Razmišljam o moji bližnji prihodnosti in me meče na “bad” in moram dati iz sebe.
Čez par mesecev se mi izteče porodniška in ostala bom brez službe. Imam 7. stopnjo izobrazbe neperspektivnega faksa, preselila sem se v okolje, kjer ni služb oz. če so gre vse preko vez (ki jih seveda nimam). Mož ima kredit za stanovanje (jaz ga nisem mogla vzeti, ker nimam za DČ) in zdi se mi obupno, če bomo živeli samo od njegove plače. Življenjski stroški se mi zdijo obupno visoki. Pa da ne bo kdo mislil, da se preseravamo ampak po plačilu kredita, tekočih položnic in zavarovanj nam že sedaj ostane bolj kot ne samo še za hrano. Stiskat moramo na vsakem koraku in groza me je, ker vem da to še ni podn ki nas čaka.

Vem, da gre veliko Slovencem še veliko slabše in v svoji revščini živijo življenje, ki ga človek ni vreden. Vedno znova se mi pred očmi vrtijo slike s TV, ko so ženske objokane zapuščale Beti, preden so jo zaprli in o bedi, ki trenutno vlada na dolenjskem. Strah me je, da se bo to zgodilo tudi meni. In ko si sebe skušam predstavljat v taki situaciji, se začnem trest in drgetat po celem telesu. Po faksu sem bila tudi brezposelna in poznam ta občutek. Je daleč od prijetnega. Počutila sem se kot gnida, imela nizko samozavest, srečala sem veliko pokroviteljstva od drugih in seveda veliko nepotrebnih vprašanj- če sem že našla službo, ali jo iščem in podobne kozlarije (kot da sem delala faks zato, da bom živela na socialni!).

Eh, bom raje nehala. Malo mi je lažje ker sem dala iz sebe, hvala ker ste prebrali. Vesela bom kakega konstruktivnega odgovora in vzpodbude. Odgovorov v smislu “loti se kakega dela in tisti ki želi, bo vedno najdel delo” pa se prosim tokrat vzdržite.

Ne bom rekla, da te razumem, ker te ne. Razumem pa to, da so prišli časi, ki so na nek način koristni za vse nas, da se zavemo nekaterih dobrin, ki so v preteklosti postale preveč samoumevne. Tudi mi – z sanjskimi službami in visokimi plačami, se moramo iz dneva v dan spopadati z občutki minljivosti, nadomestljivosti in nemočjo. Nisi sama, če ti da ta misel kakšno moč, da se soočiš s situacijo. Razmisliš in iščeš rešitev. Rešitev se vedno najde in upam, da se bo tudi zate. Držim pesti.

Oh ne, kar stran take misli, če že ne, moraš biti pogumna za svoje otroke.

Jaz sem imela podobno situacijo kot ti, na porodniški ostala brez službe,…tudi same črne misli so me obdajale, pa sem jih kar hitro odgnala in uživala na porodniški.

Ves čas sem seveda iskala službo, pošiljala ponudbe za delo na različne naslove in neboš verjela prejela kar veliko pozivov na razgovor- Sama sem si v ožji izbor dala 4 in po 4ih razgovorih(v vseh sem bila izbrana kot ustrezen kandidat) sem se odločila za najboljšo možnost. Sedaj imam super službo, pa še vedno tu in tam pokukam kaj se na trgu delovne sile kaj se dogaja, saj nikoli ne veš, kaj bo jutri.

Srečno!

Jaz pa imam službo, mož jo ima tudi, otroci hodijo v šolo…

Problem nastane, ker imam 380€ plače, mož 500€. V minusu sva oba, ko dobiva plačo je nimava, ker pokrije minus…in tako iz meseca v mesec:-(((

Položnice pa kar hodijo, hodijo…nimava več sredstev in moči, da bi jih plačala.
Ne vem kaj in kako bomo??
Ne moremo ne živeti, ne umreti…umiramo na obroke, tudi naš odnos gre k vragu, ne pogovarjamo se več, ne smejimo se več, hrane ni, je le še življenje…TOREJ, TO JE ŽIVLJENJE???

Žalostno je, ker je toliko žalostnih zgodb. Sicer sama še nisem v tem “zosu”, sočustvujem pa z vsemi, ki se vas je ta stiska dotaknila, oz. se vas še bo.
Pravzaprav nimam nekega pametnega nasveta, mislim da pa je čas, da se človek zazre vase, je hvaležen za tisto kar ima (otroke, starše, partnerja, zdravje, streho nad glavo, košček svoje zemlje, mačko, psa…), in da zaupamo, da se bodo zadeve začele obračati na bolje.

Zaupanje in hvaležnost, to je recept za srečo!

