Tisti, ki imate 3 otroke
Pozdravljeni,
zanima me – tiste družine, ki imate 3 otroke – pod kakšnimi pogoji ste se odločili še za tretjega otroka in kako vam kaj gre?
Kako veliko stanovanje imate in ali ima vsak od otrok svojo sobo?
Koliko, menite, da naj bi bil minimalni dohodek staršev v tem primeru.. tako da se ‘normalno’ živi, brez nekega luksuza..? (torej, predvsem me zanima materialna plat)
Ali so res ponavadi medsebojni odnosi otrok boljši, če jih je več (družba, pazijo nase, se učijo empatije..)?
Prosim za kakšno vašo izkušnjo.. bi bila zelo vesela.
Pri nas imamo že 2 otroka (najmanjši ima komaj 8 mesecev) in sem spet zanosila (v bistvu še dojim in menstruacije še nisem imela..trenutek nepazljivosti).. zdaj tehtamo možnosti, kaj bi..:(( Težko mi je..
Lp
Hmmm…. Mi imamo 3 ampak so bili vsi načrtovani. Prva dva sta že “velika” (10 in 8 let) in zdaj imamo dojenčka starega 7 mesecev.
Jaz ti lahko povem vse samo v superlativih, ker je ta naš najmanjši na vse v družini tako dobro vplival, ful ga imasta rada starejša dva, sploh sin, ki se ni nikoli raznežil, je ob njem ko spužva.
Materialno pa jaz sploh ne občutim, da bi kaj več potebovali. Sicer je bilo treba vse na novo kupit (kar pri tebi ne bo, ker imaš manjšo razliko), pa nekaj plenic na mesec in to je to. Ćivimo v 4 sobnem stanovanju, kjer imata starejša dva vsak svojo sobo. Najmanjši je zaenkrat še pri naju, ko pa bo imel dve leti smo se zmenili, da gre k mlajši hčerki.
Najin dohodek je nekje 2.300 EUR/mesec, pa imamo še velike kredite (800 EUR/mesec) in čisto normalno živimo.
Materialna plat se mi torej sploh ne zdi problem …saj veš tisto pravljico:kjer je prostora za 4 ga bo tudi za 5.
Tako da če si želiš še enega otročka kar pogumno. Je res ful lepo!
Če ga obdržiš ti ne bo nikoli žal, vzljubila ga boš na prvi pogled, kot oba poprej.
Če se odločiš, da ga ne obdržiš, ti zna biti kdaj žal.
Dejstvo pa je, da ljudje zmoremo več kot se morda v šibkem trenutku zdi.
Čudovito jih bo opazovati, ko bodo odraščali, grozno je ko sem jaz pomislila, da tretjega ne bi bilo, ker sem tisti trenutek mislila na finance ali pa da pač ne bova zmogla!!
Trije otroci so za moje pojme ravno prav:) – kar pogumno!!
Čakaj malo, ti tehtaš otrokovo življenje in materialno plat življenja??
Jaz imam 3 otroke, živimo v 2 sobnem najemniškem stanovanju, s 1000€ dohodkov, pa nam prav nič ne manjka. Živimo povsem normalno življenje, lahko rečem, da smo srečni. Medsebojni odnosi pa niso odvisni od št. otrok, ampak od vzgoje, karaterja, zgleda staršev, …
Moji otroci so zelo navezani drug na drugega (čeprav je bil sprva šok za deklico, ko je dobila bratca, nekaj časa je bila popolnoma gluha in nema), seveda se tudi skregajo za brezveze, ampak so res vsi za enega eden za vse :).
Če bi se odločala danes za 3 otroka, me ne bi zanimalo materialno stanje. Nimamo 3 otroških sob. Plače imamo enake že nekaj let. Velikost stanovanja bo ostala verjetno enaka doživljensko.
Torej upam, da razumeš, da ni pogoj za otroka materialna plat.
Pri meni šteje to, da nisem zdrava in sem nad 45 let. Zato, in samo zato nimam tretjega otroka.
