Kako iz zelo boleče in mučne situacije
Po nasvetu s starševskega foruma zastavljam vprašanje na veliko dilemo še na tem forumu.
Kopiram:
========
Situacija je sledeča:
mož je odraščal v družini, kjer je vladalo pomanjkanje ljubezni in sprejetosti. Pogojno sprejet je bil samo takrat, ko je bil poslušen in pohleven kot kakšen streniran psiček. Desetletja so ga hoteli na silo spreminjati in pretvoriti v nekaj, kar nikoli ni bil in nikoli ne bo.
Starše je običajno ubogal in se jim uklanjal, ter bil ob tem nesrečen in je imel ful nekih občutkov krivde. Dejansko so imeli starši dva od njegovih sorojencev (bratov) rajši, več so jim dopuščali, medtem ko moj mož je bil vedno nekakšen prestreznik napetosti in dežurni krivec za razna nesoglasja.
Moža niso podpirali, večino stvari so mu običajno branili in ga tako že v defaultu onemogočali, da bi lahko bil takšen kot je. Dober na svojem področju in izjemen človek za tiste, ki to hočejo in znajo videti.
Mož je desetletja zelo trpel, se skušal prilagajati, biti všečen, jih ubogati in se uklanjati njihovim pričakovanjem in željam. In bil pri tem vedno bolj nesrečen.
Dokler mu ni lani na vsem lepem naredilo TILT. Ne vem, odkod mu moč, da je zmogel narediti zlati rez, in se čustveno, psihično in miselno povsem odtrgati od njih. Nima nobene želje več po njihovi bližini, ne prenese več komande in tistega zlajnanega “smo ti hoteli samo dobro…”
Sama sem nepristranska in mu dopuščam, naj naredi tako, kot se bo odločil, saj se je situacija naenkrat zapletla. Namreč, oče je zbolel in je takorekoč na smrtni postelji. Mož ne more ne pozabiti in ne odpustiti vsega “sranja”, ki ga je bil deležen poleg seveda tudi dobrega s strani svojih staršev.
Da ga opravlja cela žlahta (mojega moža) mi dol visi, njemu tudi, saj ne vedo, kako zelo je dolga leta trpel. Ker zdaj izgleda tako, da je moj mož brezsrčen pacek, ki so mu bili starši dobri, ko je odraščal, zdaj jih je pa odšmirglal, ko je eden od njih zbolel. Pa bi bil še pred tremi leti moj mož bil morda pripravljen celo umreti namesto očeta. Zdaj je pač tako, da se je spremenil in ne more preko tega.
Sprašujem vas, ali ima kdo med vami podobno izkušnjo – nerazrešene boleče odnose in kako se je situacija razrešila pred smrtjo katerega od najbližjih svojcev. Kako odpustiti, če rane niso zaceljene? Se pretvarjati?
Usmiljeno lagati ali povedati grenko in kruto resnico, ki je itak najverjetneje bolni starš ne bo hotel in tudi ne zmogel razumeti?
Ali odpuščanje zares odrešuje? Kako naj mož predela svoje travme tako, da bo lahko lažje in bolj neobremenjeno šel v prihodnost – kako naj se spoprime s sedanjostjo?
Vidim, da mož trpi in da mu ni vseeno. Vendar istočasno ne prenese očetove bližine, ker praviloma vedno buhnejo na dan stare zamere iz ene in druge strani in namesto, da bi pogovor oz. srečanje potekalo “konstruktivno”, se izjalovi in spremeni v destruktivnega.
Prosim vas za mnenje in nasvet – njegov oče ima pred sabo le še nekaj mesecev življenja, morda celo manj…
LP in hvala za vsa mnenja in nasvete – Zaskrbljena
Spoštovana!
