Moja zgodba
Pozdravljeni.
Včeraj sem prišel na ta forum, ko sem iskal informacije o suboxonu in ga mal prebiral.
Danes mi že cel dan ne da mira, da bi nekaj napisal tud sam. nit ne vem zakaj… verjetno zato, ker si lahko še tako dober igralec in pred starši, prijatelji in celim svetom igraš/tajiš, da se ne drogiraš ampak konec koncev pride to za tabo in z nekom se preprosto moraš pogovorit in dat sebe vn, četudi je to v e-obliki.
Moje izkušnje z drogo so se začele na začetku srednje šole, kot se poskušam mal raziskovat, verjetno največ zaradi radovednosti, kaj za en svet ti lahko nudijo te reči (mamila). Seveda se je začelo s travo, ki sem po potem kmal začel redno kaditi in se jo kadil okol 4 leta, pri 20 sem nehal (sedaj imam 24 let). Ravno takrat je bila v velikem razmahu elektronska muzika in smo veliko hodili po “partyjih”, seveda je to prineslo s sabo ecstazyje, speed, poppers, amfetamine, tud kokain občasno, dokler nisem konec srednje šole kar tako za šalo poskusu heroina na foljo, na wcju v šoli. z začetka mi niti ni blo tolk dobro, preveč grenko in… beh! pol so pa prišle počitnice in sem bil doma kakšen mesec, prej ko sm šel delat prek študenskega in sem kadil heroin vedno bolj pogosto, iz čistega dolgčasa, se mi je zdelo prov kul, ko sm kadiu zvečer pred tv-jem in ko mi je vsake tolko padla glava dol in sm se zbudu po par minuth in sm foljo držal lih tako kot ko me je zakinkalo.
z začetka mi ni niti na kraj pameti prišlo, da bi lahko moje “rekreativno” jemanje heroina prešlo v odvisnot, prepričan sem bil, da držim vse kontrole v svojih rokah, vendar pride kmalu do situacij, ko začneš jemat dan za dnem, to preide v kakšen mesec in pol kose spomniš, da bi bil čas da bi spet nardil kakšno pavzo, je že preksno, že pride tista kurčeva in tako osovražena kriza, ko vse mišice bolijo, mal te poti, mal zebe, spat ne moreš niti za sekundo, živci na robu in sam nek se prekladaš s postle na stol in pred tv pa na čik in spet na postlo in…
no nekaj časa je tako še šlo, denar še ni bil tko problem, pol pa je z večjo toleranco prišla tud potreba po večjih količinah in 900€ plače na mesec preprosto ni blo dovolj za staf, kaj šele za kakšne čike zraven. tako da sem ogromno “čaral” da sem dobil denar, skoz jemal na puf in dajal telefone v garancije in drugo elektroniko in ko je prišla plača, jo je šla polovica sam da sm poravnal pufe in ta zaračan krog se vedno bolj oža okrog tebe, da o socialnem življenju niti ne govorim, ker je dobesedno izginilo, saj konec koncev daš zadnjih par evrov raj za heroin kot pa da bi šel s “starim” prijateljem na pivo.
to se je nadaljevalo kakšne 2 leti, do kler me ni en pregovoru, da je igla 100x boljš kot kajenje na foljo oz snifanje, in vse je šlo še bolj dolj. še tisto dostojanstvo in samopodoba, ki sem ga prej mel se je dobesedno razblinlo, sam sebi nisem bil vreden več kot navadna smet. in vsa tista depresija, misli na samomor, da bi končal to trpljenje, vendar niti za kaj takega nimaš dovolj “jajc”. preprosto živiš neko x življenje z dneva v dan… brez smisla in brez cilja!
in kaj se človek vse navadi…. prej ne morš po televizji gledat nit kako kri vzamejo v kakšnem dokumentarcu, pol pa, ko maš že slabe žile, pa za se enkrat urit porabiš tud po uro al 2 in se po 20-30x zbodeš, prej ko dobiš žilo. dost žalostnih misli mi gre po glavi ob spominjanju na take in podobne dogodke in bedo, ki vse to spremlja. no po 3 letih uživanja me je ta beda vseen tolk streznla in mi dala tolk moći, da sm si reku da morm nek nardit, in sm začel kupovat metadon. zakaj kupovat? ker nisem nobenmu zaupal, kaj je z mano narobe in zato se tud nisem hotel nikamor prijavljat. redki so vedeli, kakšen dober prjatu, tisti od katerih sm kupovau, bivša punca in še kšna dobra prjatlca, starši pa ne in še zdej ne vejo, res da morm zarad tega nosti večje breme, ki ga bi lahko delil, sam ga nočem, jim hočem prihrant to.
če je bla odločitev za metadon prava, še zdaj, ko je leto od tega kar sm začel z njim, ne vem. mislim pa, oz vem da je tako, da je, kar se tiče kvalitete življenja odlična alternativa za heroin. metadon spiješ zjutraj ko ustaneš in maš pol mir za cel dan in še spiš pol zvečer u miru in drug dan ko ustaneš ponoviš obred, ni nobenega tekanja za stafom, zbiranja denarja, sposojanja, da ne rečem kraj, nobenega skakanja po wcjih za 5-10 min al še več mel delovnim časom al pa kjerkol drugje.
sam kar se tiče krize…. pravjo, da se ti metadon še bolj zažre v kosti in da traja kriza kar 14 dni (pri stafu 3-4, vendar veliko intenzivnejša, govorim o telesni seveda) in da je lahko 14 dan še vedno tako močna kot prvi. sam ravno kakšnih velikih izkušenj s krizami od metadona nimam, ker sem si ga dokaj redno uspeval nabavljati in si ga razdeliti takoj na začetku, za vse dni.