Zate pač pogoj ni materialna plat. Ti bi jih imela tudi 6 v eni sobi, če bi bila zdrava in mlajša, okej. Ampak nekateri razmišljamo drugače in nas ne vodi edino in zgolj biološka želja po otrocih ne glede na vse ostalo, pač pa tudi finančni položaj ter velikost stanovanja. Samo in zgolj želja po še enem dojenčku zame ni že zadosten razlog za to, da ga je treba imet. Če se mu ne more nuditi tega (seveda govorim o materialni plati), kar bi v današnjem zahodnem svetu bilo nujno potrebno nuditi otroku, če naj se ne bi bistveno razlikoval od vrstnikov, se po mojem mnenju za otroka ne bi smeli odločati. In če se zanj odločiš kljub temu, da mu osnovnega ne moreš nuditi, je to zame navaden egoizem. Paradoksalno za nekatere, ki postavljate biološko željo nad vse ostalo in okličete za egoiste tiste, ki razmišljajo tudi o materialni plati zadeve. Ravno obratno je res. Imeti otroka iz gole biološke želje ne glede na to, kako se bo počutil, ko bo malo zrasel, je navaden egocentrizem. Raje zatrem svojo primarnost v sebi kot spravim na svet otroka, ki bo ves čas čutil posledice moje odločitve.
Da sploh ne začnem o čustveni plati zgodbe. Otroka ima resnično lahko čisto vsak, pa če je ali pa ni sposoben biti starš.:) Še nakupa psa pri dobrih vzrediteljih si ne moreš omisliti, če vzreditelji menijo, da nisi primeren za lastnika psa. Starševstva je pa kar vsak sposoben. Ni čudno, da je vedno več nemogočih in vedenjsko motenih otrok. In ne, ljubezen še zdaleč ni dovolj. Če kot starš nisi sposoben vzgajati in otrok vzgaja tebe, je bolje, da otroka nimaš. Okej, malo off topic.:)
Draga Frca
navajaš:
Zate pač pogoj ni materialna plat. Ti bi jih imela tudi 6 v eni sobi, če bi bila zdrava in mlajša, okej……in če se zanj odločiš kljub temu, da mu osnovnega ne moreš nuditi, je to zame navaden egoizem
Beseda teče o 3 (tretjem) otroku, ne o 6 (šestem). Verjetno poznaš števila do 10.
Kaj je zate osnova?
Vsakemu svojo sobo? Ali mogoče lahko dva otroka preživita 18 let v eni skupni sobi?
Plača je ista že nekaj let, nisem pa napisala, da je minimalna.
Velikost stanovanja je 100 kvadratov. Mislim, da če je za 4 dovolj prostora, bi bilo 100 kvadratov tudi za 5 članov, ne?
Pri 45+ letih imam pa že tudi 27 let delovne dobe in nikoli nisem živela na račun sociale in države.
Tudi tretjega bi z lahkoto vzdrževala in spravila do kruha.
Kaj pa ti?
Odgovarjala sem ti glede na tvojo idejo, da
Napisal: sin ger
Datum: 19.06.2009 15:31
“Torej upam, da razumeš, da ni pogoj za otroka materialna plat.”
Jaz sem namreč mnenja, da je pogoj za otroka TUDI materialna plat.
Torej se z menoj strinjaš (glede na tole zadnjo tvojo repliko), da je potrebno gledati TUDI na materialno plat? Super! To je pa tudi moje mnenje.
3 otroci, 110m2 stanovanje, pet sob, podnajemniško (jurja), avto sharan leasing (400 na mesec), plači pa dobre 4 jurje in shajamo, po mojem, povprečno. V glavnem čisto nič ne prišparamo, imamo pa se tudi kar okay.
Je pa bil tretji otrok željen in ni nam žal, le naporno je dosti bolj kot z dvema, verjetno za to, ker je naš tretji največ bolan in najbolj razvajen.
Kot velikokrat se strinjam z Frco.
Ne razumem poante o imeti ali ne imeti rad otroke. Ker če je imeti rad otroke pomeni da jih rojevaš kolikokrat pač pride tisti “trenutek nepazljivosti” in tisti ki otrok nima rad jih pač nima ali kako.
Jaz imam dva in jih imam rada. Več jih ne želim imeti. Pa ne zato ker ne bi imela rada otrok ampak ker sem odgovorna za vzgojo in izobraževanje tistih ki jih imam.
Tem dvema želim nuditi najboljše izhodišče za življenje, kar ga v primeru + otok ne bi zmogla.
Ja, sem egoistična. Rada potujem in skupaj raziskujemo Slovenijo in druge države. Otroka vidita še kaj več kot morje na Debelem rtiču prek RK.
