Najdi forum

biti mama – kakšen občutek je to

Kot pove že naslov – kakšen občutek je biti mama?

Sama še nisem postala mamica, si pa nekoč želim.

Ali vam je bilo kdaj žal, da se niste za materinstvo odločili že prej?

Razmišljam na temelju tega, da danes marsikdo reče, da še ne bi rad imel otrok, ker bi še rad užival, ker bi še rad potoval, ker bi še…

Čudovit, neponovljiv in nekaj, za kar bi zelo obžalovala, če ne bi doživela, pa prej nisem bila materinski tip. Ampak to pa ne pomeni, da ni kdaj tudi za crknit težko, da bi kdaj tako ljubljene otročke najraje za vsaj pet minut odtsranil iz vidnega polja, še posebej, ko so noči neprespane, ko bolijo šivi po porodu, ko se s partnerjem ne razumeta, ker še ne znata živeti družine, ko moliš v bolnici za življenje svojega otroka, ko … Ja, prečudovito je, ampak tega ne vzeti dobesedno, kot da je življenje po prvem porodu en sam čudovit neprekinjen dan.

Nikoli. Prvega otroka sem imela zelo pozno, in prav nič prepozno – zame. Če bi ga imela prej, bi sicer zmogla, pa vendar bi vedno imela občutek, da sebi nisem dala tistega, kar sem potrebovala. Ampak to govorim zase, nekatere nimajo takih potreb in jim je super biti mlada mama, pa imajo tudi povsem prav – tu ni pravila. Je pa res, da prav predoglo odlašati ni dobro.

Hmmm, to je tako drugače od ženske do ženske.
Vsaka po svoje doživlja nosečnost in rojstvo otroka. Tudi želje so si precej različne. Razlogi zakaj imajo/mo otroke pa so tudi različni.

Jaz bom povedala zase.

Otroka sem si želela ves čas, ko sem vedela, da sem ženska, kaj je moje poslanstvo…Seveda, ko bom imela za to enkrat vsaj približno izpolnjene pogoje in bom dovolj stara.

Če bi bilo po moje bi prvega imela tam okoli 22 leta, pa sem bila 10 let v zvezi kjer ni bilo otroka. Danes vem, da si ga moj prejšnji partner enostavno ni želel, le da je to resnico prikrival na lep način leta.

Ko sem pri 30+ prvič potala mama ( z zdajšnjim možem jih imava 3 ) sem bila zelo preprosto rečeno SREČNA, IZPOLNJENA.

Moj poročni dan je bil sanjski, a vedno rečem, da bi ob vprašanju: “Kaj je bilo v življenju za vas najlepše, kateri dan najsrečnejši?” kot iz topa odgovorila: “Rojsvo mojih otrok”

Veselila sem se vsakega poroda posebaj in vse te trenutke res intenzivno doživljala. Brez bolečine, le z ogromnim optimizmom in pozitivno energijo in na koncu neizmerno srečo.

Še danes sem sicer stroga mama, ki svojim otrokom postavljam meje, a istočasno z njimi delim vse trenutke žalosti, jeze, sreče,…
Vsi trije so ljubljeni in mene ta občutek materinstva enostavno izpopolnjuje in mi daje enrgijo za vse nove izive v življenju.
Občutki so brez dvoma lepi. Vsaj zame. ;O))

Ni pa pri vseh tako.

Lp

nova
Uredništvo priporoča

jaz pa sem imela ta pravo pri nepolnih 21, drugo pri 23 in za vse na svetu ne bi imela zdaj pri 36 še enkrat dojenčka. :))) razlog je pa ta, da imam zdaj doma dve najstnici in ko to zaključim … bi rada imela mal mira in česa zase. :))

resno. imela sem ju kmalu, zrasli sta ne vem kdaj in mi je vseskozi to, da smo starostno blizu, super. če bi spet bila na tem bi ju spet imela tako kmalu. tudi hčerama govorim, da naj imata otroke kmalu.