No, ta misel ni zrasla na mojem zelniku, mi je pa zelo všeč.

Ti, ki še nisi v takem zosu, sploh nimaš pojma, kaj pomeni, ko nimaš denarnih sredstev za življenje, in da to dejstvo uniči in izniči vsakršno zaupanje in hvaležnost. Oprosti, ampak od zaupanja in od hvaležnosti se ne da živeti, se ne da plačati položnic, se ne da otroka nahranit in ga oblečt, se ne da razveselit itd.
Zato ne klobasaj s polno ritjo, da revež, ki ima 350 eur plače,da naj bo hvaležen da živi, da ima otroke, da…

katastrofa kakšno bedno razmišljanje. In zaradi takih kot si ti, je svet tam kot je!!!!!!

Že dolgo nisem nič napisala. Se mi zdi, da so že drugi vse povedali.
Ampak to je pa višek, kaj smo ljudje prisiljeni prenašati, vdano, tiho, ponižno.

Imam službo, mož tudi za sproti. Denarja nam zaenkrat ne manjka, sem pa besna, ko gledam, kam gre vse skupaj.

Ljudje, organizirat se bo treba in prisilit našo ljubo vlado, da dela malo drugače, da pritisne na firme, ki so v državni lasti, na pohlepno vodstvo,
na skorumpiran kader, ki dlje od svojega žepa ne vidi. Saj imamo strokovnjake, naj se izkažejo s pripravo zakonodaje, da bodo tudi ljudje od tega kaj imeli. UPANJE umre zadnje.

Skratka, če bomo samo jamral ne bo dovolj. Treba je stopit skupaj in javno povedat, postavit roke ter jim vseskozi gledat pod prste, ker ljudje so iz mesa in krvi, po naravi so grabežljivi.

BRAVO,,,,

sem takoj ZA!!!!!!!!!!!

Je težko vem, ampak jaz se ne sekiram, ker bo to sam slabše zame.
Čez par mesecev bo tudi meni potekla porodniška in treba bo v službo. Kam? Nevem, ker sem prej tako vneto (budala jaz) delala preko študentskega servisa. Ampak bo že, prijela bom za vsako delo in bo, vmes pa skos neki iščeš in je. Ker če se bom sekirala, bom tudi živčna razvalina ratala, tega pa nočem.
Meni ni nobeno legalno delo izpod časti, kot nekaterim, tamal problem je naprimer pucat. Če ni druge, delaš tut to, ne glede na stopnjo izobrazbe, pa vmes iščeš. V času krize je dobr poprijet za vsakršno delo, če seveda rabiš denar, čeprav se komu za malo zdi, ampak vsak ima svoje mnenje.

Odpri si lep blog, spoznala boš veliko zanimivih ljudi in ena stvar ponavadi vodi k drugi
Srecno
lp

jaz imam dobro službo, podnajemniško stanovanje, dve najstnici … lahko bi bila na tem mestu na katerem sem bila in rekla, da mi je gre kar dobro. toda ne. kupila sem hišo daleč stran (iz kranja grem v ljutomer) , se zakredititrala, ravno zdaj jemljem še en kredit za adaptacijo. sem trdno odločena, da se preselim tja, čeprav še ne vem kje bom dobila službo in za kolikšno plačilo. imam sicer načrte, približno vem, kaj lahko tam počnem tudi v lastni režiji (imam kar nekaj zemlje in hišo na atraktivnem mestu).

zakaj ti to pišem? to ti pišem zato, ker sem bila pred nekaj leti v podobnem miselnem breznu kot ti, potem pa sem našla idejo, ki me je potegnila ven in sem jo zagrabila z obema rokama in me dejansko tera iz tega tega miselnega brezna ven.

ne pravim ,da naredi isto, sploh ne. malo pa le poglej okoli sebe in najbrž boš našla nekaj, kar bo pritegnilo tvojo pozornost v tolikšni meri, da se boš spravila ven iz tega razmišljanja. kaj znaš delati, kaj si si vedno želela delati, kaj dobro delaš, kaj te zanima ….???

Se strinjam, preveč smo pasivni in nekonfliktni. Ampak moje upanje je že umrlo. Strokovnjaki pišejo zakone zase, v svojo korist.

Se strinjam. Tudi sam večkrat razmišljam, da je to grozno. Študiraš, si priden, hodiš v službo, hitiš domov k otrokom, živiš za danes, imaš pa komaj za preživet ali pa še to ne … Groza.

