliko letih skrbi in vzgoje otrok naenkrat stran oziroma izbere manj zahtevnega starša?
Hehe, najstniki so preveč pametni, da ne bi živeli pri tistem staršu, kjer se jim boljše godi.
Jz imam dva sina in nikoli ni bilo niti govora, da bi živela pri očetu – čeprav sem jih včasih v jezi pošiljala k njemu.
Celo drugače, več let sem si prizadevala, da bi vsaj enkrat na teden prespala pri njem (in bi jaz imela kakšen dan čisto zase), pa ni in ni šlo – sinova nista želela.
Pa sem tudi jaz bolj stroga kot oče.
Moj sicer ni najstnik, imam pa podoben problem.
Načeloma sem zelo proti temu, da se “selitev” k drugemu staršu jemlje kot kazen za neposlušnost. Glede na moje razmere, bi tako idejo bivše vzel za manipulacijo in otroka ne bi vzel. Stojim namreč na stališču, da sva vzgojni tandem najinega sina jaz in moja ex in ne ona in sin, zato onadva ali ona ne odločata, kdaj se bo kaznovalo ali manipuliralo mamo z mano. Če je sin moji ex (oz. ko ji bo) zrastel čez glavo, je to njen problem in naj ga rešuje sama, ker ne (oz. ni) upoštevala mojega teženja, da otrok ne sme imeti razpusta. Na selitev bi pristal samo, če je odločitev o vrnitvi nazaj k njej moja in ne otrokova.
V tvojem primeru katarina nimam občutka, da je tvoj ex manj zahteven starš, temveč bolj brezbrižen. To pa je razlog zakaj ga tvoji, kljub morebitnem navdušenju v jezi, ne bi nikoli izbrali. Ne mešat brezbrižnosti z nižjo stopnjo zahtevnosti, čeprav na prvi pogled deluje zelo podobno.
Jaz se s tem ne upam hecat, ker imam občutek, da sem zaradi nezanesljivosti očeta stalno pod drobnogledom, ali se lahko zanesejo vsaj name. Drugače je pa moj bivši morda malo staromoden in ima občutek, da mora kot oče on bolj ropotati kot mama (kar je v bistvu hvala bogu, ker če bi bil mlačno zainteresiran, pa še popustljiv za povrh, bi se meni čez par let verjetno samo zmešalo).
Imamo pa večkrat pridige na temo, da družina ne more funkcionirat, če ne sodelujejo vsi.
oče: ko sem jaz taveliko poslal k oečtu sem jo zato, ker je bilo to v dogovoru z njim češ, da se bo pomenil z njo. je prišla sama domov po štirih dneh.
zdaj je drugače. tamala noče it z mano. vsak dan izvaja tak presing name, da je grozno. od joka, do žaljenja, od molka do histerije. vseeno ji je kje je, samo da ostane v kranju. razlog: fant. pa ajde, sem si reklaž e pred časom, da nimam nič prioti, če bi bila to leto pri očetu in se vozila v kranj v šolo. zdaj pač ne mislim več tako, ker so se v nekaj mesecih razmere drastično spremenile (bolezen v njegovi družini, njegvoa odsotonsta zaradi delav tujini …). kdo bo skrbel zanjo? ona pravi, da ne potrebuje nikogar, da skrbi zanjo, jaz mislim, da še kako potrebuje nekoga, ki ji postavlja meje, ker če bi blo po njeno, bi bila do polnoči zunaj, vsak dan okoli, itd. pri meni pač ne, ker imam trdo roko, drugje pa. in ker je tako kot je, imamo doma ali tiho mašo ali kreganje, izsiljevanje in solze.
nekaj let nazaj sem spoznala nekaj mam, ki so v takih situacijah dvignile roke in so šli otroci k očetom. nekateri so čisto prekinili stike z mamo, drugi so se vrnil nazaj, tretji so ostali v stikih. pa premišljujem … če popustim in dejansko zabrede … si bom očitala. če ne popustim in se posledično najin odnos totalno ohladi … si bom spet očitala. ni mi vseeno zanjo, ker že toliko let skrbim zanjo, ker je moj otrok.
