recimo da sta fant in punca, punca staršev še ne pozna. se dolgo poznata, dolgo sta bila prijatelja, zdaj je preskočila iskra in sta par. on želi da se punca preseli k njemu in da bi živela pri njemu doma ter mela družino. fant od doma noče, ker sta oba starša brezposelna in ker je edini sin (ni pa edini otrok). od doma ne želi, ker meni da bi to starša preveč prizadelo, saj sta enega sina, torej njegovega brata že izgubila oz pokopala. starša je to zelo prizadelo.

torej ista hiša, drugo nadstropje oz etaža.

bi vi imeli kake zadržke, in če ja, kake? kako funkcionira življenje stari in tamladi pod isto streho? Kake izkušnje? dobre/slabe?

VSAK TEDEN SE NAJDE KATERA, KI TI IZ LASTNIH IZKUŠENJ TAKO ZADEVO VROČE ODSVETUJE- TOKRAT JAZ.

Kam od doma bi pa sicer lahko šla? Najemniško stanovaje? Škoda denarja.

zakaj pa ne?prosim…razloži malo bolj…

Če so starši “normalni”, če ste vsi skupaj prilagodljivi, se znate obnašati kot odrasli, …… potem gre.
Pri nas to prakticiramo že 11 let in se imamo prav lušno. Je pa res, da imam taščo in tasta, ki se ne vtikata v naše življenje, prav tako se mi ne vtikamo v njihovega. Pa še zmenimo se sproti, kot odrasli normalni ljudje. Stroške smo si razdelili na začetku, za delo okoli hiše smo se zmenili na začetku…. Skratka pogovor, pogovor, pogovor.

Srečno

v tem primeru tudi dolgoročna samostojna gradnja ne pride v poštev. ne gre se za podnajemništvo. gre se za…kot sem že napisala zgoraj. jaz se bi z tem tudi strinjala, želja bi bila le, da bi imela en vikend npr posebaj zase, da se lahko kam tudi kdaj umakneš.

S STARŠI????- NIKOLI!!!!

Seveda je vse skupaj odvisno od:

– staršev
– fanta
– punce
– okoliščin skupnega bivanja (ločen vhod, ločeni stroški…)

Ampak načeloma odsvetujem. Tudi sama se nisem odločila za to možnost, čeprav imava oba krasne starše. Še moja mama je vedno govorila, da mladi in stari niso za skupaj oz. da v eni kuhinji ni prostora za 2 kuharici.

Vse se da, verjemi. Ampak, če se obojestransko zmenite za vozni red. V vsaki skupnosti so pravice in dolžnosti. Ob upoštevanju obojih, se življenje odlično vozi.

R

Tudi jaz sem šla za “tamlado”, vendar pa sva se z možem po nekaj letih odločila za nakup parcele in gradnjo – enostavno ne gre, kljub ločenemu vhodu, ločenim prostorom. Je popolno nadzorovanje, neprenehno vmešavanje in soljenje pameti.

Druga še hujša izkušnja – pri meni doma – brat pripeljal tamlado – skupni prostori – moja mama hudo zbolela – avtoimuna bolezen.

Torej, če imata le kakšno drugo možnost pojdita drugam, drugače naj bo to začasna rešitev.

Mi se v roku 1 leta selimo.

NIkakor to ni dobra rešitev. Vedno bo vmešavanje in nič ne bo prav narejeno.

BOlje drugam,kot ta varianta!

srečno

Razlogi, zakaj tvoj fant želi ostati v domači hiši, se menijo zdijo napačni. Kažejo na to, da ni pripravljen živeti samostojnega življenja s teboj, stran od staršev in neodvisno od njihovega vpliva. V bistvu želi nadaljevati njihovo skupno življenje, ki so ga do zdaj živeli v troje, želi pa, da se zdaj še ti vključiš. Tu ne gre za to, da bi vidva poceni rešila problem iskanja bivališča, ampak gre za njegovo potrebo, da staršem dela družbo. Ne vem, zakaj navaja njuno brezposelnost kot razlog, da noče od njiju. Malo ga povprašaj o tem. Ker če gre za pomanjkanje denarja pri starših, potem bi jima s svojim denarjem lahko pomagal tudi v primeru, ko bi se odselil. Morda misli, da bi jima s svojo prisotnostjo lahko nekako ‘držal življenje pokonci’ in ju vlekel iz obupa, kar pa se meni ne zdi pametno razmišljanje.