Ko sem postala mati, sem prvič začutila tisto brezpogojno ljubezen, ki ti jo je sposoben dajati samo otrok. Ko je eno malo bitjece odvisno le od tebe, ko temu bitju dejansko pomeniš vse na svetu in tudi ti se mu razdajaš z vsem svojih bitjem. Ni lepšega kot ko se zjutraj mala štručka pripleza do tebe, te lopne po čelu in ko odpreš oči se zazreš v par veliiiikih nasmejanih oči in dvoje nežnih ročic te stisne in tudi če ne zna govoriti, kar čutiš kako ti pravi: “Mami, rad te imam!”

Jaz imam doma tri fante, ki mi polepšajo še tako turoben dan. In resnično si ne predstavljam več življenja brez njih in ne vem kako sem lahko živela prej brez njih. :)) Ko skočijo vsi trije name in me objemajo vsak s svoje strani … ko sem vsa slinasta od poljubčkov … ko mi ta starejši kar tako med igro reče: “Mami, rad te imam!” … ko smo zvečer vseh pet na ta veliki postelji in skačemo en čez drugega … ko se režimo en čez drugega, ko gledamo norčije ta malih dveh … in še in še in še bi lahko naštevala stvari, ki jih ne bi nikoli doživela, če ne bi imela otrok.

Saj ne rečem, da tu pa tam paše tudi malo odklopit in bit sam s partnerjem in moram reči, da si z mojem vzameva te trenutke tudi zase. Vendar nama je zadosti tistih nekaj uric, potem pa že oba hitiva domov. Ker sedaj smo družina in sva sama čisto izgubljena. 🙂

Prvega sem imela pri 25-ih in mislim, da je bil ravno pravi čas. Toliko, da sem se naužila tudi malo življenja v dvoje in pohajila, žuranja itd. in dovolj mlada, da bom lahko, ko otroci tolk odrastejo da bodo samostojni, še uživam skupaj z možem na kakem potovanju, z motorjem itd. 🙂

Meni je pa to čisto neumno vprašanje.
Le katera ki je že mati bo rekla da to ni najlepši občutek?

Če katera ni hotela imeti otrok – ali jih še vedni nima – ali pa je prekinila nosečnost.

Tako da v vseh naslednjih postih pričakujte same blažene in nepopisno krasne občutke ob BITI MATI.

blaženost: bom jaz pljunila v skledo. mama sem dvema otrokoma, dvema pa ne. dva sem splavila. eto. sem zato slabša mama?

in poznam mame, ki niso srečne, ki nios hotle imet otrok, ki so jih pustile, ki nikoli niso občutile materinskeg nagona …

od ženske se pričakuje, da bo “nora” na otroke, da si jih bo želela. kaj pa očetovski nagon, kaj pa očetovsvo? koliko moških za svoje otroke ne skrbi, živijo mimo njih, jih smatrajo za del ženske/mame, pa nihče ne pljuva o njih. kako naj potem ženska javno nastopi in reče, da njej so pa otrci bljak? 🙂 nikakor.

Mislim, da je otroke bolje imeti mlad, krepko pred tridesetim letom.

Dobro no, o neumnih vprašanjih – tule sprašuje nekdo, ki meni takole:
“Sama še nisem postala mamica, si pa nekoč želim.”
SI ŽELI. Tako da ni prav nič narobe, če taki ženski povemo o blaženosti. Samo da si ne bo napačno predstavljala, da zdaj to pomeni nobenih slabih občutkov, nobene jeze, nobene žalosti, samo in večno neskončno veselje – ker tudi pri najbolj blaženih to spet ni tako.

Se strinjam, a včasih za to enostavno ni pogojev.

Jaz sem postala mati, ko sem jih že imela 30, pa vidim v tem tudi prednosti.
Imam napake, a v splošnem sem vsaj pri najbolj glavnih stvareh dobra mati, ki pa se seveda še vedno uči in si pusti učiti.

Pa še to.

