Najdi forum

noseča pri 43

Pozdravljeni!
Po eni strani sreča, po drugi strah – to je tisto, kar me spremlja zadnje dni, odkar se je izkazalo, da bom – če Bog da – četrtič mama, ko bom imela skoraj 44 let…
Prvega otroka sem imela pri 22 letih, fantka. Porod je bil kar težak, trajal je 23 ur, ker je bil plod z zadnjično vstavo (rodil se je z ritko naprej) a je po prerezu presredka in kisikovi maski šlo vse normalno do konca. Po 20 mesecih sem rodila drugega otroka, deklico. Porod je bil tokrta čisto normalen. Potem, po 6 letih, sva z možem dobila še drugega fantka – na kancu sicer z umetnimi popadki, sicer OK. No in sedaj – po 13 letih – je tes zopez pokazal +!!! Sedaj sem v 2. mesecu,čez teden dni imam prvi obisk pri ginekologu…
Povejte mi, ali ima kdo med vami izkušnje s tako pozno nosečnostjo? Bojim se, če bo vse v redu, glede na možnosti prirojenih napak ploda, svojega zdravja, socioloških pogledov na pozno rojevanje… Nenazadnje me je strah spontanega splava, sem pa tudi sicer proti splavu in ga odklanjam kot opcijo.
kako naj živim, kaj mi svetujete, kaj je pomembno in potrebno, da bo vse OK??? Morda pišem zgolj zato, ker rabim spodbudo….

čestitke in srečno do konca,nič se ne ozirat na kolico,važno je da ste vi veseli novega člana.

[url=http://lilypie.com][img]http://b1.lilypie.com/9jZhp2/.png[/img][/url]

samo čestitke!!! naj te nič ne skrbi. otrok bo očitno ljubljen in to je najbolj pomembno…

ajda

nova
Uredništvo priporoča

Dobro jutro makec.To da si zanosila pri 43 ni nič nenormalnega.Kvečjemu lepo presenečenje.Moja teta je z drugim otrokom zanosila pri 40ih s tretjim pri 42ih in s četrto pri 44ih.Pa je bilo vse ok vsi so lepi in zdravi otročki.Jaz sem bila dolga leta stalna stranka na GKL in nam ni uspelo zanositi.Res je da je mož imel probleme.Sedaj imam novega partnerja in sva seveda delala na bejbiki pa je kar ni bilo.Ko je pa minilo leto dni po ločitvi sem pa takoj naravno zanosila.Mislim da me je nekaj čuvalo ker če bi zanosila prej bi imela opravke z bivšim možem ker je pač zakon določen kdaj sme ženska po ločitvi zanositi.Danes imam 37 let in sem najsrečnejša bodoča mamica.Me sploh ne skrbi ker nisem najmlajša.Sem za to da po rojstvu prvega otroka zanosim še enkrat.Očitno nam je namenjeno da smo mamice ne glede na leta.Moj je danes star 7 tednov in počutim se krasno le “joškice”me bolijo.Ti se lepo čuvaj in grej svojo četrto pikico.
Lep pozdravček od m baby

Prisrčna hvala dekleta! Res upam, da bo tako kot pravite… M Baby- me pa zanima, kako je sedaj s tvojo teto- ali je imela kasneje kaj težav zaradi razlike v letih…. npr. so jo kaj čudno gledali ko je npr. šla v šolo na govorilne ure in so bile vse ostale mamice pol mlajše…? kakšne občutke je imela glede “sprejetosti” in kako se je z njimi spopadla?

ČESTITAM:)))
poznam dve punci čez 40, ki sta zanosili in imasta zdrave otroke…:)))
sta pa šle obe delat biopsija horionskih resic, da sta potem bile mirne…

Ah kje pa. Nobenih težav.Res je opravila vse preiskave in vse nosečnosti so potekale popolnoma normalno.Danes je zadnja punčka stara 3leta mamica pa 47.Vsi okoli nje so predvsem veseli in navdušeni nikakor pa ne začudeni da ima v teh letih tako majhne otroke.Hvala bogu da je tako,sicer je pa odločitev kdaj bomo imeli otroke čisto lastna odločitev.Če se pa ljudje temu čudijo je pa to njihov problem.
Pozdrav od m baby

najprej čestitke za četrtega otroka. upam, da se ti bo vse izteklo dobro.

