Otroci in žalovanje
ker žalujoči starši pogosto iščejo pomoč in smernice kako s sorojenci ob smrti otroka sem še tukaj odprla temo oz. razmišljanja.
Torej,
otroci so čustveno prizadeti ob izgubi bratca ali sestrice. Šoloobvezni otroci, ki že razumejo, kaj smrt pomeni, žalujejo, čeprav na drugačen način kot starši.Mlajši ne bodo točno razumeli, kaj se je zgodilo in sami ne bodo žalostni, bodo pa občutili žalost in nemir staršev. Otroci, ki so svojega dojenčka poznali, bodo drugače doživljali, kot tisti, ki ga niso nikoli videli.
Vedno se pojavi vprašanje:”Kako povedati otroku? Ga vključiti v žalovanje, obred?”
Svetujemo, da se otroka ne izključi iz dogajanja v družini. Naj se mu pove na razvojno primeren način. Otroci so pravi psihologi in čutijo, da nekaj ni v redu. Prav je, da vedo kaj se dogaja in prav je, da dobijo potrditev, da niso ničesar krivi, da jih imamo radi.Potrebujejo zagotovilo, da so zaželjeni in da mami ni žalostna zaradi njega.Otroci potrebujejo ritem in občutek varnosti kar pa se ob smrti otroka poruši.Starši naj ne skrivajo čustev pred otroci vendar jim povedo, da so žalostni vendar pa zagotovijo, da ne bo vedno tako hudo, da ga imajo radi…v nasprotenm primeru otrok razmišlja, da je on kriv za nastalo situacijo. Dobiti mora zagotovilo, da on ne bo umrl, da starši ne bodo umrli, da bo življenje potekalo normalno naprej in da mami in oči ne bosta ves čas le žalostna. Da bo bolje.
Težko je, zelo težko je otroku vse to pripovedovati v tistem času, ko še sami ne moremo verjeti, da je otrok umrl.Olajša nam lahko dejstvo, da je nekdo to sposoben narediti namesto nas. (sama sem imela izredne težave povedati sinu, da sestrice ne bo več nazaj.Saj sama nisem verjela, da se res dogaja kar se je)
Otroci potrebujejo občutek, da lahko izrazijo čustva, sprašujejo, se pogovarjajo. Včasih želijo tolažiti starše in takrat sprejmimo njihovo pozornost vendar pa je od otrok ne smemo zahtevati.
Važno je tudi, da otrokov vzgojitelj oz.učitelj ve, kaj se je zgodilo, da ima otrok tudi v vrtcu oz.šoli možnost govoriti o tem.
Priporočena literatura: Žabec in ptičje petje; Medvedkov dedek;Dedkov angel;Lisjaček v luninem gozdu;Jazbečeva darila v slovo;
Za še več ustrezne literature dobite informacije v društvu.
Vse dobro,
Moja hčerkica je stara šele dobro leto in pol in ne ve kaj se dogaja oz. se je zgodilo.
midva sva se odločila, da jo bova vključila v vse, s tem da je ne obremeniva preveč. Tako da ve, da ima bratca, ve da je v parku zvončkov in da se tam igra z vetrnico. ve, da je mamica tam žalostna. To se mi zdi zelo pomembno, da spozna različna čustva in jih zna poimenovati.
Se pa zelo trudim, da ko sem z njo, da sem čim bolj vesela, oz. da se ji res posvetim.
V park zvončkov gre z nama enkrat na teden, ali dva. Ravno toliko, da je vključena, ampak ne obremenjena s tem.
Ko bo večja in jo bo zanimalo, ji bom o bratcu več povedala.
Upam, da delava “pravilno”.
objemček vsem mamicam malih angelčkov.
“pravilno”. POtrebno je upoštevati razvojno stopnjo otroka in prilagoditi.
Otroci naj ne bi bili obremenjeni in toliko kot sami želijo. Npr. moja dva gresta največkrat sama, ker imamo pokopališče blizu šole, takrat, ko začutita.NIkoli ju nisem posiljevala, vztrajal, da hodita z mano in čisto iskreno, rada grem sama in sem nekaj trenutkov sama z mojo Brino.
Prav je, da ko si z njo si vesela in se ji posvetiš. Marsikdaj ima kakšna mamica slabo vest, ker je žalostna, ker ni zbrana ob otroku in takrat je bolje, da se za kakšen trenutek odmakne, se zjoka itd. nekaj naredi, da sprosti čustva in se potem vrne k družini. Družina ne bo pogrešala mamice tisto urico na dan, ko bo potrebovala čas zase in za mrtvega otroka. Bolj bo pogrešala mamico, če bo vztrajala cel dan z družino, vendar žalostna, brez volje in leska v očeh. Zato brez slabe vesti, vzemimo si čas tudi za otroke, ki jih ni več med nami in se umaknimo in naberimo energije.
Ko se bomo ukvarjali s svojo žalostjo, se bomo naučili sprejeti smrt in sprejemanje bo pomagalo nam in našim otrokom, da bomo začeli graditi most do stvari, ki v življenju nekaj štejejo – spomin, prijateljstvo, ljubezen. Najpomembnejše za odrasle in otroke je vedenje, da se življenje kljub bolečini NADALJUJE.Ko bomo hodili po dolgi in težki poti ločitve, bomo odkrili nove razsežnosti ljubezni, razumevanja in celjenja ran.
Pogumno na pot,
Pozdravljeni
Imam 2 otroka ,stara 8 in 10 let,moj partner,njujin oče je naredil samomor pred skoraj 2 mescema…….sama še najbrž ne dojemam dobro,zmedena sem tudi glede otrok,ker mi delujeta normalno,pridejo pa trenutki,ko ne vem kam naj se obrnem………dobro,da sem najdla tale forum,morda se bom česa naučila in dobila kakšen nasvet.
Otrokom sem namreč poiskala pomoč,ker želim vedeti,kaj se dogaja v njuji,sem naredila prav,,,,,,,,ne vem,mislim ,da.
Ne vem ,resnično ne vem,ne znam, kako naj izvem kaj ona2 čutita?
Tako je prav, mamica angelčka.
Ko mi je umrla mama, je bila hčerka stara 4 leta… Hčerka je bila vseskozi z nami. Mama je ležala v mrliški vežici, ona pa je skakljala…enkrat ven, enkrat noter. Pokukala je k svoji ljubi stari mami
in spek odskakljala h komu…Hčerka je bila že v najstniških letih, ko sva se nekaj pogovarjali in mi je zaupala prijeten dogodek, ki se je zgodil takrat…..Pravzaprav me je ona spomnila na nekaj in zdelo se mi je tako prav, da je takrat nismo izključili in da ji je njena ljuba stara mama ostala v lepemu spominu tudi v času žalovanja……
Otrokom ne moremo lagati in skrivati slabih in težkih trenutkov. Do neke meje ja, drugače pa jih moramo čimbolj seznaniti z resničnostjo tega sveta.
petra p, v srcu čutim vašo bolečino in skrb za vaša otroka.
Veste, otroci smrt jemljejo in j odoživljajo oblj naravno kot odrasli.Vendar, tako kot odrasli potrebujejo čas, da se privadijo na novo nastalo situacijo, da sprejmejo smrt očeta, da sprejmejo žalost matere hkrati pa zagotovilo, da nista ničesar kriva. Predvsem to.
kaj se v otrocih dogaja pa ponavadi izvemo takrat, ko to najmanj pričakujemo.In ravno tako kot vi opisujete, da pridejo trenutki žalosti in bolečin tako se dogaja tudi pri otrocih. Žalovanje je zelo oseben proces vsakega posameznika…
Pišete, da ste poisakli pomoč za vaša otroka. Prav ste naredili… kaj pa vi? Imate podporo, varno zavetje kamor lahko odnesete svojo bolečino in se odkrito pogovarjate o njej’ Vete, otroci so najboljši psihologi in mogoče tudi vaša dva ne želita, da bi vas videla žalostno zato en želita spregovoriti o očetu..Ker vas osebno ne poznam ne bi mogla trditi, da je to razlog.
Predlagam vam, da se obrnite še na Hospic, kjer spremljamo družine ob takšnih tragičnih trenutkih in jim stojimo ob strani.
Želim vam veliko moči na vaši poti.
Predraga Petra
Težko in še 1 x težko, ne vem kako naj ti svetujem,….
Mislim, da ti ne moreš vedeti kaj onedva mislita in čutita,… Če ti uspe, da najdeš ljudi, ki ju bosta imela onedva rada, si naredila VSE.
Vsi ti bodo ponujali Hospic- Tabor za Levjesrčne otroke. Mojedva nista želela iti na tabor, ker jima niso mogli zagotoviti, da ne bosta edina svoje starosti. Z risanjem in pisanjem sta mi povedala, da ne bosta kazala svoje žalosti,…., da sta to že delala v šoli in se jima je zdelo trapasto, da morata odraslim kazati svojo stisko, kot da smo odrasli v zalovanju bolj “pametni”, kot otroci. Čeprav so me prepričevali, da za vsakega otroka najdejo pravo pot, ju nisem uspela prepričati. Sta pa bila zahtevna.
Onedva nista želela biti otroka, ki jima je oče umrl. Meni se to sicer ni zdelo OK. Psihologinja pa mi je kasneje razložila, da će se otrok obnaša kot, da očeta še ima, ga ima tudi v resnici v svojem spomnih in mu ga ne smemo vzeti. Pri nas je bila terapija šport in še enkrat šport.
Pred tabo bosta marsikaj skrivala,…Kar bo tebe bolelo , a to je njuna PRAVICA:
Ko sem priznanega slovenskega psihologa prosila za pomoč pri sinu, mi je napisal zelo zelo hladno pismo, da naj se obrnem na Hospic, ker je tudi on sodeloval pri programu za Levjesrčne,…..
Skratka, neko povprečno pomoč boš – bosta dobila v razno raznih ustanovah.
Če se bosta “upala” pa bosta največ dobila, pri nadpovprečno čutečih ljudeh, ki pa sploh niso po poklicu “strokovni” delavci, temveč imajo več empatije do posameznika. vse česar se lotevata pa podpri, pusti jima da razmišljata s svojo glavo, skratka pot ki je pred vami je popolno brezpotje in ni možna nobena prognoza kdaj boste kam prišli. Cilji se vam bodo vmes spreminjali,……, vsi pa ste drugačni od okolice je to zelo težka naloga za vse tri.
Skratka, ko sem iskala pomoč za otroka je nisem našla, ko sem jima “dovolila” da si jo poiščeta sama sta jo v nekaj poskusin “našla” ob tem pa sta imela mojo popolno podporo. ( ob tem pa sem se sama skoraj popoloma zlomila :((
Vsem trem pošiljam objem Ana