Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

Ni mi jasno in ne razumem...

Default avatar

janaE

Ko prebiram tale forum, mi ni jasno, kako lahko mamica tako objokuje otroka, ki se še rodil ni? Sploh še ni viden otrok, pa taka žalost? Saj ne rečem, da ni hudo, vendar če bi kdo drug bral, bi mislil, da gre za najstnika ali 20 letnika, ne pa nerojenega otroka. Saj konec koncu niti noseč nisi za ziher - kdo pa zdravnikom še verjame. A si sigurna, zares 100%, brez kančka dvoma, da si noseča?

Isto je z do 1 leta starim otrokom...ok, si videl otroka, pestoval ipd. Potem umre, žalostno, res! Vendar se potem tukaj razglablja, kot bi šlo za cel vrtec halo!!! Z otrokom si bil malo cajta, ne moreš se toliko navezati kot na 10 letnika in več.

Saj vem, da me boste napadale, vendar če zares pogledate situacijo, se vidi, da se malo potencira vse skupaj in ni konec sveta. Konec koncu bo vam težje, ko se nek problem secira na 1000 žalosti, namesto da enkrat rečeš STOP in greš naprej.

Prejšnja civilizacija naših babic in dedkov je bila bolj trdna, današnja pa se mi zdi, da "uživa" v žalosti in noče iti naprej.

Meni je tudi umrla 3 mesece stara hčerkica, bila žalostna, vendar sem se pobrala. Življenje je takšno in prej ko shodiš, lažje je. Moja Evica pa je odrešena in na nek način sem vesela zanjo.

Lep pozddrav!

Janča
Sorodne vsebine:
Default avatar

silvya

Zakaj je tako?!

Zato ker vsak pač žaluje po svoje. Vsak je edinstven. In niti ni rečeno, da si ti JanaE, izgubo prebolela. Lahko da še vse pride za tabo.
Nekateri pač svojo žalost izpišejo na tem forumu, da jim je lažje. Včasih se pa zgodi toliko izgub, da več ne zmoreš pisat. In res je, ko enkrat izgubiš otroka tik pred porodom, ali pa po njem, se ti splav ne zdi več taka katastrofa, ker te je že doletela hujša.

LP
Silvya
Default avatar

Tina*

Jaz pa ne razumem tebe. Ne razumem kako lahko sploh obsojaš mamice,ki žalujejo. Eni otroci so bili pač zelo zaželjeni in njihova izguba zelo boli. In na otroka se navežeš že ko začne brcati, ko čutiš njegove gibe, poslušaš bitje srca. Sploh pa ne vem kako lahko rečeš, da se na 1l starega otroka ne navežeš...potem bi ti bilo verjetno tudi vseeno če bi ti mož po 1l zveze umrl al kaj...sej nanj se tudi ne bi navezala ane.

Pusti mamicam, da žalujejo za svojimi težko pričakovanimi otroki!
Default avatar

Solzice

Draga JanaE.
Vesela sem zate, če ti je takšno razmišljanje prineslo olajšanje ob smrti tvoje deklice.Vesela zato, ker si se pobrala.Nič ni narobe, če tako razmišljaš in je tebi na ta način uspelo.Vendar to je samo tvoje mišljenje in tvoj način.In upaj, da je res tako kot praviš!Ali....

Poberemo pa se VSI. Vedno se poberemo.vendar vsak na svoj način.Nekateri potrebujemo malce več podpore, drugi manj.nekateri žalost razumsko predelajo, drugi bolj čustveno.Vsak na svoj način in noben način ni napačen.In z nikomer ni nič narobe!!
Vsak tako kot zmore v tistem trenutku.
Jana, vsak enkrat reče stop in gre naprej.Ampak mora miniti tudi obdobje žalosti in žalovanja.Mora, če ne te spremlja in enkrat ob nepravem času in trenutku izbruhne z vso silo in težo.
Eni potrebujejo več časa, drugi spet manj.Na forum pa se obračajo družine, ki v trenutku žalosti potrebujejo malce podpore in poguma in spodbude, da bodo zmogle.In s tem ni nič narobe.Na žalost ali na srečo nekaterih so forumi "najbližji prijatelj" v najhujših stiskah.In takrat pomaga.In ja, pomaga, če včasih "seciramo" svojo žalost.Potem nam je lažje, dobimo marsikakšen odgovor, uvidimo marsikaj itd.
In tukaj ne gre za cel vrtec - gre za MOJEGA otroka, ki ga ni več in ga ne bo več nazaj.
Če dobro "prečekiraš" forume lahko opaziš eno: da so družine, ki v določenem obdobju potrebujejo podporo in da ravno te iste družine čez določeno obdobje zapustijo forum, društvo... in tako je prav.In to je uspeh.Te družine so rekle STOP in zaživele naprej.

