Sreča
Primitivni v smislu neumni.:)
Najbrž nekaj v tem smislu, da je resnično srečen lahko samo nekdo, ki je povsem zadovoljen s stanjem, takšnim, kot je. Bister človek naj bi vedno težil k izboljšavam, k novim izzivom itd. Torej ne more biti z dano situacijo povsem zadovoljen in srečen. To je lahko edino bedak, ki edini lahko popolnoma stagnira in je ob tem srečen.
Se ne strinjam, ker sreče ne razumem kot stanje, ki se ne spreminja, ampak kot del, ki skupaj s svojim nasprotjem t.j. nesrečo tvori dinamično celoto. Primitiven v smislu zelo preprost in nerazmišljujoč, površinsko čuteč, po mojem mnenju čuti zadovoljstvo. Sreča pa je skupaj z nesrečo privilegij gkoboko čutečih in razmišljujočih.
Zanimivo razmišljanje. Ampak ali ni to zadovoljstvo, ki ga površinsko čuteč in nerazmišljujoč človek čuti, zanj sreča? Če je zadovoljen s svojim življenjem, ali ni torej srečen? (Poleg tega, da je seveda na trenutke lahko tudi nesrečen, ko se mu stvari ne izidejo po njegovih željah.) Ta njegova sreča zagotovo ni sreča, kakršno bi zase želel čuteč in razmišljujoč človek, vendar ali je zato ZANJ kaj manj sreča? In ali ni morda celo bolj srečen v svoji nevednosti kot je sploh lahko srečen nekdo, ki ves čas globoko čuti in intenzivno razmišlja? Razvijam debato.:)
Zanimivo, ker sem ravno danes razmišljala o tem.
Bil je tak temačen in tesnoben dan. Datum 24.6. pa me je zeblo. Vsedla sem se ob topel radiator in razmišljala marsikaj.
Veliko sem že probala v življenju. in trdim, da je sreča v nas samih. Nihče in nič nam je ne more ustvarit.
Srečna sem, ker imam dobrega moža. 2 zdrava otroka. Pa še kakšen bi bil, če bi bilo zdravje pri hiši.
Imam lepo hiško, 3 najdene mucke in enega najdenega psa. Imam 5 kokoši, ki mi dajo vsak dan jajčka. Imam svojo njivo, kjer pridelam večino zelenjave.
Hodim v službo, ki me veseli. Mož ima odgovorno delo. Plači sta malo nad povprečjem. Zadovoljivo. Privoščimo si vse, kar si želimo. Večjih želja ni. zaenkrat.
In sem srečna. Vsak dan se opomnim kako nam je lepo. Pa včasih ne znamo cenit. Trudimo se, da preživimo čim več časa skupaj kot družina. Da se vsaj enkrat na dan pošteno nasmejim…
Mogoče bi se komu zdelo moje življenje pusto, rutinsko, nezanimivo. Živimo preprosto, sproščeno in lahko trdim veselo. In ja, zavedam se tudi minljivosti. Pa to ni nesreča, kot pravi mali1000. Lahko smrt gledamo tudi kot vrednoto kot nadgradnjo tega življenja. In menim, da si je tudi smrt treba zaslužit.
Nobene sreče ni moč ujeti v materialnih stvareh ali pričakovati, da te bo drug človek naredil srečnega. Vse dobro in slabo je v nas samih. In kakor razmišljamo tako tudi delujemo.
Ma sem malo zafilozofirala.
Nočko vsem
Če pogledamo v SSKJ:
sréča -e ž (ẹ́) 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja
Če torej vzamemo v ozir, da naj bi srečen človek občutil razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, bi skoraj lahko sklepali, da čuteč in razmišljujoč človek, ki nosi s seboj slutnjo minljivosti in zavest o nesreči, takega stanja ne more občutiti. On namreč (trajnega) duševnega ugodja ne more občutiti že zaradi bolečine, ki je vseprisotna. Morda bi lahko rekli, da gre zgolj za pomirjenost s samim seboj in z zunanjim svetom? Razumevanje in čutenje, ki je onkraj sreče in zadovoljstva? Ter onkraj duševnega ugodja.
