Forum.Over.Net

Starševski čvek

Kako iz zelo boleče in mučne situacije

Default avatar

vaše mnenje & vaš nasvet

Situacija je sledeča:

mož je odraščal v družini, kjer je vladalo pomanjkanje ljubezni in sprejetosti. Pogojno sprejet je bil samo takrat, ko je bil poslušen in pohleven kot kakšen streniran psiček. Desetletja so ga hoteli na silo spreminjati in pretvoriti v nekaj, kar nikoli ni bil in nikoli ne bo.

Starše je običajno ubogal in se jim uklanjal, ter bil ob tem nesrečen in je imel ful nekih občutkov krivde. Dejansko so imeli starši dva od njegovih sorojencev (bratov) rajši, več so jim dopuščali, medtem ko moj mož je bil vedno nekakšen prestreznik napetosti in dežurni krivec za razna nesoglasja.

Moža niso podpirali, večino stvari so mu običajno branili in ga tako že v defaultu onemogočali, da bi lahko bil takšen kot je. Dober na svojem področju in izjemen človek za tiste, ki to hočejo in znajo videti.

Mož je desetletja zelo trpel, se skušal prilagajati, biti všečen, jih ubogati in se uklanjati njihovim pričakovanjem in željam. In bil pri tem vedno bolj nesrečen.

Dokler mu ni lani na vsem lepem naredilo TILT. Ne vem, odkod mu moč, da je zmogel narediti zlati rez, in se čustveno, psihično in miselno povsem odtrgati od njih. Nima nobene želje več po njihovi bližini, ne prenese več komande in tistega zlajnanega "smo ti hoteli samo dobro..."


Sama sem nepristranska in mu dopuščam, naj naredi tako, kot se bo odločil, saj se je situacija naenkrat zapletla. Namreč, oče je zbolel in je takorekoč na smrtni postelji. Mož ne more ne pozabiti in ne odpustiti vsega "sranja", ki ga je bil deležen poleg seveda tudi dobrega s strani svojih staršev.
Da ga opravlja cela žlahta (mojega moža) mi dol visi, njemu tudi, saj ne vedo, kako zelo je dolga leta trpel. Ker zdaj izgleda tako, da je moj mož brezsrčen pacek, ki so mu bili starši dobri, ko je odraščal, zdaj jih je pa odšmirglal, ko je eden od njih zbolel. Pa bi bil še pred tremi leti moj mož bil morda pripravljen celo umreti namesto očeta. Zdaj je pač tako, da se je spremenil in ne more preko tega.

Sprašujem vas, ali ima kdo med vami podobno izkušnjo - nerazrešene boleče odnose in kako se je situacija razrešila pred smrtjo katerega od najbližjih svojcev. Kako odpustiti, če rane niso zaceljene? Se pretvarjati?
Usmiljeno lagati ali povedati grenko in kruto resnico, ki je itak najverjetneje bolni starš ne bo hotel in tudi ne zmogel razumeti?
Ali odpuščanje zares odrešuje? Kako naj mož predela svoje travme tako, da bo lahko lažje in bolj neobremenjeno šel v prihodnost - kako naj se spoprime s sedanjostjo?

Vidim, da mož trpi in da mu ni vseeno. Vendar istočasno ne prenese očetove bližine, ker praviloma vedno buhnejo na dan stare zamere iz ene in druge strani in namesto, da bi pogovor oz. srečanje potekalo "konstruktivno", se izjalovi in spremeni v destruktivnega.

Prosim vas za mnenje in nasvet - njegov oče ima pred sabo le še nekaj mesecev življenja, morda celo manj...

LP in hvala za vsa mnenja in nasvete - Zaskrbljena
Default avatar

Skr bna

Ja, odpuščanje osvobaja, definitivno, samo sposoben ga moraš biti.

Ne vem, kaj naj ti rečem. Po eni strani reševati stvari na smrtni postelji je izredno hudo, po drugi pa je to še edina možnost...Očitki v smislu "kaj si mi delal..." ne bodo ničesar prinesli in spremenili, tuid pogovor iz ene same grenkobe in zagrenjenosti ne. Kako človek take stvari predelaš - načinov je toliko, kot je ljudi. Če mož zmore, naj najprej sam s sabo razčisti, kaj od očeta sploh pričakuje. Je to pojasnilo, priznanje, opravičilo, objem- kaj?? Dokaz, da ga je kljub vsem napakam, ki jih je naredl, imel rad, da ga spoštuje - kaj? Če si bo na to odgovoril, bo tudi ugotovil, če ima pogovor kak smisel ali bo obema do konca zagrenil še zadnje skupne ure. Če je upanje, da bosta odnos razćistila in pozdravila, potem ja, če pa je cilj zgolj "zmetanje" vsega, kar meni, da je bilo napačno, očetu v glavo, sem jaz osebno absolutno proti. Ker vsak starš dela napake, otrok jih dojema drugače kot starš, edino, kar je zame nedopustno je, da človek ve, da dela narobe, pa vseeno to počne. Če mož prej ni nikoli razčistil stvari, potem jih bo tudi zdaj težko.
Default avatar