In veš, bolečine se pač ne meri. Vsaka izguba otroka je za mamico njena največja izguba, pa ne glede na to koliko je bil otrok star.
Verjemi, da marsikdo bere in se ne strinja s tabo. Vsi si pač moramo dopusiti, da odžalujemo, pa ne glede kako in na kakšen način.Naše mrtve otroke objokujemo in to nam pomaga.Ravno to nam pomaga, da gremo naprej, da zmoremo zaživeti.In ne boš verjela, največkrat je to naše "novo" življenje bolj bogato in kvalitetnejše.

Kar se tiče naših babic in dedkov, pojdi malce v spominske parke po SLoveniji in si poglej datume smrti otrok, 1972, 1966, 1980 itd... neizžalovana žalost je prišla na dan sedaj, ko smejo tudi te mamice pokazati žalost. Ne bom niti nadaljevala, koliko depresij se pojavi v menopavzi zaradi neizžalovanih žalosti.

"Prej, ko shodiš, lažje je". ne vem...jaz osebno, to je moje mnenje, se ne strinjam.Sama sem želela hitro shoditi.Prehitro.Pa ni šlo.Morala sem se ustaviti in odžalovati. In potem je šlo in danes gre.
Z izjemami: Naša deklica bi včeraj morala med nami upihniti svečke na tortici, pa smo namesto nje upihnili svečke na cvetlični tortici.Pa so se utrnile solze.In prav, da so se.Nič narobe.In potem je bilo lažje.In vem, da s tem ni nič narobe.Saj sem vendar mama, mama, ki pogreša svojo deklico, pa čeprav je bila stara "samo" 6 dni, ko se je poslovila od nas.
Bila je naša, ravno tako zaželjen in pričakovan otrok, ki je ravno tako pila iz mojih prsi, se pestovala v rokah očija in bila najmlajša sestrica, sestrična in tudi vnukinja.

Drage mamice, drage družine,
vse dobro in veliko moči in poguma na vaši(naši)poti. Vedno zmoremo.Vsak na svoj način vendar vedno VSI.In včasih tako dobro dene, da vemo, da na tej poti nismo sami.In včasih tako dobro dene, da nam nekdo prišepne, da z nami ni nič narobe in da tudi na nas čaka sonček.
pogumno,
Default avatar

ki

Biti "človek", za katerim bi bilo vredno žalovati, ne pomeni srečno prestopiti mejo med toploto maminega telesa in zunanjim svetom, ne pomeni dočakati enega ali pa desetih letih, ne pomeni,... starš postaneš, ko si tega otroka zaželiš. Ko izveš zanj. Ali najkasneje, ko ga stisneš v svoje naročje. Vsem ni usojeno slišati joka svojega otroka, videti kako odrašča, a so kljub temu starši. Starši z veliko začetnico! Ko izgubiš otroka, izgubiš prihodnost. zato tako boli. Zato te ženske toliko pišejo na tem forumu. Izgubile so svoje sanje, svoj svet in prav je, da žalujejo. Če je forum ventil, na katerem izlijejo svojo žalost in najdejo sebi podobne, če jim je zaradi tega vsaj kanček lažje, potem smo lahko srečni, da je toliko manj bolečine, kot je na forumu besed. In iz tega zornega kota je pogled na svet lepši, kajne?
Default avatar

ajda

najprej sem hotla rečt, da tako govoriš, ker nisi mama. a potem sem prebrala, da si in da si celo doživela smrt svoje 3 mesečne punčke.

hmm... in si me čisto zmedla. priznam. doslej sem mislila, da je žalost ob smrti otroka relativno univerzalno doživeta. podobno temu kot pišejo te ženske tu na tem forumu... samo predstavljam si lahko, da bi nekaj podobnega verjetno doživljala tudi jaz (na srečo mi ni bilo treba).

kaj naj rečem. verjetno smo si tudi tu različni... že moramo biti, če je tako.
ajda
Default avatar