Aja, ne vem, zakaj sem bila prepričana, da to sledi drugo leto.
Neumno je življenje prilagajat nekomu, ki ga poznaš par tednov ali mesecev. No, mogoče bi bilo lepše povedano, da je naivno. Ta fant se lahko odloči, da bo šel v šolo nekam, kjer bo tudi on moral bivati v internatu (strinjajmo se pač s tvojo najstnico, da je to večna ljubezen, ki bo trajala do groba). Kaj bo naredila v tem primeru? Ona bo zvisela, ker se je prilagajala njemu, on bo pa mirno živel naprej svoje življenje. Popolnoma isti princip velja za prijateljice. Marsikatera punca noče tja in tja, ker pač tja ne gre tudi njena prijateljica. Tudi dva, ki sta si blizu, imata lahko svoj plan, želje in potrebe, ki jih ni mogoče uresničiti ob hkratni fizični bližini. Če je ljubezen/naklonjenost/prijateljstvo trdno, se obdrži kljub temu, če se je pa filalo zgolj oportuno, ker sta bila oba na istem kraju ob istem času, bi se pa prej ali slej skrhalo ne glede na vse. Ostal bi samo grenak priokus, ker je v tem času šlo mimo nekaj odličnih priložnosti.
Koliko so to sposobne razumet punce pri 14, 15, 16, ne vem. Ampak že pri manjših je isti problem – ne grem v ta krožek, ker ne gre nobena sošolka. Ne grem na to tekmovanje, ker ne gre noben iz razreda. Pa madona no. A bomo živeli življenje sošolk ali svojega?
🙂 ja sej … o tem govori knjiga “otroka oblikujejo vrstniki”. kolk so starši pomembni in kolk bolj so pomembni vrstniki.
od vsega, kar se mi dogaja, me ti prepiri najbolj utrujajo. so neproduktivni in merjenje moči, ki se je itak ne da izmerit.
in če bo vseeno ostala pri očetu? si sploh ne predstavljam, kako bi bilo. sploh se ne bi več videli, ker itak ne bi imela časa ne zame ne za sestro, ker bi bila tako okupirana s prijatelji in fanti.
Z očetom jima nisem “grozila”, saj je bilo vsem jasno da tudi zaradi njunih zdravstvenih težav ne bi hotel (mogel, znal, se potrudil…) poskrbeti za njiju.
Sem pa večkrat jasno poudarila, da se pod mojo streho uboga moja pravila obnašanja. Seveda to niso neka toga pravila, ki bi omejevala življenje, ampak mora pač vsak opraviti svoj del obveznosti in se obnašati tako, da njegova svoboda sega le do tam, ko omejuje svobodo drugega.
Drugače pa, ja, puberteta JE težko obdobje, morda me je nekoliko reševala profesionalna deformacija, ko sem praktično vsak dan na tem, da se v razredu ukvarjam z dijaki med štirinajst in dvajset. Če pa sem čisto iskrena, moja dva nista bila tako težka kot jaz sama v svoji mladosti (uboga mama), pa še zavedala sem se, da otrok v “bitki s staršema” krepi svoj značaj. Naj se bojuje, kdaj naj celo v kakšni bitki zmaga, mi kot odrasli pa moramo dobiti vojno – da zraste v samostojno in samozavestno osebnost in da se ne bo zlomil ob prvi težavi.
Svoji deklici pa prijazno dopoveduj, da bo leto odsotnosti od “ljubega” leto preizkušnje, dokaz, da je njuna ljubezen zelo močna in stabilna, če bo preživela čas brez tako pogostih srečanj, pa z več SMS-i, pogovori po telefonu ali celo kakšnim romantičnim pismom. Včasih so dekleta (in fantje) preizkušali svojo ljubezen na ta način, ko so šli v vojsko, ona gre pač v šolo. Čez leto pa menda bliže svoji ljubezni, v internat … Verjetno se bo takrat spet težko poslavljala od koga drugega, a tako v teh letih to je.
