Prosim za nasvet,kako pomagati sinu, ki je zasvojen s travo.Sedaj ima težave
tudi že z zdravjem(boli ga trebuh, težave s spanjem , spominom itd…)
Rada bi , da konča šolo. (star je 17 let ). Ne pomaga mu noben razgovor, takoj začne vpiti in mi govori , da sem zmešana, ker da to ni nič hudega , da to počne že skoraj vsak itd. Zgubil je že vse interese za normalno življenje
Kaj mi svetujete ?

Če živite skupaj z možem, potem najprej vključite moža. Oče ima pri mladoletnem sinu ključno vlogo in največjo moč. Sin potrebuje vašo nežno toplino in očetovo razumno odločnost.
Lahko malo več napišete o tem, v kakšnem odnosu sta vaš sin in njegov oče? Potem bom lažje napisala kaj bolj konkretnega.

Ok, kaj pa ce je oce mrtev?
Po njegovi smrti imam z obema otrokoma (18 in 15) ta problem,
vedno znova ‘podim’ travo iz hise, pa vedno znova se po nekem
casu spet pojavi.
Posebej sin se je trmasto oklepa, nobena beseda ne zaleze, ceprav
se sicer dobro razumemo, bi sel raje od hise, kot da ni nehal.

Kaj lahko sploh naredim?
Pogovorov imam ze cez glavo, vedno znova se pogovarjamo, pa vedno zaman. Edino, kar se mi zdi da pomaga je to, da trmasto vztrajam, ker tamala dva ocitno racunata na to, da se bom enostavno vdala in ju nehala preganjati.

Zelo mocno se mi dozdeva, da pametnega odgovora ni, zato naprosam predvsem starse in ‘travarje’ za njihove izkusnje….

Če je oče mrtev, je stvar nekoliko težja, ni pa nemogoča. To, da trmasto vztrajate, je zelo pomembno. Vaša mladostnika že po svoji naravi preizkušata meje in samo s trmasto vztrajnostjo ju boste prepričali, da meje obstajajo. S tem, ko se bosta vaša otroka ob vaši vztrajnosti prepričala, da meje obstajajo in da so stabilne, (četudi jih onadva poskušata na vsakem koraku podreti), bosta začutila varnost, ki jo v tem obdobju zelo potrebujeta.

V družini, kjer je oče navzoč, zagotavljanje varnosti pripada očetu. Kadar očeta ni, to vlogo prevzame mama.

Mladostnik z zlorabo trave vedno želi staršem nekaj sporočiti. Pomembno je, da starši ugotovimo, kaj nam želi s tem zelo čudnim, razdiralnim vedenjem sporočiti. Običajno se ob takem vedenju na mladostnika jezimo, se pritožujemo, ga veliko sprašujemo, mu pridigamo… S tem največkrat ne dosežemo nič. Veliko bolj učinkovito se je vprašati, kaj nam mladostnik s tem sporoča.

Mladostnik sam se še ne zaveda, kaj želi s tem vedenjem sporočiti staršem. To moramo ugotoviti odrasli. Odrasli smo tisti, ki moramo dojeti njegovo govorico dejanj (ki je še sam ne razume) in jo prevesti v govorico besed. Ko nam to uspe, nas začne mladostnik resnično poslušati in nam slediti.

Mladostniki so nedvomno izziv odraslim. Nemogoče jih je razumeti, če pred tem ne razumemo sebe, svojih občutij, če se ne zavedamo, kaj se z nami dogaja… Pomembno je, da zaznamo občutja (pogosto zelo težka in boleča), ki jih mladostnik skriva za travo. Bolj kot pregovarjati se z njim o travi je pomembno pogovarjati se o čutenjih, ki so tam zadaj – kar je praktično nemogoče, če nismo sami najprej v stiku s svojimi lastnimi čutenji.

Oče ima v družini pomembno vlogo. Tudi mrtev oče ima vlogo v družini. Lahko ima vlogo nekoga, ki je zamolčan, skrit, potisnjen v kot, o katerem se ne pogovarja… Lahko ima vlogo nekoga, ki se ga spoštuje, ki se ga z veseljem spominja, ki je za seboj pustil bogate spomine… Lahko ima vlogo nekoga, ki je odšel na grd in sramoten način ter pustil družino brez slovesa, brez pojasnila… Lahko ima vlogo nekoga, ki je umrl častno, potem ko je v vsej polnosti sprejel bolečino bolezni… Veliko različnih vlog ima lahko oče, četudi je mrtev.

To, kar je za vaša mladostnika pomembno, je to, da se z njima pogovarjate o očetu. Kako se ga spominjata? Kakšna občutja jima vzbuja? Koliko ju boli, ker ga ni? Kako ju je zaznamoval način njegovega odhoda? Koliko ga pogrešata? Kaj bi želela v tem obdobju slišati od njega? …

Ja, težko se je z mladostnikoma pogovarjati o teh stvareh. Vendar je to za mladostnika veliko darilo. Hkrati pa je to darilo tudi za vas. Ne vem, koliko ste vi sami izžalovati odhod vašega moža – kakršenkoli je že bil. Morda je čas mladostni vaših otrok tudi čas, ko si boste sami dovolili začutiti bolečino, žalost, obup, tesnobo, nemoč, grozo, občutja zavrnjenosti, zapuščenosti… – čutenja, ki jih je v vas prebudil odhod moža. Ko si boste sami dovolili začutiti ta čutenja, ko jih boste poimenovali, predelali, se morda s kom pogovorili o njih, jih izrazili, boste veliko bolj dojeli tudi skriti in skrivnostni svet vaših dveh mladostnikov. Vsa tista čutenja, ki jih ob odhodu moža niste sprejeli vi, sta jih sprejela mladostnika. Poskušajte jih ponovno odkriti in sprejeti.

Svet bolečine je težak. Toda samo sprejeta bolečina rojeva bisere. Upam, da jih bo v vašem življenju veliko.