Glede na opisano situacijo z možem nimata dovolj časa, da bi sama razrešila situacijo. Vse nerazrešene stvari, zamere, travme, šoki,muke itn. bodo z očetovim odhodom prenešene na vse potomce v rodovnem deblu in oni bodo morali razreševati vse, kar vaš mož ne bo razrešil in odpustil svojim staršem.
v kolikor je vaš mož pripravljen na sodelovanje, vama priporočam, da obiščeta terapevta komplementarne medicine, ki vama bo strokovno pomagal in vašemu možu dal konkretne, pravilne rešitve.
Kontakt vama lahko posredujem preko zasebnega sporočila.
Upam, da sem pomagal.
LP
Zaskrbljena
ker je odpuščanje proces, je bistvena tudi naravnanost, s čimer mislim, da dodatno ne podžigamo strasti sovraštva, zamere, ampak da si boleče spomine, jezo, bes, kar koli pač pride, dovolimo, izkričimo in tudi pustimo, da odidejo, od-pustimo… Verjamem tudi, da gre odpuščanje lahko preko groba. Celo spominjam se nekega zapisa, naslova knjige se ne spomnim, ko je odrasel moški ob grobu svojemu očetu, ki je bil že dolgo mrtev, povedal, mogoče celo izkričal vse za nazaj, toliko časa je bil na pokopališču, da je povedal res vse in potem osvobojen odšel, ampak moral je dozoreti čas, odpuščanje na silo ne reši ničesar, naredi samo zmedo. Treba je skozi proces, pa čeprav je dolg in naporen.
Priporočam tudi knjigo Močnejši od sovraštva, Tim Guénard; gre za avtobiografijo, zelo zelo težko otroštvo, mladost Tima Guénarda, ki je kot odrasel zmogel odpustiti materi, ki ga je kot triletnega otroka zapustila, očetu, ki ga je pretepal na smrt, …
Cec pravi, da smo tukaj na ti ;).
Tud če nekdo nekoga sovraži, ni treba, da drugi sodeluje v igri. Ne da se nikogar prisilit, da bi šel s kom skupaj na pot odpuščanja, ampak ko se nekdo odloči sam zase, gre in to je to. Vsak je odgovoren sam zase, ta odgovornost pa lahko vpliva v pozitivi na druge al pa ne. Nekoga, ki s svojim otrokom neprimerno ravna celo življenje, bo težko pet minut pred poldne pripravit na kakršno koli spravo, ker se njemu mogoče sploh ne zdi, da je kar koli delal narobe. Če oče ni presekal s svojim krutim ravnanjem, je za sina, ko se krutosti zave, pomembno, da tega ne dovoli več zase in da spremeni odnos do svojih otrok, če ga je potrebno, vse ostalo ni v njegovi moči.
Je pa nujno potrebno bodočemu pokojniku na NJEMU sprejemljiv in razumljiv način, brez vključevanja lastne prizadetosti povedati, kaj in kje je problem,kaj in zakaj boli, a ne? Najlažje je človeka kar “odrezati”, posebno pa svojega starša in ga s tem še dodatno prizadeti!?
Želim ti samo, da se kaj takega ne zgodi tebi…
Če bi se “odrezani” v celoti zavedal, da je ravnal napak in krivično, pa kljub temu ne bi hotel iti po poti sprave, bi bilo tvoje pisanje umestno, tako pa…
LP
Brez lastne prizadetosti? Zakaj že?
Gospa, ki piše o svojem možu, govori o prikrajšanosti, prizadetosti, ki jo je doživljal v svoji družini, ko je bil dežurni krivec, prestreznik napetosti. Prizadetost ga najmočneje povezuje s svojim očetom. Če jo bo odrezal, bo odrezal sebe. Ne bo iskren ne do sebe, ne do očeta. Hvala Bogu, da mu je “lani na vsem lepem naredilo TILT”. Tako je največ naredil zase in za očeta, da mu ni več dovolil, da bi grdo z njim ravnal. Verjamem lahko tudi, da je ta gospod zdaj besen na očeta, da se je “umaknil” v bolezen in mu ne more v polnosti pokazati, kako se je počutil v družini. A kakor koli že, odpuščanje je proces, zahteva čas in tudi to, kaj kdo v tem času naredi. Je pa vedno mogoče. Ker večnost je večna.