Ni variante, da bi otroka na začetku pubertete prepustila očetu, ki ni pripravljen prevzeti polne odgovornosti zanj. Štirinajstletno dekle je seveda prepričano, da lahko samo skrbi zase, v resnici pa še nekaj let potrebuje nadzor in usmerjanje, da ne zaide s poti.
Katarina, jaz bi tukaj definitivno potegnila črto in zaključila debato. Boš pač nekaj časa grda mama, pa kaj. Nekaj slabe volje, krega in kujanja je razmeroma majhna cena za to, da otroka obvaruješ pred prezgodnjim soočanjem s pastmi življenja. Madonca, saj jim še odrasli nismo vedno kos. Drži se!
Moja osemnajstletnica je vedno uspela uspešno prestavit moje meje, izkoristit mojo nemoč in očetovo sovraštvo do mene.Pripeljalo je vedno do tja, ko zadeve mama kljub vsemu mora peljati dalje(ponovni vpisi, prepisi,popravci, inštrukcije..)da bo imel otrok lepšo bodočnost.KAzni ji kratkomalo ni bilo mogoče dati, ker preteklih itak ni upoštevala, uhajala,lagala, prebegala, si sama jemala…
Hudo ,torej.Iz dneva v dan ne vem več, katera teorija, kakšen prijem mi še ostane.Trenutno je popolnoma ušla izpod kontrole, ker se tudi jaz ne morem več špilat policaja.In nočem.Čakam, molim in živim.Poskušam ostati v gibanju,delati naprej zame in z mlajšo punco se k sreči dobro razumeva.Čuti pa tudi ona, da je to, kar se gre starejša, kratkomalo ne-fer, na čase celo nasilje.
Pomaga ji družba s svojo latentno in materialno usmerjenostjo,oče, ki čaka v prvem grmu, da skoči name:aha, to si hotela, pa bodi sama sedaj s temi
težavami.
Včasih, ko razmišljam, kakšen voz vlečem naprej, celo ugotavljam, da ga bivši mož s svojim neutrudljivim sovraštvom do mene nenehno bremza ,v otrocih pa se to odraža!!!Njena rušilna moč je večja, ker ji pomaga, ali celo poveljuje oče.In žal;v najstniškem obdobju gre v glavnem za rušilno tendenco.
No, čakam boljših časov, tudi jaz.papa
kljub vsemu, kar imava z mojim ex mi nikoli ni rekel žal besede okoli moje vzgoje in celo pravi, da ju dobro vzgajam ter me je pri tem bolj ali manj podpiral. tako da z njegove strani ne pričakujem nagajanja niti podpihovanja tamale, da bi bila pri njem. njemu je itak ok, da sta pri meni. saj nikoli ni živel z njima, kako bi le bilo, če bi dobil v skrb in vzgojo najstnico, ki jo do zdaj videva vsake kvatre.
tavelik popolnoma rzume moje skrbi in mojo odločenost, da gre tamala z mano. počasi se bo tudi ona umirila. zdaj še joka in tuli in jaz ji dajem vse možnosti, da se iztuli, potem pa bo šlo življenje dalje. moram potrkat, da imam pri hčerah avtoriteto in me spoštujeta zato, ker vidita kaj delam, kako delam in ker ju upoštevam (zdaj prvič ne). jima pa že nekaj let vcepljam v glavo, da sta za svje odločitve odgovorni sami.
ko mi je tamala vrgla naprej, da jo hočem imet pri sebi zato, ker ne morem bit sama, sem se ji samo nasmehnila ter odvrnila, da bi mi bilo brez nje bistveno lažje. potem sem ji naštela kaj vse delam zato, ker je ona z mano (sem vsak dan takoj po službi doma, zvčer ne hodim ven, skrbim, da je v hladilniku hrana, …) in ji dokazala, da bi mi bilo brez nje res bolj “na izi”.
sploh me čudi to prepričanje ljudi na splošno, da brez njh ne moremo, da smo odvisni od njih … sicer sem včasih to doživljala samo s strani svojih staršev (da sem odvisna od njih, da sem sama nesposobna naredit karkoli), pa od ex partnerja (da mi brez njega ne bo uspelo nič), zdaj pa še od svoje hčere.