Pa še nekaj se mi zdi pomembno. Kar nudiš prvemu moraš tudi zadnjemu in vsem vmes.
Draga melisa1891 – po letnici sodeč si zelo mlada. In če se boš odločila za prekinitev nosečnosti naj bo pri tem prisoten tudi povzročitelj, da se bo bolj zavedal trenutka “nepazljivosti”.
Odgovorna pa si tudi za trenutek nepazljivosti, a ne? In ni res, da kar nudiš prvemu otroku moraš drugemu itd. Nikoli tega ne moreš, pa če imaš neomejeno denarja na razpolago. Otroci so različni in okoliščine so različne. Pa tudi par cunj manj, pa malo cenejši voziček, res ni razlog za skrb, kako si nepravična do zadnjega otroka…
Skratka daleč od tega, da bi bila nasprotnica splava, ni pa to samo tehnična rešitev naših težav ali nepazljivosti…
Pa še o tretjem otroku: pri nas ga verjetno ne bo, ker se ne počutim zdravstveno sposobno, pa tudi precej proti koncu primernih let sem že. Drugače pa se meni zdi ključno, koliko sta oba starša pripravljena skrbet za svoje otroke; pa seveda je za presoditi, kako vam finančno zdaj znese in kako bi šlo … O minimalnem dohodku za preživet 3 otroke pa nima smisla razpravljat; enim uspe s 1000 EUR (ali manj mesečno), drugi pa še pri 3000 eur trpijo in jim vedno zmanjka …
Vprašanje je, kako jim uspe. Da nekaterim uspe preživeti z malo denarja, ne dvomim. Ampak samo preživetje že dolgo več ne zadostuje, ne? Imam učenko, katere družina je socialni problem. V šoli ne plačujejo ničesar, ne malice ne kosila, ne učbenikov (no, tega ni treba nikomur več), pa tudi delovne zvezke dobijo zastonj. Otrok pride v šolo brez zvezkov (tistih črtastih, za pisanje) in ji potem damo tudi to. Seveda se tega zaveda in trpi, ko nima ne peresnice ne zvezkov ne prave šolske torbe. Tabore ji plača šola, na enega pa ni šla. Vsako leto je bolj zaptra sama vase in se odmika od drugih (sedaj je v 3. razredu). No, zadnjič pa sem govorila z njeno mamo, v družini je 5 otrok, ostali so mlajši od nje in predšolski. Mama pravi, da se imajo radi in jim nič ne manjka in da je to glavno. Jaz se pa vedno bolj sprašujem, če res…..
Tega ne verjamem. 5 ljudi na 1000 je revščina. In pet ljudi na eno dnevno sobo in eno spalnico je huda gužva. Tebi so se mogoče uresničile otroške sanje, da vam pa nipč ne manjka, ne verjamem. Verjamem pa, da se imate radi.[/quote]
Hja, poznam ljudi, ki imajo 5x večje dohodke, pa se imajo za reveže. Pa verjemi, da za njih pa lahko rečem, kaj vse jim manjka 🙂
Ne, NAM ne manjka čisto nič. Tvoja definicija tistega, kar nam “manjka” pa pač tu ne šteje. No, kakšna soba več bi res prišla prav :-)), (neke gužve pa niti ni, saj ima vsak svojo posteljo ;-))), zato smo se nameravali preseliti v hišo, pa otroci nočejo od tu. Nočejo niti v sosednji blok v večje stanovanje. Vidiš, tisto, kar se nam zdi, da njim “manjka”, je njim zakon :-).
Kot otrok pa sem imela čisto drugačne sanje, kot jih imam sedaj. Otroške so se mi že uresničile, tu pa še malo manjka :-)))
Tega ne verjamem. 5 ljudi na 1000 je revščina. In pet ljudi na eno dnevno sobo in eno spalnico je huda gužva. Tebi so se mogoče uresničile otroške sanje, da vam pa nipč ne manjka, ne verjamem. Verjamem pa, da se imate radi.[/quote]
Hja, poznam ljudi, ki imajo 5x večje dohodke, pa se imajo za reveže. Pa verjemi, da za njih pa lahko rečem, kaj vse jim manjka 🙂
Ne, NAM ne manjka čisto nič. Tvoja definicija tistega, kar nam “manjka” pa pač tu ne šteje. No, kakšna soba več bi res prišla prav :-)), (neke gužve pa niti ni, saj ima vsak svojo posteljo ;-))), zato smo se nameravali preseliti v hišo, pa otroci nočejo od tu. Nočejo niti v sosednji blok v večje stanovanje. Vidiš, tisto, kar se nam zdi, da njim “manjka”, je njim zakon :-).