dalačez

Prav si napisala - odpistiti mora predvsem zaradi sebe...ker če tega ne naredi zdaj ko sta še živa,verjami da bo potem ko ju ne bo več še veliko hujša muka.

Sama sem bila v podobni situaciji,s to srečo da starša še živita in upam da bo tako še leta in leta.

Ja,potrebno bo iti čez več faz - prva pri meni je bila ta,da mi je uspelo it v bolečino s pomočjo knjige 'strupeni starši -v kletki ljubezni' (ne vem točnega naslova).
Takrat (s pomočjo knjige ki te vodi)sem v sebi čutila tako jezo do staršev,da bi ju lastnoročno ....,če bi ju videla.
Držala sem se nasveta, naj napišem pismo, in ga tudi poslala - danes mi je žal,bolje bi bilo če bi vse lepo spravila na papir,se ob tem zjokala in zboksala kaj primernega...ter pismo zažgala.

Potem ko spraviš vso bolečino in gnev iz sebe...ampak res šele potem,v ta prazen prostor pošiljaš pozitivne misli in čustva - dovolj je že to,da jima odpusti ker drugače nista znala.

Jaz imam z mojima dvema danes krasen odnos...saj kdaj pride do kakšnega manjšega nesoglasja,vendar sem presrečna da sem uspela it čez to in da skupaj lahko uživamo in se imamo radi.

Predvsem pa...spremeni sebe,in spremenila se bo okolica okrog tebe.

Jaz moja dva danes vidim ko dva starejša človeka ki sta naredila veliko napak,pa tudi dobrega...predvsem pa kot dva,katera rabita ljubezen in razumevanje...in upam da bomo res še dolgo lahko skupaj.

Želim vama uspešno pot,predvsem pa to,da možu ne bi bilo kdaj žal ker si z očetom ni pogledal v oči in mu rekel da ga ima rad - ker vedi,da ga globoko v sebi ima,pa naj njegova zavest govori kar hoče.
Default avatar

hm, hm

dalačez piše, kako vidi svoja dva starša kot človeka, ki sta naredila veliko napak, pa tudi dobrega... predvsem pa kot dva, katera rabita ljubezen in razumevanje. E - to je pa ravno tisto, kar se tudi jaz sprašujem. Kako naj otrok vrača nekaj, česar ni bil deležen???
Kaj pa če je v tem možu ljubezen do staršev dejansko umrla?

Odpustiti zaradi sebe? Se še enkrat ukloniti, morda dokončno zlomiti, potlačiti vase vso grenkobo, jezo, vse frustracije, vse krivice, ves bes, da bo nekoč ob najbolj neprimernem trenutku vse skupaj spet buhnilo na dan?
Ne pomeni odpustiti na nek način znova potlačiti stvari vase, jih navidez zgladiti, da na zunaj izgleda vse lepo in gladko? Koliko ljudi stvari res zna odpustiti? Mar se ne skriva pod besedo odpuščanje morebiti samo ponovno prikritje in zatajevanje pravih čustev, ki se jih zelo bojimo, ki se "ne spodobijo itd?

Tako zaznamo v družinah, kjer si "vse odpustijo" tihe zamere med brati in sestrami v zrelih letih, ki koreninijo daleč v otroštvu; nerazrešene in navidez odpuščene travme pa veselo prenašamo naprej na naše potomce in se pretvarjamo, kako smo plemeniti, kako znamo in zmoremo odpuščati.

Odpustiti ni enostavna zadeva. Včasih je proces, ki traja desetletja, morda se le včasih zgodi v trenutku. Včasih ne moremo odpustiti, ali pa mislimo, da smo, pa vidimo, da je nekaj v nas zelo zelo globoko, kar morda nikoli ne bo zaceljeno in tudi ne pozabljeno.

Besede odpuščati ne gre jemati z lahkoto, ali pa z levo roko. Ne vem, kako bi ravnala v zgornjem primeru, verjamem pa, da desetletja zamer, bolečin in ranjenosti... Ne, dvomim da gre to tako zlahka.

