Predsednik SDS Janez Janša nocoj v Odmevih
Hrc: pri tako hudi obsedenosti s partizani in Titom bi mogoče tale sestavek Prešernovega nagrajenca v današnjem Dnevniku nate deloval terapevtsko, čeprav na žalost mislim, da brez psihiatra vseeno ne bo šlo.
_______
Vrnitev v prihodnost z FC Barcelona
Kolumne – petek, 17.04.2009 Tekst: Goran Vojnović
Priznati moram, da imam resen problem. Preganja me namreč nenavaden občutek, da sem se v času vrnil precej nazaj. Prejšnji teden sem imel moreč privid in sem bil prepričan, da sem prebral novico o prepovedi poganske glasbe. Si lahko predstavljate? Poganske!? A to ni še nič.
Zadnji mesec dni imam neprestano nenavadne prisluhe in v skoraj vsakem pogovoru slišim imena, kot so Josip Broz – Tito, Adolf Hitler, Boris Kidrič, Edvard Kardelj in Josif Visarionovič Stalin. Vsaj trikrat na teden s0,,em prepričan, da nekdo omeni Karla Marxa in njegov Kapital. Da sploh ne govorim o tem, kako že izza vsakega vogala kukajo komunizem in komunisti. Neki dan pa se mi je celo zazdelo, da sem videl nacionalsocialiste, ki so se prosto sprehajali po eni ljubljanskih fakultet. Pa niso bile niti maškare niti kakšen dan odprtih vrat v Polju. Nacionalsocialisti v 21. stoletju? Da, mirno so sedeli in pozorno poslušali debato o sovražnem govoru. Priznam, da se mi zadnje čase res nevarno blede.
Zato najbrž tudi razumete, zakaj me je zagrabila panika. Ne upam si namreč več preklopiti na TV Slovenija, še na Pop TV ali Kanal A preklopim v strahu. Zato gledam bolj ali manj samo še športne kanale. Lionel Messi je namreč edina delujoča terapija. Ko sem prejšnji teden gledal prvi polčas tekme med Barcelono in Bayernom, sem se po dolgem času spet počutil kot v tretjem, kaj tretjem, petem tisočletju. Ozdravljen in potešen. Vrnjen v prihodnost. Na Nou Campu namreč čas nezadržno drvi naprej. Messi, Et’o, Henry, Xavi, Iniesta, Dani Alves in drugi nogometni virtuozi igrajo futurističen nogomet, kratko malo nedojemljiv za večino njihovih nasprotnikov. Bayern je, denimo, deloval izgubljeno kot kakšen zaradi poškodb oslabljeni Alaves. Bolje rečeno, deloval je, kot bi prišel v Barcelono direktno iz studia naše javne televizije. Šestdeset let v minusu.
Vrhunski evropski nogomet je dandanes resnično zdravilen. V teh norih časih je namreč dejstvo, da je po vsaki tekmi kristalno jasno, kdo je zmagovalec in da to drži za vse večne čase, neverjetno osvežujoče. Prav tako človek z užitkom spremlja igro, v kateri se pravila ne spreminjajo vsak dan po volji posameznih igralcev, trenerjev ali navijačev. Sploh pa sodobni nogomet s svojo hitrostjo, dinamiko in kombinatoriko onemogoča zmagoslavje grobijanov, medtem ko so bleferji in šarlatani tako in tako že zdavnaj del pozabljene preteklosti. A še najlepše je pri vsem skupaj dejstvo, da je v nogometu že dolgo nepomembno, od kod prihajajo posamezni zvezdniki. In Italijani slavijo Šveda Ibrahimovića, Nemci Francoza Riberyja, Angleži Portugalca Ronalda, Španci pa Argentinca Messija in Kamerunca Et’oja. In kako prikupno je šele, ko v slovenskem jeziku zaslišite komentar, da se je Lionel Messi v drugem polčasu preselil z desne na levo stran ali da je desničar Henry izmenjal dvojno podajo z levico. In če kje, potem je v nogometu cela kopica igralcev, ki odlično igrajo z glavo. Tudi to je naravnost navdušujoč podatek. Dalje je zelo všečno tudi zavedanje nogometnih klubov, da lahko krizo v hipu prebrodiš z menjavo trenerja oziroma, če to ne zaleže, nekaterih ključnih igralcev. Guardiola namesto Rijkaarda, Ronaldinho v Milano in krize je konec. Nobene odvečne filozofije. In ravno tako je še kako dobrodošlo dejstvo, da se vsaka takšna kriza dokaj hitro odrazi na igrišču, ob rezultatski krizi pa navijači običajno od vodstev kluba zahtevajo ukrepe dobesedno čez noč. Nogomet se zato razvija in napreduje. Igra je vse hitrejša, zato zahteva vedno več tehničnega znanja, taktične dovršenosti in igralske inteligence. In zadnja leta se vse bolj poredko dogaja, da ne zmagujejo boljši.