no, okol 2 tedna nazaj, bolj natančno 9 aprila, mi je vseen dopizdlo tud to kupovanje metadona na “črnem trgu”, res da sem prišel veliko bolj poceni skoz kot s stafom ampak vseen se nabere in nikamor ne prideš, mislu sm, da bom mal manjšal doze in prišeč do 0 in se bom sam do konca ozdravu… sam na žalost ni tako enostavno. in sem zbral moč in šel k svoji zdravnici, in nasprotno od pričakovenga je zelo prijazno odreagirala, rekla da mi ne bo dajala nobenih tablet ona, ker se boji, da me potem spet ne bo vidla pou leta (prej nisem bil pri njej okol 3 leta). mi je pa posredovala ogromno tel. številk in sm se še isti dan odloču, da grem v ambulanto za zdravljenje odvisnosti, ker sem pač že bil na metadonu in rekel, da bi rad čimprej prešel na kakšne tablete, ker mam dost tega in bi rad končal. ker so vidli da sm čist (razn metadona) sm že takoj na začetku dobu ugodnosti (obisk 1x tedensko), vendar so mi dali za prvi teden še metadon (2mili dozo), da so vidli, da pijem res tolk majhno dozo. zdravnik mi je dal zloženke od 2 tablet; substitol in suboxone, naj preberem in naj se sam odločim, s katerimi se želim zdraviti in tudi sicer so bili do mene zelo korektni in prijazni, nasprotno s pričakovanji in tako sem prejšnjo sredo, 15 aprila, začel s suboxoni. substitola (upam da se tako kličejo te tablete z morfijem) nisem hotel izbrati ravno zaradi tega, ker majo morfij v sebi, ki je spet opijat in… ne vem, se samo meni zdi, da je v končni fazi isto sranje kot heroin??
no in kolikor sem se pozanimal o suboxonih in prebral v zloženki, ki sem jo prebral, deluje ob pravilnem jemanju tako kot substitol. sem kar zadovoljen s tem zdravilom, sem sem ob prvem jemanju, klub temu, da sem počakal kar močno krizo od metadona, preden sem prvič vzel, kakor je priporočljivo, med okol 2-3 ure kar hude predvsem psihične krize, nisem mel mira v sebi, sem že mislu, da mi ne bo ratal ampak sem se vseen odloču počakat, če se bo kej spremenil in je šlo mimo. sedaj suboxone dobil za en teden, zraven ne jemljem nobenih drugih tablet, heroina nisem vzel že mal več kot eno leto in drugih drog (trava & “party droge”) pa okol 4 leta že nič.
v načrtu mam še kakšen teden dober jemanja teh suboxonov, da gresta mimo ta dva zloglasna tedna metadonske krize in potem zmanjaš in opustit.
moč mislim, oz vem da mam, sam mislim, da sm naredu v zadnjem letu že kar precej pomembnih in tud težkih korakov in tako da…
zakaj sm se spravu to napisat… sej nit ne vem… kot prvič zato ker mi verjetno manjka nek pogovor o tem, kr sm se odloču, da bom šou sam skoz uso to muko, ker se nočem izpostavljat in se mi zdi, da zdej, ker ni več opijatov v telesu, že počasi začenjam videvat ta svet mal bolj pozitivno in že “rišem” neke cilje v glavi.
in ker če bo samo eden, ki misli kaj s heroinom počet in je ravno začel z jemanjem, prebral to in mu bo dalo vsaj malo moč, da pusti ali pa se vsaj fajn zamisli… več nočem doseči.
še zakonec, napišem en citat, ki mi ga je enkrat povedal en bivši junks, prej ko sm sploh začel jemat H;
“Rajši, kot da ti “zrihtam” heroin, ti zrihtam pištolo in en metek, da se ustreliš. Ti bom prihranu veliko trpljenja.”
lep pozdrav vsem:)
vsak komentar oz karkoli napisanega… več kot dobrodošlo
Boštjan24, res si dobr napisal svojo zgodbo. Jaz ta forum zelo rada berem, redko kdaj komentiram, razen ko mi zgodba res pride do srca in ko mi se oči zasolzijo. Sem mati dveh otrok in najbolj se bojim, da bi moj otrok kdaj posegel po drogi. Vedno ko vidim sosedovega fanta, ki je 10 let mlajši od mene in smo se skupaj pred blokom igrali, sem žalostna cel dan. On se namreč drogira in jaz bi kar njemu pomagala se tega rešit. Kr mislim da bi jaz njega prepričala, da to ni dobr in ne vem kaj še.
No zdej že jokam…Boštjan želim ti, da bi se ti lepo rešil tega “šita” lepo zaživel, našel eno fejst punco, imel otroke…..
pa oglasi še kaj !
Iskrena pripoved, ki me je ganila do srca.Imam sina,ki je približno tvojih let in sem bila venomer v strahu,da zaide na pot drog.Na srečo se to ni zgodilo.Pogumno naprej ob svoji odločitvi.Si na pravi poti,ki te pelje v življenje,ki je včasih posuto s trnjem,velikokrat pa s cvetjem.Nekje te čaka ljubezen,ki te bo izpolnila,kasneje družina-otroci…
bravo, bravo. Tudi jaz se pridružujem ostalim in ti iskreno čestitam. Tvoja zgodba se me je zelo dotaknila, imam partnerja, ki je trenutno v komuni in ko se spomnim, kaj vse smo dali čez in kakšno je to sranje in kako je težko s to boleznijo, sem zelo vesela da ti ratuje. Da si toliko močan, in da imaš toliko volje, energije, in da si kljub tvoji bolezni, še vedno poln življenja in hkrati iščeš smisel in greš po pravi poti naprej. Na koncu te bo sigurno čakala ena velika nagrada, srečen boš, in ponosen boš na sebe, na to kaj vse si dosegel, brez pomoči, sam!!!!
drži se in uživaj življenje, saj je že zadosti kruto, zato ga je potebno živeti kolikor ga le lahko. Treba je poiskati pot, ki te pelje do sreče, in ti si na tej poti…..srečno…..
