Najdi forum

Pozdravljeni,

pri svojem dvoletnem sinu opažam, da kaže vse znake avtizma.Pri enem letu je govoril že veliko besed, v knjigicah mi je znal pokazati stvari, oponašal je živali. Nekje pri 15 mesecih pa sem začela opožati, da ne zna nič več, kot da bi pozabil, zdaj ne spregovori niti besedice, razen po svoje, me nič ne razume, včasih se mi zdi kot da je gluh, še na svoje ime se ne odzove. Z ničemer se več ne igra, v hiši bi gledal samo risanke, veni pa bi se samo gugal. Ne pokaže s prstom, ampak roko, ne pomaha. Ni očesnega kontakta ali pa samo malo. Pred enim mesecom smo ga vpisali v vrtec in ni bilo nobenih problemov, razen, da se ne vključi v družno, ne sodeluje, raje se igra sam. Vzgojiteljica je rekla, da pač nekateri otroki so taki na začetku in da se bo še navadil. Zadnje čase sploh ne moremo nikomar iti, če gremo nekam kjer še ni bil se začne jokati in kak ga dam nazaj v avtu pa je spet vse vredu. Zanima me na podlagi česa potem zdravniki ugotovi, da ima avtizem mu naredijo kake teste, kako to poteka?

Hvala za odgovor in lep sončen dan.

Priporočam, da se obrnete kar na Center za avtizem, povezava: http://www.avtizem.org/index.html

Največ izkušenj pri diagnosticiranju teh otrok imajo ravno starši otrok z avtizmom ter sodelujoči strokovnjaki. Mislim, da bo to kar pravi naslov, da jih kaj povprašate, pa lepo pozdravljeni

Sprašujejo starše, kaj opažamo, medtem se otrok igra in ga opazujejo. Najbolje je da greste do svojega pediatra in poveste kaj sumite. Našega je pogledala specialna pedagoginja, psihologinja, logopedinja, razvojna anbulanta in pediatrinja. Dobili smo strokovno mnenje da ima avtizem, potem pa se gre še k dr. Macedonijevi, ki potrdi ali zavrže diagnozo.

Mark,
tako kot pravi Zenzi, svoje dvome zaupajte pediatrinji, ki vas bo poslala naprej.Je pa včasih pri dvoletnikih še težko postaviti pravo diagnozo avtizem.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Verjetno je edina stvar, o kateri se vsi strinjajo na področju avtizma, da je nujna čimprejšnja strokovna obravnava. Takrat se lahko otroku najbolj pomaga, če pa gre za kakšno metabolno težavo, lahko s tem tudi preprečimo slabšanje stanja. Zanimiv primer za ilustracijo je npr. fenilketonurija; otrok samo z uvedbo diete živi popolnoma drugačno življenje, kot bi ga sicer. (Zanimivo pa je, da je tudi med otroci s fenilketonurijo pogostejši avtizem…)

V bistvu pa se oglašam zato, da bi poudaril, da imajo največ izkušenj z diagnosticiranjem ZDRAVNIKI. Edino ZDRAVNIK lahko postavi diagnozo in z ustreznimi preiskavami potrdi ali izključi, če ne gre v bistvu za kakšno metabolno motnjo ali kašno drugo zdravstveno težavo, pri kateri bi se dalo s spoznanji sodobne medicinske stroke kaj pomagati. Na nevrološkem oddelku Pediatrične klinike poznajo in opravljajo precej takšnih preiskav. Mogoče pa bo koga zanimalo tudi mnenje Razširjenega strokovnega kolegija za laboratorijsko diagnostiko o nekaterih preiskavah, ki jih je možno opraviti v tujini. Mnenje najdete tukaj http://freeweb.siol.net/dakoren/projekti.htm
Zaupajte torej zdravnikom, čeprav je mogoče danes to – po suspenzu zdravnice iz Maribora – nekoliko težje. Res ne moremo vsem zdravnikom enako zaupati – verjamem, da imate svojega otroka radi in boste poskusili priti z njim do najboljšega zdravnika.
Lep pozdrav