Kaj pričakuje mož? Kaj če nič ne pričakuje? Kaj, če je že dosegel spodnji prag bolečine in mu bo smrt enega od staršev morda (se sliši kruto in grdo) prineslo celo olajšanje? Lahko celo, da ne bo čutil nobene krivde, ker je svoj križ že nesel čez mučno kalvarijo? Kdove?
Default avatar

Skr bna

hm, hm je napisal/a:
To, kar ti pišeš, odpuščanju niti blizu ni. Potlačenje nima nič z odpuščanjem, pač pa odpustiti pomeni predelati, odjokati, odtuliti, če je treba, soočiti se, če zmoreš, dati iz sebe vse, akr te mori, jezi... in iti dalje. Brez zamer, grenkobe, predvsem brez bolečine.
hm, hm je napisal/a:
Ja, ampak moraš na tem tudi sam kaj naredit!
hm, hm je napisal/a:
Na to lahko odgovori samo on sam in skladno s tem odgovorom bo tudi ravnal. Vsaj jaz bi...
Default avatar

ena iz totega Mb

Moj je dal to skozi. otroštvo mislim. Kot sin drugega je bil žal večkrat tepen, celo fizično poškodovan, psihično maltretiran.
Vem samo, da si je s smrtjo očeta oddahnil. Pogovora pred tem pa nikoli nista imela odpuščanja tudi ne. Še danes po skoraj desetih letih po smrti drugega očeta mnenja o njem ni spremenil, spominov na otroštvo ne želi obujati. Ni pa videti ali čutiti da bi zaradi tega danes kakorkoli trpel, le nekih vrednot iz družinskega živlejnja se vidi da mu manjka.
Default avatar

raje

ja, pri nas smo imeli podobno situacijo.


moj dedek je namreč (po pričanjih mojih staršev, jaz se nisem zavedala, ker sem bila premajhna) zelo omalovaževal mojega očeta. po smrti babice je dedek mojemu očetu izrekel vse grdo na tem svetu.

dedek je živel pri nas doma, v našem stanovanju. v naslednjih cca 20 letih nista nikoli več spregovorila niti besede. moj oče ga je stregel, mu kuhal, ga peljal k zdravniku, sedela sta v isti sobi in jedla za isto mizo a nikoli več nista rekla niti besede.

v takem je tudi dedek umrl, kolikor jaz vem, brez obžalovanja. moj oče mu je morda celo odpustil v sebi, vendar je bil preponosen, da bi to izrekel na glas. ne vem.

v vsej tej štoriji je nekako najbolj nastradala moja mama. prenašala je oba. dedku nikoli ni bilo nič prav in ker ni mogel najedat očeta, je najedal mojo mamo. in požrl ji je vse živce.

moj oče tega svojega trpljenja ni nikoli prenesel na nas otroke, družinsko življenje pri nas fura zelo normalno.
Default avatar

Tudi podobno

Tudi jaz sem dala skozi nekaj podobnega z mojo mamo. Najprej je dolgo trajalo, da sem razčistila pri sebi, občutila jezo, potem pa sem lahko odpustila. Pogovoriti se z njo nisem mogla, ker me je takoj ustavila. Z njo nisem imela več stikov, ker nisem želela več takega odnosa, spremeniti pa se ga ni dalo. Tudi po njeni smrti ne čutim obžalovanja.

Pri tvojem možu vidim problem, ker je vse še tako sveže, ker tvoj mož še ni prišel do stopnje, ko izživiš jezo in lahko začneš odpuščati in zavzameš do odnosa s starši objektiven, zrel odnos. To, da ga drugi obsojajo, se dogaja pogosto, tudi mene so in me mogoče še. Naredi naj tisto, kar v sebi čuti, da je prav zanj. Tako bo najhitreje presegel svojo jezo in zamere.
Default avatar

ja, zelo se strinjam

Tudi podobno je napisal/a:
Zelo se strinjam. Pri tvojem možu je spoznanje (oz. sprejetje realne slike staršev) še zelo sveža. Ravna naj po svojem občutku, ti ga samo podpri, ker te stvari tistim, ki jih niso izkusili, enostavno ne morejo biti razumljive.

Kako je prav odpuščati, je navadna floskula.

Moja mati je še živa, a vseeno vem, da bo obvestilo o smrti zgolj obvestilo. Jaz sem jo že davno odžalovala, trajalo je pa cca 15 let, da sem lahko vse "predelala".
Default avatar

Žogica Nogica

Moje mnenje - naj naredi tako kot ČUTI. Ne tako, kot smatra, da bi moral odreagirati - ali pa kot morda celo okolica pritiska nanj "kaj bi bilo prav". Ker bo to samo še ena nova rak rana.

