Skrinjica idej!

Slovenec, ki je zgradil eko hišo za samo 2000 €

Default avatar
Ekološka potresno varna hiša brez ene lopate betona in enega kilograma železja

»Hiša te ne more osrečiti, ne avto, ne ženska … Sreča je tu notri,« reče Miro Žitko*, pokaže s prstom na srce in se široko zasmeje pred svojo glineno lesenjačo.

V resnici ga osrečujejo ekološke hiše, ki jih kani to poletje postaviti po gore­nje­trebuških bregeh pod svojo eko­loš­ko hišo. To hodijo ljudje občudovat od blizu in od daleč. Posebnost njegove hiše je povsem ekološka gradnja potresno varne hiše brez ene lopate beto­na in enega kilograma železja, pa odlič­ni bivalni pogoji in cenenost gradnje.

V knjižici Gradnja ekološke hiše piše, da je Miro za gradnjo hiše, ki ima dnev­no sobo s kuhinjo, pa kopalnico, delovno sobo in spalnico, potrošil 400.000 tolarjev. Miro je samouk z bogatimi izkuš­nja­mi. Po poklicu je mehanik, po srcu pa ekološki gradbenik:
»Znanja, ki sem si ga nabral, ko sva z bratom postavljala brunarice, pa med postavljanjem svoje hiše in sedanjim dokončevanjem druge, je škoda; škoda bi bila, da bi ostalo le meni.

Rad bi ga predal tistim, ki jim je ekološka in eno­stavna gradnja pri srcu,« pomodruje in napove: »Avgusta bo pri meni, v vasi razazije, šola gradnje ekoloških hiš. Kakih deset navdušencev bom sprejel. Več jih ne morem, da jim bom lahko vse razložil in da bo imel vsak od njih priložnost kaj v roke vzeti. Nastanil jih bom v hiši, ki jo bom do tedaj še dokončal. V mreže bom dal seno, rjuhe in nekaj za pokrit. Tla bodo ilovnata, seveda pa bo tudi ko­palnica in poskrbljeno bo za hrano …«

UBIJANJE JE ZGREŠENO

Za ljubitelje mesa verjetno prave izbire hrane ne bo. Za Mira je bilo največje odkritje oziroma dojetje, kot sam pravi, da je ubijanje zgrešeno. Torej v njegovi hiši mesa ni. Oni dan ko smo ga obiskali sta dve dekleti iz sosednjih vasi zanj, za njegove prijatelje, ki so mu pomagali postavljati skedenj, ki bo hkrati žaga in »Cankarjev dom«, ter za naju, ki sva ga pri­šla spraševat in fotografirat, skuhali ko­silo iz tistega, kar se je našlo pri hiši. In bilo je prav imenitno kosilo, po kate­rem je Miro v senci drevesa poleglim prijateljem zaigral na kitaro: »Glasbo ustvarjam sam, imam spet eno novo, ravno včeraj sem jo naredil, mi kar pride …

Pred tremi meseci sploh še nisem pel, nisem slišal, nisem imel po­sluha. En dan, bila je polna luna, en ve­čer, se spomnim, pa vzamem kitaro … Malo sem tiste akorde že prijemal, nisem pa slišal glasu, nisem mogel peti, znal pa sem žvižgati. Odprlo se mi je, začel sem peti in prav to petje me polni; pa pianino tudi špilam, sem ga dobil zastonj …«

Skuhali sta vegetarijanka Saša iz Če­kov­nika in Sandra, vsejedka, iz Idrije: »Sem maserka, pedikerka, bom pri­de­lovala biohrano, trenutno vodim tečaj masaže in študijske krožke sprostitve in dobrega počutja v Ajdovščini in Idriji. Imela sem že tečaj v Ljubljani za študente, brezposelne izobražujem v Novi Gorici, pa diplomo pišem na temo »Iz­zi­vi podeželja«. V našo vas smo začeli uvajati novosti, kmetom približujemo še druge dejavnosti, ki se lahko organizi­rajo na podeželju, za razvoj kraja.«

DUH PRVOBITNEGA ŽIVLJENJA

Tako se je predstavila Saša iz Čekov­nika, vasi, ki leži med 670 in 800 metri nadmorske višine in vanjo še ni »stopila turistična noga«. Toda duh po eno­stavnem in zdravem življenju veje tu po vseh hribih. Na opuščene kmetije je pri­vabil ne le ustanovitelja društva Prepo­rod Marjana Videnška, marveč tudi biograditelja Mirota, pa znanega kontrabasista, profesorja na glasbeni akademi­ji Zorana in njegovo ženo, ki je članica slo­venske filharmonije, v hribe prihajajo nji­hovi prijatelji, ki pomagajo graditi in bodo vzeli hiško v trajni najem …

»Biohiške namenjamo gostom,« pra­vi Miro Žitko. »Nekateri bodo prišli k meni, ker so prijatelji in si želijo bivanja v naravi, drugi bodo prišli v šolo gradnje ekoloških hiš, tretji na post k Marja­nu, četrti na mednarodno poletno glasbe­no šolo kontrabasa, peti na koncert …«

Da. Na koncert ob luninem svitu v naravnem amfiteatru: »Koncert pod drevesi smo že imeli. Bilo je enkratno. To kar danes postavlja­mo je prostor za žago, nad žago pa je oder za glasbenike, ki bodo tu koncertirali v prav posebnih, edinstvenih pogo­jih. Ob luni, v zelenem amfiteatru visoko med hribi, za posebne poslušalce …«

BAJTA NE MORE OSREČITI

Hišice bodo preproste, nepooblan les, kopalnice minimalne, tuš kabina, WC školjka, umivalnik meter štirideset krat meter štirideset, tri pipe potrebuješ, voda se bo grela v štedilniku, majhno korito v kuhinji, pa na vrhu sobica za prespati štiri krat pet ali pet krat pet, bo asketsko, kar se mi zdi bistvo vsega … Želim stvari čim bolj poenostaviti.