Dakoren,

v tujini postavljene diagnoze avtizma, ni le v domeni zdravnikov, ampak tudi defektologov in logopedov.
Seveda gre za opis stanja in funkcioniranja na podlagi inštrumentov, ki jih ima dotični strokovnjak.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Da ne bo nesporazuma – zelo spoštujem delo in usposobljenost defektologov, logopedov, specialnih pedagogov, delovnih terapevtov in drugih s tega področja. Dejstvo je, da je bila ta stroka še v stari državi – več desetletij nazaj na zelo visokem nivoju tudi v svetovnem merilu. So pa tudi med temi strokovnjaki ljudje, ki menijo, da je to področje eno izmed redkih, kjer smo po letu 1991 v lastni državi zgubili kvaliteto.
Dejstvo pa je tudi, da do nevroloških težav (tudi avtizma) lahko privedejo različni vzroki – lahko je to posledica genske loterije, lahko so to razne metabolne motnje, lahko je problem v delovanju imunskega sistema, vzrok je lahko v raznih infekcijah, lahko pa težave izzovemo tudi sami. Tu je mišljena predvsem neustrezna prehrana, onesnaženo oklje in izpostavljenost raznim dejavnikom tveganja, ki lahko pri otroku porušijo ravnovesje in povzročijo stanje oksidativnega stresa, nenazadnje pa lahko sem prištejemo tudi stranske učinke cepiv.
Kar sem hotel poudariti je, da lahko edino ZDRAVNIK z ustreznimi analizami potrdi ali izključi posamezne možne vzroke. Klinično sliko avtizma lahko res prepoznajo tudi drugi strokovnjaki, ki se pri svojem delu pogosteje srečujejo s temi otroci, vendar pa ne morejo s svojimi inštrumenti pojasniti same patogeneze. Saj tudi zdravniki z najsodobnejšimi preiskavami ne pridejo prav pogosto do natančnejših odgovorov, vseeno pa je mojh nasvet – čim prej do čim boljšega zdravnika!
Z dobrimi željami – LP…

Dakoren,

seveda lahko edino zdravnik z ustreznimi analizami potrdi ali izključi določene vzroke in je res, da klinično sliko avtizma prepoznajo drugi strokovnjaki. V
časih pa patogeneza niti ni toliko pomembna (oz. natančen vzrok), temveč je prvenstvna zgodnja vključitev v ustrezno terapijo.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Imam kar nekaj izkušenj pri delu z otroci, ki imajo spektroavtistično motnjo. Pojdi k pediatru in priskrbi si dobrega kliničnega psihologa.
Od tega kako zgodaj boš začela in otroka vključila v primerno obravnavo- to ti bo predpisal zdravnik, je v mnogočem odvisen napredek tvojega otroka. Avtizem je kompleksna motnja in le tim strokovnjakov s podrobnimi evalvacijami lahko oceni, kje ima otrok največ težav.Dober strokovnjak ti bo dal navodila, kako pomagati sinu pri premagovanju težav, ki mu jih povzroča svet okoli njega. poskušaj ga čimprej razumeti in se postavi v njagovo kožo. Tako bosta oba napredovala! Pa veliko poguma

Se popolnoma strinjam. Včasih se nekateri starši preveč spuščajo v vzroke, zakaj je avtizem nastal. Vse svoje sile bi morali usmeriti v pedagoško obravnavo in psiho-socialno terapijo. Predvsem lahko veliko storimo sami starši. Je hudo breme, a čakati, da nam bo država pomagala….medtem nam otrok že odraste!

Bom pa še povedala našo zgodbo o “avtizmu”. Pri nas od hčerinega leta in pol starosti se je prvič pojavila iz strani pediatrinje v RA -sum na avtizem. Meni se je podrl svet dobesedno. Začela sem opazovati svojo hči(je pa nedonošenček,rojena v 26.T) in sem videla čisto v vsakem gibu,oz. dejanju potrditve ,sume na avtizem. Prebrala sem si po dolgem in počez vse o avtizmu. Gremo k psihologinji,ki samo skomigne z glavo in ne potrdi diagnoze.Naša je zmeraj zaostajala v razvoju. In pri sedenju,plazenju,hoji(shodila pri 20.mesecih) govorno pa nikoli ni bila ne vem kaj. Pediatrino v RA sem prosila,pri njenih 14 mesecih ,če bi jo dala na delovno terapijo,ker sem imela občutek,da bi več odnesla od tega,kot pa od fizioterapije(ker fizioterapevtka tudi ni bila resna oseba in so nam terapije velikokrat odpadle).Pediatrinja v RA ,da nikakor. Dokler ne shodi,nima kej hoditi na DT. Potem je Dr. Cerarjeva napisala,ko smo šli na pregled v LJ v ambualnto za nedonošenčke,pri njenih dveh letih in pol,da moramo nujno začeti izvajati delovno terapijo.
Seveda sum na avtizem iz RA je ostal. In to vedno bolj nam je zdravnica”prala” možgane. Ko je šla v vrtec,smo dobili posebno pomoč(logopedinjo) in seveda moraš prej opraviti razne komisije. Vsi strokovnjaki so samo potrdili,da je zaostanek v razvoju in da s pravilno pedagoško obravnavo in delovno terapijo,pa seveda s pomočjo logopeda,bo nadoknadila zaostanek v razvoju.

