Po več letih “nategovanja” sva šla s partnerjem dokončno narazen, v bistvu sem ga vrgla ven. Alkohol do nezavesti. Neracioanalna dejanja, zapravljanje denarja,.. Škoda, da sploh pišem, verjetno si lahko predstavljate. Bil je že v Vojniku, zdravil se je pri psihiatru, ves ta čas sem mu stala ob strani, zdaj pa sem izgubila vso voljo in končala zvezo.

Tri dni po tistem, ko je spokal, je šel v Vojnik. Ne vem, kako mu je uspelo tako na brzino, ampak zdaj je tam, vsak večer telefonira sinu in med vrsticami daje vedelti, da bi prišel potem nazaj domov.

In sem seveda zgubljena. Po eni strani se je nabralo toliko hudega, izgubila sem vse spoštovanje in zaupanje do njega, brez tega pa ne vem, če še lahko kaj gradiva.
Po drugi strani pa si še vedno predstavljam nas kot družino, z njim, treznim. Je to samo moja želja po srečni družini? Moje videnje srečne družine?
iN MORI ME TUDI OBČUTEK, DA SEM GA PUSTILA NA CEDILU. Človek je bolan, šel je na zdravljenje, jaz pa vztrajam (egoistično? ) pri svojem. Bi nama morala dat še eno šanso?

Ali razumete vse te mešane občutke?

In končno – ali je možno, da se po končanem (če seveda zdrži do konca) zdravljenju res spremeni? Da postane odgovoren oče in partner? Brala sem Ruglja, vem, da bi moral popolnoma spremeniti svoje življenje, z njim vred tudi jaz, pa ne vem, je to možno?

Vsekakor ga nisi pustila na cedilu. Če je šlo za dolgoletno nategovanje, pa nič sprememb, potem je povsem prav, da si se odločila za življenje brez njega. Iz tvojega posta je razumeti, da se je že prej zdravil, da si mu ves čas stala ob strani, torej ga tokrat NISI pustila na cedilu.
Glede na to, da si omenila otroka, verjemi, da si naredila najboljše, kar si lahko. Srečno in drži se, pa ne popusti pred kakšnimi novimi obljubami, da bo tokrat vse drugače. Ker ne bo. Razumem, da imaš predstavo o idealni družini, ampak z njim – po tvojem opisu sodeč – misija nemogoče!

Zgleda, da sem edina, ki razume tvoje občutke in ti bom napisala par besed.

Nisem strokovnjak, spodaj zapisano je zgolj eno mnenje, ki lahko tud ni pravo.

Naredila si odločilni korak, ki ga mnogi, ki so ujeti v podobne zgodbe ne zmorejo. Ti si zmogla in zdaj nisi več čisto sigurna…. Moje mnejne je, da si naredila prav, prvič si mu pokazala, da zanj nisi več samoumevna in to tvoje dejanje ga je streznilo – ustrašil se je, da vaju izgubi in v tem je našel moč, da začne spreminjati svoje življenje. Mogoče prvič v življenju misli resno.
Ne samo on, tudi ti imaš zdaj veliko dela. Razčistiti moraš s seboj. Pomembno je, da mu ne daješ lažnega upanja, če pa čutiš, da je tale konec samo nov začetek moraš točno določiti pogoje, pod katerimi ga sprejmeš nazaj in se držati teh začrtanih smernic “kot pijan plota”. Če boš popustila enkrat, enkrat spregledala si na dobri poti, da padeš nazaj. Pa ne hiti, vzemi si čas za premislek, daj mu vedeti, da si bila prevarana in dovoli, da najprej dokaže, da te je vreden.