Pozdravček še enkrt:)
sm pričakovau, de bom dobil same “retardirane” enobesedne odgovore, kot se to največkrat dogaja po forumihm, tako, da morm povedat, da sm zares veseu, koliko ljudi, ki jih niti ne poznam, mi želi dobro. res iz srca se zahvaljujem vsakemu posebej za lepe besede in želje, lohk da se sliši ne vem… klišejsko, sam vsak od vaših odgovorov mi veliko pomeni in mi je dal dodatno moč in vsakega posebej sem po večkrat prebral in se mal ustavil pri njemu, tako, da hvala vsakemu.
drugač pa z mano… v petek sem bil spet v amulanti za zdravljenje odvisnosti, sem dobil suboxone še za en teden in zahteval, da mi testirajo urin, da bi vidu če je šel metadon po 10 dneh že vn s telesa, sam temu še ni tako.
a kdo ve kolk časa to traja, da s telesa izgine vsa sled metadona in da si pol čist na testerjih?
mam pa en drug promlem, k mi zelo otežuje življenje in sicer alkohol. sej ga pijem zelo mal, verjetno lahko na prste ene roke preštejem kolkokrat sem že pil v tem letu. lani ko sm začel z metadonom sm se v kakšnem mescu oz 2 kar nekajkrat prekršu in se ga spet uriu in to vedno pjan, tud če je bla 2-3 ura zjutraj, ko sm pršu domu mal al pa dost pjan in se ulegu u postlo, sm biu tolk nemiren, živčen, nism mogu zaspat in sm štirudu sam od heroina, kku se ga bi uriu za prou in zakinku do jutra in pol bo kar bo.
zdej sm pa mel v bližnji sorodščini poroko, pol tu prpele s sabo te fantovščine (klwna) pa še samo poroko in tko in…sm meu hude jebe u glavu pol k sm biu pijan, ravno v nasprotju ko sm biu mlajši in sm žuru in sm biu z vsakim decijem bolj sproščen in vesel, zdej ratavam sam še bolj živčen ko pijem in ko se usedem/uležem, da bom šel spat… se je treba prou fajn pogovort sam s sabo, kej bi splh rd dosegu s tem zdravljenjem in sploh v življenju, da se na ta način prepričaš da mal počakaš da vse to mal mine in pokušiš pol vendarle zaspat. sm pa ta teden dobil tud neke tablete za spat; Sanvale, ki jih jemljem po potrebi in sm si s tistim mal pomagu, ku sm se ulegu u postlo oz avto, k sm po poroki spal v avtu, pojede 1-dve in pol me je pobralo, še prej ko sm zaspau, sm bu kar take dobre volje, mal halucinaji sm meu, ma take sprejemnljive, neč strašnega. no sej če so te tablete dobre, za dosego cilja, ki sem si ga jst zadau, ne vem(se sčistit prou), sam v trenutkih k maš full hud boj v sebi, it jskt staff in se ga urit al počakat mal in vseen poskusit zaspat, pridejo lepo prav, da maš vsaj še eno bitko končano in zmagano za sabo.
se kar že zdej opravičujem, če sm kej nepovezano napisal, sm kar zaspan in mal tak zamorjen od mačka in pol k si bolj tak, pride še marsikej v mislih za tabo….. kdaj se zgodi d se kar par solz utrne, k pride do takih spominov iz časa ko sm biu 0 in od usega tega bremena in kr ne vem kej bo potem, kašna bo bližnja prihonost. sej zdej mi dajejo te tablete, se na splošno kar uredi počutm, sam mam kot vsi slabe dneve in dobre, sam da ko so dobri, si tak pozitiven, si misliš, da te nič več ne more vstavt da se da boš rešu in da bo bol lepo.
kr je pa kakšen slab dan… depresiven… se pa vprašam, kej se sploh trudim???? za koga? kater zdravnik al psihiater al prjatlcam mi lohk garantira, da bom ko mogu skončt ta program do konca… sej niti ne poznajo in jst jih tud ne poznam ljudi, k bi jih ratalo pust droge, vsaj na tak način in kakšno mam pole jamstvo, da tud če bom jst konču z drogo, da se mi bo življenje potem kar odprlo al kako? bo vse ležalo pred mojimi koleni, bo samo za pobrat. ne vemmm, kako jr ancijak napisal, citiram:.Pogumno naprej ob svoji odločitvi.Si na pravi poti,ki te pelje v življenje,ki je včasih posuto s trnjem,velikokrat pa s cvetjem.Nekje te čaka ljubezen,ki te bo izpolnila,kasneje družina-otroci…!
lepe misli in tud dokaj realne, sam lej če sm lih jst eden tistih, ki mu morda ni usojeno in si bom mogu vse sam natest, napram nekaterim, k se že rodijo z miljonom na računu.
hja no…. zdej sm mal zbluzu:) lohj tud kej spustite, če ne boste razumeli. komentiral pa bi še;
——————————————————————-
Re: Moja zgodba
Napisal: ami44
Datum: 21.04.2009 11:06
Boštjan24, res si dobr napisal svojo zgodbo. Jaz ta forum zelo rada berem, redko kdaj komentiram, razen ko mi zgodba res pride do srca in ko mi se oči zasolzijo. Sem mati dveh otrok in najbolj se bojim, da bi moj otrok kdaj posegel po drogi. Vedno ko vidim sosedovega fanta, ki je 10 let mlajši od mene in smo se skupaj pred blokom igrali, sem žalostna cel dan. On se namreč drogira in jaz bi kar njemu pomagala se tega rešit. Kr mislim da bi jaz njega prepričala, da to ni dobr in ne vem kaj še.
No zdej že jokam…Boštjan želim ti, da bi se ti lepo rešil tega “šita” lepo zaživel, našel eno fejst punco, imel otroke…..
pa oglasi še kaj !