Zdej smo imeli tri tedne nazaj ponoven pregled v RA. Zopet-sum na avtizem,zato – ker se je naša punca občudovala v ogledalu in zdravnice sploh pogledala ni. Takoj nam je hotela napisati napotnico za nevrološko,na kar sva se midva z možem zelo uprla. Pristala sva še na en pregled pri psihologu.
In kaj je prinesel obisk? Psihologinja se je kar zgrozila,kako nam ta zdravnica “pere” možgane in je samo potrdila,kar so že prej ostali strokovnjaki. V Vrtcu smo še imeli včeraj obravnavo,kako je napredovala v treh mesecih. Vzgojiteljica je povedala,da je zelo velik napredek,enako logopedinja (moram omeniti,da to mnenje zdravnici v RA nič ne pomeni,ker oni pač niso strokovnjaki). In v jeseni,naj bi še imela dodatne logopedske storitve,na delovno terapijo pa itak hodi že 1x tedensko. Hočem povedati,kako”forsirajo” nekateri zdravniki to diagnozo. Sej mogoče,so nekateri starši sprijaznjeni,da ima njihov otrok pač diagnozo. Ampak veliko pomeni,kako se ti z otrokom ukvarjaš,kaj mu nudiš(mislim,na razne delovne terapije in ostalo). Avtizem je bil tudi pred 30 leti,toda noben ga ni toliko omenjal,kakor zdej. Po mnenju”specialistov” naj bi vsak drug otrok imel avtizem. Kdo lahko to potrdi? Mislim,da pri nas ni strokovnjaka? Če pa je,je pa preveč kritik na njega-njo……
Pa še nekaj,saj se ga sploh ne da ozdraviti. In kaj rešiš s tem,da ima otrok avtizem. Staršu notranje zadovoljstvo in zdravniku v veselje: oh,pa imam spet enga avtista več. Ne vem no.
Meni dobesedno so sprali možgane,toda to je moj otrok in vidim,da s pravilnim pristopom je zelo velik napredek. In naj bi bila avtist,ker ne govori še lepo.
Ma lepo prosim?

Se popolnoma strinjam. Včasih se nekateri starši preveč spuščajo v vzroke, zakaj je avtizem nastal. Vse svoje sile bi morali usmeriti v pedagoško obravnavo in psiho-socialno terapijo. Predvsem lahko veliko storimo sami starši. Je hudo breme, a čakati, da nam bo država pomagala….medtem nam otrok že odraste![/quote]

Ali bi tudi otroku s prebavnimi motnjami rekli, da preveč išče vzroke svojih težav? Bi dojenčku z drisko rekli, da patogeneza včasih ni pomembna, temveč da potrebuje predvsem ustrezno terapijo, da se čimprej navadi uporabljati straniščno školjko… Bi otroku z izpuščaji po celem telesu rekli, da preveč išče vzroke, saj so ljudje z izpuščaji na nek način še lepši in da je najpomembneje, da se sprijazni z boleznijo… Bi tudi osebam s celijakijo, diabetesom, artritisom, rakom… svetovali, naj ne iščejo vzrokov, naj ne delajo raznih laboratorijskih preiskav, naj ne čakajo pomoči od države? Bi kar vsem staršem svetovali, naj po principu “sam svoj mojster” zavihajo rokave in s specialnim pedagoškim delom pozdravijo vse bolezni tega sveta?
Ne…
Tak način je rezerviran za avtizem. O avtizmu vsi vse vemo! In modrujemo… in modrujemo… In megle je vse več…
Razčistimo torej vsaj to – strinjamo se, da lahko le zdravnik z ustreznimi analizami potrdi ali izključi določene vzroke, a kako zdaj naprej? Če včasih patogeneza niti ni toliko pomembna, temveč je prvenstvena zgodnja vključitev v ustrezno terapijo – kakšen nasvet naj damo staršem avtističnih otrok? Naj torej ne iščejo primernih zdravnikov specialistov, ker patogeneza VČASIH ni pomembna???

anajmad,
hvala da ste nam zaupali svojo izkušnjo. Žal je tako, da se diagnoza avtizem podtalja tudi tam ko zanjo ni nobenega vzroka in jasnih simptomov. Ni pa ravno tako, da je postavitev diganoze avtizem brezpredmetna.
Dejansko pa je avtistov več – tudi zato ker so se spremenili diferncialni postopki in znanja in ne “mečeno” več vseh razvojnih zaostankov in odklonov v isti koš.