Srečno.

moja zgodba…Ne imej nobenih občutkov krivde.alkoholiki so bolniki so pa tudi največji manipulatorji. Sama sem živela v takem zakonu 11let, 2x sodelovala na zdravljenju, dokler se mi ni ob spet ponovnem recidivu dobesedno strgalo. Šla sem stran se ločila s tremi majhnimi otroci in tega nisem nikoli obžalovala. Poišči al-anon, ki ti bo pomagal marsikaj razumeti, zase in otroka. On pa, če je to zgolj ena izmed oblik izsiljevanja, da prideš nazaj je brez veze,…je tako kot piše rugelj, in ziherl in še marsikdo.treba je spremenit način življenja in najti smisel in tisto višjo silo ki pomaga. če tega ni in je zdravljenje zgolj zaradi mame, sitne žene, otrok, službe….je zgolj vprašanje časa.Sploh pa o naših bolnišničnih programih nimam najboljšega mnenja, ampak to je zgolj moje mnenje. Poznam pa osebno kar nekaj alkoholikov ki so s pomočjo aa, postali tisto kar si želiš in še več….vso srečo predvsem pa trdno voljo ti želim.

Nič nisi napisala, koliko je star otrok, kakšen odnos imata, kako se razumeta,… Ne smeš imeti nobenih občutkov krivde. Poskušala si večkrat in ugotovila, da ne gre. Če ti je že tolikokrat prej obljubljal, pa je bilo vse po starem, ne verjamem, da bo sedaj kako drugače. Lahko pa dopuščaš tudi to možnost. Življenje je tvoje, sama najbolje veš, kaj bi rada. Lahko spremeniš svoje življenje, partnerjevega ne moreš. O tem se bo odločil on sam. Verjamem, da imaš v glavi nek ideal srečne in urejene družine, ki ga lahko dosežeš le s tem, da se partner odloči za korenito spremembo. Ampak štejejo le dejanja, ne obljube. Srečno!

Podobne občutke sem imela tudi jaz. Čeprav pri nas (Še) ni prišlo tako daleč, da bi se šel zdravit. Tako, uradno, mislim. Sam pa je ničkolikokrat obljubil, da ne bo več pil. In ni razumel, da “ne bo več” pomeni popolnoma nič alkohola in ne “le” eno ali dve pivi na dan.

Šla sem skozi razne faze – zanikanje, upanje, želja, da bi se sam odločil in šel. Tudi takole sem razmišljala: pomagam mu, da bo ozdravel in potem bom prosta, da grem po svoje. Takrat je bil v meni le še občutek dolžnosti ali, kot praviš, ne morem bolanega človeka pustit na cedilu. Zaupanje, ljubezen, želja po dotiku, … to je že izginilo.

Tudi to fazo sem predelala. Neposreden vzrok je bil, da je nazmerjal hčerki (17 in 19 let), ki sta se ob nekem prepiru zavzeli zame. Naslednji dan sem oddala vlogo za ločitev. Hčeri sta komentirali “končno”.

Pozneje sem spoznala človeka, ki ne pije popolnoma nič alkohola. To se je zavestno odločil, ker meni, da je bolje, kot popiti preveč. Že dobrih 5 let sva skupaj.

Hvala vsem za vaša mnenja.

Vzeti si moram čas, ja. Zdaj je itak tam, pustimo se presenetiti, kdo ve, kaj mi bo prinesel nov dan. ( se filam z “duhovno” literaturo 🙂 ).

“Hčeri sta komentirali končno”. – Prav to mi je ena velika potrditev, da delam prav. Da se izognem temu. Čeprav po drugi strani me pa skrbi, da mi bo nekega dne rekel, zakaj nisi pomagala atiju.

Mah, razum mi pravi, da delam prav, čustva pa ne.

Hvala še enkrat, pomaga, ko preberem kaj od nekoga, ki ve, kako to izgleda.

Draga beads,
tvoje skrbi, da bi ti otrok očital, da nisi pomagala atiju, so odveč. Odveč v toliko, ker si večkrat poskušala, pa se ni obneslo. Na vrsti je on, da se odloči, kakšno življenje si želi in kaj je pripravljen storiti za to. Ti takšnega življenja kot doslej ne zmoreš več, kljub večkratnim poskusom (zdravljenje v Vojniku in pri psihiatru). Ne očitaj si, da mu nisi pomagala, ker si poskušala. Naslednji korak je njegov, ti pa pusti času čas. Če je otrok dovolj velik, mu poskušaj razložiti, zakaj je situacija trenutno takšna kot je. Najbrž bo razumel.
Želim ti vse dobro in veliko poguma v prihajajočih dneh. Misli nase in na otroka!