Porsy

Ko imaš prvega otroka, je mogoče za odtenek drugače. Ne veš še kaj te čaka, ne zavedaš se te silne ljubezni in vezi, ki nastane med staršem in otrokom. Vem, da sem jaz rabila pri hčerki nekaj časa, da se je ta vez vzpostavila - bilo je pač nekaj čisto novega in nepoznanega in s tem ni nič narobe. Ampak, ko enkrat doživiš globino te ljubezni, potem se zaveš, kaj si izgubil. Mogoče te bo bolečina presenetila, ko boš s svojim naslednjim otrokom prišla do te globine. Jaz vem, da sem mojega drugega otroka z vsem srcem ljubila že, ko je bil v mojem trebuhu. Tudi prve sem se srčno veselila in jo pričakovala seveda, ampak nekako na drugačen način. In se ne nikakor morem strinjati s tem, da je drugače, če ti otrok umre pri pol leta ali pri šestih letih... Ljubezen je tam in se ne meri z dnevi in meseci.

Sama sem doživela spontani splav pri šestih tednih in takrat moram reči, mi ni bilo težko. Sprejela sem to kot nekaj kar je bilo potrebno, ker z mojo nosečnostjo ni bilo vse v redu. Verjamem pa, da je ženski, ki se dolgo trudi, da zanosi, vsak splav grozen.
Default avatar

asada

meni je otrok umrl pred 12 leti, kmalu po porodu. In ne mine dan, da se ne bi spomnila nanj. Ja, seveda gre življenje naprej in imam hvala Bogu 3 krasne otroke - ampak spomin na mojega sinčka me bo spremljal do konca življenja in še vedno boli...
Default avatar

tvoja mami

Jaz bi si pa vcasih prav zelela, da bi lahko mislila tako kot ti, draga Jana.

Zato ker bi lazje prezivela vse kar se je zgodilo, ker bi me ljudje lazje sprejeli in sprejemali, ker bi bilo vse lazje, ker bi enostavno rekla, zgodilo se je, ajde gremo zdaj naprej.

Pa ni slo, ceprav sem si zelela, da bi slo. En del mene je za vedno umrl, pa ce si se tako govorim, da zivim naprej, ni isto, kot je bilo.
Zal...

In tudi ko casa od smrti moje deklice ne merim vec samo v mesecih, temvec ze v letih, zvecer, ko sem sama s seboj, ko je mir in tisina, skocim k njej, v njen svet in pritece solza ali dve...in potem mi je lazje.

TUdi meni so rekli, da je bolje tako, da se je poslovila...v meni pa kljuva misel, da bi bilo veliko bolje, ce ne bi zbolela in bi bila sedaj tukaj z mano...ne morem reci, da je bolje tako, da mi je otrok umrl. Blagor tebi, ker lahko in ti je s tem prihranjena vsa ta neznosna bolecina, ko zelis objeti svojega otroka, pa ga ni in ni...

Ne vem ali imas se kaksnega otroka ali ne, samo jaz osebno imam obe enako rada, ceprav moja druga deklica nikoli ne bo poznala svoje sestrice. Pa ne morem reci, da sem na drugo deklico navezana kaj bolj ali manj, kot sem bila na prvo, pa ceprav je bila cisto kratek cas z nami. Obe sta enako moji, le da ene ni tukaj in zaradi tega sem zalostna.
Default avatar

za enkrat še ne mama

Včeraj sem brala to sporočilo in že celi dan premišljujem o tem. Priznam prva reakcija je bila, da napišem kaj grdega...oziroma moram priznati, da me je prizadelo. Res je nisem še mama in vprašanje če sploh bom. V mislih in mojih željah pa sem in verjetno sploh nimam pravice pisati v tem forumu.Nikoli še nisem čutila bitje pod srcem sem pa že zagledala težko pričakovani plus po 6 letih zdravljenja neplodnosti in številnih poskusih in razočaranjih. Sočustvujem z vsemi mamicami na tem forumu, ki so izgubile otročičke na tak ali drugačen način in mislim, da ima vsaka pravico žalovati na svoj način.
Želim ti povedati, da ni potrebno razmišljati, kako se ljudje spopadamo in navadimo na izgubo. Mislim, da se na koncu koncev se naučimo živeti s tem..
Vse dobro želim in verjetno je tudi tvoj način pravi, da se spopadeš s tem.
Default avatar

77

Tina* je napisal/a:
Ampak tukaj cela leta točijo solze tudi tiste, ki so splavile v 8, 9. 10 tednu. takrat pač ne začne še brcati. Očitno tam ne gre za to, da bi žalovale za tem otrokom, ampak tako zelo hočejo biti mame. Kot je ena rekla, objokujejo svojo prihodnost, ki ni taka kot so si zaželele. Tu ne more iti za bolečino ob izgubi določenega otroka. Saj ga sploh še ni bilo, niso ga ne čutile ne videle. Gre tako kot je ena zgoraj napisala, za izgubo nekih sanj. In za njimi jim je žal.