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

No, naj še jaz povem našo izkušnjo.
Imamo dečka, sedaj je star 5 let, rojen ob roku, nosečnost sicer težavna- slabosti, krvavenje, nizek pritisk,…
Ko je mali imel 8 mesecev, sem ponovno zanosila, težave iz prve nosečnosti so se ponovile, posledično se nisem mogla toliko ukvarjati z našim fantičem, kolikor je bil navajen, čeprav moram povdariti, da je še vedno imel vso mojo pozornost, ves moj čas, le po rokah ni mogel biti toliko kolikor si je on želel.
Pri 6-ih mesecih je sedel, se plazil, do enega leta imel osvojenih nekja besed, pri 13-ih m. shodil. Skratka- vse ok.
Pri njegovih devetih mesecih pa so se začeli avektivni izpadi. če ni bilo kaj po njegovo je rabijal, jokal, tepel. Povod je bila vsaka malenkost- lako narobe obrnjena žlička, ali kaj drugega.
Bil je izredno ritualističnega vedenja- svi predai so morali biti do milimetra natančno zaprti, otroške ključavnice na hladilniku in omaricah natančno naštimane in zaklenjene, ko smo kakšno novo stvar delali prvič z njim, smo jo v istem vrstnem redu kot prvič opravljati tudi v bodoče- se pravi če smo pri slačenju najprej slekli majico, se mu je naslednjič sesul svet, če smo najprej poskušali sezuti copatke.
Govor je povsem upadel- komuniciral je samo še s pomočjo kretenj, gest, joka, kazanja.
Vse njegovo vedenje se je samo še stopnjevalo, na koncu je bilo tako hudo, da če ni našel povoda pri nas in naših dejanjih, s katerimi bi sprovociral svoje vedenje, je provociral nas, da si se v tistem pregovarjanju in tem da bi se izognil izpadu tako zapletel, da je v vsakem primeru do izpada prišlo.
Izpadi so bili tako hudi, da sem mislila, da se bo ubil, saj se je vrgel na tla in z glavico nabijal v asvalt, ali najostrejši rob, ki ga je našel.
Ni nas več “slišal”, ni nas več “razumel”, igral se ni, edino ples ob glasbi mu je pomenil vse. Izpadi vpitja so trajali tudi po 7 ur na dan- vmes si je za kako minuto oddahnil, in nato nadaljeval. Vpitje pa je bilo tako hudo, da sem se dobesedno bala, da nas bo kdo prijavil na policijo, da otroka dobesedno koljemo.
Tudi sama sem po poklicu defektologinja in v njem sem videla avtista.
V RA so ga dali na pregled k psihologinjo pri 18-ih mesecih, naloge je reševal za 6-7 letnega otroka, edino govor je bil na nuli.
Pri 2 letih in 3 mesecih je šel v vrtec- stikov ni vzpostavljal z nikomer.
Ne vem, kje je bila prelomnica, ampak pri 2. l in 2 mesecih je spregovoril, sedaj ima ogromen besedni zaklad, stike z ostalimi otroki še vedno težko vzpostavlja, čeprav v vrtcu ima 2 ali 3 prijatelje na katere je zelo navezan, ritualističnega vedenja ni več, izpadi so občasni, bolj v smislu uveljavljanja svoje volje, ampak jih lahko v max 10-ih minutah umirimo.

Povedati moram še, da mislim, da je nanj zelo vplivala dvojna vzgoja z najine strani možem in s strani starih staršev, ki so dobesedno vsako najino dejanje spodkopavali.