Kaj ni mnogo enostavnejše reči nekomu, da on ne more brez tebe, kot pa priznati, da ti ne moreš brez njega?
Pa besed svoje ranjene, prestrašene in zmedene pubertetnice ne jemlji za čisto zlato. Na zunaj te skuša sesuti in pokazati, kako je močna, v resnici pa rabi nekoga dovolj stabilnega in močnega, da se ob njem vzpenja proti odraslosti. Seveda ima zdaj idealno priložnost, da si za vse kriva ti, ko mora v drug kraj, drugo šolo … Spomni jo na otroke nekdanjih oficirjev JNA ali pa danes na otroke diplomatov, ko poleg kraja velikokrat zamenjajo še državo, jezik …
ninan: hvala za tvoj komentar. seveda imaš prav. ko sva se prvič sporekli sem šla po svoje dnevnike, ki sem jih pisala v letih, v katerih je ona zdaj, da sem si “osvežila” spomin kako sem jaz takrat razmišljala. in včeraj sem že lahko legla zraven nje ter jo objela.
vem, da jo je strah, da noče stran, da je tukaj našla prijateljice, ki jih nikoli ni imela. ko smo se pred tremi leti selile je bila prav ona zelo vesela tega, tdi v novo šolo je šla z veseljem, ker se v prejšnji ni počutila dobro, zdaj pa je obratno. jaz ji prvim, da bo tudi v tej šoli dobila prijatelje in najbrž tudi take, s katerimi bo šla naprej v internat v maribor, ampak tega ona zdaj še ne more videt. sej zdaj gresta za 14 dni na morje, pa bo malo odmislila vse skupaj, potem pa je samo še 14 dni do šole in bo kar padla vanjo.
Ni mi, da bi se vtikal v vsebino dogovora med tabo in ex.
Zase pa vem, da ne b pristajal na pre-selitev otroka zgolj zato, ker bi se moral z njim nekaj-pogovoriti, to lahko storim tudi brez selitve. Pri meni bi bil del dogovora o selitvi tudi to, da ne bo potei nazaj oz. da bo potem ex morala vztrajati na tem, da se otrok ne more zmišljevati in bi morala vztrajati, da ostane pri meni.
Osebno ne pristajam na to, da bi bil v otrokovem življenju zreduciran na figuro kaznovanja.
Glede mlajše se strinjam z ostalimi. Fant pri 13 letih zame nima nobene teže kot argument za ali proti selitvi. Pri 13 letih je otrok še vedno tak malinovec, da o nje odločava starša. Otrokove želje se upoštevajo samo če niso v nasprotju z njegovimi potrebami in pa če sodijo v okvir dosegljivega in možnega.
Glede teh preseljevanj poznam primere, ko je “skrbnik” po letih omejevanja stikov ali manipuliranja (popuščanja) pri vzgoji dvignil roke nad najstnikom, ki mu je ušel izpod kontrole. V teh primerih je otrok prestopil točko od koder ni bilo vrnitve nazaj, ali pa primere manipulacij, kjer je bila pre-selitev “kaznovanje”. V teh primerih se je otrok selil nazaj v zelo kratkem času.
Pa še velike možnosti so, da na morju spozna naslednjo “globoko in večno ljubezen”. V teh letih pač vsako simpatijo vidimo tako, ker nas pač naval čustev, drugačnih od otroških, še same popolnoma preseneti. Če se vsi delčki sestavljenke zložijo prav, bo morda ta princ na belem konju iz SV Slovenije.