Ni res, da je za vse blažen občutek postati mati.
sama poznam konkretno dve ženski, ki če ju še danes vprašaš nikoli ne bi imeli otroka.
Skrbita sicer za otroke, a kakšne pretirane ljubezni in naklonjenosti še danes ne čutita do svojih otrok.
Za eno je bil pobudnik mož, ki si je nasprotno od nje želel otroka, za drugo pa okolica, vzgoja, ker se pač spodobi, da si pro njenih letih že mama.

Tako da….kakršnokoli posploševanje tu, pri tem vpraćanju ni na mestu.

Lp

Evo se podpišem pod to. Vedno sem si želela biti mama. Edina razlika z avtorico tega posta je, da se imela prvega otroka zgodaj pri 23 letih med študijem, ki sme ga kljub temu dokončala.

Otroci me enostavno osrečujejo, izpolnjujejo moje življenje…bi imela še kakšnega…men je enostavno to kar sedaj živim, najlepši čas mojega življenja

Ko sem prvič vzela v naročje mojo posvojeno štručko, sem se čutila najbolj srečna mami na svetu, tega ne bom nikoli pozabila.

Sem razumski tip.
Moja dva fanta sta se mi rodila po 30tem letu. Prej nisem čutila potrebe jih imeti, imela sem jih ker sva se z možem razumsko odločila, da je čas zanje.
Kemija je pri prvem naredila svoje, me je odneslo imela sem se blaženo. Pri drugem je to že popustilo, ker je bilo ogromno dela z otroci, jaz pa nič izkušenj o vzgoji. In doživljala sem mini krize, krizice, razočaranja.

Fanta sta luštna, rada jih imam. Če jih ni jih pogrešam, ko pa jih imam sem jih pa občasno tudi zelo sita. Bi pa čisto enostavno živela tudi brez otrok.

Če ni otrok je pa treba življenje drugače osmislit, to je bistveno pa ne mislim s tem na kariero in ego. Dobre duše družba vedno rabi, ne rabi jih samo družina.Če pa dobra duša svojo energijo da družini jo kaj malo ostane za skupnost. Torej.

Meni se ta občutek, biti mama, spremija iz dneva v dan. S tem mislim, se krepi, nadgrajuje, zori. Nek tak občutek, ko bi brez trenutka premisleka, v resnici dal vse, življenje, za svojega otroka. Je skupek čiste, brezpogojne ljubezni, sreče, obupa, žalosti, nemoči, odgovornosti. Mešanica čustev, ki z meseci, leti zorijo.

Morda je z mano kaj narobe, a jaz si otrok nisem nikoli želela, bila celo striktno odločena, da jih ne bom imela. pa sem ga spoznala in v trenutku vedela (ne želela, kar vedela), da bom z njim imela otroke. In jih imam, tri (prvo pri 30, drugi dve pri 31). In ko sem rodila prvo, sem bila dolgo časa zelo presenečena, razočarana, ne vem ravno kaj, toda jaz tiste blažene ljubezni do otroka nisem začutila. ja, tisto strahotno in absolutno odgovornost, ja, in pa seveda ljubezen in občutek strahu, da bi se otroku kaj zgodilo, da ga ne bi bilo, le tiste slepe ne, ne kar govorijo druge mame, filmi, knjige. Sem mislila, da je kaj narobe z mano? Moj odnos do punčke se je sam razvijal in sva tisti “stik” dobili malce pozneje, ne pa z rojstvom. Pri dvojčicah je bilo drugače, toda zaradi ogromno dela, nege, skrbi, težav, se mi zdi, da je vse omenjeno kraljevalo skoraj leto dni, ker časa za kaj drugega ni bilo. Zdaj je starejša stara 3 leta, mali dve bosta 2 leti. Ljubezni, kolikor hočeš. In ja, ljubezen med mamo in otrokm je res nekaj posebnega. Kaj šele bo.

..tudi jaz sem mamica 2 malih sončkov,…
občutek; TO JE NEKAJ NAJLEPŠEGA, AMPAK RES, KAR SE MI JE V ŽIVLJENJU ZGODILO…..
Najlepše je ko vidiš na UZ malo pikico, potem ko rodiš in potem ko ti reče mama,…..

