Pozdravljeni,

obračam se na vas v upanju, da mi bo kdo od vas znal odgovoriti. Gre za to, da je moj dragi narkoman, ki se sicer zdravi, ampak vsake toliko časa “poklekne”. Na vse možne načine se trudim, da bi mu pomagala, ampak se mi zdi, da enostavno sam ni dovolj močan. On si sicer želi prenehati, ampak se vedno znova vrne na staro. Trenutno je na suboxonih ampak on bi zraven kar še kaj, pred dvemi tedni je imel recidiv, nato so mu povišali dozo suboxona, vendar se mi zdi, da ne pomaga. Večino časa premišljuje o tem. Po eni strani bi želel, da je vse tako kot treba, služba, družina, hiša, po drugi strani pa ves čas sanja o tem.

No in včeraj sem pri njemu našla v plastični škatlici za tablete neko tekočino. Ta škatlica tablet se zapre tako, da ne prepušča zraka. Ali mi lahko kdo pove kaj bi to lahko bilo? Ne bi ga želela po krivem obsojati, ampak mi je čudno vse skupaj. Sploh je pa vedno tako, ko si pridobim nekaj zaupanja nazaj, spet naredi neumnost.

Lepo bi vas prosila, če je komu jasno, za kaj bi lahko šlo?!

Lepa hvala, vseh sporočil bom vesela.

Ivica
Samo en nasvet- Nikoli ne zaupajte narkomanu;
Najdite eno dobro rešitev, mislim pomoč, v smislu komune ali kaj podobnega, naj pusti vse te tabletke in tekočine..
lp,n.

Zdravo

Še eno dekle, ki »ljubi preveč.«
Pravilno ste ugotovila, da fant ni dovolj močan, da bi prenehal z drogo. Če se še tako trudite mu brez strokovne pomoči tudi vi ne morete pomagati.
Odvisnik je vedno razdvojen, razdvojeni so tudi njegovi bližnji, imajo ga radi, ko jim daje upanje, da bo drogo opustil in ga sovražijo, ko se zdi, da so njihovi upi in trud zaman. Pri zasvojenosti je potrebno spoznati dinamiko razvoja in pojma odvisnosti. Odvisnost od drog odtuji človeka od realnega življenja.Sanje o družini, službi, domu ipd.so zgolj sanje, ki z realnostjo nimajo opravka.
Zasvojenec se zaveda, da je jemanje mamil nekaj slabega, a ni dovolj močan, da bi prenehal, kar mu povzroča še več napetosti in razočaranja, postaja brez volje do življenja. Občasno prekine jemanje za nekaj časa potem spet nadaljuje. Odvisniki nimajo ustvarjalnega pogleda na prihodnost. Njihovi načrti so vedno povezani z jemanjem drog in užitkom, ki ga dosegajo na lahek način. Ne vidijo prihodnosti brez mamil in se skušajo prepričati, da mamila niso nevarna, da niso nič slabega. Zelo težko je pozabiti občutja po jemanju mamil. Ljudje hrepenijo po tistih občutkih, ko se soočajo z življenjskimi težavami, odgovornostjo..zato jih spet vzamejo.

Če se spodrsljaji ponavljajo si je nujno priznati, da brez konkretne in dolgotrajne pomoči ne bo šlo. Odvisnik mora spoznati marsikateri problem, ki ga je doslej uspešno izrival iz zavesti, svoje vedenje mora začeti spreminjati brez ubiranja bližnjic kar pa zgolj s pomočjo drugih substanc ni mogoče. Pri nadomeščanjih s suboxoni, subotexi ipd. je zelo vprašljivo ali je trajna abstinenca dosegljiv cilj. Vzdrževanje s temi substancami ovira motivacijo odvisnika za treznost in ne vodi v resocializacijo in rehabilitacijo. Nadomeščanje ni ustrezna rešitev saj je problem zasvojenosti kompleksen pojav, ki zahteva celostno obravnavo.
Fant potrebuje zdravljenje v skupnosti, brez pomagal kot so suboxon ipd. saj se s tem celotna agonija le še podaljšuje in na tak način se kot oseba ne bo spremenil.