Ob vsem tem nam je lahko povsem jasno, zakaj je slovenski nogomet že dolga leta v globoki krizi in zakaj v Ljubljani v 21. stoletju še vedno zaman čakamo na nogometni štadion. Nogomet je namreč igra, ki je enostavno preveč napredna in sodobna, da bi lahko uspevala v družbi, ki se vsakodnevno obrača v preteklost, se zapira sama vase in vedno znova preigrava že zdavnaj odigrane tekme. V takšnem okolju bi ljudje namreč raje ugotavljali, kdo je pred šestdesetimi leti zabijal gole iz ofsajda in komu je sodnik dosojal neobstoječe enajstmetrovke, v nedogled bi debatirali o regularnosti posameznih državnih prvenstev in, če se le da, ponovili kakšen sporen polčas. In zato sploh ne preseneča dejstvo, da se vam, če s tekme FC Barcelona – Bayern po pomoti preklopite na tekmo med Gorico in Nafto, zazdi, da gledate arhivski posnetek, star vsaj pol stoletja. Začudite se pravzaprav le temu, da je posnetek barven.
A prav barve so tisto, kar me pri mojem občutku vračanja v času najbolj bega. Kako je lahko namreč slika, na kateri se dva Stanovnika prepirata o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, barvna? Kako so lahko v barvah nacionalsocialisti in komunisti? In ali mi sploh lahko kdo razloži, kako je lahko kvaliteta slike, tako njena ostrina kot barva, povsem enaka pri prenosu nogometne tekme z Nou Campa kot pri posnetku govora tako imenovanega Branka Grimsa v parlamentu, če pa vemo, da slikovni zapis ni večen in da se mu pol stoletja vsekakor mora poznati?
Zato začenjam resno dvomiti o naravi moje bolezni in o psihosomatskosti njenega izvora. Morda pa se nekdo vendarle načrtno poigrava z mano. Ker kaj pa če je nekdo iznašel način, kako vse te stare zapacane, spraskane in črno-bele arhivske posnetke s sto let staro in idejno povsem zaprašeno vsebino vizualno in oblikovno tako obdelati, da na površju delujejo povsem sodobno in jih je nemogoče ločiti od onih, ki nastajajo v današnjem času?
Najbrž se boste strinjali, da bi bilo to za vse nas zelo nevarno. Zato, vsaj dokler tega ne razčistimo, vam vsem predlagam, da po televiziji ne gledate popolnoma nič drugega kot tekme FC Barcelone. Le pri Lionelu Messiju ste lahko namreč stoodstotno prepričani, da je iz tega tisočletja.
Ja, če se ti kakšna stvar vpleta v vsako temo, se temu reče obsedenost – jaz lepo o zakmašnih gvantkih, ravno sem hotela načet vprašanje, kako naj se našminkam, ker si bom dala pri frizerju nove pramenčke narest, tebi se začnejo prikazovat Tito in partizani, pa še neke uši, tifus, brrrr… kaj pa bele miške pa mravljice, ti tudi kaj tam okrog lazijo?
Brez heca, to spada pod simptome paranoidne shizofrenije. Čisto dobronamerno ti svetujem, da si poiščeš strokovno pomoč, preden bo prepozno.
Hrc,
bele podgane so bile pa res pametne.
20. aprila 2009 bodo praznovale 65.let, kar so prisegle Hitlerju, da mu bodo zvesto služile in za njega dale tudi življenje.
V drugi svetovni vojni so izdajale BELE PODGANE ZAVEDNE SLOVENCE okupatorju, ki jih je pošiljal v taborišča.
Hrc-ek, tebi ti dogodki niso poznani, a ne? Zagotovo pa so znani gospodu, kateremu si posvetil tole temo.
Jaz pa bom praznovala 65 let, prav na dan njihove prisege, sem jim ušla iz hišnega pripora, kot mlado dekle.