Moram tukaj napisat, ker nekomu moram povedat pa bi rada da je anonimno.
Danes sem se odločila, da mora mama v dom ostarelih. Stara je 52 let in že 18 let boleha za multiplo sklerozo. Do zdaj je bila doma smo skupaj z očetovo pomočjo nekako skrbeli zanjo, da je kolikor toliko kvalitetno živela, vendar zadnje leto se je stanje zelo poslabšalo (ima pleničke za odrastle, zelo težko hodi in seveda tudi tukaj rabi pomoč, ostale gospodinjske stvari (pa kar je še najmanj pomembno) ne zmore več skratka ne more biti sama stalno potrebuje nekoga poleg. In zraven tega nas pa prejšnji teden zadane novica, da ima ata tumor v mehurju in še neke druge stvari in čaka datum za operacijo, kar pomeni da od njega ne bom mogla več pričakovati ne vem kakšnih naporov – bo normalno treba tudi zanj poskrbeti. Poleg imam svojo družino in svojo bolezen (tudi MS). Zdaj pa imam kup slabih misli o sebi, da sem grozna. Mama nam bo na mrtve zamerila, če jo bom dala v dom. Pojma nimam kaj naj storim, kaj bi bilo za vse nas najboljše predvsem pa zanjo. Jokam pa ne smem (otrok), včash mi pride, da bi to zodbo zaključila z mojim koncem, za sina bo pa oči poskrbel.

mamo ne moreš dati v dom, če ona tega ne podpiše. morala jo boš prisilit, ne bo šlo drugače, pa pohiti, ker so dolge vrste v vseh domovih. da o ceni ne govorim.

Ne razmišljaj tako.

Ne otežuj si življenja s tem. Če imaš možnost,da gre mama v dom, naj gre. Vem, da je odločitev ena najtežjih v življenju, vendar če drugače ne gre, mora biti tako. Gledati moraš na vse dejavnike. Oče ne bo sposoben, ti imaš svoje življenje, za mamo pa bo najbolje poskrbljeno v za to usposobljeni ustanovi. Dom ni nek zaključek, ampak je način življenja, kjer se nekaterim življenje prav lepo na novo začne.
Drži se in ne razmišljaj o svojem koncu, ker s tem ne boš nič naredila.

Res si v nezavidljivi situaciji. Vem, kako je, če je mama bolna in odvisna od očeta in ostalih. Tudi jaz se bojim dneva, ko oče ne bo mogel več. Tudi moji mami se zdi dom groooozna rešitev. Ne vem, kako bomo mi rešili.

Verjamem, da se počutiš slabo, da imaš občutke krivde in še česa. Seveda ti ni potrebno imeti teh občutkov. Ti imaš svojo družino, samo za njih si odgovorna. Vem pa, kako je, če ti nabijajo občutke dolžnosti in občutke krivde, če ne narediš tako, kot se od tebe pričakuje.

Dobra hčerka si. Zelo dolgo ste za mamo skrbeli doma. Zdaj pač ne gre več. Ti imaš službo, imaš svojega otroka, ki te potrebuje vsak dan, imaš svoje življenje. Mama je lahko srečna, da je do sedaj ostala v domači oskrbi.

Bodi prizanesljiva do sebe. Verjemi, da si dober človek. Želim ti vse najboljše.

kjer sem jaz živela sta bila oba nepokretna pa so imeli sestre ali skrbnice /negovalke ali kaj že, ki so prišle 4x na dan. tudi to je ena možnost če živiš npr v lj.

Živjo!

Za svojo mamo si naredila ogromno, zato si lahko čestitaš in si ponosna nase. Mama ima veliko srečo, da si dosedaj tako skrbela zanjo. Če je njeno stanje takšno, da potrebuje stalno nego, potem je dom najboljša rešitev. Boš videla, da bo hvaležna, ko bo enkrat notri – tam bo brez skrbi.

Imam izkušnjo pri svoji mami, ki je tudi šla v dom zaradi demence. Je bila hvaležna, da je na varnem in ima vse preskrbljeno.

Če si zaposlena, tako bolnemu človeku preprosto ne moreš postoriti vsega, kar rabi. Se ne da. Ker nimaš sedem rok in ker moraš 8 ur preživeti v službi. V domu pa to lahko storijo.

In še nekaj, namesto da se sekiraš, se rajši pripravi, da boš pogosto šla k mami na obisk, te bo vesela. To je največ, kar ji lahko daš.

Razumem, da je hudo pa še kako.
Primernega nasveta nimam drugega kot da se pozanimaš za pomoč na domu. V našem mestu ta pomoč dobro funkcionira, mogoče tudi pri vas? Vsekakor se pojdi pogovorit ev. v bližnji dom onemoglih ali v Zdravstveni dom; tam še najbolj vedo kako boste najbolj prav ravnali v vašem primeru, da bo za vse prav in dobro.
Pa ne ženi si tako grozno k srcu, da si ne boš poslabšala bolezni. Vse se nekako uravna, če vprašaš prav strokovne delavce.
LP

Oči naj se zdaj malo bolj angažira, pa bo imel vajin otrok oba. Če živi z vama. Če pa ne, pa ne razumem, kako si lahko tako prepričana vanj. Še nekaj – s svojim odhodom boš veliko žalost naredila svojim bližnjim, problemi pa bodo ostali, zato ne razmišljaj o tem. Kdaj pomisliš, kaj boš s tem naredila svojemu otroku?

Tudi dom stane, tako da – morebiti bi si našli kakšno pomoč na domu? Ali pa se dogovorili za dnevno varstvo? Vprašali v kakšno društvo, ki se ukvarja s pomočjo bolnim na domu?

Vidiš, takih razmišljanj pa jaz osebno ne razumem. Sama dobro veš, da se ne moreš preklati na pol za to, da boš lahko negovala starše in zraven skrbela še za svojo družino. Kaj MS ve tisti, ki jo je srečal. Verjetno ob izkušnjah, ki jih imaš veš, da je strokovna oskrba edina možnost, če naj mama živi človeka vredno življenja pri vshe omejitvah, ki ji jih bolezen prinaša. Da te njeno stanej boli ,je tudi razmuljivo, ker jo imaš rada. Ne pišeš sicer, koliko so stari tvoji otroci, a po letniku predvidevam, da te še krepko rabijo. Verjetno tudi mama, vkolikor je še prisebna, ve, da rabi strokovno pomoč in oskrbo, ki ji je domači v tolikšni meri ne morete več dajat. 18 let je neverjetna doba. Za mojme pojme in moje dojemanje stvari si nimaš popolnoma ničesar očitati. Poskrbi za čimboljšo ustanovo, kjer bodo za mamo res lepo skrbeli, ki ne bo predaleč, da jo boste lahko obiskovali, že tako te bo verjetno potrebovali tudi oče ob svojem zdravljenju…ej, redki so, ki danes četrtino toliko kot si ti -in še boš, nič bat- naredijo za svoje starše. Tisto zadnjo misel čimprej pozabi!!!! Mami si dala, kar si ji lahko, še ji boš po svojih močeh, si pa v prvi vrsti zdaj sama mati in v drugi hči – jasno?!

Zelo dobro te razumem. Pred tremi meseci sem bila podobno borbo sama s sabo. In se potem soočala z iskanjem doma za mamo – to je pa itak stres posebne vrste.
Žal je mami umrla tri tedne po tem, ko smo zanjo dobili dom.

Rada bi ti pomagala, kolikor je v moji moči, če želiš, mi piši na [email protected].

Zdi se, da si se za svoje starše že veliko razdala, zato brez slabe vesti mamo v dom. Če ga boš le dobila v tako kratkem času !

Pogumno! Nikar ne imej slabe vesti ne pred mamo, ne pred sabo, še manj pred opravljivo okolico.

Časi so pač takni, da bolni in/stari morajo oz.bomo morali v dom, ker mlajše generacije enostavno ne bodo imele več časa skrbet za njih.

Včasih je bilo lažje, ko so bile npr.ženske brez službe pa so lahko skrbele še za ostarele. Ali pa se je družina vrnila iz službe ob 14.00

Tako je bilo in ni več. In to mora zlepa ali zgrda sprejeti tudi tvoja mama.

Mama je bolna ni pa tud dementna,torej dojema svet okoli sebe in brez njene privolitve v dom ne bo sla. Poleg tega sta s tvojim ocetom povezana,z njim se lahko slabo godi in bo rabil tud njeno oporo,ljubezniv pogled…bi ti sla od moza,pa se bolnega,ce ga ljubis? Bolje da jima doma zaenkrat ne omenjas,temvec se pogovorite o pomoci na domu. Dom stane ca 1000eur za nepokretno(rabi plenice,hranjenje,oblacenje) osebo. In o TVOJEM koncu ne SMES razmisljat nisi sama in problem je resljiv,pogovarjajte se no.

Ne bi šla od njega, le poskrbela bi, da bi zanj skrbeli tisti, ki to zmorejo, če sama več ne bi mogla oz. mi to služba in ostale obveznosti ne bi dopuščale.

Pojdi na občino vprašat, kaj lahko nudijo. Pri nas zelo pomagajo, vsaj z nasveti, če ne morejo drugače. Obstaja tudi pomoč na domu. Delno financira občina, delno sam. Ni ne vem kaj, a malo pomoči tu, malo tam in morda bo šlo. Če ne bo, bo tudi mama uvidela, da je edina pot v dom. Itak bo treba dom plačevat, tako da je tudi ta plačljiva pomoč na domu dober začetek.

poskrbeti moraš tudi zase. Enostavno takšnega bremena ne boš zmogla fizično in psihično in od mame je zelo egoistično, da tega ne uvidi.

Jaz sem vedno govorila, da svoje mami pa NIKOLI ne bom dala v dom!

Pa je tudi nikoli ne bi dala, če ne bi prišla bolezen. KRUTA, a resnična!

Zbolela je za bolezenijo ALS- enaka oblika kot MS, samo da se pri MS stanje poslabšuje desetletja dolgo, 20 let in več, moja mami je stanje, kot ga ima tvoja mami npr, dosegla v roku 3h mesecev, se pravi, da bolezen napreduje zelo zelo hitro! V roku 6 mesecev je bila že nepokretna, in takrat smo nujno iskali dom. Do takrat smo imeli negovalko za 8 ur, ki je prihajala domov, a popoldne, ponoči, zjutraj, je bilo vseeno potrebno poskrbeti za njo! Plenice, hranjenje, umivanje. Nobenih pripomočkov doma, nič! Mami je z grozo spoznala, da jo čaka dom! koliko sva prejokali, veva samo midve! Oz. danes vem samo še jaz, ker je mami po dveh letih bolezni umrla! Pol leta preb smrtjo so jo hranili na sondo, vse, kar je pa lahko še premikala v svojem telesu so pa bile njene veke! Niti povedati ni več mogla, kaj šele, da bi pokazala, da bi se premaknila. Pa sem vsak dan jo prihajala obiskovati v dom, jo naložila na voziček, peljala na sprehod, itd. A kako bi zanjo skrbela doma, pa ne vem? Tam je imela oprano, skuhano, bila je umita, nikoli ni smrdela. Če si predstavljaš, da je bila 6 mesecev popolnoma nepokretna, in da ni imela niti ene preležanine, potem veš, da ji tega doma ne bi mogla dati.
V dom sem ji nosila priboljške: zmiksano sadje, kako zelenjavno juhico, frutke, itd. Jo tam hranila, tudi umivala, in ji delala družbo. VSAK DAN!
Meni je bilo, kot da je doma, a vseeno je bila 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} preskrbljena v domu! Imela je zdravnika, družbo, itd.

Ni vse tako lepo seveda!
Da je bila tako lepo preskrbljena, je tudi moja zasluga, ker sem se borila za njene pravice: da so jo kljub njeni bolezni, še vedno dajali na stol in peljali v dnevni prostor, da je jedla po žlici vse do zadnjega, in da je kljub sondi, še vedno dobivala priboljške ( a ker so ji mišice požiralnika pešale, smo morali zelo paziti, kaj je dobila za jesti, ker se ji je močno zaletelo, in je bila nevarnost zadušitve, itd itd itd )

Torej,
sama presodi, kdaj bo tisti pravi čas, da bo šla mama v dom!

Pri vas se stanje slabša počasneje, in to, kar opisuješ, se mi zdi, da bi mama še vedno lahko bila doma! Mogoče ne bi hitela, bi se pa o tem z mamo pogovorila, jo počasi pripravila na to. Ti imaš čas, ker bolezen napreduje počasi, midve z mami tega časa nisva imeli, ker je njena bolezen napredovala astronomsko hitro in se sploh človek ni mogel privaditi na krutosti bolezni ALS.

Torej:
kaj naj ti rečem:
pogovori se z njo! Ne delaj nekaj mimo nje! POgovori se tudi z očetom.

SPLOH PA:
ne trapaj s kakšnimi neumnosti kot so: bi zaključila to svoje življenje.

Vedi samo: da otrok brez mame je bošček

Mi smo našo mamo (80) dali v dom prejšnji mesec. Dom je nov, lep, moderno opremljen. Dejstvo pa je, da so osebe v domu skoraj vse dementne. Razumnih starostnikov je zelo malo. Temu primerno je vzdušje v domu in dnevna komunikacija. Poglej, če je tvoja mami, ki je v bistvu premlada za dom, še čisto pri zdravi pameti, menim, da dom le ni primerno bivališče zanjo. Bo čisto zafrustrirana, če bo seveda sploh podpisala vlogo za sprejem. Čakalne dobe so pa itak obupne, brez zvez ne prideš daleč. Zato predlagam za začetek dnevno varstvo. Mamo pripeljete v dom zjutraj in jo popoldne vzamete domov ( nekako kot vrtec ). Za popoldne poskusite organizirati negovalko. Te se najdejo povsod, samo ‘raztrobit’ je treba, da jo iščete. Gre pa ponavadi za plačilo na roko, zato kakih socialnih transferjev ne moreš uporabit. Mogoče bo mami dnevno bivanje v domu le ustrezno in bo potem stalno bivanje zanjo bolj sprejemljivo. Vsekakor pa v primeru vloge za sprejem v dom zahtevajte enoposteljno sobo, da bo imela zasebnost.

Hvala vsem za vsa mnenja in nasvete. Občutek krivde me razžira in pojma nimam kdaj je pravi čas. Bojim se, da bom nekaj naredila in ne bo prav.
Ata se strinja z manoj in tudi sestra, ker tudi on pravi, da žal ne gre več. Pomoč ne domu je super varianta in smo se je nekaj mesecev tudi posluževali potem je mama ni želela več. In ja ona ni nikoli rekla, da bi bilo lahko kaj drugače kot je sedaj. Jaz v glavi pa vem, da ne bom mogla skrbeti za vse tudi sama sem fizično omejena. Samo mami pričakuje, da bom skrbela za vse. Jaz pa res, res ne morem in ne bom ji nudila človeka dostojno življene, ker to ne bom zmogla. Upam, da bi šla v dom v domačem kraju, tako da bi jo hodili obiskovat vsak dan, samo se bojim, da ne bo hotela videt nobenega.

Glej, če je človek bolan, še nima pravice biti brezobziren do drugih. Nihče, tudi tvoja mama ne. Mislim, da je prav, da se o situaciji vsi skupaj, tudi mama, več pogovarjate. Ne pusti se čustveno izsiljevati. Tudi tvoja mama je odrasla oseba in se kljub bolezni nima pravice tako otročje obnašati. V domu bo imela primerno zdravstveno nego, pa ti boš lahko skrbela za otroke in zase. In očeta tudi čaka težak boj z boleznijo. Lepo bi bilo, da mama razmišlja kaj tudi v tej smeri. Saj je konec koncev tudi žena in mama, malo bi ji moralo biti mar tudi za moža in hči, ne samo za lastne želje.

Vedi samo to, da je mama premmlada za v dom in boste morali iskati po zavod, ki so v sklopu doma starejših občanov.
Tam bo imela tudi zdravstveno oskrbo terapije in vse ostalo, kar pri tej bolezni rabi oz ji lahko drugi pomagajo.
Moja mama je v takem zavodu že 4 leta, ker jo je možganska kap pri 54 in je bila premlada za v dom. Doma sama ni mogla biti in smo bili promorani poiskati zavod. Je hudo, vendar je kar samostojna in veliko lahko tudi sama pomaga drugim( ima pa hudo demenco tako, da v bistvu nima orientacije, občutka za čas, imena..) v glavem ona pravi da ji nič ne manjka (misli, da je gor nekje 2-3 mesece)..
Drugega vam ne preostane. Povejte osebenmu zdravniku, potem po pa on dal predlog za zavod in vi morate razposlati vloge naokrog in ko bo kakšen prostor boste dobili odgovor (kar pa verjetno ne bo hitro)
SREČNO!
lp

Se popolnoma strinjam! Zato, ker je ona bolna, ni treba vsem nehat živet, pač pa bo treba najt način, da boste VSI, tudi ti, tvoja družina in tvoj oče živeli kot ljudje in ne kot sužnji bolnice. Vsak človek ima svoje meje! Ne pusti, da ti jih pohodi, ob vsej ljubezni in spoštovanju do nje!!

Obrnila bom zadevo. Če boš predolgo skrbela za mamo doma, se boš sama preveč izčrpala, poslabšala svojo MS in ostalo ti bo premalo energije za tvojo lastno družino. Hkrati boš s tem, ko se bi počutila krivo, ker je mama šla v dom, tkala vzorec, po katerem bi se znal ravnati tudi tvoj otrok. Mu res želiš, da bi se moral počutiti krivega, ko bi moral čez leta morda “poslati” v dom tudi tebe?
Ne, stki drugačen vzorec, za mamo ste naredili, kar ste mogli in za njo poskrbeli po vseh svojih močeh, ko pa je postalo prenaporno, ste ji brez slabe vesti našli mesto v domu, pa jo seveda še vedno obiskovali (sploh ni potrebno vsakodnevno) in se trudili, da je zanjo lepo poskrbljeno. S takšnim ravnanjem bo že v naprej tudi tvojemu otroku dovoljeno, da bo kdaj postopal enako s teboj in pri kronični bolezni kot je MS (se spopadam z njo) je takšna situacija dokaj verjetna. Bodi pri utiranju te poti v življenju močna, saj jo “gaziš” tudi zato, da bo tvojemu otroku malo lažje.
Tudi sama sem stara približno toliko kot tvoja mama, ločena, zaenkrat še dokaj v redu, a moja otroka natančno vesta, da me ob hudem poslabšanju bolezni ne lahko, ampak morata dati v zavod ali dom, ker ne želim tako močno ovirati njunih življenj.

Ninan, veš tako razsodnih in pametnih žensk, kot si ti, je žal malo. Da bi moja mama kdaj izrekla, da naj jo potem damo v dom, tega si ne morem zamisliti.

Res ti vse čestitke in srčno upam, da ti bo bolezen zelo, zelo počasi napredovala in da boš ostala še dolgo samostojna.

Hvala, ampak, da se gre ob resni bolezni v dom, smo “razčistili” že z mojimi starši, ko sem bila še zelo mlada. Vedno sta rekla, da ob službi in skrbi za svojo družino nihče ne zmore kvalitetno in brez posledic 24 ur na dan skrbeti še za svoje starše in da tega ne bi nikoli želela. Še danes sta zelo vitalna, absolutno sposobna poskrbeti zase, a z občutkom, da je do “hiralnica” in “odlagališče nepotrebnih” smo opravili na srečo vseh nas že takrat. Samo ponavljam to, kar sta me naučila že starša in za kar sem jima hvaležna.
V vsaki družini bi bilo dobro, da bi se o takšnih stvareh pogovarjali takrat, ko so še zdravi in čustveno ter psihično dovolj močni in razsodni. Saj veste, problem je lažje rešiti, dokler je samo abstrakten. Potem, ko postane konkreten, obtežen še z bolečino, boleznijo, strahom in utrujenostjo, ga je reševati bistveno težje.

… je ogromno starejših ali zelo hudo bolnih ljudi, ki pa jim niti na misel ne pride, da bi šli v dom. Zanašajo se (in celo zahtevajo ter čustveno izsiljujejo) le na pomoč otrok oz. bližnjih. Egoizem pri nekaterih ne pozna meja.

No, jaz bi sebe in svojo družino (otroke in moža) postavila na prvo mesto, pa naj se to še tako grdo sliši. Prav tako pa od otrok ne mislim izsiljevati pomoči, saj vem, da bodo nekoč odšli od doma in si ustvarili svoje družine. Še vesela bom, če bom na starost našla prostor v kakšnem prijetnem domu, pri penzijah, kakršne bomo imeli.