Prav zato mora takoj k očetu na pogovor.Ker vidim, da ni interesa po terapevtovi pomoči, moram napisati tole kljub temu, da je “prizadeti” sam nezmožen storiti prav to:”Iz vsega srca najprej odpustiti sebi, ker je predolgo dovolil očetu, da greni vsem sobivajočim življenje!!!Potem svoji ženi, ki je bila ves čas strelovod……”itd. Ali se motim?
LP
Poznam primer in ne, ni se oprostilo in po mojem tudi dobro tako in razumljivo ter logično. Kjer nikoli ni bilo okay in pristnih odnosov, so se delale krivice, se je doživljajo poniževanje, izničevanje – se tudi nikoli ne rabiš navidezno pomirit.
Zakaj naj bi se?
Če bi umiral mož – bi se njegovi starši v tem primeru kaj spremenili? Ne.
Bi bilo vse grdo pozabljeno, oproščeno?
Sicer pa, nema veze, on naj gleda zase, da stori ZASE najbolje. Zdaj oprostit nekomu SAMO za to ker je starš, je bedarija! Preveč let, preveč doživetij, negativizma, grdih spominov, morečih stvari….
Ne za to, da se komu maščuje. Pač, po mojem je tako, če je presekal, je presekal. To je V CELOTI. Samo kot presekano lahko najde svoj mir.
Do katerega ima vso pravico.
Kjer nikoli ni bilo vezi je neumno počet nekaj na silo in se pretvarjat, it preko sebe.
Absolutno SE NE STRINJAM, da bi moj mož moral Ad hoc k svojemu očetu na pogovor!!! Saj mu je poskušal pogosto vse navedeno dopovedati, toda oče kot da je z drugega planeta. Ni ga slišal, ni ga zaznal. Nikoli prej in tudi zdaj ne. Kaj bo rešil še en “pogovor” po istem scenariju?
In moti me, da o mojem možu v navednicah pišete “prizadeti”. Ne vem, kaj s tem mislite?! In kaj bi naj moj mož odpuščal sebi? To, da je bil čustveno in psihično zlorabljan, naj zdaj ODPUŠČA SEBI??? To mi ne gre skupaj. Kaj naj odpusti sebi? To, da ne more odpustiti očetu? Je to moževa krivda, ali je rezultat dolgoletnega trpinčenja s strani starša? Je mar otrok kriv, če ga starš trpinči? Je otrok slab? Je otrok predpražnik, strelovod, hlapček, nadomestni partner, boksarska vreča, nebodigatreba etc..?
Zdaj naj moj mož plača očetov dolg, ker je KAO DOVOLIL?!?!, da mu le-ta destletja grenil življenje? Lepo vas prosim! Boga zahvalite, da nimate takšne izkušnje za sabo! Kristus, saj ne veste, kaj napletate… Kako za boga milega pa naj otrok ravna drugače, kot sprejema ravnanje staršev?!? Ali ima otrok ali odraščajoči moč, kot jo ima odrasel?
Starš je v očeh otroka Bog i Batina. Kaj veste o grozi otroka, o notranjih stiskah, o občutkih zavrženosti, ničvrednosti, o frustriranosti, o občutku garjavosti??? Bi to vedel terapevt, ali bi ga poskušal popredalčkati, diagnosticirati in z medikamenti “ozdraviti” njegovo psiho. Skoraj ne verjamem v to. Bi pa verjela, če bi bil terapevt nekdo s podobno bolečo in grenko izkušnjo, ki je dal enako kalvarijo skozi.