LP

se čisto v vsem strinjam z mamiko dveh.

sej ni sam od ženske odvisno, kdaj bo imela otroka… k so ene rade pametne, kdaj, pa pr kerih letih je najboljše in kdaj ne. en izmed ornk faktorjev je valda, S KOM imaš otroka. a zdej k sem pa že stara tokintok, bom se bom pa kr oplodila z enim al pa nekom, k sem slučajno z njim (tud če ni optimalen), glavno da imam otroka. pol pa jokcat na MON čez par let, kako noče na morje z družino, na primer…

Ooo aj lajk ju sooou mač 🙂 Kako znate ene vedno videti bistvo :-)))))) Itak da smo tle samo ene babure, ki so pri x letih rekle evo je cajt in šle v akcijo :-))))

V akcijo pa samo zato, ker ste na referendumu za oploditev samskih žensk večinoma glasovali pač proti, pa se ga ni dalo dobit po drugačni poti kot s tipom.

Ja, take smo, kaj češ.

… čedalje bolj se mi potrjuje tisto, da pa res čist vsak sklepa po sebi … ajejej.

Jaz ne vem ali sem jaz res tako čudna ali kaj je narobe z mano?

Imam res prekrasnega 5 letnega sinka, ampak, da bi rekla, da je nosečnost lepa, kaj šele porod – ma ne vem, bi morala bit res usekana.
Nosečnost je bila brez problema in rodila sem v 5h minutah po tem ko so mi dali umetne popadke. Ampak, če je velik trebuh, lulanje non stop, utrujenost…kaj lepega, naj me kar ne vem kaj udari!?
Ja pa porod res ni nekaj prijetnega no? Klistir (mislim halooo), ma saj ne vem kaj je tu lepega?
Ja pa potem dojenje, pa kri iz prsi, pa groza na misel, kdaj bo otrok hotel zopet jesti – zaradi strašnih bolečin mislim, smo ga pač hranili po flaški, pa je čisto zdarav.

Res bi imela še enega otroka, samo nosečnost in odrekanje in rodit???
Razmišljam o posvojitvi in to čisto resno, no je pa res, da se mi zdi posvojitev in dati dom nekemu ubogemu otročku res nekaj plemenitega.

Ne me takoj spljuvat, ampak ali je vam vse to res tako lepo?
– trebuh
– lulanje
– da ne omenjam še slabosti (jaz namreč nisem niti enkrat bruhala, si ne predstavljam)
– nespanje kot se spodobi
– klistir
– šivanje
– takoj, še ko si zmatrana kot da ne rečem kaj dobiš otroka, pa ga podoji in imej, ko bi najraje kar umrla od utrujenosti in izmučenosti, kaj šele za nekoga skrbela?
– pa še in še

Ja jaz ne vem, to meni ni lepo in pika! No pa ne da zato nebi imela otroka, samo ni mi lepo!

Zelo res kar so napisale predhodnice. Če nisi mama ne moreš tega nikoli čutiti da bi se dalo opisati. In pa po drugi strani realno in iskreno tudi vsaj za mene zelo naporno. Tako utrujena kot sem zadnje čase – sem mama 17 mesečnemu fantu, hodim v službo – vsak dan vožnje 120 kilometrov in kar odgovorno delo, da ti ne znam povedati. Življenje se nama je kar zelo spremenilo, vendar ti tega velikokrat ne povedo.:):) Je pa to vse del nomale ko imaš otroka. Vsaj jaz tako gledam na to. Se prilagajamo in sva s partnerjem kar dobro usklajena in strpna eden do drugega. Ker ko je enkrat otrok egoizma in gledanja na sebe ni več.

Bi bila mama prej, pa postopek zanositve ravno ni bil idealen. Vsega skup trajalo kake 4 leta. Če bi bilo vse Ok, bi imela otroka pred 30. letom starosti.

Je pa nepopisno ko ti otrok izkazuje ljubezen, ko vidiš da ti vrača in je tvoja porabljena energija in odrekanje v tem malem bitju. In seveda otroški nasmeh in pogled nekaj najlepšega.

New Report

Close