———————————————————–
no kar se tiče sosedovega fanta… najboljš bo, da se sprijazniš, da ti pri vsem tem ne moreš neč, dokjer on ne spredvidi, da je že tolk u kurci, da je potrebno neki narest in s tem priznanjem dobi tudi veliko volje do novega življenja in takrat pa pride pomoč vsakogar še tako prav, ker pol vidi da vendarle ni sam, kot si zdaj misli in da še obstajajo dobro ljudje na svetu
———————————————————-
pa še azrae – primorka…. pozdrav tud tebi:) a mam tolk očitn stil pisanja, da je takoj videt da sm s primorske al kako??
aja, še to sm se odloču narest, verjetno mal sebično ampak vendarle, če je komu do pogovora, meni ga kar manjka, tistega odkritega, ker se morm skrivat pred vsemi in če bi se lahko še s kom ali katero pogovou mal od teh reči, da se mal “razbremenim” al pa bilo kaj drugegam tud od vaših težav in reči, jst veljam za dobrega poslušatelja:) bi rad pomagal drugim s pogovorom ker vem, da bo obenem tud meni koristlo to.
ja, še mejl dam: [email protected] , lahko tud prek msn.ja kasnej…
vseh pošt bom vesel, od tistih ki se hoćete z mano kat tko mal pogovort al pa k rabiste kšnega, da bi vas poslušu, k je že to velikokrat dost vredno, sam da te en posluša in da mu lahko razliješ celo notranjosta, brez da bi pričakov obsodbo.
no zdej bom šel pa spat….
lepo se mejte, kakršnekol komentarje oddajte…noben ne bo ostal brez ogleda.
srečno vsem
“
“Najboljša druga je tista, ki je ni”
Pozdravljeni!
se spet mal javljam, da sporočim kako kej napredujem.
z začetka sem jemal tavlike 8mg suboxone, po 3 tednih so mi jih zmanjšali na 6/mg/dan ampak večino dni vzamem samo še po 2.
zanima me, če ima kdo izkušnje z suboxoni? da je že kdo končal z njimi, ker me res zanima kako poteka še naprej to nižanje in ali če pridejo še kakšne nadomestne substance pri tem udeležene in tko.
sm ugotovil, da potem, ko sm bil negativen na metadon (to je blo po 3 tednih od kar sm ga pustil!?) in ko ni blo več telesne krize, da čim manj suboxonovjem, boljš se počutim, ko vzamem večjo dozo, že ta k jo mam zdej predisano uradno, se počutim full zaspan, neč se mi ne da, sam poležaval bi. npr dns zjutru sem šel v hribe mal hodit, mi ni blo panike it, in sm vzel suboxone komej ko sm pršu domou, okol 3 ure popoudan, sm pa že čutu mal potrebo po njemu, sam ne veliko. no in ko je prijela, se mi spet ni dalo nič več.
in u majhno depresijo zapadam se mi zdi… vseen sm bil pred tem eno leto na metadonu, in metadon ti nardi da ti je use kul, močn mora bit, da ne čutiš nič krize od heroina, ubije potrebo po heroini, marsikaj te začne nazaj zanimat, velik sm bral, tud socialno sm biu spet kul, kar dost pohajal in tko, in zdej ko metadona kar naenkrat ni več… spet sprejmem vso to breme nazaj nase, na heroin pomisliš kdaj, nič se ti ne da več, te ne zamina nič več in se morm res gledat kaj delm in se potrudit da žvim kukr sm do zdej te mesce, pa če prav mal na silo in se mi ne da tolk. sm vzel to kot en testni korak naprej k mojemu upam bodočemu čistemu življenju, da se pripravim, da skušjave še bojo, sam se jih bm moru znat postavit po robu.
kakšne dni se pa totalno prepustim depresiji, ko pride. ne vem od kje…al zarad vsega kar se dogaja, al majo tud suboxoni kej pr tem, ratm prou res fajn žalosten, sam še najhujš je to, da se takorekoč nimaš na koga obrnt, da bi ga poklical, ker skrivam pred vsemi, kaj se resnici dogaja z mano. in pol pridejo tiste črne misli, če bo sploh kdaj kaj boljš, pol v takih trenutkih si še bolj občutljiv za to, kar se dogaja okrog nas po svetu, k še tisti, ki je “najbolj sposoben” analitik te krize in vsega stanja v katerem smo sedaj, pove sam kakšen politično korekten odgovor, se pravi, da v resnici ne pove nič, k tudi “oni” nimajo pojma kam to vse pelje. tako da to je res najhujši, jt sam skoz to.
Upam da bo na koncu konec še dost bolj srečen, ravno zarad tega…
še enkrat se zahvalim vsem ki ste pustili komentar, sm si vsakega posebej prebral, tud po večkrat, k so res sami vzpodbudni, srečno vsem.
pa pišite še kaj!
S športom proti drogi!
¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨¨
Boštjan.
Kako se nadaljuje tvoja pot z dna proti vrhu? Sama imam otroka, ki je v podobni situaciji, pomagam mu po svojih močeh in mu stojim ob strani, včasih ponorim, obupam… pa spet se veselim z njim vsakega malega napredka. Ker ni preveč odprt, mi malo pove o svojih občutkih, trpljenju… največ sama ugibam, kaj se z njim dogaja. Zdaj mi tvoje pisanje pomaga vsaj malo bolj razumet. Vem, da si mora največ sam pomagat, vendar bi rada vedela, kaj pričakuje od mene (razumevanje, prijaznost, ljubezen, podpora…). Kaj ti pričakuješ od ljudi,ki so ti blizu, ki vejo za tvoj problem in tvoj trud, da začneš zopet z življenjem brez drog?
Lp vsem takole bom reku, men so droge do konca zaj.življenje.10 let sem bil uporabnik nad. terapije,zraven sem sam mal pohu al pa se ga mal napil,in zdej ko sm se šel zdravit je šlo vse narobe. Možgani so prav uničeni in faksa sploh ne morem nadaljevat, čeprav sem prej dobro funkcoin. Zato bejžte stran dokler je še čas in mejte familjo al pa v tej smeri…odvajanje samo sploh ni tko težko, pol je treba živet..
Pozdravljen.
Ne obupat, ker je za vse rešitev!
Mislim pa, da si nujno potreben programa reintegracija. Pokliči na 01 434 25 70 za razgovor, pišeš lahko na [email protected] ali pa preberi informacije na strani http://www.drustvo-up.si.
UP Drustvo za pomoč zasvojencem
in njihovim svojcem Slovenije
Boštjan, javi kaj kako napreduješ.