Ja, sem izgubila otroka v 7 tednu nosečnosti, torej sem splavila. Ker sem si otroka želela, mi je bilo hudo, ampak da bi ga zdaj tukaj objokovala in prižigala sveče....

Res je, da vsak doživlja izgubo na svoj način, ampak res je tudi da se nekatere resnično pretirano vdajo v žalovanje in bolečino in tega res nekoč ni bilo. Naše babice niso žalovale ob splavih, je bilo takrat še toliko smrti malih otrok, starih 2, 3 leta zaradi nalezljivih bolezni, da bi se utopile v solzah, če bi jokale ob vsakem splavu. Gre za mentaliteto, ki je zdaj drugačna kot takrat. Zdaj si par ustvari hišo, avto, dober standard, potem pa mu manjka še otrok. In z veseljem pričakujejo otroka, ki bo izpolnil njuno praznino, potem pa v 8. mesecu nosečnosti ženska splavi in pravljice je konec. To jo tako potre, da cele mesece zliva solze, ker se je njena pravljica podrla. Enkrat enostavno ni bilo časa za to. Ob težkem delu in skrbi za številno družino, niso mogli noreti od žalosti, če je eden od 10 otrok pač umrl. Kaj šele samo zaradi splava. Drugačni časi in drugačni ljudje. Avtorica ima glede tega čisto prav.
Default avatar

mamica angelčka

joj, ko tole prebiram mi rata slabo.
kako lahko nekdo izjavi da je otrok PAČ umrl????? V 8. mesecu ženska ne splavi, ampak rodi otroka.
Zelo očitno niste nikoli v naročju držali svojega mrtvega otroka.Ne glede na to koliko je star, je to še vedno tvoj otrok.
Lepo prosim, pustite nas. Ne razumem, zakaj je potrebno nekomu opravičevati svoje občutke oz. razloge za žalovanje.
Default avatar

77

mamica angelčka je napisal/a:
Saj pri 7 tednih nosečnosti ne moreš nič držati v rokah. Zgoraj sem hotela napisati 8 tednov ne mesecev, ker takrat res rodiš. Ampak nekateri tudi pri nekaj tedenski nosečnosti pestujejo svojo bolečino cela leta.

Se oproščam, če sem katero užalila, tega nisem želela.
Default avatar

MIMI

Včeraj sem SPLAVILA kot pravijo otročka v 16 tednu nosečnosti.Že prej sem dvakrat rodila in tokrat ni bilo nič drugače.Popadki,bolečina...le da sem vedela kako se bo končalo.Zame je bil to POROD in OTROK in ne plod.Zame je bil in bo moj sin.Sem ga držala in se poslovila.Imel je vse kar imajo moji otroci katere sem donosila.Ima tudi ime in poseben prostor v mojem srcu.Vedno ga bo imel.Žalostno da nekaterim to ni všeč a to je stvar posameznika.
Default avatar

Brina 1

Razumem avtorico, ki razmišlja popolnoma pravilno in razumem mamice, ki so pač mamice umrlih otrok in hudo prizadete. Samo v kožo oseb, ki doživlja gorje, se je treba postaviti in svet bi bil veliko lepši.
Sama sem doživela nekaj najhujšega , ko mi je zdrav otrok pri osmih letih zbolel, se pobral, a posledice so ostale. In kaj sem v službi doživljala od sodelavk, ki so se cedile kot med v ljubezni do svojih otrok, jaz pa se jim nisem smilila. Nasprotno, privoščile so mi.....
Od takrat naprej.......moje gorje, moje trpljenje......je moje trpljenje.
Držim se načela, če ne morem pomagati, tudi škodujem ne nikomur...
In nikomur ne verjamem, da je komu hudo , ko sem jaz v stiski.......
Tudi jaz sem samo povedala svoje mnenje
in nič drugega
lp
Default avatar

MIMI

Tudi jaz imam hudo bolnega sina doma in ga imam noro rada.Mislim,da ti nihče nemore privoščiti kaj takega saj to je nesmiselno.Morda to samo misliš.Bolan otrok ti veliko vzame in ogromno da.Nama je najin sin spremenil celoten pogled na življenje in kljub bolezni smo zelo srečna družina.Nikoli ne razmišljam,da gorje meni saj mi je vsak dan z njim darilo.Te stvari mora človek sam pri sebi razčistiti.Prav tako kot druge mamice hvalijo svoje zdrave otročke,tudi jaz svoje,čeprav je eden bolan in nemore doseči vsega a tu sem ,da mu pomagam in ponosna sem nanj.Upam,da boš kmalu sprejela dejstvo ,da ne trpiš temveč boš ponosna mamica pač drugačnega otročka.Boš videla,da bo šlo in tvojih stisk bo vse manj.Nisi sama.
Default avatar

Mateja K.K.