Kot otrok pa sem imela čisto drugačne sanje, kot jih imam sedaj. Otroške so se mi že uresničile, tu pa še malo manjka :-)))[/quote]
ma daj daj, ne nakladaj! Koliko pa imaš stare otroke? So predšolski? Počakaj da zrastejo, pa jih potem vprašaj, če bi imeli svoje sobe. Ojoj, še vedno s takimi: mi pa v garsonjeri živimo vseh 5, pa se imamo krasno, otroci nočejo večjega stanovanja.
Pa koga to prepričuješ? Sebe? Ja, seveda. Krasni skromni otroci, ki so z malim zadovoljni in jim je važno samo to, da se imajo radi. Ajoj, kakšne floskule.
Jaz jih imam 4, dohodki so okrog 1500. Shajamo čist normalno. Ne kupujemvsak teden lego kocke, so pa daleč daleč od revščine.
Stanovanje imamo pa veliko dnevno, otroško sobo in spalnico. Ponavadi smo vsi v dnevni sobi. Če se hoče kakšen otrok sam igrat, gre v otroško sobo, če še kakšen, da bi bil sam, gre v spalnico in je potem frej še dnevna.
Kvadratov je okrog 100.
Smo se lih zdaj pogovarjal, če bi imel vsak svojo sobo, pa sta fanta rekla, da ne, itak sta zajca, najrajš bi skoz pri nama v postelji spala 🙂 Punca je pa rekla, da bi imela svojo, ker fanta zvečer še bereta.
No, prostora še imamo dovolj, da pozidamo in naredimo še 4 sobe.
Glede denarja pa tako, nekaj imamo prišparanga, sicer pa normalno živimo. Gremo poleti na dopust, pa nekaj dni toplic pade pozimi.
Nam uspe. Nismo “potratni”. Pazimo, kaj in kje kupujemo. Otroci se prilagajajo drug drugemu, in ponosijo kar nekaj oblačil drug za drugim. Drugače pa jim nič ne manjka. Vsi trije imajo kolesa, rolarje, smuči… Je pa res, vsaj pri nas, da sedaj, ko so trije ni več tistega vlečenja za rokav v trgovini, doma si delijo opravila, si tudi pomagajo pri nalogi. Nam je sedaj, ko nas je več, lepše.
Zavedaš se torej, da bi vam prav prišla ena soba več, ampak ste vprašali otroke, če se s tem strinjajo, pa pravijo, da ne. Zato kljub temu,da bi lahko imeli hišo ali pa vsaj večje stanovanje, ostajate na istem, ker so otroci (najbrž malčki) tako rekli.
:)) Zanimivo.[/quote]
Dajte no, očitno naklada. S katerim denarjem bo pa šla s 1000 evri za pet ljudi kupit hišo? Še to čarovnijo mi izdajte, kako s 1000 evri preživiš pet ljudi in prišparaš za hišo.
Ta internet res prenese vsako nakladanje.
Joj no, kadarkoli nekdo omeni več kot 1-2 otroka, že se začne predalčkanje, kako so starši z več otroci neodgovorni, živijo na račun drugih in so socialni problem. A kaj pametnega Melisi, ki se je znašla v stiski nimate za svetovat?
Melissa, čisto razumem, da te skrbi materijalna plat. Tudi midva sva predvsem pred prvim računala, če si dete lahko privoščiva. Vse je odvisno od vaju in vašega načina življenja. Sama trenutno nimam občutka, da bi se nam standard s tretjim spremenil. Vendar je pa najmlajši star šele slabi 2 leti. Večji stroški se pričnejo šele kasneje, ko npr. vstop v bazen ni več zastonj ali polovično, pa kino je dražje, pa oblačil ne morejo več nosit eden za drugim, pa cene popoldanskih dejavnosti rastejo s starostjo otrok… Pa seveda najstniki jedo ko gosenice:))) Mi živimo v 4 ss, 2 otroka sta v eni sobi, eden v drugi. Osebno se mi ne zdi problem, če nimajo vsak svoje sobe. Imamo kredit za stanovanje, ki ga bomo pa odplačali, ko bodo mladički več potrebovali.
moram it,mali me rabi…
Ne bom nič pametovala, samo opišem svoj primer.