To, da se počutiš boljše na nižji dozi suboxona kot na višji je normalno večina ima tako izkušnjo. Gre pač za mešani in delni agonist / antagonist, ki v višjih dozah deluje bolj antagonistično na določene receptorje.
Tudi tvoje depresija, temne misli in amotivacija so pogosti stranski učinki suboxona. Odlično zdravilo za hitro detoksikacijo, če pa se ga uporablja za substitucijo, kot metadon, pa sčasoma pokaže svojo gršo stran.
Zniževanje doze suboxona je za večino neboleče tja nekje do 2mg na dan, od tam naprej pa poskušaš kak dan recimo s samo 1mg ali celo preskočiti cel dan, suboxone ima itak tako dolgo razpolovno dobo, da ga imaš v organizmu veliko še od prej.
Tehnično postane težavno meriti doze manjše od 0.5mg, sploh odkar so iz ne vem katerega razloga nehali dajati tablete po 0.5mg in moraš drobiti 2mg tableto v prah in deliti na kupčke. Nekateri ga zmešajo z vodo, da lahko bolj natančno določijo odmerek.
Pomembno je, da ne rušiš doseženega s tem, da se po nekaj dneh manjše (npr. iz 2mg na 1.5mg) doze vrneš na višjo od začetne (npr. nazaj na 3mg), ker je medtem prišlo do down regulacije, ki bi jo višja doza anulirala.
Vsekakor bi bili veseli slišati kako ti gre.
Pozdravljeni:)
no, sm se prpravu do tega, da se spet javim.
najprej hvala vsem za lepe želje, ki ste jih napisali tle al pa meni na e-mail.
najprej bi mel eno bolj osebno vprašanje za leeito-a in sicer, s čim se ukvarjaš? kr sm u zadnjem času prebral veliko tvojih postov in me iz čiste radovednosti zanima, s čim se ukvarjaš, da tako dobro poznaš tematiko drog?
namreč,”prek tebe” sm zvedu ogromno uporabnih informacij, kot npr. enkrat si nekje napisu, da zelo pomaga kardio vadba, ribe, oreščki ipd, da se endorfini (če sm prav napisu) hitrej obnavljajo. tega se poskušam kar čimbolj držat, sam sm se pa še mal pozanimu pri zdravniku in k temu dodal še vitamine b-kompleks ta obvezno kavo zjutraj in morm rečt da pomaga. zdej al je sam placebo efekt al je res kej na tem.. konc koncev nit ni važno, sam da se počutim uredi in sm bolj zadovoljen sam s sabo.
še par stvari “teoretične” narave me zanima, ker pač upam, da boš prebral to kmalu in odgovoru, leeito. nekje si omenu, da najsibo metadon, substitol, soboxone, ipd. vse je samo nadomestek za heroin, in da je posledično tud vse droga (vsak nekje v tem kontekstu je blo, upam). zdej za metadon in za substitol sploh, o tem ni dvoma, zanima me zakaj je pa pr suboxonih tako? in kaj je ta buprenorfin za ena reč? kako deluje? s čim se jo da primerjat? karkoli, da bi mi pomagalo razumet, kaj sploh je to in zakaj tako deluje, tako za rečt kontra kot ostale reči, kar se tolerance tiče. ter kako pride proti koncu? pride kakšna kriza, kakšna je?mal sm se pozanimu v ambulanti, sestra mi je rekla, da ponavadi zdravnik predpiše še kakšne tablete vzporedno, proti koncu zdravljenja, zdravnik mi je reku:”ah, ne rabiš nič, to so take tablete, samo manjšaš do nič”.
ter kakoli časa povprečno traja odvajanje od metadona z suboxoni? zdej trenutno pijem… recimo 1 do 1 tableto in pol na dan (2mg), se pravi 2-3mg/dan. se pravi sm v nekje 3 mesecih prišel z 8mg na 2-3mg in se, kakor sm že napisu, počutim kar dobro, odvisno kolk časa in volje vložim v to, da se počutim v redu.
aja, kr sm že pri temu, še eno vprašanje zate leiito, oz za kogarkoli, če je še kdo bolj seznanjem s tem. si napisu, da rabijo endorfini okol enega leta, da se obnovijo oz začnejo ponovno normalno delovati. zanima me, če tudi suboxoni ovirajo normalno sproščanje endorfinov, al se pri meni zdej že obnavljajo, po tem ko sm konču jemat še metadon?
no, to bo to… lp vsem in fajn se mejte.
———————————
schumacher is back:)
Bravo Bostjan24, kar tako naprej.
Glede tega, da nimaš komu zaupati, pa mislim da bi mogel svojim staršem povedati kakšno krizo prestajaš.Ni ti treba skrivati kar je bilo, važno je kako zelo dobro sedaj napreduješ, mislim da bi te starši tudi podpirali.
Tudi jaz imam otroke, res da še majhne (6 in 9 let) ampak bi bila vesela
če bi mi otroci zaupali, da imajo težave.
Poskusi
Lepo pozdravljen Boštjan,
lepo je videti, da pozitivno vibriraš.
S čim se sicer ukvarjam in ostale personalije sem navedel v odgovor na eni od drugih tem, opiati pa mi niso tuji zaradi lastnih izkušenj z Oxycontinom vsled česar so me opiati začeli zanimati, ker imam stik z vrhunskimi strokovnjaki s tega področja, ker tudi sam berem strokovno literaturo, in ker sodelujem na nekaterih tujih forumih, ki so najboljši vir informacij “s terena”.
Dober primer je ravno buprenorfin. Ko je bil v ZDA lansiran je zapolnil pomembno nišo odvisnikov srednjega in višjega razreda, ki so se tako ali drugače zapletli s protibolečinskimi tabletami, niso pa se želeli mešati z narkomani in čakati v vrsti na vsakodnevno dozo metadona.
Proizvajalec je Subutex in Suboxone reklamiral kot magično zdravilo, ki da je sicer opiat, a ker je mešani in delni agonist / antagonist, in ker ima ceiling efekt (ni možen OD, kar je bil razlog, da ga dobivajo za cel mesec) je varen in naj praktično ne bi povzročal odvisnosti.