ne morem pa skrivat presenečenja nad vašim razmišljanjem. ne razumem zakaj se pari ne zaščitite ustrezno, če ne veste, kaj in kako bo, če pride nosečnost. pa tudi če je bila nosečnost načrtovana, se čudim vprašanjem “kako so sprejeli mamico na govorilnih, kako se je počutila, ker so bile druge pol mlajše ipd”. a vi nase to mislite? kaj pa vaši otroci? občutki sprejetosti, če greš v tako stvar, so po moje zadnja stvar, ki te naj sekira.

sicer govorim iz primera. imam bližnjo osebo, ki je rodila pri 42 letih. njen otrok ima danes 16 let in to kar se pri njih dogaja – je…hudo. Ja, hudo. KO puberteta trči ob menopavzo imaš kaj videt. tudi ona je bila ena tistih, ki je bila prepričana, da bo to zmogla, ker je vitalna, energična in pozitivna ženska. NO, v resnici je šlo nekaj prvih let, ko je otrok vstopil nekako v 5. razred pa se je začelo in zdaj je zadnja 4 leta en problem na drugega. Izostajata, ona v službi, on v šoli, zaradi problemov, ki se jima kopičijo. Ona je na antidepresivih, on pri psihologih. Seveda, nekaj tega je stvar karakterja posameznika, vendar mislim, da je v veliki meri pripomogla ravno njena starost in čedalje večja utrujenost, pešanje, nezmožnost fizičnega ukvarjanja z otrokom. Pa edinec je! NO, saj, zdaj boste pa rekli, da ima avtorica teme še 3 druge otroke. Vse lepo in prav, vendar obesiti odgovornost nanje pa tudi ni v redu.

če česa ne nameravam, potem nikakor ne nameravam prenesti odgovornosti za najmlajše dete na ostale -starejše otroke! Otroci so stvar in odgovornost staršev in ne bratov in sester – o tem ni dileme. Kar se tiče skrbi za kasneje – bolj gre za zanimanje kot pa skrb… to pa menda ni prepovedano. Kljub temu, da mi materinstvo ni novo, so mi pa novi njegovi okoljski dejavniki v teh letih- zato vprašujem. Se pa strinjam s tabo “kdo bo koga”, da je to zadnja stvar, na katero velja pomisliti… Morda o takih stvareh razmišljam zato, ker me je strah razmišljati o tistih najbolj pomembnih – ali bom lahko obdržala in donosila zdravega otroka pri teh letih. Potem – če bo vse OK, pa sem skoraj prepričana da bo šlo. Dela in odrekanj sem navajena, že od malih nog. In glede na to, da nisem bila scrkljana edinka ampak prej “izkoriščan” otrok kar se dela in čustev tiče, sem si od nekdaj želela več otrok. tako tudi tale četrti ni bil povsem nenačrtovan, pač pa mogoče zgolj “taželjen z rezervo”… nekako v stilu: čeprav si ga želim, verjetno itak ne bo “ratalo” in morda je tako bolje, ker imam nenazadnje že 43 let… No, pa je ratalo… To je to.

najprej čestitke za četrtega otroka. upam, da se ti bo vse izteklo dobro.

ne morem pa skrivat presenečenja nad vašim razmišljanjem. ne razumem zakaj se pari ne zaščitite ustrezno, če ne veste, kaj in kako bo, če pride nosečnost. pa tudi če je bila nosečnost načrtovana, se čudim vprašanjem “kako so sprejeli mamico na govorilnih, kako se je počutila, ker so bile druge pol mlajše ipd”. a vi nase to mislite? kaj pa vaši otroci? občutki sprejetosti, če greš v tako stvar, so po moje zadnja stvar, ki te naj sekira.

sicer govorim iz primera. imam bližnjo osebo, ki je rodila pri 42 letih. njen otrok ima danes 16 let in to kar se pri njih dogaja – je…hudo. Ja, hudo. KO puberteta trči ob menopavzo imaš kaj videt. tudi ona je bila ena tistih, ki je bila prepričana, da bo to zmogla, ker je vitalna, energična in pozitivna ženska. NO, v resnici je šlo nekaj prvih let, ko je otrok vstopil nekako v 5. razred pa se je začelo in zdaj je zadnja 4 leta en problem na drugega. Izostajata, ona v službi, on v šoli, zaradi problemov, ki se jima kopičijo. Ona je na antidepresivih, on pri psihologih. Seveda, nekaj tega je stvar karakterja posameznika, vendar mislim, da je v veliki meri pripomogla ravno njena starost in čedalje večja utrujenost, pešanje, nezmožnost fizičnega ukvarjanja z otrokom. Pa edinec je! NO, saj, zdaj boste pa rekli, da ima avtorica teme še 3 druge otroke. Vse lepo in prav, vendar obesiti odgovornost nanje pa tudi ni v redu.[/quote]