Kaj sem hotela povedati s tem svojim pisanjem:
Ko sva bila pri njegovih 4,5 letih pri logopedinji zaradi izgovorjave črke R, je tako zapela za ta avtizem oziroma možnost aspergerjevega sindroma, da sem prepovedala obravnavo.
Avtizem je trenutno tako popularna tematika, da imam občutek, da nekateri strokovnjaki prav tekmujejo, kdo bo katerega našel in naš fantič je bil idealen za to da se neko izkaže z njim. Ne vem če sem se prav izrazila, ampak kot sem že omenila, sem iz tega poklica, v svojem fantu teh znakov ne opazim več, oziroma mogoče nekatere stvari, ki pa jih opažaš tudi pri ostalih otrocih, neka logopedinja, ki pa nas je videla prvič, ni bila pripravljena se pogovarjati o njegovi izgovorjavi, ampak samo o njegovem preteklem vedenju in nas je sesula z besedami:”Saj veste gospa, tisto, kar se prvič zdi da otrok ima, četudi se to omili, to sigurno ima.”

Nas ta logopedinja sigurno videla več ne bo, še sploh zato, ker bolj zaupam vsaj v našem primeru sebi, otrokovi vzgojiteljici, psihologinji in zdravnici v RA, ki ga res dobro pozna, in vsi pravijo, da je z njim neglede na njegovo preteklo vedenje vse ok.

Dakoren

Seveda je iskanje vzrokov pomembno, če ne odločilno. Pomembno pa je tudi specialno pedagoško delo in delo staršev.
Samo malce drugače je, če poznamo natančen vzrok ali pa smo razpeti med genetski – biokemičnimi, fizičnimi vzroki… in natančnega vzroka ne poznamo. Za celiakijo natančno vemo, zakaj nastane – čeprav nam še ni čisto jasno zakaj se pri določenih otrocih sploh pojavi – in zato poznamo zanjo tudi ustrezno dieto.
S specialnim pedagoškim delom ne moremo rešiti vseh bolezni sveta (celijakije in diabetasa zagotovo ne, pa raka tudi ne ali pa adrenolevkodistrofije), pa saj to tudi ni naš namen ali domena, lahko pa pripomoremo k boljši kvaliteti (tudi teh) otrok – tudi z roko v roki z medicino in starši.
Če z ustreznimi analizami (npr, laboratorij, UZ, rentgen, MRI) zdravnik določi morebitni vzrok, defektologi, rehabiltatorji… … analiziramo funkcioniranje. Se vzrok »sklada« s funkcioniranjem ali obratno? Kaj je tu »bolj ali manj pomembno« je odvisno od katerega zornega kota gledamo, od povezav med medicino in rehabilitacijo…. pa tudi od lastnih prepričanj. Vsekakor pa eno brez drugega pogosto ne gre. Po drugi strani pa – tudi kaj bi brez staršev kot sta bila Augusto and Michaela Odone? Bi vedeli o mielinu toliko kot vemo danes? Najbrž bi brez tudi Helen Keler in Anne Sullivan naša spoznanja o gluhih in slepih bila drugačna?

Lep pozdrav in lep dan, Petra _______________________________________ Bolečina ni nič manjša, samo s časoma se naučiš živeti z njo. Cmok v nebesa, tvoja mami

Se strinjam. Za nekatere je dobrodošla in odrešujoča diagnoza,ki jo postavi specialist “bolnemu” otroku.
Res pa je,da v zdravstvo(razen enoti za intezivno nego za nedonošenčke v LJ) nimam prav posebnega zaupanja. Letos bo pet let odkar mi je preminul sinček(in lahko rečem zaradi zdravniške malomarnosti). Mogoče sem zato prav nastrojena vsem specialistom in “specialistom”. Toda na žalost ti “specialisti” se spuščajo na takšen nivo,da jih je lahko samo sram.
Nisem mislila nobenega žaliti in nobenega prizadeti. Samo opisala sem našo izkušnjo. Imam pa res občutek,da zaradi tega avtizma,oz. sume na avtizem so nekateri izumili toplo vodo.
Pa lep pozdrav.

Lepo pozdravljeni, predvsem anajmad!

Potem imamo mi srečo. V naši RA je zdravnica, ki si ne bi upala podati takšne diagnoze brez da bi se na timskem sestanku posvetovala s psihologinjo (ki je na koncu bila tista, ki je podala diagnozo).

Res je, sedaj je “moderno” da je otrok avtist in sigurno se dogaja, da katerega strokovnjaka, še posebej če ni zelo prepričan vase, “zanese” in vidi avtizem tudi tam, kjer ga ni.
Z druge strani, če se o avtizmu ne bi toliko govorilo, za te (naše) otroke, ne bi bilo narejeno toliko, kolikor KONČNO je. Bili bi zaznamovani kot “duševno zaostali” in če ne bi starši delali z njimi, bi imeli pičle možnosti, razviti se v maksimum svojih potencialov.