Morda sem edina, ki stoji možu brezpogojno ob strani. Ne obsojam, ne silim ga v nekaj, kar bi po družbenih merilih “moral” storiti, samo zato, da bo na zunaj izgledalo. NE! Ker samo slutim, kako žive in globoke so njegove rane. Če sem po vaše strelovod, OK – z največjim užitkom, če le lahko s tem koga prizemljim! Pa s tem ne mislim na svojega moža…
Tako živo opisuješ doživljanje, da sem za trenutek pomislila, da si žrtev te psihične in čustvene zlorabe ti…
Moje razmišljanje je sledeče: podobno kot g. Miran pravi, idealna bi bila “sprava” med sinom in očetom na obema sprejemljiv način. Odpuščanje otrok svojim staršem se lahko zgodi s pomočjo razumevanja te plati: starši nas vzgajajo tako kot znajo in zmorejo. Nekateri zmorejo več, odvisno od tega kolko so dobili od svojih staršev. Ti starši ki sedaj umirajo so otroci vojnih in povojnih težkih razmer…ne me narobe razumet, strinjam se da ni opravičla za tako hudo čustveno nasilje in strinjam se tudi s tem, da otroci enostavno na neki točki ne morejo več brezpogojno sprejemati svoje starše…pa vendar, malo v razmislek.
Če “sprava” ni možna, naj se pomiritev zgodi pač enostransko: s pogovorom z namišljenim očetom, pisanjem pisma, ki ga potem zažgeš, s pogovorom ob grobu. Predvsem za pomiritev s samim s seboj.
Lepo, da podpirate svojega moža, srečno obema.
Že dvajseto leto sem terapevt komplementarne medicine. Za menoj stojijo konkretni rezultati. Opravil sem v svoji praksi čez 20.000 tretmanov in konkretno uspešno pomagal čez 7.600 ljudem.
Tudi sam sem v svoji mladosti doživljal veliko hujše travme, kot gospod, ki je prizadet s strani svojega očeta in naveden v tem forumu.Na videz “neozdravljivo” sem zbolel in imel sem veliko srečo, da sem sploh preživel.Če ne bi prišlo do “naključnega” srečanja z osebo, za katero sploh nisem vedel, da je eden najboljših psihobioenergoterapevtov na svetu,bi se zame, pa ne samo zame,slabo končalo.Uspešno mi je pomagal do moje ozdravitve. Pomagal mi je rekonstrurirati moje celotno življenje in me sedem let učil, kako pomagati ljudem.Tako sem sam postal terapevt.
Razumem gospoda in njegovo ženo, vem, kako jima je.
Toplo jima priporočam, da si vsaj prebereta knjigo g. Marjana Ogorevca: Karmična diagnostika, da bosta dobila celotno sliko problematike.
Več kot to pa na žalost ne morem narediti.
Rad bi se pa posebej zahvalil Sarah5 in teotimi za njun trud in razumevanje.
LP
Se zahvaljujem za vaš nasvet, toda storila bova po svoje.
Se sprašujem, kako uspešno pomagate čez 7600 ljudem – če še sebi bolj težko:
kopiram:
MOTEČI VPLIVI OKOLICE
Napisal: Miran Vučko
Datum: 02.06.2009 13:37
Nimam več notranjega miru! Začne se že zjutraj: na poti v službo sem deležen agresije voznikov, ki bi me najraje kar zrinili s ceste…V službi mi šef že za zajtrk prinese na pisalno mizo kup nerešenih , nujnih zadev, ki jih doda kupu od včeraj…sodelavka me vznemirja ,zapeljuje in ne odneha, čeprav sem ji povedal, da ni moj tip ženske… non stop zvoni telefon, vsi bi nekaj radi, da naredim za njih…kliče me žena, da so iz vrtca telefonirali, da ima hčerka vročino in naj pridemo po njo…pojavi se poslovni partner in me celo uro zadržuje pri zanj pomembnem razgovoru…domov pridem utrujen, izmozgan in žena me takoj potrebuje za to in ono…nenajavljeno se na vratih prikažeta tast in tašča in dve uri ne gresta domov…,vležem se na kavč, da se vsaj malo spočijem,pa potrka sosed na vrata in prosi, če mu lahko pomagam odnesti staro pohištvo v klet…pozvoni akviziten na vratih…noč je in hočem zaspati, pa študeni nad menoj začnejo žurirati…zazvoni telefon in v soboto bi naj ves dan pomagal bratu in sestri pri selitvi… celo noč se potim, nimam globokega spanca, v glavi pa odmeva: pa še to, pa ono, pa tega in tega nisi naredil, pa mamo si pozabil poklicati..pa položnic nisi še plačal,… zbudim se povožen in otroka bi se takoj igrala z menoj, žena želi, da kupimo nov avto,…pokliče znanka,je ob službo in prosi, če ji pomagam pri novi zaposlitvi…
zaustavi me policaj, ker mi je pregorela žarnica na avtu… pred firmo so vsi parkingi zasedeni….sodelavec bi me rad spoznal s svojo novo partnerko…baje nam bodo plačo znižali….strah me je, da izgubim to službo, saj imam še 25 let kredita za stanovanje na svojih plečih… šef me kara, ker nujna zadeva še ni rešena…….