joj, tako razmišljanje pa je, oprostite, najmanj neumno, če ne že primitivno. vsi vemo, da take primere lahko najdemo kjerkoli in da starost staršev pri tem nikakor ni pomembna. sama delm v šolstvu in vam moram sporočiti dejsva (ne razmišljanje ali en primer iz soseščine). podobne težave, kot jih opisujete opažamo v večini pri mlajših starših. to pripisujemo dejstvu, da so ti starši na začetku kariere in cele dneve v službah. otroci pa najprej v podaljšanem bivanju, kasneje pa sami ali pri starih starših. lahko še pripomnim, da tudi če so skupaj popoldan, jih videvamo po nakupovalnih centrih ali na kavicah s prijateljicami. starejše starše redko.
če komentiram pa vaš odgovor avtorici se mi zdi pa zelo dvolično, da ji v prvem stavku čestitate v nadaljevanju pa stresate gnev nd vsemi njej podobnimi. zato si dovolim tudi jaz zapisati, da morate biti zelo razočarani in ali brez otorok ali pa ste jih imeli prehitro in vam je sedaj žal. tudi, če ne, se lahko v bodoče takih komentarjev vzdržite.
vi, draga makec, pa kar pogumno. učiteljice z veseljem pričakujemo zadovoljne otroke in njihove starše, ne glede na starost.

oh, hvala vam “dvolično”! To rabim! Upam, če sem nakako prebrodila 2 puberteti in se sedaj spopadam s tretjo (najmlajši ima 13 let), da mi bo uspelo preživeti še četrto- čeprav bom “v letih”… Je pa res, da sem se naučila, da je za starša in za otroke najbolje – čim manj komplicirati, naučiti se slediti naravnim zakonitostim in pustiti živeti… varno, z omejitvami – a še vseeno dovolj svobodno, da se da dihat… Včasih sicer slišim očitke, da preveč pustim – ampak sama sem imale res “špartansko” vzgojo in je svojim otrokom zato nisem privošćila enake… zaenkrat ni nihče zabredel na kriva pota: najstarejša dva študirata, eden je tudi že zaposlen kot športnik evropskega razreda… najmlajši – hja, je pa v puberteti. Res je, da od njih nimam ravno velike pomoči (kar se gospodinjstva tiče), vendar mi več pomeni to, da se imamo radi in da vlada toplina namesto “laboratorija”. Sem ap tudi resno razmišljala, da bi po četrtem vsaj nekaj časa ostala kar doma…. le finančno ne vem, kako se bi to izšlo, ko je že sedaj z dvema plačama “glih za glih”… Kaj menite?

Draga makec, oglašam se kot sotrpinka. Plusek sem odkrila točno en dan po 43. rojstnem dnevu. Bil je zaželjen, čeprav ne več pričakovan, predvsem zaradi nekaj slabih izkušenj (lani splav v 18. tednu…). Pa nočem strašit – tokrat sem v 25. tednu in se počutim čisto v redu, še vedno hodim v službo… Šla sem na horionsko biopsijo, predvsem zaradi kromosomskih motenj v prejšnji nosečnosti in sedaj pomirjena čakam na dan D!
Kar se tiče starejših otrok – tole bo naše 5. dete, starejše imajo 19, 13, 11 in 6 let – vse so navdušene, me opozarjajo, da ne smem dvigovati itd, pomagajo v gospodinjstvu (in to NI izkoriščanje otrok, “kdobokoga”!), torej sem tudi psihično čisto OK. Tudi skrbi okoli tega, ali bom zmogla ali ne, si ne delam, po moje bo že šlo. Verjetno ne čisto brez težav, a kje pa gre brez težav? Iz težav pridemo modrejši in izkušenejši, stežka nas spet kaj preseneti.
Pa malo za hec: znanec mi je v šali rekel, da to, da sem noseča v teh letih še ni tako nenavadno, bolj se čudi, da pri teh letih sploh še delamo “tisto”…;-)
Makec, lepo in brezskrbno nosečnost ti želim!

najprej čestitke za četrtega otroka. upam, da se ti bo vse izteklo dobro.