Jaz strokonjakom zaupam. So pa tudi takšni, za katere sem takoj vedela da je potrebno preslišati, saj v bistvu niso dovolj podkovani, da bi me lahko karkoli naučili (oziroma, da bi učili drug drugega, saj sodelovanje starši-strokovnjaki je bistveno za napredek). Tistim, ki pa vedo, kaj delajo, PA NEIZMERNO ZAUPAM. In med te spadajo: zdravnica v RA, pediatrinja, psihologinja, logopedinja, delovna terapevtka, nevrofizioterapevtka, spec. pedagoginja. Vse kar rečejo in svetujejo dobro poslušam, premislim in če menim, da bo otroku pomagalo seveda tudi doma vadim, uporabljam.

V bistvu ne vem, kaj bi, če bi se mnenja navedenih strokovnjakov tako bistveno razlikovala, kot pri vas, anajmad.
Z druge strani, prva psihologinja, ki je, na srečo, le menjala nosečo sodelavko, je na osnovi tega da se otrok pusti crkljati, kar ovrgla diagnozo avtiezm in smo zaradi nje začeli obravnavo kar 1 leto kasneje!! Toliko o tem.

Pri vas je zaslutiti (anajmad), da želite verjeti, da vaša deklica ni avtistka. Upam, da imate prav. ker to ni nikakršno veselje, še olajšanje ni. Diagnoza lahko edino pomaga, da z obravnavo začnemo na pravi način in dovolj zgodaj.

Želim vam srečo in veliko veselja za vašo deklico!!

Lp,
Sonja

Pri nas ni,da želimo verjeti,da naš otrok ni avtist…toda,če potrdijo trije psihologi in en defoktolog,se malo zamisliš nad strokovnostjo pediatrinje v RA? Kaj menite?
Pa seveda vzgojiteljice(ki so vsak dan z njo) in logopedinja in delovna terapevtka? Ne vem no? Tle res ni opravičevanja sama pred sabo.
In ena pediatrinja (RA),ki jo vidi 1x na leto,ne vem če je sploh smiselno da poda mnenje.
Je pa res,da otrok čuti,kdo je dober in v redu,saj mislim tako.
Ker imam že eno najstnico(15 let) doma in je tudi nedonošenček (6.t prezgodaj rojena) in nisem jaz “tople vode” izumila. Toda,če pogledam 14 let nazaj bi tudi moja tavečja hči imela znake avtizma. Nikogar ni hotela pogledati v oči,shodila pri svojih 9.mesecih,spregovorila skoraj pri treh letih, lulala v plenice skoraj do petih let….in zdej? Ena izmed najboljših učenk na osnovni šoli,ki na žalost”specialistov” ne kaže znake avtizma,ampak hude znake pubertete.
To je moje mnenje.

marki31

kako je sedaj z vašim sinom ?

[email protected]

OPISUJES VSE ZNAKE, KI JIH JE IMEL MOJ SIN.
Tudi meni so rekli, da ni nic in, da je pac malo drugacen, da se pac rad sam igra in prav tako ni bilo problemov v vrtcu. Moj nasvet: NE CAKAJ!!! Cim prej se sprijazni in zacni z njim delat sama – probaj vse kar najdes – od diete, testov krvi (gluten, kazein) in urina (poslji v Pariz za teske metale) do DAN zdravnika, do raznih FLOOR TIME, ABA,… metod. Vse se da najti na internetu, samo NE CAKAJ, ker ti bodo pri nas rekli, da pred tretjim letom ne morejo dati diagnoze, tvoj sin pa lahko do takrat ze marsikaj naredi, se nauci izboljsa,…. Seveda ni nujno, da bo kaj pomagalo takoj, a pocasi se dalec pride. Mi se ze 4 leta trudimo, mucimo in delamo z njim pa smo zelo malo napredovali – se vedno ne razume, se vedno joce, se vedno ima obcasno agresivne napade, ampak vseeno gre na bolje. Vedet moras, da manjsi kot je, lazje je. Ko je vecji, je tudi mocnejsi, glasnejsi,… in vse postane dosti tezje.

Pa srecno in ne obupaj tudi ce se dlje casa (leto, dve) nic ne premakne na bolje.

New Report

Close