Midva imava tudi tri otroke. Sva si jih že na začetku želela in je bil zato šok toliko večji, ker je bila diagnoza neplodnost. Pa nama je z IVF vseeno uspelo. Zdaj so že veliki (11,7 in 4 leta). Živimo na 70 kvadratih in fanta imata svojo sobo, tamala je še pri nama. Letos se selimo v novo hišo, kjer bo imel vsak svoje kraljestvo. Dohodkov za dve malo nadpovprečni plači, nekaj kredita in avto srednjega razreda. Otroških dodatkov imam manj kot stane vrtec za najmlajšo in tudi dohodnino moram letos doplačati.Gremo pa vsako leto vsaj za en teden na dopust in otroci gredo na vse tabore, šole v naravi, smučanje. Sicer komaj čakajo na selitev, ker je okoli hiše velik vrt in veliko otrok v bližnji soseščini.
Sem pa mneneja, da je za število otrok poleg želje pomembna TUDI materialna plat. Seveda s tem ne mislim, da jim je potrebno v vsem ustreči pa tudi ne, da jim včasih ne moreš privoščiti kakšne “nepotrebne” stvari.
kje si pa to prebrala? govora je bilo o neodgovornosti tistih, ki kljub temu, da se stiskajo v premajhnem stanovanju in nasploh nimajo ravno nekih financ, štepajo otroke in se “imajo radi”. če imaš, zakaj ne bi imel več otrok? tudi midva jih imava 4. Ampak imava temu primerno finančno stanje in prostor za bivanje.
Huh, ženske, ne se tako razburjat, no.
Moji otroci so 5, 9 in 14 let, niso več takšni malčki, no :-). In kljub temu, da so otroci, pri nas tudi njihovo mnenje in želje nekaj štejejo. In dokler ne bodo sami želeli drugam in so zadovoljni tu, kjer smo, bomo pač tu. Kot sem že rekla, nam nič ne manjka. Z možem sva razmišljala o selitvi zaradi otrok, ne zaradi naju. In če ne bi bile tako sovražno nastrojene in na vsak način hotele dokazati, da imate prav, kot vedno :-))), bi mogoče celo znale prebrati, da sem napisala, da bi se selili v hišo, ne da bi jo kupili. Hiše se tudi podedujejo, dajejo v najem, da se seliš v hišo, ni nujno, da jo moraš kupiti, a veste :-))
Pa hinka, zavedaj se, da kdor visoko leta, nizko pade. Zavedaj se, da lahko izgubiš vse, kar imaš. Zavedaj se, da je marsikdo imel včasih vse, in denar in “vilo”, danes pa tega nima več. Njihovi otroci pa imajo le kup dolgov zaradi njih. Tako da … ne bodi tako vzvišena, tudi ti lahko pristaneš na tleh, brez službe in v kakšni garsonjeri 🙂
Jaz ti verjamem, da imaš 4 otroke, več prostora in denarja kot jaz, ampak glede na tvoj način pisanja, ti pa manjka vse ostalo. Si zelo zagrenjena in nesrečna ženska, prav pomilujem te.
Se grem stiskat z mojimi :-)), za nadaljne sproščanje svojih frustracij si pa najdi katero drugo :-))
Lp
Hubba, nakladaš, da glava peče. Hočeš reči, da je 14-letnik imel možnost selitve v svojo sobo, pa se je odločil, da bo raje s sorojenci v eni sobi.
Oprosti, ampak nisem še srečala najstnika, ki bi raje bil v sobi s sestrico ali bratcem kot imel svojo lastno. Morda si nam kaj zamolčala, če je tole res. Mogoče ima nova hiša ali večje stanovanje kakšno hibo, o kateri ne govoriš. Ker ne, tega da 14-letnik ne potrebuje svojega lastnega kotička, kamor bi se kdaj odmaknil od vseh, enostavno ne kupim. Če je otrok seveda zdrav in je z njim vse v redu. Tudi 9-letniki si ponavadi že želijo svojega kotička v hiši.
Ne, te buče res prodajaj kje drugje.