Ampak saj njegovih staršev še niti spoznala nisi, a ne? Nikar se ne odločaj, preden jih dodobra ne spoznaš in si pustiš čas, da se v miru odločiš, če se želiš pridružiti njihovi družini. Jaz na tvojem mestu bi si rajši ustvarila svojo.

Pravijo, da se je treba v obdobju, ko veza postaja resna, čim več družiti s fantovo družino. Predvsem zato, da fanta spoznaš v njegovem družinskem krogu, da vidiš, na kakšne medsebojne odnose v družini je navajen, ker takšne, kot jih ima v svoji primarni familiji, jih bo nezavedno poskušal uvesti tudi v svoj novi družini, ki si jo bosta morda v prihodnje želela ustvariti. Če se boš družila z vsemi njimi, boš sčasoma videla, koliko je v svojih odločitvah in razmišljanjih podrejen staršema in koliko je sploh v glavi neodvisen. Občutki, ki jih boš doživljala ob tem, ko jh boš opazovala, kako funkcionirajo skupaj, bodo zagotovo vplivali na tvojo odločitev o resnosti vajine zveze.

Šele potem, daleč kasneje, pa lahko začneta razmišljati, kje in kako bosta skupaj živela. Ti in on zase. In ne, da boš ti živela z njimi, in tako razširila njihovo srečno (ali pa nesrečno) skupnost. Včasih življenje v isti hiši v različnih nadstropjih pomeni tudi to, da boš v vajinem nadstropju večino dneva sama, medtem ko bo on počel skupne stvari s staršema, se z njima pogovarjal o tem, kaj bodo še počeli v prihodnje in podobno. In če mu boš dala vedeti, da se v taki vezi ne počutiš dobro, se bo iskreno začudil (morda ti bo tudi povedal, da si čudna), ker te resnično ne bo razumel. Saj bo imel vse, kar si je kdaj želel, in ne bo videl, kaj se tebi zdi narobe.

Preselita se nekam zase, vsaj za nekaj let. Pa četudi v najem.

Meni gredo starši, ki priklenjajo otroke nase na tak egoističen način res na nekam.

Ti si naš edini………..

Zakaj smo pa gradili in se celo življenje matrali……….

Nikoli mi nihče ne bo rekel da se ne da preživet v najemniškem stanovanju. Raje imam svoj mir, kot pa psihični mobing staršev, ki hočejo vedno imeti glavno besedo.

Staršev še ne poznaš?
Čudno.

Živeti v isti hiši? Kaj pa, če bi jih najprej poskusila spoznati?

Glede življenje v isti hiši pa: mogoče. A vedno s svojim vhodom in vrtom.

Tudi pri nas imamo vse ločeno, pa ni nič drugače. NIkoli ni nič prav narejeno, počiščeno. KO pridemo ven, nas čaka da spet kasiramo rafal, česa vse je treba narediti …

pa to so mamini sinkoti,ne bo nikoli boljše.

Kvečjemu slabše!

NE! Razen mogoče.e bi imela čisto svoj vhod v hišo,da ste čisto ločeni.

huh, to si pa dobro napisala. saj, načeloma jaz nisem preveč zato, ker niti ne vem kako me bi njegovi starši sprejeli. nikakor se ne gre za to, da bi prišla čez ceneje, niti za trenutek nisem gledala na to. na računu imam kar nekaj denarja. denar ni problem. zato pa sem rekla, da bi jaz še vedno hotela vsaj kak vikend, ki ga bi imela le zase.
jaz ga po eni strani razumem, in tudi občudujem.da je pripravljen mogoče tvegati, da ostane sam, da bodo le starši še imeli doma svojega sina.a po drugi strani se mi zdi…ah…

razmišljala sem, da bi mogoče vsaj poskusila tako, živeti z starši namreč. in če nebi šlo, se bi pogovarjala naprej. koneckoncev če ju ne želi pustiti sama, ju lahko še vedno vsak dan obiskujema, finančnoju podpirat tudi nebi bilo problem. če bi uvidel, da nebi mogli živeti pod isto streho, se bi mogoče znalo zgoditi, da bi šla na svoje. a zagotovo tega ne vem. sklepam pač glede na to, da je tudi sam rekel, da mnenje njegovih staršev o punci ne bo vplivalo na zvezo (da jo bi prekinil npr, torej me pustil ker se s starši nebi klapala in posledično nebi mogli živeti skupaj). načeloma kar on reče tako v takih pogovorih tudi velja. oz stoji za svojimi besedami.

je pa še ena stvar. jaz imam kar nekaj denarja a…ne vem če bi jaz vlagala v nekaj kar ni niti moje niti fantovo temveč od njegovega očeta…kaj pa veš kaj se lahko zgodi. ne vem no…

Niso vsi mamini sinkoti. Poznam kar nekaj sinov, ki živijo v hiši staršev, pa niso mamini sinkoti.
Z njihovimi ženami je pa tako: precej odvisno od karakterja ženske in staršev. Pa mopgoče le malo več od žene.

kakor za koga a ne?