Sama razumem, kakšni so bedni občutki, ko nimaš službe in iščeš in iščeš … pa že dobiš upanje, pa spet v vodo vse pade. Sama sem se takrat, ko sem po porodniški iskala prvo službo (na porodniško pa sem šla takoj po diplomi), počutila obupno.
Danes sem sicer v službi, gledam in poslušam pa to bedo, kako pošteni ljudje najbolj izvisijo in razmišljam, kam gre ta svet.
Ne, naši družini ni hudega, še vedno imamo poln hladilnik, ampak še vedno vsako svar kupimo v akciji z mislijo, da kaj prihranimo.
Na koncu meseca pa vedno ostane nula (hvala bogu, vsaj minus ne)

Res je žalostno v tej državi. Danes si, jutri te pa ni.
Pa ne rečte mi pesimist, to je danes realnost. SEm prav vesela, da nimam kreditov, ker bi me jih bilo enostavno imeti strah.

Zakaj naj se vzdrzimo teh odgovorov?

Zal je res tako, da delo se vedno najde, morda ne za izobrazbo, ki jo imas, ampak za odplacevanje kredita pa ja.

Ti pa kakor hoces. Lahko se naprej zivis v strahu pred prihodnostjo ali pa si sama krojac svoje prihodnosti.

Nisem brala vsega, ti pa lahko dam nasvet glede službe. Dandanes je pač tako da ne glede na svojo izobrazbo lahko najdeš službo. Pač ne v svojem fohu, ki si ga študirala, vendar če želiš delati boš tudi z drugim zadovoljna (lahko še bolj kot pa s tem kar si študirala). Vem, kako se počutidš, ekr živi v kraju kjer ni služb, če so pa že pa gre vse preko vez. Enako se dogaja z mano, zato ne obupujem in bom pač v službo hodila več kot 100km daleč, pa mi ni problem. Dandanes pač ni idealnih služb, zanjo se je treba peljati daleč, če ti je to težko potem še naprej jamraj in se smili sama sebi. Včasih pa moraš tudi ne glede na svojo izobrazbo mogoče sprejeti službo z njižjo izobrazbo, zato da preživiš in plačaš položnice, čas za napredovanje bo prišel, ko si boš nabrala kilometrino v določenem podjetju. S teorijo (končano šolo) malo ljudem rata kar takoj dobiti zaposlitev z izobrazbo, ampak je potrebno začeti z manj, da lahko prilezeš visoko.

Kljub slabemu vremenu ti želim lep dan in ne smili se sama sebi ampak naredi kaj zase pa čeprav moraš včasih preko svojim prepričanj.
Lp

se ti ne zdi to skrajno neodgovorno, če je tvoja služba pod vprašajem? če ne do sebe, pa vsaj do tvojih dveh punc.

predolgo sem živela v ziheraškem stilu. ne, ne zdi se mi neodgovorno. vsem nam se zdi fantastično. zdaj sem podnajemnica in damo za stanovanje vsak mesec cca 600 eur (z najemnino vred), moja kredita in stroški hiše bodo pa ravno toliko, le da bo hiša moja. poleg tega bosta imeli vsaka svojo sobo, zdaj pa smo vse tri v eni sobi.

moja služba … v 11 letih enostarešvstva sem jih tolikokrat že menjala, da me tudi to ne bo več presenetilo, niti pobralo. sem delala že vse, od čisščenja stanovanj, do kelnarjenja, da sem preživela. imam znanje, imam diplome, pomembno pa je, da znam delat in da hočem delat.

zadovoljen? :)))

No, jaz sem iz tistih koncev, pa se mi zdi tvoja odločitev izjemno smela, sploh, če pogledam skozi optiko tvojih hčera. A se bosta punci vseskozi v Ljutomeru šolali? Se mi zdi, da boš čez kakšno leto plačevala tako svoje obroke kot stroške stanovanja za punci, ki bosta morda študirali v LJ?

Sicer pa veliko sreče.

vprašaj se kaj znaš
kaj bi lahko znala
in kako bi to, kar znaš vnovčila (prodala)
Znaš kaj matematike (inštrukcije, kot si videla so ura/20 eur), znaš kaj drugega kar bi lahko inštruirala, znaš kaj takšnega, kar bi z dopolnjenim znanjem lahko inštruirala; znaš plest, šivat, kvačkat, igrat na kitaro….
pisat, tipkat, računalniško znanje, kaj drugega posebnaga….
Lahko vzgajaš sadike, zelišča, nabiraš borovnice, sedaj čemaž….

No, jaz sem iz tistih koncev, pa se mi zdi tvoja odločitev izjemno smela, sploh, če pogledam skozi optiko tvojih hčera. A se bosta punci vseskozi v Ljutomeru šolali? Se mi zdi, da boš čez kakšno leto plačevala tako svoje obroke kot stroške stanovanja za punci, ki bosta morda študirali v LJ?