Ti srečo očitno čisto drugače interpretiraš kot je splošno sprejeto. In zaradi tega se seveda z navedbo avtorja ne moreš strinjati.
se strinjam s tabo, moje razmišljanje se redko pokriva s splošno sprejetim[/quote]
Ja, ampak ne gre za razmišljanje. Gre za interpretacijo nekega pojma:)
Imaš pa seveda vso pravico ne strinjati se z razlago v SSKJ.:)[/quote]
aha…mogoče lahko še malo razglabljam…če izhajava iz
“sréča -e ž (ẹ́) 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja”
Najprej se vprašam kaj pomeni razmeroma trajno stanje? Do kdaj traja razmeroma? In zakaj ne piše samo trajno stanje? Razmeroma trajno, že samo po sebi kaže na dinamiko izmenjevanja sreče in ostalega (npr. ne-sreče)
In še – kako se učimo pojma – npr. z iskanjem podobnosti in razlik – če hočem razumeti, da je nekaj veliko moram ob to postaviti majhno, če hočem govoriti o toplem, moram ob to postaviti hladno. Iz tega – če želim razumeti/dojeti srečo, moram imeti sposobnost začutiti tudi ne-srečo…
To pa je po mojem subjektivnem mnenju znatno bolj doživeto, premišljeno kot čutiti zadovoljstvo. Zato bi jaz rekla, da je zadovoljstvo privilegij primitivnih.
Po moje pa sploh ne gre za to, da bi naj bila prava sreča privilegij čutenja samo tistih, ki so sposobni občutiti tudi nesrečo (kot odsotnost sreče). Saj vsak bedak tudi ve, da sreča ni popolno in trajno stanje, ampak je minljivo. In tudi njen drugi pol (odsotnost sreče) lahko ravno tako občuti. Vprašanje je samo, kakšno je to občutenje pri enem primitivnežu in kakšno je pri globinsko premišljujočem človeku. Seveda bo globinsko premišljujoč človek (ali pa samo tak, ki se zanj ima) apriori zviška gledal na “razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja” navadne raje. Tako kot to ravnokar počneš ti.:) Dejstvo pa je, da ni razloga, da bi menili, da je stanje duševnega ugodja pri neumnem posamezniku zanj kaj manj ugodno kot pri poduhovljenem človeku. On lahko subjektivno še kako zelo čuti stanje ugodja in v njem morda bolj uživa kot je lahko subjektivni užitek nekoga bolj subtilnega. Ne glede na to, da je za subtilneža primitivneževo ugodje posledica primitivnega gledanja na svet. Tudi če se tebi njegova sreča zdi zgolj zadovoljstvo, je zanj lahko vseeno sreča.:)
dobro jutro:)
dvomim, da se povsem razumeva
“Seveda bo globinsko premišljujoč človek (ali pa samo tak, ki se zanj ima) apriori zviška gledal na “razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja” navadne raje. Tako kot to ravnokar počneš ti.:)”
jaz vse to namreč izpeljujem iz svojih občutij
“Primitiven v smislu zelo preprost in nerazmišljujoč, površinsko čuteč, po mojem mnenju čuti zadovoljstvo. Sreča pa je skupaj z nesrečo privilegij gkoboko čutečih in razmišljujočih.”
v bolj zgodnjem obdobju svojega življenja, v času preprostosti, sem v primerjavi s kasnejšimi obdobji, čutila zadovoljstvo…šele kasneje je prišla sreča…s svojim antipolom ne-srečo
Ker se mi zdi, da je želja spraviti debato v presojanje moje vzvišenosti, bi jaz tukaj končala.
:)) Ne, sploh ne. Ampak kot praviš, je vse skupaj zelo subjektivno. Če npr. ti nikoli ne bi prišla iz stanja preprostosti in zadovoljstva v bolj globoko čuteče stanje sreče, bi najbrž bila popolnoma prepričana v to, da si povsem srečna taka, kot si. Če bi te nekdo, ki bi menil, da je na višjem nivoju, skušal prepričati, da tvoje čutenje sreče ni prava sreča, pač pa zgolj zadovoljstvo, ga najbrž ne bi resno jemala. Prav tako je lahko dandanes nekdo, ki mu tvoje sedanje občutenje sreče, ko jo po tvoje globinsko in v popolnosti čutiš in dojemaš, mnenja, da je tvoja sreča v primerjavi z njegovo na nižjem nivoju in ne more biti popolna sreča. Da gre tudi pri tebi zgolj za zadovoljstvo. Pa čeprav obsega tvoje zadovoljstvo (ali pa moje, ni važno) tudi svoj antipod ne-zadovoljstvo. Ta drugi človek, ki je po njegovo na višjem nivoju od naju dveh, lahko še naprej razvija svojo teorijo o sreči in nesreči in pride do končne misli, da je prava sreča nekaj popolnoma drugega kot to, kar čutiva midve. Ampak midve tega pač ne veva, ker sva na nižjem nivoju od njega in sva tako zaverovani v svojo kvazi srečo, da se sploh ne zavedava, da to ni prava sreča.:)
Skratka, popolnoma in čisto odvisno od vsakega posameznika, kako to zadevo dojema. Tukaj – kot opažaš- objektivnosti ni. In če je ni, je čisto jasno, da je lahko vsak posameznik popolnoma prepričan in zaverovan v svojo srečo, ki za drugega ni sreča, pač pa zgolj zadovoljstvo.