ne morem pa skrivat presenečenja nad vašim razmišljanjem. ne razumem zakaj se pari ne zaščitite ustrezno, če ne veste, kaj in kako bo, če pride nosečnost. pa tudi če je bila nosečnost načrtovana, se čudim vprašanjem “kako so sprejeli mamico na govorilnih, kako se je počutila, ker so bile druge pol mlajše ipd”. a vi nase to mislite? kaj pa vaši otroci? občutki sprejetosti, če greš v tako stvar, so po moje zadnja stvar, ki te naj sekira.

sicer govorim iz primera. imam bližnjo osebo, ki je rodila pri 42 letih. njen otrok ima danes 16 let in to kar se pri njih dogaja – je…hudo. Ja, hudo. KO puberteta trči ob menopavzo imaš kaj videt. tudi ona je bila ena tistih, ki je bila prepričana, da bo to zmogla, ker je vitalna, energična in pozitivna ženska. NO, v resnici je šlo nekaj prvih let, ko je otrok vstopil nekako v 5. razred pa se je začelo in zdaj je zadnja 4 leta en problem na drugega. Izostajata, ona v službi, on v šoli, zaradi problemov, ki se jima kopičijo. Ona je na antidepresivih, on pri psihologih. Seveda, nekaj tega je stvar karakterja posameznika, vendar mislim, da je v veliki meri pripomogla ravno njena starost in čedalje večja utrujenost, pešanje, nezmožnost fizičnega ukvarjanja z otrokom. Pa edinec je! NO, saj, zdaj boste pa rekli, da ima avtorica teme še 3 druge otroke. Vse lepo in prav, vendar obesiti odgovornost nanje pa tudi ni v redu.[/quote]

joj, tako razmišljanje pa je, oprostite, najmanj neumno, če ne že primitivno. vsi vemo, da take primere lahko najdemo kjerkoli in da starost staršev pri tem nikakor ni pomembna. sama delm v šolstvu in vam moram sporočiti dejsva (ne razmišljanje ali en primer iz soseščine). podobne težave, kot jih opisujete opažamo v večini pri mlajših starših. to pripisujemo dejstvu, da so ti starši na začetku kariere in cele dneve v službah. otroci pa najprej v podaljšanem bivanju, kasneje pa sami ali pri starih starših. lahko še pripomnim, da tudi če so skupaj popoldan, jih videvamo po nakupovalnih centrih ali na kavicah s prijateljicami. starejše starše redko.
če komentiram pa vaš odgovor avtorici se mi zdi pa zelo dvolično, da ji v prvem stavku čestitate v nadaljevanju pa stresate gnev nd vsemi njej podobnimi. zato si dovolim tudi jaz zapisati, da morate biti zelo razočarani in ali brez otorok ali pa ste jih imeli prehitro in vam je sedaj žal. tudi, če ne, se lahko v bodoče takih komentarjev vzdržite.
vi, draga makec, pa kar pogumno. učiteljice z veseljem pričakujemo zadovoljne otroke in njihove starše, ne glede na starost.[/quote]

gnev??? gnev, da stresam?
ma ti nisi normalna, oprosti!

glej, dala sem primer, ki ga vidim vsaki dan! in ni lahko! in enako kot makec je ta ženska zatrjevala kaj vse je počela in česa vsega je vajena, na koncu pa je nasrkal njen sin!

sicer pa se ne mislim vtikat v nikogar, povedala sem primer in če sem ga povedala, ne pomeni da gospe ne želim, da bi donosila zdravega otroka!!!! če se je odločila zanj, samo srečno.

da pa sem ji to povedala in če ti to sklepaš kot primitivno, potem moraš tudi ti malo odrast v glavi. upam, da ne boš učila mojih otrok (ja, imam dva in ne, ne delam kariere).

če še ne veš, iz praktičnih primerov in napak drugih ljudi se je moč nečesa naučiti. in to velja za gospo makec. nisem žleht in zaradi mene naj se ji rodijo makar dvojčki in še eni čez pet let, to ni moja stvar.

je prosila za mnenja, dobila jih je. v tem ni nič primitivnega.