Sicer pa veliko sreče.[/quote]

moji hčeri gresta v inernat. tavelika je vpisana v maribor v srednjo šolo in se niti iz kranja niti iz ljutomera ne bo vozila v maribor. tudi tamala bo šla v internat. odločitev za MB ni bila ne moja ne hčerina, ampak sistemska, ka r pa niti ni več pomembn, ker se novega šolskega leta že zelo veseli.

moj teritorij za iskanje službe je velik od maribora -m.sobote- lendave do ormoža-ptuja. že zdaj se vozim v službo več kot pol ure, včasih sem se eno uro in mi je tak pot samoumevna. od ljutomera do maribora je itak pol ure vožnje.

kredit pa si bom zmanjšala tako, da bom vzela hipotekarnega in na več kot samo 10 le,t kar bo obrok razpolovilo in bodo potem stanovansjki stroški cca 350 – 400 eur komplet. poleg tega imam v načrtu apartma, ki ga bom zagotovo oddajala, imam njivo sivke, sadje, orehe, …. iz tega se da marsikaj naredit. delam v gradbeništvu, končala sem FSD … potenciala torej ne manjka, samo izkoristit ga je treba. službo pa že zdaj iščem.

strinjam se s predhodnim komentarjem. to sem tudi sama že prej napisala. ljudje imamo toliko potenciala, toliko sposobnosti, ki jih niti razvijamo ne. zakaj težimo k “standardnim službam” ko pa je toliko drugih stvari, ki dajejo zaslužek in veselje zraven.

Svaka ti čast, jaz sem očitno med ziheraši, pa dosti ponesrečenih zgodb sem že videla.

Dosti sreče vsem trem!

Pa ti pogledaš še malo čez planke? Veš, kaj se dogaja v svetu? Kaj naj naredi vlada s firmami, ki so izgubile 40-80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} izvoznega trga, drugam se pa ne morejo preusmeriti, ker je ves svet v recesiji? Naj kupujejo njihove izdelke in jih nekam skladiščijo. In s čim naj jih kupijo? Z davkoplačevalskim denarjem, seveda?

Ne bodi no smešna. V Sloveniji se bo okrevanje začelo tisti hip, ko se bo okrevanje začelo v Italiji, Nemčiji, Franciji, VB, ZDA, Rusiji, Balkanu. Smo pač majhno, izrazito izvozno gospodarstvo, zato smo pod močnim vplivom naših glavnih izvoznih držav.

Vlada res lahko malo pomaga – predvsem ljudem, ki ostanejo brez službe, ali podjetjem s subvencioniranim krajšim delavnim časom, ampak izpada trga pa ne more nadomestiti. Žal.

sej vem … sem tudi jaz ziheraš. tudi mene je blo strah. po drugi strani pa … tolk zaslužim, da do socialnega stanovanja nikoli ne bom prišla. torej sem “obsojena” na profitno najemnino, kar pomeni, da nikoli ne bi živela v svojem stanovanju, ga po svoje uredila …. ko bosta obe hčeri srednješilki bomo imele odločno premalo prostora, že zdaj se gužvamo na 40m2. če grem v večje stanovanje je to višja najemnina, pa še vedno nič mojega oz. našega. in ko vsa ta dejstva skupaj sestaviš … sem jaz prišlana idejo, da kupim hišo, ko jo bom sposobna odplačati. da ne bo nesporazume, govorim o hiši, za katero sem plačala 25.000 eur in bom zdaj vanjo vložila še enkrat toliko. hiša pa je funkcionalna in v njej že zdaj živimo.
stanovanja v bloku si itak nikoli ne bom mogla kupit, pa tudi … zakaja bi dala za 40 m2 80.000, če dobim za 25.000 hišo in 1600 m12 zemlje? ni smiselno.

seveda pa se mi lahko zalomi, lahko zbolim, …. ampak to ej el ena ob opcij.druga je, da dožim starost in sem zdrava. življenje pa ni loto. 🙂

A v službo, da se boš vozila 100 km daleč? Kdo ti jo pa dal…še če si 40 km oddaljen, ne dobiš službe, ker podjetja šparajo na prevoznih stroških.

… al pa podjetja v stroške skrijejo plačo. od kranja do ljubljane je cca 30km, delavska mesečna pa je cca 130 eur. ni ravno ne velik strošek, se ti ne zdi? sicer pa podjetja pri prevoznih stroških ponavadi vzamejo najcenejšo varianto.

jaz sem imela v ne ki firmiv pogodbi zapisano, ad podjetje krije prevozne stroške do 30 km oddaljenosti in sodelavec, ki se je vozil iz ribnice, si je del stroškov moral kriti sam.