Jaz sem imela spontani splav v 9t nosečnosti. In umrl mi je sinek v 35t nosečnosti. Lahko povem, da bolečina ni niti približno ista! Splav sem prebolela in šla naprej v 14dneh. Za mojega drugega sina pa sem potrebovala kar 9 mesecev! Še mi je hudo, ampak živim in se veselim prihodnosti. Morda bom imela kdaj še kakega otroka (si ga želim), ampak četudi mi ta radost nebo več naklonjena, bom živela karseda polno življenje. Moram rečt, da se z določenimi strinjam. Ob splavih res nekatere pretiravajo, ampak če tako čutijo... Se pa definitivno ne strinjam s tem, da je izguba otroka ki nekaj časa živi z nami in izguba otroka v zadnjih mesecih nosečnosti, različna! Resda je vsako žalovanje posebno! Vsak žaluje kot mu paše! Ampak nemore mi nobeden rečt, da je pa lahko njemu bolj hudo, ker je z otrokoom živel mesec, leto, 10let! Potem je lahko meni še bolj hudo! Jaz sem svojega sina pocartala, ga poljubila, ga občudovala, ampak nikoli nisem imela te sreče, da bi ga videla kako se je nasmehnil, zajokal, kako me je poklical ˝mami˝...Tak da tukaj nekaj pametovat in merit, kdo ima koliko pravice žalovanja, je neumesna! Vsakemu se zdi njegova bolečina najhuja! Tudi meni se je zdela smrt mojega sina najbolj grozna stvar! Ampak ko daš skozi tisto obdobje najhujšega žalovanja spoznaš, da bi lahko bilo še veliko huje! Ampak to je proces žalovanja...pustite nam, da žalujemo tako kot nam paše!
Default avatar

groza

Če se ne motim, se forum imenuje KO STARŠI ŽALUJEJO.

Tu žalujemo..., dve uri, 3 dni, 5 mesecev ali 20 let. Ni pomembno, pomembno je, da žalujemo. Da se pogovarjamo, da smo si enake v bolečini, da se razumemo, vzpodbujamo...

In če ti ne žaluješ za svojim umrlim 3 mesece stari otrokom...oprosti, zame to ni normalno. Ja življenje gre naprej...saj tudi me živimo, a tu na forumu se lahko zatečemo po tolažbo, po toplo besedo v trenutkih, ko BOLI.

Če ti ne žaluješ, nimaš tu kaj iskati. Še najmanj otresati svoje bolno prepričanje in ga vsiljevati ženskam, ki jih izguba otroka boli.

Ne, ne razumem te in upam, da te nikoli ne bom spoznala. Takšni kot si ti, ki imate kamen namesto srca, zame niste ljudje. Pika.
Default avatar

ena.b

Boli me, ko berem nekatera mnenja zgoraj: ob nekaterih zato, ker me spomnijo na moje občutke ob izgubi in na poti žalovanja, ob drugih zato, ker jih ne morem razumeti. Prepričana pa sem, da ima vsaka mamica, vsak očka, ki je izgubil svojega otroka, pravico žalovati. Na svojstven način.

Žalosti ne moremo meriti. Vsak je edinstven in vsak je vzpostavil svoj edinstven odnos s svojim tudi še nerojenim otročkom. In vsak ima pravico žalovati na svoj način in za to tudi potrošiti svoje življenje. Sama nisem vedela, da sem se v šestih mesecih tako močno navezala na svoja otročička. Šele izguba mi je to pokazala. Nisem mogla verjeti, da sem res že mama - ne le fizično, tudi čustveno.

Čeprav sem se težko pobrala po izgubi mojih dveh fantičev, sem se v nekem trenutk, ko bi lahko tudi umrla, odločila, da bom živela še za njiju. Odločila sem se za življenje, ki je krasno. A izguba vedno bo. Občutek, da sem mama, vedno bo.
In popolnoma razumem starše, ki svoje bolečine ne zmorejo izliti niti po več desetletjih. Tudi sanje so del nas in njihova izguba še kako boli.