AndrejaM – lani parviš, da si imela splav v 18 tednu… kaj je rekel G – kaj je bilo krivo? ravno zaradi strahu, da kaj ne bo ok in da je še prezgodaj, z možem nisva -noti otrokom – še nič povedala… šele 6. teden je in… Do kdaj meniš, da je smiselno počakati, da se pove… kje je tista meja? kdaj sta vidva povedala? Ali imaš ša kak nasvet, kako naj se “obvarujem”, da bo vse OK? Ti še hodiš v službo- do kdaj misliš boš še? sama imam kar naporno- sicer umsko, a stresno -delo. vsatjam 4.40, uro vožnje, ob 6h sem navadno že v službi, pa do 15h ali tudi 17h – odvosno od dela. Potem zopet 1 uro domov, doma pa kuhanje, pospravljanje…. saj veš kako to gre… No ta ritem me v tem stanju malo skrbi, še bolj pa potem, če donosim…. zato sem razmišljala, da bi skrajšala delovnik ali kar nekaj časa ostala doma…. Kako pa nameraveš stavri speljati ti?

najprej čestitke za četrtega otroka. upam, da se ti bo vse izteklo dobro.

ne morem pa skrivat presenečenja nad vašim razmišljanjem. ne razumem zakaj se pari ne zaščitite ustrezno, če ne veste, kaj in kako bo, če pride nosečnost. pa tudi če je bila nosečnost načrtovana, se čudim vprašanjem “kako so sprejeli mamico na govorilnih, kako se je počutila, ker so bile druge pol mlajše ipd”. a vi nase to mislite? kaj pa vaši otroci? občutki sprejetosti, če greš v tako stvar, so po moje zadnja stvar, ki te naj sekira.

sicer govorim iz primera. imam bližnjo osebo, ki je rodila pri 42 letih. njen otrok ima danes 16 let in to kar se pri njih dogaja – je…hudo. Ja, hudo. KO puberteta trči ob menopavzo imaš kaj videt. tudi ona je bila ena tistih, ki je bila prepričana, da bo to zmogla, ker je vitalna, energična in pozitivna ženska. NO, v resnici je šlo nekaj prvih let, ko je otrok vstopil nekako v 5. razred pa se je začelo in zdaj je zadnja 4 leta en problem na drugega. Izostajata, ona v službi, on v šoli, zaradi problemov, ki se jima kopičijo. Ona je na antidepresivih, on pri psihologih. Seveda, nekaj tega je stvar karakterja posameznika, vendar mislim, da je v veliki meri pripomogla ravno njena starost in čedalje večja utrujenost, pešanje, nezmožnost fizičnega ukvarjanja z otrokom. Pa edinec je! NO, saj, zdaj boste pa rekli, da ima avtorica teme še 3 druge otroke. Vse lepo in prav, vendar obesiti odgovornost nanje pa tudi ni v redu.[/quote]

joj, tako razmišljanje pa je, oprostite, najmanj neumno, če ne že primitivno. vsi vemo, da take primere lahko najdemo kjerkoli in da starost staršev pri tem nikakor ni pomembna. sama delm v šolstvu in vam moram sporočiti dejsva (ne razmišljanje ali en primer iz soseščine). podobne težave, kot jih opisujete opažamo v večini pri mlajših starših. to pripisujemo dejstvu, da so ti starši na začetku kariere in cele dneve v službah. otroci pa najprej v podaljšanem bivanju, kasneje pa sami ali pri starih starših. lahko še pripomnim, da tudi če so skupaj popoldan, jih videvamo po nakupovalnih centrih ali na kavicah s prijateljicami. starejše starše redko.
če komentiram pa vaš odgovor avtorici se mi zdi pa zelo dvolično, da ji v prvem stavku čestitate v nadaljevanju pa stresate gnev nd vsemi njej podobnimi. zato si dovolim tudi jaz zapisati, da morate biti zelo razočarani in ali brez otorok ali pa ste jih imeli prehitro in vam je sedaj žal. tudi, če ne, se lahko v bodoče takih komentarjev vzdržite.
vi, draga makec, pa kar pogumno. učiteljice z veseljem pričakujemo zadovoljne otroke in njihove starše, ne glede na starost.[/quote]

no, če si zdaj prebereš zadnji post od bodoče mamice makec, si dobila tudi odgovor na vašo šolsko domnevo – videvate mlajše starše okoli, starejših pa ne – ker nimajo energije za hodit naokoli!!!! kar je po svoje še bolj vprašljivo, ker nimajo energije in volje, pač posadijo otroka pred tv.

stara je 43 let, 6 tednov noseča in razmišlja o tem, da naslednjih 8 mesecev zaradi naporov nečesa ne bo zmogla. zato in samo zato starejših staršev ni naokoli, ker jim po službi zmanjka energije. in ne samo mamicam, poznam tudi take očke in predvsem njim zmanjka. tako je dejstvo.