Ob tem je morda smiselno omeniti, da so proizvajalci praktično identičen spin uporabili ob izumu heroina (za katerega so na začetku trdili, da ne povzroča odvisnosti, indiciran pa je bil za zdravljenje odvisnosti od morfija), podobna situacija pa je bila tudi z Oxycontinom (kjer so morali kasneje proizvajalci plačati milijardne kazni zaradi neresničnih navedb).
V glavnem, zgodovina kaže, da proizvajalcem zdravil ne gre povsem verjeti, pri tako pogosto predpisanih in profitabilnih zdravilih kot so opiati, pa je previdnost še bolj na mestu.
Subutex so uporabniki sprejeli z odprtimi rokami. Oziroma usti. Karkoli, samo da se neha mora s tabletami kot je Oxycontin, kjer toleranca raste v neskončnost, in da ni treba vsak dan po metadon skupaj z “ološem od džankijev”. Začetne izkušnje so bile pozitivne, uporabniki so poročali, da se dobro počutijo, nimajo več želje po tabletah, opisovali so t.i. efekt bistre glave, kako so spet polni energije itd. skratka, zvečine so bili navdušeni nad subutexom, pogosto tudi zato, ker jih je buprenorfin dobesedno zadel. gre namreč za opiat, ki, zlasti v nižjih dozah, lahko deluje zelo podobno heroinu, Oxycontinu, Hydrocodonu itd.
Sčasoma pa so se začele pojavljati negativne reakcije, tipično po večmesečnem jemanju, ko so se “medeni tedni” končai. Ljudje so poročali o depresiji, letargiji, amotivacijskem sindromu, asocialnosti, suicidnih mislih itd. + težavah tipičnih za vse opiate (zmanjšan libido, zaprtost, potenje…) in nekaterih atipičnih (predvsem hudi glavoboli).
Zdravniki sami niso povsem vedeli kaj in kako, začele pa so se tudi razprave znotraj strokovne sfere o primernih dozah za indukcijo in vzdrževanja. Treba je namreč vedeti, da kar ameriški zdravnik z licenco za predpisovanje tega zdravila ve o buprenorfinu je to, kar mu je povedal proizvajalec na 8-urnem šneklursu. Pri nas ni dosti drugače.
Proizvajalec je trdil, da je potrebno paciente inducirati z visokimi dozami, 16-24mg, praksa in raziskave pa so kazale, da je buprenorfin izjemno močan, ne 40x kot navaja proizvajalec, marveč vsaj 200x, morda pa celo 1000x močnejši od morfija (ne v smislu analgezije ampak opioidnega efekta), in da se pacienti po pravilu počutijo bolje na nižji kot na višji dozi. Razlog je v tem, da deluje bup v nižjih dozah bolj agonistično (podobno opiatu) na določene receptorje, v višjih dozah pa bolj antagonistično (kot kontra opiat), a zdravniki so še vedno vztrajali pri visokih dozah zaradi dveh razlogov. Prvi je bil (in je še) priporočilo proizvajalca (ki morda ni povsem nepristranski, saj želi prodati čim več tega precej dragega zdravila), drugi razlog pa je, da je za odvisnika kontraintuitivno, da bi nižja doza delovala bolj učinkovito kot višja in so v primeru dileme za vsak po pravilu izbrali raje več kot manj.
Prve resne pritožbe in vprašanja o dejanski naravi subutexa in suboxona so se začele, ko so ljudje želeli v skladu z obljubami brezboleče prenehati z jemanjem buprenorfina, izkazalo pa se je, da tako kot vsaj opiat povzroča odvisnost in abstinenčno krizo.
Problem abstinenčne krize pri bupe-u je v tem, da še zdaleč ni tako intenzivna kot pri opiatih s kratko razpolovno dobo kot npr. heroin, oxycontin, se pa izredno dolgo vleče, nima izrazite krivulje gor dol, ampak gor dol gor dol dol gor…, kar človeku postopoma načne voljo.
Dodaten problem se je pojavil s prvimi poročili o post akutni abstinenčni krizi (PAWS). Ta pojav je znan tudi pri metadonu, ki ima prav tako dolgo razpolovno dobo, a buprenorfin je tu rekorder s 37.5 ur, kar pomeni, da je 37.5 ur po zaužitju v telesu še vedno polovica zaužite prejšnje doze, 1/4 predprejšnje, 1/8 predpred… itd,, tako da je v telesu ogromno nabranega bupa, ki se počasi izloča in zato pride do pojava abstinenčne krize po dolgrotrajnem jemanju včasih šele po 10 dneh ali še kasneje.
PAWS oz. post akutna abstinenčna kriza se manifestira kot flashbacki krize po času, ko je ta načelno že minila in tipično so se obdobja post akutne krize pojavljala tako dolgo kolikor je subjekt jemal buprenofrin, znani so primeri, kjer so se PAWS epizode vlekle celo 4 leta.
Trajanje in intenzivnost krize (in morebitne post akutne) po bupe-u je seveda odvisna od tega koliko časa je bil subjekt na bupu, na kakšni dozi je bil, s kakšne doze je prenehal jemati bupe + vsi subjektivni, osebni dejavniki.
Kakorkoli že, 3-4 leta nazaj so dvomi v magično učinkovitost buprenorfina postali že zelo glasni, a ker gre pač za problem degenerirancev, kar so odvisniki v očeh večine javnosti, in ker je lobi proizvajalcev zdravil zelo močan, so bili glasovi dvomov v čudežnost bupe-a omejeni v glavnem na internet. To velja še danes, a na koncu po najbrž tako kot je bilo s heroinom, z oxycontinom, s hydrocodonom in drugimi opiati, proizvajalec bo priznal zmoto (da ne povzroča odvisnosti oz. da se brezboleče preneha z jemanjem) in plačal neko kazen, ki bo drobiž v primerjavi s profitom od zdravila.