Govoriti o zaupanju v tej fazi je nesmiselno, saj zaupanje pride šele po določenem času, ko človek z dejanji, spremembo načina življenja, razmišljanja.. pokaže, da je opustil drogo in da si ne lajša stisk z raznimi tabletkami, tekočinami ipd., da je prevzel odgovornost za svoje življenje, našel smisel in kvaliteto življenja. To pa ne pride samo od sebe, pride šele po dolgotrajnem »delu na sebi«, verjemite komuna je prava rešitev zanj in odrešitev za vas. Če ljubite dovolj boste stremeli proti temu, ne pustite, da se vrti v začaranem krogu raznih navideznih »zdravil«, da na ta način slepi sebe in vas. Pomoč je v odrekanju, žrtvovanju in soočanju z realnostjo.
Si zamišljate družino s tem fantom v takšnem stanju kot je? Kakšno je življenje nenehnih zdravljenj, recidivov, dvomov, pomislekov, strahu..
Zasvojenost je način življenja, in to zajedalski. Kar je pravo nasprotje samostojnemu in odgovornemu življenju. Osvojiti in privzeti določene vrednote za svoje je možno le zunaj meja odvisnosti, v varnem za to namenjenem prostoru. Odvisnik mora prehoditi dolg prehod od življenjske praznine do ustvarjalnosti ter odgovornega življenja. Vse to lahko uresniči v komuni.

Morda bi se oglasila na pogovor, da se dogovorimo kako in na kakšen način nadaljevati.
Pokliči na brezplačno tel.št.: 080 12 21
lep pozdrav

naurop daj ne piši takšnih bedarij in nemeči nas vse v isti koš…

a ni prava ljubezen v veselju, bolečini…zakaj moramo ljubiti”normalne” ljudi,ker to nekako postavlja kapitalistična družbena ureditev.se poročit,otrok,delat in…čakat penzijo in si rezervirat grob.sem revolucionarnih idej in aktivist za spremebo….
++viva la revolucion+
ernesto che guevara–nos dejo su ejemplo.

Pozdravljena v preiskušnji!

V veselje mi je slišati, kako še obstajajo osebe, ki imajo nekoga resnično rade in iščejo rešitev za izhod iz določene nesprejemljive situacije. Draga Ivica, upam, da ste ponosni nase, da ste svojo zgodbo podelili tukaj na forumu in v dejanju izkazali veliko ljubezen do partnerja. Sicer v besedilu pogrešam več omenjanja o vas samih, kje ste vi v tej zgodbi, kako je pri vas…
Moja izkušnja in izkušnja ljudi, ki jih srečujem govori ravno o tem, da nikoli, prav nikoli , kljub večkratnim poskušanjam, da pomagam drugemu, ni pomoč uspela dokler se nisem začel zavedati (KAR NI SEBIČNO), da sem tudi sam dragocen, da sem vreden biti ljubljen, da sem vreden dobrega, da pravzaprav dobro obstaja in da sem ŠELE kot takšen, v tem zavedanju lahko drugemu v priložnost. Sam ne morem drugemu govoriti o odgovornosti, če do sebe nisem odgovoren, drugemu težko izkazujem ljubezen, če sem sam v objemu strahu, jeze,zamere, včasih obupa…
Osebno zagovarjam dejstvo, da je vredno, posebej v v vaši zgodbi ga. Ivica, da se nekoliko umaknete pred hrupom in ozavestite, da ste najprej vi sami dragoceni, tako dragoceni da ste vredni dobrega. Dovolite si kljub preizkušnji občutiti ljubezen vašega bivanja, vaše pomembnosti in se tako končno opremite z notranjim mirom in odgovornostjo do sebe.
Iz vaših besed sem razbral, da ste s partnerjem v začaranem krogu. Krog se prekine tako, da nekdo izstopi.KAKO? Tako, da spremenim odnos do sebe in dam drugemo jasno odločno sporočilo, da je tega početja, pa naj si bo s temi ali onimi sredstvi dovolj. Odhod v komuno je potreben, drugega kompromisa izgovora preprosto ni. Partner očitno ni dorasel življenju, da bi spoznal kako je dragocen in da je vreden kakovostnejšega življenja. Partnerju boste torej po mojem mnenju pomagali tako, da boste začeli pri sebi!
Mnoge so uspele narediti ta odločilen korak in jim sedaj ni žal. Verjemite v uspeh in ga, če že niste, naredite tudi vi ga. Ivica. VREDNI STE DOBREGA!