joj, tako razmišljanje pa je, oprostite, najmanj neumno, če ne že primitivno. vsi vemo, da take primere lahko najdemo kjerkoli in da starost staršev pri tem nikakor ni pomembna. sama delm v šolstvu in vam moram sporočiti dejsva (ne razmišljanje ali en primer iz soseščine). podobne težave, kot jih opisujete opažamo v večini pri mlajših starših. to pripisujemo dejstvu, da so ti starši na začetku kariere in cele dneve v službah. otroci pa najprej v podaljšanem bivanju, kasneje pa sami ali pri starih starših. lahko še pripomnim, da tudi če so skupaj popoldan, jih videvamo po nakupovalnih centrih ali na kavicah s prijateljicami. starejše starše redko.
če komentiram pa vaš odgovor avtorici se mi zdi pa zelo dvolično, da ji v prvem stavku čestitate v nadaljevanju pa stresate gnev nd vsemi njej podobnimi. zato si dovolim tudi jaz zapisati, da morate biti zelo razočarani in ali brez otorok ali pa ste jih imeli prehitro in vam je sedaj žal. tudi, če ne, se lahko v bodoče takih komentarjev vzdržite.
vi, draga makec, pa kar pogumno. učiteljice z veseljem pričakujemo zadovoljne otroke in njihove starše, ne glede na starost.[/quote]

no, če si zdaj prebereš zadnji post od bodoče mamice makec, si dobila tudi odgovor na vašo šolsko domnevo – videvate mlajše starše okoli, starejših pa ne – ker nimajo energije za hodit naokoli!!!! kar je po svoje še bolj vprašljivo, ker nimajo energije in volje, pač posadijo otroka pred tv.

stara je 43 let, 6 tednov noseča in razmišlja o tem, da naslednjih 8 mesecev zaradi naporov nečesa ne bo zmogla. zato in samo zato starejših staršev ni naokoli, ker jim po službi zmanjka energije. in ne samo mamicam, poznam tudi take očke in predvsem njim zmanjka. tako je dejstvo.[/quote]

noseča sem pri 26, pa sem si uredila bolniško celo nosečnost zaradi rizičnosti in naporne službe. pa kakšno vezo ima starost pri stopnji napornosti službe, no?

Drži, napor in starost nimata veze. Velikokrat okoli sebe opažam mlajše ženske (tudi še brez otrok), ki se zdijo popolnoma brez energije, življenja, volje-… že po pol delovnega dne, popoldan doma pa (po njihovih besedah) niso za nobeno rabo več… No,lahko rečem, da ne sodim mednje.
In odgovor za 43-44-45: če pa me popoldan ne bo po kafičih in bifejih, me ne bo zato, ker mi več pomeni druženje z družino kot pa z ostalimi… ne rečem, da prijatelji in služba niso pomembni – a družina ima prioriteto. tudi za mojo moško polovico to velja! In če naju ne bo med frendi, tudi ne pomeni, da bova doma na kavču z vsemi 4 v luft, ker bova zmatrana… Če drugega ne sprehod z družino je altiven čas druženja, pa še baterije si napolniš…

Enavisa – v katerem tednu si in zakah je tvoja nosečnost rizična? Ti je BD ponudil oz. odredil ginekolog ali si ga ti prosila?

prvega in edinega otroka sem rodila pri 41. danes sem stara 54 let in hčerka počasi končuje osnovno šolo. vsa lea je odličnjakinja in odlična športnica. večer pred prazniki sem se udeležila proslave ob koncu šolskega leta. mlajših staršev ni bilo kaj veliko tam, čeprav so nastopali tudi njihovi otroci. zakaj? ne utegnejo, ker so v službah ali se jim, bognedaj, celo ne ljubi?

Bravo meeta! zelo sem vesela lepih in spodbudnih besed! kajne, da vam nikoli v življenju ni bilo žal, da je tako , kot je!? Imate torej zgolj pozitivne izkušnje s poznim rojevanjem in starševstvom…

Ne moreš vedeti zakaj jih ni bilo. Mislim, da se sploh ne zavedaš kaj nekateri danes preživljamo v službi in samo za to, da jo obdržimo. Sem skoraj prepričana, da je tvoja služba kje v bližini. Moja je 130 km preč od družine. In ne bit pametna!

New Report

Close