Danes sem imel kolerični izbruh in se verbalno znesel nad mulcem, ki je na pločnik odvrgel vrečko od bureka…
Doktor mi ne zna pomagati, psihoterapevti tudi ne,kemije nočem jesti in se zastrupljati,prijatelji modrujejo, čvekajo in “svetujejo” da je kaj… bioenergetik govori neumnosti in maha z rokami okrog mene kot opica…
Kako naprej?
Miran Vučko
Ne vem, to so dileme.
… se pa sprašujem za kakšen odnos gre? Ker ja, zastrupljen, obremenjen, napet … ampak vse to je, ker je vmes nekaj zelo močnega. Samo nekaj močnega lahko postane tako težkega. Tisto, kar mu daje to težo, je tisto, ki daje … tudi če se sliši patetično … upanje.
Da ne filozofiram preveč. Meni osebno je bilo ‘podarjenih’ deset let ‘podaljška’ z očetom. Po prognozi zdravnikov naj ne bi preživel kapi, pa vendar … se je takrat – sinhronciteta? – v meni nekaj nadvse trmastega zganilo … pa se to ni videlo navzen, ker samo jaz vem. Počasi v desetih letih sva se vse zmenila. Sploh ni bilo veliko besed, dva, trije pravi stavki v teh letih so bili le jasen znak, ker vse ostalo se zgodilo nekje med vmes. Dobro mogoče situacija ni primerljiva, ker se zdi, da igra čas tu neprecenljivo vlogo. Ampak, ali je to res? Še posebno, ko se ponavadi vse, kar šteje, zgodi v trenutku.
… sprava niso nujno velike besede in dolgi govori. vse je – kot se popularno reče – le sprememba v srcu. Ne gre za to, kaj kdo reče, niti kdaj ali kje, ampak za to, kaj čuti. In lažje je, če človek razume. Ozadje. Pa ne samo svoje.
Samo to spreminja odnos in ne točno določene besede …
Pa saj to vsi veste! Saj se vendar vse (še posebno sprememba v srcu) vidi. In čuti. Ne?
Odprl sem temo moteči vplivi okolice na tak način, da sem sebe postavil v vlogo prve osebe, ki to tako doživlja. Zakaj? Zato, da lahko vsak, ki to prebere, začne razmišljati, v kakšnem svetu sam živi in da tudi opiše, če želi, kako njega osebno moti ali pa ne moti okolje pri doseganju svoje lastne sreče.
Z morebitnimi odgovori mi je potem lažje izmenjevati informacije, izkušnje in tudi konkretno z nasvetom ali pa s sugestijo pomagati vsakemu, ki je seveda to pripravljen sprejeti,ob prispevkih ostalih udeležencev na forumu, seveda.
Situacija, ki sem jo opisal v temi, je v tem “norem”,tekmovalnem in egoističnem svetu tipična in pogosta. Tudi veliko mojih klijentov s svojimi problemi opisuje podobno doživljanje, pa me je to vzpodbudilo k odpiranju te teme.
Situacija, opisana v temi moteči vplivi okolja pa ni iz mojega osebnega življenja.
LP