Grd občutek imam, da so starši fanta čustveno priklenili nase in da on še ni uspel prerezati popkovine ter da je to edini razlog, zakaj noče od doma.

Po drugi strani, morda se pa tudi motim. Mogoče je fant popolnoma samostojen in je razlog zakaj bi raje ostal pri starših, povsem praktične narave oz. zato, ker meni, da boste skupaj lahko dobro vozili.

Dejansko je vse odvisno od tega, ali je razmerje med tvojim fantom in njegovimi starši zdravo ali bolezensko. Spoznaj najprej njegove starše in ugotovi, kako medsebojno funkcionirajo. To je veliko bolj pomembno kot to, ali bodo njegovi starši tebe lepo sprejeli ali ne. Če starši njega tretirajo kot otroka, mu stvari vsiljujejo, ne jemljejo resno njegovega mnenja itd. je to znak za pobeg. Ker bodo v tem primeru ravno tako obravnavali tebe in vajin zarod. Ne morejo namreč spoštovati tebe, če si se odločila za po njihovem mnenju nedozorelega, otročjega modela, ki ga morajo starši še vedno imeti pod komando. Po drugi strani, če svojega sina spoštujeta kot odraslo, odgovorno osebo, če sprejmeta njegovo mnenje tudi če je različno od njunega, če upoštevata njegova pravila glede sobivanja, potem bi bilo možno poskusiti. V tem primeru bi skoraj gotovo tudi tebe lepo sprejela.

Torej, spoznaj starša in njun odnos do sina, pa boš vedela, ali je vredno poskusiti ali ne.

Maja, največja težava življenja v isti hiši je, da starši svojim otrokom ne zaupajo, ker jih niso vzgojili v odgovorne in samostojne osebe.
Če snaha/zet pokaže, da je samostojen in odgovoren, potem ga kot takega tudi tašča in tast spoštujeta.
Govorimo seveda o kolikor toliko normalnih starših, ne o nekih zlobah-grdobah, ki so že na meji ali pa celo čisti psihopati.

O vlaganjih sicer prej nisi nič napisala.

Jaz na tvojem mestu bi šla zelo zelo počasi. Nikakor pa v tem trenutku ne z nekimi vlaganji. Prej si daj čas in spoznavaj njegove starše in njih kot družino, da boš s tem bolje spoznala tudi svojega fanta.

Ko pa bo morda čas za odločitve o skupnih vlaganjih, pa se predhodno z vsemi vpletenimi dogovori, kaj bo s skupnimi vlaganji v primeru, če bosta morda s fantom šla narazen. Ja, vem, da se sliši čudno, a to morate imeti razčiščeno. Starše je za razumeti, da ne bi dela hiše prepisali na fantovo dekle, ki bo morda enkrat tudi šla, a če niso dela hiše pripravljeni prepisati niti na fanta, svojega otroka, potem pa res ne more nihče pričakovati, da boš financirala tako zadevo. Sploh pa je po mojem mnenju za razglabljanja o skupnih vlaganjih še čisto prekmalu.

Napisala pa sem ti veliko, ker sem bila v malo podobni situaciji. Fant in njegova mama sta urejala veliko hišo, ki je sicer prostorna, a zaradi nemogočih tlorisov le težko dvostanovanjska brez večjih vlaganj. Moj fant je pričakoval, no, oba sta, da se bom preselila k njima in da bomo ena malo večja srečna družina. Bi pa morala jaz tudi še kaj vložiti v to njuno hišo, ker je bilo še marsikaj za dokončati in kupiti. Po drugi strani pa imam jaz stanovanje v kraju, kjer imam tudi službo, v njegovem kraju pa služb ni. In sčasoma, ko sem videla, kako in na kakšen način sta onadva navajena skupaj živeti,sem spoznala, da bom v njunem odnosu, če se priselim, vedno le tretja oseba, ki se bo morala v obstoječi odnos vključiti. No, da skrajšam, fant se je potem preselil k meni. sicer še precej hodi k mami pomagat vzdrževat nefunkcionalno veliko hišo in vrt, tudi jaz grem kdaj z njim, a odnos je precej drugačen, kot je bil na začetku. In ko sva midva tu, na svojem, sva midva res midva, se pravi par, ki živi zase in sam odloča o svojih stvareh. Pa četudi ga kakšen vikend v mesecu tu ni, ker je pri mami, na ‘delovišču’, kot jaz pravim. Včasih greva tudi skupaj na obisk in na splošno smo v dobrih odnosih. Ko sem jaz v ‘njeni’ hiši, se obnašam, kot da sem na obisku, se pravi, ne uveljavljam svojih idej in svoje volje o tem, kako bi v hiši moralo biti. Ko pride ona k nama na obisk, tudi ne postavlja nobenih pravil. Smo vljudni, prijazni in puščamo si prostor. Če pa bi živeli v skupni hiši, pa zagotovo ne bi bilo tako enostavno in mnogo težje bi bilo ohraniti neko avtonomijo.

Jaz sem mogoče pragmatična in neromantična, prav. Ampak moje mnenje je, da pri tridesetih plus tvoje življenje enostavno ni več tako dolgo in neomejeno kot v študentskih letih, da bi lahko privoščil eksperiment po imenu “dajmo nekaj let gruntat, ali tisto, kar zgleda kot mamin sinko, govori kot mamin sinko in hodi kot mamin sinko, morda le ni čisti mamin sinko”. Zlasti zato, ker si takega eksperimenta ne moreš privoščit, če si trideset plus ženska, ki hoče otroke in je zelo verjetno, da bo te otroke tudi naredila v prvih letih zveze in če bodo z maminim sinkotom, ki ga bodo še starši ob razpadu zveze veselo podpihovali proti bivši ženi, se bodo kopja lomila na hrbtih otrok, lahko celo do njihove polnoletnosti (beri Enostarševki forum). Čisto vse, kar je ta fant dosedaj povedal, je povsem v slogu človeka, ki ima do staršev patološki odnos in meni osebno, seveda gre izključno za moje mnenje, bi bilo že povedano zadosti, da bi začela zvezo ohlajevat in jo tudi prekinila. V študentskih letih mogoče ne, danes sigurno.

“ne divjat” je napisla odlično. Življenje pod skupno streho odsvetujem. Vem iz prve roke. Mi trije živimo v zgornjem nadstropju. Skupni vhod, ker svojega pač nimamo kje narediti. Najbrž bo kdo dejal pa se da. Seveda se, da samo bo potrebno pol hiše predelat. V kar bi mogla venomer moža pregovarjat, kajti on venomer govori, da zakaj, če je lahko en vhod. V glavnem, če se le da na svoje. Pri nas je non stop “kontrola” oziroma vedno je nekdo, torej tašča ali tast pred nami. Ko pridem domov, ko gremo od doma. Le redko kdaj se zgodi, da ju ni. Torej edino kar je plus je to, da popazi kdaj pa kdaj na otroka,ko je bolan, je sicer drugače v vrtcvu, pa še takrat ne za dolgo, vedno nekašni izgovori, da mora sem mora tja. Ampak to samo takrat, ko ga mora pazit.Torej vedno, se je potrebno nekaj z njimi pogovarjat, vedno nekaj sprašujeta, da ne govorim, da se dol vse sliši. Torej pred njima ne moreš nič skriti, zato ker sta oba vedno doma (upokojenca). Mož je sicer več ali manj gor, vendar pa se za vse pomembne stvari, ki je potrebno narediti okoli hiše ali kaj na hiši, posvetuje najprej z njima. Tako, da jaz se na to skupno življenje še vedno privajam, ampak želela bi pa biti sama na svojem.

urejeno je le 1 nadstropje v katerem živijo vsi 3je, ostali 2 nadstropji sta prazni. za njuno ureditev bi bil ptreben seveda vložek določenega denarja. nikakor nebi pričakovala, da bi bil del hiše pisan name, kje pa. bi pa pričakovala, da bi bilo nadstropjem v katerem bi živela mi2 pisano na fanta. v tem primeru bi jaz bila v ureditev pripravljena vlagati, saj vem, da bi se v primeru razhoda midva uspela dogovoriti. toliko sem ga v 10ih letih že spoznala, da to vem.

mogoče je še zgodaj, ja. a predlog je že padel, in z njim moja razmišlanja.

a je v tvojem primeru fant rekel že na začetku, da boš se ti mogla priselit k njemu ali je dopuščal tudi drugo možnost? moram reči, da si mi navedla kar veliko razlogov, dobrih. zelo dobrih, in na katere še sploh pomislila nisem.