Glede tega, kako so izgube svojih otročičkov premagovale naše babice... O tem sem veliko razmišljala po svoji izgubi. Precej časa sem bila jezna, ker moje žalosti, moje izgube večina ljudi okoli mene ni priznala. Imela sem veliko potrebo o izgubi in otročkih govoriti, pa mi niso dali možnosti za to. Sploh sem bila šokirana že ob zavedanju, da otročičku umirajo v relativno velikem številu. Saj se o izgubah otročkov v tako zgodnjem obdobju v naši družbi ne govori, je tabu.
Naše babice pa so, mislim da, veliko lažje izgubo svojih otrok predale tudi svoji okolici. Spomnimo se na to, kako so povedale, da imajo toliko živih in toliko mrtvih otrok. To je bilo sprejemljivo. Danes jaz tega občutka nimam.
Menim, da je bilo v času naših babic zelo drugače glede otrok. Par je imel običajno več kot 5 otrok. Umiranje je bilo veliko bolj del življenjskega cikla kot ga razumemo danes. Danes pa zelo veliko vemo o načrtovanju nosečnosti, zaščiti, običajno imajo pari dva, tri otroke. V tako hitrem času, kot ga živimo, menim, da so mnogi ujeti v kolesje popolnega načrtovanja svoje življenjske poti. Na žalost? Na srečo?
In v takem življenju, kjer so stvari (tudi načrtovanje otrok) tako premišljeni, menim, da je lahko izguba otroka že tudi v času nosečnosti lahko bistveno bolj stresen dogodek.
Kakšno podporo so imele naše babice? Kakšno podporo imamo danes? Mar niso bile naše babice bolj povezane s svojo lokalno skupnostjo, ki je morala sodelovati za večjo dobrobit le te. Danes smo bistveno bolj individualisti. In menim, da stroka sploh nima posluha za občutke staršev ob izgubah otrok.
In sprašujem se, ali je bila bolečina naših babic res kaj manjša, kot je naša danes. Morda pa niso imele takih forumov, kjer bi se lahko izrazile. Ne vem. Ne vem...

Vsekakor pa vem, da smo si zelo različni in da svoje otročičke objokujemo na najrazličnejše načine in različno dolgo. Vso pravico imamo za to. To nas bogati!
Menim, da za žalovanje potrebujemo veliko poguma in moči. Tudi to, da moškim naša družba ne daje enake pravice žalovanja kot ženskam, je krivično. In mislim, da starši, ki ne morejo izžalovati izgube svojih otrok, to sigurno občutijo na katerem drugem področju svojega življenja (npr. pri zdravju).
Zato vsem pošiljam tople misli in želim poguma za spoprijetje z žalostjo. Poskušajmo se razumeti!
Default avatar

ena realna

ena.b je napisal/a:
Ker niso menile, da je konec sveta in da jim ni več živeti, ko jim je otrok umrl, so lahko tudi povedale, da jim je toliko in toliko otrok umrlo. In okolica je to sprejemala zato, ker so one same o tem govorile okolici. Sedaj pa ženska, ki splavi, ali rodi mrtvega otroka, o tem ne govori, se skrije v osamo itd., okolica ima tudi občutek, da gre za tako grozno zadevo, da enostavno ne more okolica začeti pogovor o tem. Zato je tako kot je.
ena.b je napisal/a:
Točno, se strinjam. Smrti enostavno ne priznavamo, se delamo, da ne obstaja dokler nas ne zadane. In ko nas, je konec sveta, nismo pripravljeni nanjo.
ena.b je napisal/a:
Bolečino so preživele in je niso pestovale, čeprav so jo doživljale. Niso mesece in leta razglabljale samo o svojem umrlem otroku, ker so enostavno morale skrbeti za preživetje drugih. In ker tudi družba ni imela ideje, da je otrok nekaj tako zelo posebnega in edinstvenega, nekaj tako na piedestalu kot je danes. Nekoč otroka enostavno niso tako zelo kovali v oblake (obstajajo zapisi bogatih ljudi izpred 100 in 200 leti), bogataši so dajali lastne otroke - dojenčke - dojiljam na kmete, kjer so otroci bivali do 3 ali 4 let in jih niti obiskovati ponavadi niso hodili. Veliko takih otrok je zaradi raznih bolezni umrlo, sekirali se pa niso ne vem kako. Danes je drugače, mentaliteta je druga, se enostavno ne da primerjati.

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić