Nekaj podobnega so nedavno tega ugotovili pri opicah (mislim, da šimpanzih), zdaj pa menijo, da naj bi bila sposobnost ločiti med dobrim in zlim lastna kar večini primatov:

“Živali naj bi imele čut za moralnost in naj bi znale razlikovati med dobrim in zlim … velja tako za volkove kot npr. miši …”

http://www.dnevnik.si/novice/znanost/1042269357

To kaj spreminja vaš pogled na ljudi, živali, svet, življenje …?

Ne.

Se še kar vklaplja v moj pogled,

😉

Mislim da “čut za moralnost” prav gotovo ne morejo imeti. So pa lahko “psihično zdrave” bi rekel. Moralo pa le toliko kolikor pač morala ni v nasprotju z naravo.

Kaj pa živali, ki so homoseksualno usmerjene? Je kar nekaj takih primerov, sploh med pticami, pa tudi med bonobo šimpanzi. Kaj bi rekel na njih? Najbrž niso psihično zdravi, kajne? Moralni tudi niso. Pa v popolnem nasprotju z naravo so. Skratka, fuj.

Dobro in zlo nima nobene zveze z moralo, ker je to duhovna kategorija, morala pa zgolj spisek družbenih predpisov. Vsaka družba ima svoj kodeks obnašanja, seveda tudi živalske. Dobrega in zla pa tukaj ne mešajte zraven, ker je morala zmeraj oportunističen kodeks in ne absoluten. Dobrega in zla se zaveda etika, morala ne.

… no, saj imajo te zadnje študije precej težav s sprejemanjem tudi v znanstvenih krogih.

Če kaj, pa dokazujejo, da je veliko tega, kar smo mislili, da je zgolj privzgojeno, tudi prirojeno.

Pri živalih sicer tako kompleksnih zbirk pravil ‘pravičnega’ vedenja ne moremo pričakovati, so pa jasni zametki le teh vsekakor prisotni (socialni čut se očitno razvija z evolucijo, ima pa s tem kar kaj verjetno opraviti tudi s tem, da gre za socialne živali – živali, ki živijo v tropih, čredah …)

Opice, ki vedo, kaj je krivica:

http://www.telegraph.co.uk/news/newstopics/howaboutthat/4632069/Morality-may-have-roots-in-our-primate-ancestors.html

Kojoti, volkovi, sloni, netopirji … celo kiti so sposobni empatije:

http://www.telegraph.co.uk/earth/wildlife/5373379/Animals-can-tell-right-from-wrong.html

Kaj pa živali, ki so homoseksualno usmerjene? Je kar nekaj takih primerov, sploh med pticami, pa tudi med bonobo šimpanzi. Kaj bi rekel na njih? Najbrž niso psihično zdravi, kajne? Moralni tudi niso. Pa v popolnem nasprotju z naravo so. Skratka, fuj.[/quote]

to je pa pomanjkanje spolne izbire – nekako tako kot se dogaja recimo pri župnikih

Kaj pa živali, ki so homoseksualno usmerjene? Je kar nekaj takih primerov, sploh med pticami, pa tudi med bonobo šimpanzi. Kaj bi rekel na njih? Najbrž niso psihično zdravi, kajne? Moralni tudi niso. Pa v popolnem nasprotju z naravo so. Skratka, fuj.[/quote]

to je pa pomanjkanje spolne izbire – nekako tako kot se dogaja recimo pri župnikih[/quote]

Homoseksualnost je pomanjkanje spolne izbire?! 😀

In prav župnike za primer, ki so se zavestno odločili za celibat 🙂

mišljeno je bilo v smislu, da če se za vse najde izgovor, naj se še za ravnanje živali.

Uf, res imate težave s sprejemanje homoseksualnosti. Ali pa se, upam da, motim?

Mimogrede – pri vprašanju hetero, homo in bi ne gre za vprašanje izbire, ampak gre za še ne čisto spoznan splet genetike in okolja (celo primarnega okolja tj. v maternici):

http://www.sciencedaily.com/releases/2008/06/080628205430.htm

(če je angleščina težava, je tukaj povzetek v slovenščini: http://www.cosmopolitan.si/seks-razmerja/bolj_kompleksno_kot_so_mislili-16915.aspx )

… majčkeno drugačni pogoji v maternici, pa bi bili lahko to, tisto ali ono tretje. Koliko ima to torej sploh veze z EQ, moralo in etiko? No ja, ima – vidi se, koliko morale, etike in eq-ja premore s sprejemanjem drugačnosti ‘večinska’ populacija.

Seveda so težave s sprejemanjem homoseksualnosti. To je pa res normalno.