Vidim, kako ljudje vse preveč energije vla­ga­jo v hiše. Bistvo ni v hiši, temveč da si notranje umirjen … V hišo greš spat pa kadar je dež, drugače pa je narava naš pravi dom. Večina pa se trudi z izbi­ro ploščic, talnih oblog, svetil … navla­ke; to ni zame, jaz tega ne maram … Če gle­dam televizijo, me kar ubija. Raje za­pojem. Kaj pa rabiš? Če si srečen, si srečen, saj te bajta ne more osrečiti, ne hiša, ne ženska, ne avto te ne more osrečiti …«
SOŽITJE Z NARAVO

Ljudje, ki poseljujejo opuščene kme­ti­je, hočejo živeti povsem v sožitju z na­ravo, v dobrih medsosedskih odnosih, ki se kažejo tudi v sodelovanju: »Tukaj vsak ponudi tudi sosedom tis­to, kar najbolj zna. Jaz gradim in uži­vam. Delo je pravi užitek. Tu smo sose­dje, vsak ima svoje interese, pri skupnih stvareh se pa družimo.

Tako je Marjan kupil žago, jaz sem postavil streho nad njo, jaz sem kupil traktor, on ni kmet, mu pokosim, imava skupaj elektriko, on jo plača. Vsak dela kar mu leži, meni paše biti tu gori pa dihati z naravo … Meni je najlepše delati. Ko nastaja, ko za sabo gledaš rezultate, to mi je res lepo, lepo je pogledati za sabo, tu na­staja nova vasica, čeprav je tu že vas in so tod naokrog ljudje – vsi so v redu, ni nobenih razprtij, kamorkoli tu prideš, si lepo sprejet, povsod sprejemajo ljudi z odprtimi rokami, so dosti sami in znajo ceniti ljudi, ljudje med seboj se spoštu­jejo …«

Jože Vetrovec

EKOLOŠKA HIŠA

Ekološko hišo v Razazijah sta gradila Miro in Edita Žitko sama. Na kraju kjer je že nekdaj stala hiša sta utrdila teren, da je nastal utrjen plato. Namesto hidroizolacije sta uporabila 6 centimetrov debele macesnove plohe. Za gradnjo sta uporabila les bora, macesna in hrasta. Osnovna konstrukcija in ostrešje je iz belega bora, ki ga imata na posest­vu največ.

Manj kot 18-centimetrskih debel nista razžagala, pustila sta kar okroglice in jih vgradila kot polnila v stene, ki so sicer iz gline, v katero je vmešana na 5 centimetrov ve­li­ke kose narezana slama in žagovina. Z enako mešanico je izo­lirana tudi streha. Hiša je znotraj obita z lesom, na zu­nanji strani pa je ometana, da odbija vodo.

Vse pohištvo, kuhinjski pulti in ostalo je narejeno doma, kuhinja je narejena tako, da dim iz štedilnika, ki je zidan, ogreva sanitarno vodo. Ob hiši je rastlinjak, tako da je solata ob hiši leto in dan. V pritličju hiše je delovna soba, dnevni prostor s kuhi­njo in kopalnica s straniščem, zgoraj pa je spalnica. Hiša ima tloris 7,7 × 6,7 metra.

Miro trdi, da je za gradnjo porabil le 400.000 tolarjev, a je treba vedeti, da so mu kritino, okna, elektroinštalacijski material, kopalniško opremo in kup drobnarij podarili pri­jatelji. Seveda pa je pomembno, da Miro obvlada vrsto obrt­niških del. V knjižici, kjer opisuje gradnjo prve hiše, med dru­gim piše: »Znanje sem ves čas svojega življenja vestno vpijal.

Ob očetu na kmetiji, ki je poleg kmečkega dela bil tudi zidar, gozdar, tesar in še marsikaj, kar je na kmetiji potrebno, in mami, ki je kljub težkemu življenju za nas otroke vedno našla pravo vzpodbudo in nas usmerjala k Bogu in njego­vim nevidnim pomočnikom. Naučila me je moliti, prositi za varstvo in vodstvo, kar naju je z ženo pripeljalo natanko tja, kamor sva si oba iskreno želela.«

Slike najdete na tej strani http://www.pozitivke.net/article.php?st ... y=razazije
" Srečen in svoboden je tisti, ki ima čim manj potreb in ne čim več" (Dr. Hubert Požarnik)

Aleš Babič
Avtor knjige "Zakaj sem brez denarja?"
www.alesbabic.com