Kot so že pred menoj povedali, so alkoholiki največji manipulatorji. Prav nič njim ni odveč: pretakati krokodilje solze, odigrati srce parajoče prizore o svoji nesreči, obljubljati (s figo v žepu), zahtevati, očitati, groziti in obtoževati.

Zadnjič so mi povedali, da moj nekdanji sošolec, ki je bil hud alkoholik, ne pije več. Menda mu je lepega dne kliknilo v glavi (dotlej ni poslušal nikogar), poklical je kolega, naj ga odpelje na zdravljenje in sta šla. Ozdravljen je. Bistveno je, da je sam prišel do spoznanja, da to mora storiti, enostavno zato, ker mora.

Vidiš, pri tvojemu možu pa se mi ne zdi vse čisto. Enkrat je že bil na zdravljenju, tudi ti si sodelovala in mu pomagala, pa se mu ni dalo zdržati, pa se mu ni dalo resnično spremeniti življenja. Ne zate in ne za otroka.

Zdaj si ga vrgla ven. In je šel takoj na zdravljenje. Zakaj? Ali resnično razume, kaj mora storiti? Ali si resnično želi prenehati piti? Ali pa je vse skupaj spet samo še ena manipulacija.

Čisto možno, da gre spet samo še za eno manipulacijo, da bi ga spet sprejela nazaj. Zato kar naprej telefonari sinu in obljublja gradove v oblakih, ter obremenjuje otroško dušo, ki si gotovo želi treznega očka. Tako si ustvarja zaveznika, ki se bo postavljal zanj proti tebi.

Če mu je resnično do tega, da bi ozdravel, potem naj svojo energijo vloži v zdravljenje, ne pa v to, da mrcvari otroka. Glede na to, da je zapravil že kar nekaj priložnosti, se jaz ne bi pretirano sekirala zanj. Če ima resnično željo in voljo, potem bo zmogel. Če samo manipulira, bo prenehal, ko bo ugotovil, da te na ta način ne bo mogel pretentati.

Četudi bo ozdravel, ga jaz ne bi kar takoj nazaj domov jemala. Naj prej dokaže, da je sposoben trezen tudi ostati. Slednje je namreč težje, kot pa samo zdravljenje.

Rekla bi mu tudi, naj ne kliče otroka kar naprej in obljublja, saj če tega ne bo izpolnil, bo otrok hudo razočaran in bo trpel.

Sem prebrala odgovore, ki si jih dobila, mislim, da si dobila zelo dobre izpovedi ljudi s podobnimi izkušnjami.
Mislim, da je najbolje počakati. Kam se pa mudi? Nikamor.
Ti pa polagam na srce, naredi nekaj zase. Jaz kot hčerka alkoholika sem dvakrat izbirala partnerja, ki sta se več ali manj hudo spogledovala z alkoholom. To mi je dalo misliti, da so mi taki tipi blizu, zaradi svojih ran. Sklepam, da jih imaš tudi ti. Ukvarjaj se s seboj, predlagam in toplo priporočam al-anon. Bolezen alkoholizma je družinska, to že veš. Morda se pa ne zavedaš kako alkoholizem spremenio tudi svojce. Morda ne veš, zakaj si kdaj vzkipljiva, nepredvidljiva, ne ravno samozavestna in še in še. Srečno pri odločitvi zase.