Še danes je med zdravniki, ki se ukvarjajo z odvisniki, in ki dajejo bupe ena skupina, ki vztraja pri navodilih proizvajalca in inducira in vzdržuje z enormnimi dozami, druga skupina pa je ugotovila, da dejansko za indukcijo (ne glede na stopnjo odvisnosti) ni potrebna doza višja od 4mg, kaj šele 24mg, za vzdrževanje pa 2mg.
Bistveno nižja doza jasno pomeni bistveno manj težav pri prenehanju jemanja zdravila (kar zoper ni ravno v interesu proizvajalca, njihov legitimen interes je, da čim več odvisnikov jemlje čimveč zdravila čim dlje časa). Zanimivo ob tem je, da je proizvajalec na začetku subutex ponujal v dozah po 8mg, 2mg in 0.5mg, sčasoma pa je 0.5mg doza izginila iz ponudbe. Uradno naj bi šlo za to, da je 2mg že tako nizka doza, da lahko subjekt brez težav preneha z jemanjem, a praksa to odločno demantira in pacienti so prisiljeni biti zelo inovativni pri odmerjanju nizkih doz in drobno 2mg tableto deliti na 8 delov, da pridejo do 0.25mg, kar je tipično doza s katere je možna dekontinuacija brez izrazitega nelagodja.
Po mojem mnenju, ki bazira na mnenju strokovnjakov, ki so imeli opravka z velikim številom pacientov na subutexu ali suboxonu ima to zdravilo odličen potencial, lahko pa je tudi nepredvidljivo neugodna izkušnja.
Odvisniku omogoča, da prekine obsesivno kompulzivno motnjo, lahko si ponovno sestavi življenje, najde zaposlitev, zopet ga začne zanimati svet izven droge… a idealna uporaba tega zdravila je za 10-dnevno detoksikacijo od heroina, metadona itd., nikakor pa ne za vzdrževanje praktično podobno metadonskemu in še posebej ne za kakršnokoli aplikacijo v dozah, ki presegajo 4mg.
Za primerjavo, če je bupe 400x močnejši od morfija, kar je verjetno minimalna vrednost, je 2mg bupe-a enako vsaj 800mg morfija, kar je npr. okoli 30mg metadona, vsaj 5x višja doza kot je primerna za prehod na nulo.
Koliko časa naj bi torej jemali bupe? Čim manj in čim nižjo dozo, še vedno pa dovolj dolgo, da se “stabilizirate”, da ste prišli dovolj daleč pri psihoterapiji, bodisi z REBT ali s transakcijsko analizo ali pa vsaj s samopomočjo, ki jo nudi AVRT (Addictive Voice Recognition Therapy), dokaj preprosta, a učinkovita metoda prepoznavanja t.i. adiktivnega glasu v sebi, t.j. tisti del “notranjega dialoga”, ko se oglaša vaš limbični del možganov, tisti, ki želi zadovoljstvo takoj in vse.
O Vseh navedenih terapijah se je moč precej podrobno poučiti na internetu, nekatere terjajo samostojne vaje, za druge je nujen usposobljen strokovnjak, vsekakor pa je psihoterapija skorajda nujni del zdravljenja, ker je za ozdravljenje potrebno ugotoviti in odpraviti vzrok potrebe po maskiranju čustev in begu iz realnosti, kakor tudi ugotoviti ali obstajajo anksiozne in/ali depresivne motnje, ki so pri odvisnikih prej pravilo kot izjema in so lahko vzrok, posledica (ali pa eno in drugo) jemanja opiatov, vsekakor pa terjajo strokovno pomoč.
To seveda ne pomeni, da se nihče ne more ozdraviti odvisnosti brez psihoterapije, nasprotno, a pri tako nepredvidljivi in nevarni bolezni ali motnji (kakorkoli odvisnost definiramo)) je smiselno uporabiti vsa orožja, ki so nam na voljo.
Koliko časa potrebujejo endorfini, da se “pozdravijo”. Žal ne gre samo za endorfine. Jemanje polnih agonistov (heroin, metadon…) ustvari v možganih nove opioidne receptorje (na katere se morajo vezati endorfini, da se počutite normalno), torej jih je zdaj bistveno več, poleg tega pa so zdaj navajeni težke artiljerije, naravni morfini oz. endorfini pa so v primerjavi s polnimi agonisti malokalibrsko strelivo.
Teoretično naj bi regeneracija trajala med 6 in 12 mesecev, odvisno od vseh faktorjev (koliko časa je subjekt jemal agonist, v kakšnih dozah, koliko je star, kako hitro se regenerira, kako zdravo živi…).
Problem je, da so lahko poleg škode narejene receptorjem in endorfinskemu sistemu moteni še drugi biokemični sistemi v možganih in telesu, žrtev je lahko endokrini sistem (posledica je npr. pomanjkanje testosterona ali pa uravnavanja sladkorja v krvi, zaradi česar se odvisniki pogosto čezmerno zredijo ali shujšajo, zaradi testosterona je moten libido itd), gastro trakt… a te stvari se ponavadi relativno hitro uredijo.
Največja škoda je povzročena sistemu izločanja dopamina in serotonina. To velja za vse odvisnosti vključno z igrami na srečo. Vprašanje za milijon dolarjev je ali opiati povzročijo permanentno škodo pri izločanju teh dveh hormonov, ki sta ključna za osnovno dobro duševno emocionalno počutje, za normalno zmožnost doživljanja ugodja.
Znanost hitro napreduje in slike delovanja možganov kažejo, da se sčasoma, spet v 6-12 mesecih, sistemi regenerirajo in naj ne bi bilo več občutka praznine, ki subjekt sicer v večini primerov potegne nazaj v uporabo opiatov ali pa preidejo na alkohol in/ali pomirjevala, ker se brez umetnega spodbujanja proizvodnje dopamina enostavno ne počutijo “v redu”, njihov osnovni hedonični ton je prenizek.