Kdor ni dal skozi fizičnega in psihičnega maltretiranja verjetno težko dojame o čem je govora. Čustva so pri teh stvareh mnogo močnejša, kot pri nekem povprečnem odnosu. In na silo skup tiščat "ker je tako prav" ne gre. Ker to nobenega ne pomiri. Šele, ko bo pomirjen s situacijo, ki se mu je dogajala, bo pomirjen tudi s sabo.

Saj se ne more kar odločiti v stilu "ja, OK, odpustim ti". Tega ni. Pri globokih ranah tega enostavno ni. Ko te nekdo zlomi do dna, mora ON ta odnos spet zgraditi. Pa še vedno ni garancije, da mu bo uspelo.

Tvoj mož je zdaj na nek način spet v šah mat poziciji, ker se verjetno od njega pričakuje, da bo naredil korak k spravi do očeta. Pa čeprav je bil oče tisti, ki je maltretiral njega. In, če želi igro za ljudstvo, seveda gre lahko k njemu, mu opraviči in vse. Če pa želi svojo vest mirno, bo pa odreagiral edino tako kot čuti, pa če je to odpuščanje, pa odpuščanje. Čustev se ne da prehitevati, ker očetu pač zmanjkuje časa. Ne da se jih prinesti okoli, prej ali slej ga bodo dohitela.

Sama nimam stikov z mamo, od zgodnjih otroških let me je fizično, psihično in verbalno maltretirala. Jaz se na klice po odrešitvi v primeru, kot se dogaja tvojemu tastu ne bi odzvala. Če me ni mogla sprejeti in me imeti rada od najzgodnejših dni dalje, ne vem, kako bi me lahko imela rada tik pred smrtjo. S svojo vestjo se bo morala kar sama ubadati, moja pa je čista in odkar je ni več v mojem življenju tudi mnogo mirnejša. Ja, žal so tudi takšne "družine".

Tvojemu možu pa želim, da najde moč ZASE.

LP
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Naučil sem se, da nihče ni popoln dokler se ne zaljubiš vanj. (Andy Rooney)
-------------------------------------------------------
Slovenec ti odpusti vse, samo uspeha ne! :)
Default avatar

pomagaj si sam in bog ti bo pomagal

ker trpi v tej situaciji tvoj mož, naj se spravi tje na obisk... smrtna postelja dela čudeže.
če bo oče odšel s sveta brez slovesa, bo tvoj mož trpel še naprej. Mora najti moč in storiti ta korak. Saj ni treba veliko - naj mu seže v roko in reče npr. - hvala za vse, kar je bilo dobrega (sama praviš, da je bilo tudi kaj dobrega)
preveč ljudi trpi, ker niso bili še pravi čas sposobni narediti koraka...

sicer pa, ljudje smo si različni in situacije so različne... končna odločitev bo njegova
Default avatar

imam moža

Imam moža, ki izhaja iz točno take družine kot tvoj. Ali pa sva mogoče svakinji. Pretrgal je vse stike, razen tistih dober dan, jaz ga podpiram.
Ne, tudi bolezen in smrt ni nič spremenila. Šel je na pogreb in pomagal okrog pogreba, kar je bilo treba in to je bilo vse.
Pa tudi dediščnine ni dobil - so drugi pobrali.

Svetujem, da živite svoje življenje, ti mu stoj ob strani, pa bo.
Zdalje v smrtni uri lazit k staršem, ki ga niso imeli radi, bi bila sam hinavščina.
Default avatar

Rok-1

Predlagam ti, da tole preneseš ali podvojiš na forumu "Čustvena Inteligenca"
Default avatar

izkušnja

sama lahko povem samo to, da je travme zelo težko predelat. Odpustit, ne vem, jaz mu nisem, sem pa sprejela zgodovino kot tako in se z njo ne ukvarjam več ampak se ukvarjam predvsem sama s sabo in sedanjostjo. Pri vas je situacija drugačna, ker je oče na smrtni postelji, moj je bil ob začetku mojega "zdravljenja" že mrtev in je bilo to zame lažje.

Mislim, da nima smisla očetu zdaj karkoli govoriti, ker to zgodovine in tvojega moža ne bo spremenilo, očeta pa še manj. Če se je mož res postavil na noge (toda očitno se ni, sicer pri tem dogajanju verjetno ne bi bil v dvomih), naj naredi tako, kot čuti in naj se ne ozira na okolico. A misliš, da so se starši kaj ozirali na okolico, ko so svojega otroka trpinčili? Ali pa so bili navzven krasni, doma za štirimi stenami pa bruh ... V bistvu lahko tudi mož tako naredi, če ga "matra" mnenje drugih... (tudi očeta).