Veliko je bilo komentiranega. Eno je pa dejstvo, in sicer vedno hočemo spreminjati svojce, partnerje, otroke, samo sami sebe ne, ker se ne vidimo, oz. mislimo, da smo idealni. Vsaj v veliki večini primerov iz alkoholnih pa tudi drugače motenih družin je tako.
Tudi v mojem primeru je bilo tako, vse dokler nisem prišla v skupnost Al-anon, kjer želim in hočem spreminjati samo in edino SEBE, želim ozdraveti JAZ (ozdraviti svoja čustva in čutenje, ki je postalo izkrivljeno v alkoholni družini) – prioritetno!!!
Posledično pa se počasi, po kapljicah spreminjajo tudi situacije, ljudje iz moje okolice. To je težko razumeti, to je enostavno treba POIZKUSITI, saj vse v nas govori in kliče po lastni spremembi, le prisluhniti je treba temu klicu in mu slediti.
Tako kot je bilo že rečeno: PUSTITI drugim (partnerju, možu, ženi,…)svoje življenje in ŽIVETI svojega lastnega!
Priznam, da tega brez programa Al-anon tudi sama ne bi zmogla. Tu je toliko opogumljanja, ljubezni, zaupanja, da vse ostalo odide.
Želim ti iz vsega srca to svobodo! Pogumno!!!

P.S: Edino s tem boš rešila tudi (vajinega) otroka.

Tri dni po tistem, ko si se odločila, da ne boš več njegova negovalka, si je uspel poiskati strokovno pomoč. Kar kaže, da je zelo organizirana in inteligentna persona, ki zna prekleto dobro poskrbeti zase. Ne vem, če to verjameš. Kot praviš ima za sabo zgodovino neodgovornega obnašanja. Seveda jo ima, če si mu vedno stala ob strani in mu to omogočala. Enkrat z lavorjem, drugič z denarjem …in se pri tem verjetno počutila kot mati Tereza. Če si brihten še ne pomeni, da imaš visok standard glede morale in etike. Kvečjemu znaš bolj kvalitetno manipulirat. In prmejduš, ati to obvlada u piko.

Ne, ta človek ne potrebuje tvoje pomoči. Je nikdar ni. Btw, le zakaj misliš, da jo (je) ? Poznam pa nekoga, ki jo potrebuje. To je tvoj sin. Ki mu fotr sadi cvetke o svojem “big come back”. In ti ne storiš nič, da bi to računanje brez krčmarja ustavila?

Samo od tebe je odvisno, kakšen model ženske mu boš predstavljala. In točno tako si bo našel tudi sam. Svojo Tammy Wynette, ki mu bo pela Stand by your man, medtem ko se bo on obnašal kot njegov stari. Je to to?

Samo na to imaš vpliv in na nič drugega. Na to, kakšno življenje bo imel tvoj sin. Sin ti ne more očitati, zakaj nisi pomagala atiju, ker je odgovor že jasen. Ker nisi usposobljena za zdravljenje odvisnosti. Ker si bila njegova žena in ne terapevtka. In tudi če bi bila terapevtka, ne moreš zdraviti nekoga, s katerim imaš intimen odnos, ker nimaš kritične distance. To je proti vsem pravilom stroke. Kaj pa tega te ni strah, da te bo sin enkrat vprašal, zakaj nisi pomagala sebi? Kje je pa tvoje življenje?

Pa še nekaj, če tvoj ex ni ravno psiho, bo imel stike s svojim sinom, a ne? Se pravi, da bo svoj starševski odnos nadaljeval ne glede na to, da je partnerstva konec. Mimogrede, o svojem partnerskem odnosu ne moreš razpravljati z odraščajočim otrokom. Jaz bi tvojemu sinku na tvojem mestu povedala, naj ga nič ne skrbi, ker boš poskrbela zase in za njega. To potrebuje. Zagotovilo, da je varen in da je odnos s tvojim ex. tvoj problem, ne pa njegov. V čem pa je res še tvoj problem? Si ptica, ki je bila predolgo ujeta in zdaj pogreša kletko? Ga pogrešaš? Ga potrebuješ? Ga ljubiš? Te je strah? Nariši si preprosto razpredelnico in si nariši njegove pluse in minuse. Prav tako si nariši česa te je strah na svobodi. Samote? Zapuščenosti? … Samo nikar ne laži sama sebi, da si lahko kakšen faktor v njegovi ozdravitvi. Če že misliš da si, lahko rečem samo to, da si odvečna/nepotrebna spremenljivka v funkciji 🙂 Enačbo se da rešiti brez tebe. Ozdravitev = njegov cilj + njegova volja + strokovna pomoč.

Mala piška, hvala ti za tole.