Kar se tiče izbire, morda je bolje dati za primer zapornike. Samo vidim da so župniki nekaterim tako sladki.:)

Ne vem sicer kaj žene homoseksualce v homoseksualnost. Vem pa da je nesprejemanje homoseksualnosti samo videz stvari, kajti homoseksualci so kot da bi živeli nekje drugje, ne tu.

jaz bi se kar strinjala s tem članom o morali pri živalih….bi me pa bolj zanimalo, kako raziskavo so naredili

sem slišala za primer, ko je pes (rotwailer) ubil lastnika, ker je pretepal svojo ženo……sicer zdaj ne vem, mogoče zato, ker je čutil, da jo je strah, mogoče je kričala ali pa jokala….je pa pes zgleda vedel, da to kar dela lastnik ni prav

Strogo ločevanje med prirojenim in privzgojenim v resnih znanstvenih krogih nikoli ni bilo tako splošno sprejeto kot pri ljudskih psihologih. Vsaka stvar, ki se jo privzgoji, mora imeti najprej temelj v prirojenem. Ne da se iz vsakega človeka narediti vrhunskega znanstvenika/umetnika/športnika/filozofa, prav tako se ne da iz vsakega človeka narediti mučitelja v taborišču. Vsa živa bitja, ki živijo v skupnostih, imajo prirojen temelj za socialno čutenje, kakor spada tako empatija kot pogojno rečeno občutek za pravičnost. To v resnici ni nič novega in nič revolucionarnega, da so živali, zlasti sesalci, sposobne tvoriti kompleksne socialne odnose (vključno z večino variacij seksualnosti, ki jih poznamo ljudje). Nekateri ljudje si pač že stoletja bildajo ego s tem, da smo ljudje kobajagi neka povsem avtonomna bitja, ki z živalskim svetom razen grobe biologije nimamo ničesar skupnega in smo zato v vseh pogledih neskončno nad živalskim svetom – ta filozofija v praksi podpira krutost do živali in neodgovorno lastništvo domačih živali.

Strogo ločevanje med prirojenim in privzgojenim v resnih znanstvenih krogih nikoli ni bilo tako splošno sprejeto kot pri ljudskih psihologih. Vsaka stvar, ki se jo privzgoji, mora imeti najprej temelj v prirojenem. Ne da se iz vsakega človeka narediti vrhunskega znanstvenika/umetnika/športnika/filozofa, prav tako se ne da iz vsakega človeka narediti mučitelja v taborišču. Vsa živa bitja, ki živijo v skupnostih, imajo prirojen temelj za socialno čutenje, kakor spada tako empatija kot pogojno rečeno občutek za pravičnost. To v resnici ni nič novega in nič revolucionarnega, da so živali, zlasti sesalci, sposobne tvoriti kompleksne socialne odnose (vključno z večino variacij seksualnosti, ki jih poznamo ljudje). Nekateri ljudje si pač že stoletja bildajo ego s tem, da smo ljudje kobajagi neka povsem avtonomna bitja, ki z živalskim svetom razen grobe biologije nimamo ničesar skupnega in smo zato v vseh pogledih neskončno nad živalskim svetom – ta filozofija v praksi podpira krutost do živali in neodgovorno lastništvo domačih živali.[/quote]

… se strinjam.

In drži, da takšne novice niso nič novega in še manj spektakularnega. Ampak poglej odzive drugih.

Sama spremljam takšne novičke že nekaj let (pa osebno niti ne rabim feedbacka od kao znanosti, mi je bilo vse to in še več jasno v konkretnem stiku z živalmi in okoli njih se strašno rada motam že od malih nog) …

… razmišljam, kaj sem sploh hotela s tem, pa znova in znova razmišljam v smeri, kako pogosto se v naših temah zaplete, če kdo namigne na moralni čut, vest, prav ali narobe, etiko odnosov … češ, da so to zgolj utopični ideali in da smo ljudje po naravi (ali pa družbi) v osnovi sebični, egoisti, lažnivci, prevaranti …

Pa smo res?

To, da zametke vsega tega najdemo tudi v kraljestvu, katerega del v resnici smo (čeprav si mnogi domišljajo, da smo od njega ločeni), se mi zdi dvojno pomenljivo:

– odpade cel kup izgovorov, ki jih s precej iznajdljivosti najdemo ljudje, če se bojimo, da bomo z več etike in kulture odnosov v ‘tem’ svetu potegnili takratko,

– pa še postavi nas in človeštvo v širši kontekst, kar komu morda tudi ne bo všeč … ampak, saj nismo sami na tem planetu, pa če si ga še tako lastimo! In neverjetno veliko se da naučiti od naših bližnjih – živali.

Indijanci so to zares znali.

Sožitje … z ljudmi … z naravo, živalmi … resnično spoštovanje … totemi … moč. Če kdo razume, na kaj napeljujem …

mogoče je k takem razmišljanju ljudi pripomogla krščanksa veram ki je postavljala živali pod nami in trdi, da živali nimajo duše

hja (uf, spet smo tam …), no, saj zato so mi verjetno bližje šamani 😉

… kar se pa duše tiče, ni tega nekaj sto let, ko so to isto trdili tudi za ženske (namreč, da nimamo duše) …

in so se motili?))))