Jaz osebno bi se šla poslovit od očeta, vendar ne bi niti blefirala čustev, ki jih ne bi čutila, niti naprej metala starih zamer... To se da narest drugje :-)
Default avatar

buda

Nekaterih stvari pač ne moreš odpustiti. Pusti mu, da prekine vse stike in zaživi svoje življenje. Ima vso pravico do tega! Najmanj pa mu manjka tvoje prigovarjanje da naj jim odpusti. Ne počni tega...bo še tebe zasovražil. Nekateri starši si pač ne zaslužijo spoštovanja.
Default avatar

MARJANAG

Težko se je s takšnimi stvarmi konfrontirat pa tudi če je starš na smrtni postelji. Po drug strani pa si bo mogoče očital, da tega ni poskusil dokler je lahko, ko bo enkrat prepozno.


Morda je lažje vsa čustva, zamere in grenkobo preliti na papir in ustrezno razložiti vse občutke in zamere. V tem primeru ima tudi druga stran čas in priložnost, da vse očitke v miru, pri sebi premelje in predela.

Vsekakor, pa že zaradi sebe mora nekaj narediti v to smer. V nasprotnem primeru bo grenkobo nosil v sebi do svoje smrti. Z takšnimi negativnimi oblčutki, pa čeprav v podzavesti, je zelo težko živeti in vse to vpliva tudi na vskadan in odnose z drugimi, predvsem odnose v družini.

Želim vam vsem, da bi za vaše dobro mož zbral zadosti moči in se rešil grenkobe ter odpustil staršem.

Srečno !
Default avatar

kristus božji

pomagaj si sam in bog ti bo pomagal je napisal/a:

Zaradi takšnih kot je tale zgoraj se dogajajo zlorabe, čustvene, fizične, spolne...

mož naj poišče pomoč, prebere Upor telesa: telo zahteva resnico, Strupene starše itd.. leta bo trajalo, prej ko si bo opomogel, a naj poskrbi zase, naj se zaščiti škodljivega vpliva manipulatorja, ki ga zlorablja še na stara leta.
Default avatar

đizs

kristus božji je napisal/a:
simpl je bit pametn, sam noben tle zares ne ve, kašne krivice so se temu možu dogajale in kakšno je bilo to zatiranje in zlorabljanje... Tako da na prvo žogo reč, pust starga umret in se ne meni zanj, je pa res drzno, da ne rečem še kaj zraven. Zlorabe in krivic je več sotr in tud take so vmes, ki se jih da odpustit, ... drugač bog vam pomagaj, ko vam morajo vaši otroci odpuščat...
Default avatar

hm hm

Če si kot starš dovolj v redu, otroci ne rabijo ničesar odpuščat.

Dovolj v redu pomeni, da so te imeli radi, da so te spoštovali, te slišali, zaznali, ga kdaj kaj polomili in to tudi priznali. Da so ti ljubeče pomagali v življenje in te potem spustili, samostojnega in zrelega. Iz tega zrastejo ljubezen do staršev, hvaležnost, spoštovanje in tista topla navezanost, ki bi je moral biti deležen vsak starš - od otroka. In nobenemu otroku ne bi smel biti prikrajšan za dovolj v redu starše, da bi imel lepo in čimbolj brezskrbno otroštvo. In na stara leta svetel in lep spomin tako na starše kot na otroštvo. Ne pa, da je oboje neka temna lisa, ki ti mrači razpoloženje in odnose z drugimi!

Spoštovanja ne moreš na silo "kupiti" na smrtni postelji, če si prej naredil prav vse, da si ga zapravil. Dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Takrat, prav vsak dan je bilo 24 ur časa, da bi bil tisti starš otroku pokazal, da ga ima rad!!! 12 mesecev vsako leto... 365 dni nevemkolikokrat zapored...
Kaj prekleto je tisto v ljudeh, da ne sprevidijo, da se ne zbudijo, da ne zakričijo nad samim seboj, ampak da raje trpinčijo? Če so že sami notranje mrtvi, pa naj bo še kdo drug. Najbolj enostavno je, če je pri roki majhna, nedolžna žrtev, v vsem odvisna od svojega roditelja-mučitalja, mar ne?

Zato pa - ne trpinčite otrok! Niso dolžni plačevati s trpljenjem za brezobzirnost svojih staršev.

Da ne bodo debelo gledali nekoč, na smrtni postelji, ko bodo zaman čakali svojega sina ali hčerko...