Žal mi ni znano, da bi bile opravljene analize z najsodobnejšimi “slikanji” možganov delovanja dopaminskega sistema po terapiji z buprenofrinom. Načelno bi naj veljalo enako kot za druge opiate, a zaskrbljujoče veliko število ljudi po dolgotrajni terapiji z buprenorfinom poroča o ahedoniji, ki se kar noče in noče nehati.
Osebno ne bi bil presenečen, če se bo pokazalo, da buprenorfin povzroča trajne spremembe. Gre namreč za izredno kompleksno drogo, opiat, ki ima hkrati lastnosti opiata in kontra-opiata, predvsem pa ima neverjetno visoko afiniteto na receptorje. Dobesedno izrine vse druge opiate iz receptorjev in jim ne pusti blizu (od tod tudi efekt blokade, drugi opiati ne delujejo če je subjekt na bupe-u).
Teoretično naj bi se postopoma zamenjali neurotransmiterji, ki so sestavni del receptorjev in vse naj bi bilo kot prej, a anekdotični podatki, oz. poročila samih pacientov namigujejo, da so spremembe dolgotrajne, če ne celo trajne. Tako npr. subjekti poročajo, da po daljšem jemanju bupe-a tudi po prenehanju ne občutijo več efekta alkohola in tudi njihove primarne in sekundarne droge nimajo več takega učinka kot prej.
To ni nujno slabo, ker subjekt odvrača od ponovnega jemanja primarne droge, a vsi nekako neradi slišimo, da nam je zdravilo povzročilo trajne spremembe.
Vsekakor se zdi, da že “navadni” opiati povzročijo trajne spremembe in iz tega lahko sklepamo, da se receptorji in dopaminski sistem nikoli ne povrne povsem v izvirno stanje. Argument za to tezo je dejstvo, da je potrebno ob začetku jemanja opiatov kar nekaj časa, tudi več mesecev vsakodnevne uporabe, da se razvije fizična odvisnost. Ko pa se je fizična odvisnost enkrat razvila se po obdobju abstinence, ki ji sledi relaps = ponovna uporaba opiatov, odvisnost razvije takorekoč v nekaj dneh. če bi se organizem vrnil v povsem izvirno stanje bi bil zopet potreben daljši čas jemanja, da bi prišlo do odvisnosti, a temu ni tako.
To ni ravno dobra novica, a tako pač je. Oseba, ki je dolgotrajno jemala opiate se najbrž ne bo nikoli več počutila enako kot če opiatov ne bi bila uporabljala, a to še vedno ne pomeni, da ni smiselno in pametno opiate opustiti čimprej je možno, ker je alternativa še slabša. Sčasoma namreč vsi opiati “nehajo delovati”. Zdi se, da delujejo bolj agonistično na kappa receptor in antagonistično na mu receptor, posledica pa je disforija, asocialnost, depresija in drugi efekti dolgrotrajne zlorabe opiatov, ki so enako nezaželjeni.
Kaj torej na koncu reči o buprenorfinu. Sliši se skoraj frankensteinsko, pol-sintetični delni in mešani agonist / antagonist. Gotovo je lahko zelo koristen, nedvomno je trenutno zdravilo zahodne medicine, ki omogoča najbolj elegantno, skoraj brezbolečo detoksikacijo, deluje lahko celo kot antidepresiv itd. Očitno je koristno orodje v prekinitvi obsesije s primarno drogo in omogoča “reintegracijo” brez tako hudih stranskih učinkov in težav s prenehanjem jemanja kot jih vidmo pri metadonu.
Po drugi strani je moteča lahkotnost s katero se z izjemno visokimi, očitno previsokimi (že zato ker nižje dosegajo enak ali boljši efekt) dozami inducira in vzdržuje subjekte, sploh glede na pretekle izkušnje s to industrijo, glede na poročila stranskih efektih, o post akutnih krizah in glede na to, da itak večina poroča, da se počuti bolje na nižji kot višji dozi, se zdi pametno biti na čim nižjo dozi čim manj časa. Idealno bi se bilo s tem zdravilom sneti s primarne droge v 7-10 dneh, a to ponavadi ne omogoča dovolj časa za rehabilitacijo drugih aspektov odvisnosti.
Realnost bo najverjetneje postopno zniževanje. Vsekakor se vaš zdravnik moti, če meni, da bo prenehanje jemanja buprenorfina z 2mg na 0mg neboleče. Potrebno bo počasno nižanje doze vse tja do 0.25mg s preskakovanjem dni itd., težave bodo z merjenjem doz manjših od 0.5mg, če bodo potrebne, verjetno potrebujete kaka 2 meseca, da bo prehod na 0mg brez nelagodja, ki bi ogrozilo abstinenco, ki je ključna, občutki nelagodja oz. simptomi abstinenčne krize se tipično začnejo pojavljati pod 2mg na dan.
Predvsem vam priporočam, da se tako o svoji bolezni kot o zdravilu in procesu zdravljenja čim bolj temeljito poučite iz različnih virov, da si jasno definirate cilje (predvidevam, da je cilj trajna abstinenca), da jih postavite v časovni okvir in določite strategijo ter plan B. Nato se poskusite s svojim zdravnikom odkrito pogovoriti o vsem kar vas zanima, teži, moti in izraziti svoje želje.
Pred časom je takratna ministrica za zdravje v intervjuju razlagala kako se je v Ameriki naučila, da je v sodobni medicini odnos zdravnik – pacient odnos dveh enakopravnih subjektov (govorila je specifično o zdravljenju odvisnosti), kjer pacient brez zadržkov izrazi svoje mnenje in želje, ne da bi bil deležen pokroviteljskega ali celo avtoritativnega odnosa, torej odnosa kjer v procesu zdravljenja sodelujeta oba.
Odvisniki ste v zdrastvenih ustanovah žal ponavadi tretirani kot nujno zlo, brezpravne smeti, ki ste lahko veseli, da se vam sploh nameni kakšna pozornost. A neprimerno neenakopraven odnos ni omejen le na paciente odvisnike.
Strahospoštovanje in servilnost do državnih uradnikov, odvetnikov in zdravnikov je pač še ena tradicija socializma, kjer bo potreben miselni preskok.
Vso srečo Boštjan.