stiske stiske stiske
Delam v panogi, kjer se srečujem vsak dan z večjimi stiskami družin.
Enočlanskih, z otroci, starejših. Vsak dan je več stisk. Včasih ne pridejo samo po pomoč ali prošnjo. Veliko jih pride na pogovor. Ko nimajo nikogar, kjer bi se lahko zaupali. Poznam mamo, ki ima 4 odrasle otroke. Pa pravi, da se niti z enim ne more odkrito pogovorit. Da jih noče utrujat, ker se že sami borijo za preživetje. V stiski je, ko ne more nič kupiti svoji vnučki…Ko ne more povabit hčerko na kosilo, ker nima hrane. Za en sam obrok.
Ljudje kje živimo? Prihajajo starši, kjer sta oba zaposlena. Pa nimajo za nič. Za komajda položnice in osnovno hrano.
Opažam ,da je revščina že zelo razširjena v Slovenijil. Revni so tudi tisti, ki delajo in to me še najbolj skrbi.
Mah…malo sem se morala spihat. Ko imam minutko časa za razmišljat ne morem verjet, da se to res vse dogaja.
In me je strah prihodnosti. Čedalje bolj.
Se mi zdi, da bomo še stare kmetije začeli okopavat. Kaj menite ve?
Marsikdo je v krizi, pa tega ne prizna oz. se navzven ne vidi. Ponavadi najbolj jamrajo tisti, ki imajo rezervo, tisti pa, ki so res na dnu pa ne.
Kar se mene osebno tiče, nismo nikoli zapravljali, nekaj malega smo si privoščili in to si še danes, za hrano in osnovne potrebe imamo, da bi pa se nekaj preseravali pa nimamo. Ampak zaenkrat se imamo še fajn tako, kaj bo pa naprej pa ne morem rečt.
lp, mojca
Dobro vprašanje. Skupaj imava cca 3000 eur mesečno. Sva brez kreditov. Imamo hišo na deželi (novo). Eno leto star avto vreden cca 20.000 eur. Nimam občutka, da sem revna. Da sem bogata pa tudi ne.
Tudi jaz ne poznam iz kroga v katerem se gibljem take revščine. Spoznavam jo preko službe, ki je pač taka, kjer se pomaga revnim.
Tudi mene vsak dan preseneča vsa stiska.
V času, ko ne delam, tega ne opazim.
Obdelovati zemljo, ja, tu mislim, da Slovenija še ima nekaj potenciala.
Čedalje bolj spoznavamo, kaj je tisto, kar je res pomembno – hrana. Mislim, da prihajajo časi, ki nam bojo dali misliti in se bomo vsi skupaj malo zresnili.
Čeprav je resnica tudi to, da ljudje pozabijo na solidarnost, ko imajo moč in vsega dovolj in se jim zdi povsem sprejemljiva ena večja masa revežev. Iz zgodovine vemo, da je izkoriščani sloj vedno prisoten. Še donedavnega smo bili pri nas vsi skoraj enaki in nas sedanje razmere zelo bodejo v oči. Se mi pa zdi, da je to šele začetek.
Dobro, če delaš v taki panogi, kjer srečuješ bedo in to, mi lahko prosim svetuješ, kako naj preživi 3 članska družina, katere mesečni stroški-položnice znesejo 600€, ostane nam 270€, oba sva zaposlena, otrok šoloobvezen.
Kamorkoli se obrnem mi povedo, da nismo upravičeni do nikakršne pomoči.
Mi lahko pomagaš ti? Vsaj z nasvetom?
Danes je bilo v radiu, da bo Rdeči križ razposlal čez 700.000 položnic na katere naj bi ljudje nakazali svojo pomoč za ljudi v stiski.
Takrat lahko pomagate.
Jaz sicer Rdečemu križu nikoli ne nakažem, vedno samo Karitasu. Prvim ne zaupam niti najmanj. Karitasu zaupam 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, da pošteno ravnajo z našimi prispevki in res pomagajo tistim, ki so potrebni pomoči.
Mogoče malo neumestno, ampak a res pričakuješ kak dober nasvet od osebe, ki zasluži 3000€ in ima novo hišo ter avto? Najbolj mi dvignejo pritisk ti “svetovalci”, ki bede niso nikoli izkusili in bolj ali manj pametujejo in praktično nič pametnega ne povedo. Predlagajo izobraževanje, ki stane precej, dodatno delo (pa čeprav pridejo delavci s 400€ plače v proizvodnji domov izmučeni),………… Poznam eno tako cvetko, ki živi v hiši (nad starši), varovanje otrok je zastonj nadstropje nižje, kjer se med tednom tudi zastonj prehranjujejo, ampak v službi je pa polna nasvetov kako naj par s 600€ preživi.
lp, Mojca
Da vam povem svojo zgodbo:jaz sem že 1996 izgubila zaposlitev, ker je šla firma v stečaj. Od takrat nisem več imela redne zaposlitve, ampak samo neka nadomeščanja za določen čas, preko javnih del, pri privatnikih na črno, itd.
Vmes je še mož izgubil zaposlitev, vendar se je on lahko ponovno zaposlil. Vendar ima tako vrsto dela, da nima redne plače, plačan je od prometa, ki pa je zadnje čase zelo slab.
Sin je hvalabogu že odrasel in si je ustvaril svojo družino.
Vmes smo prodali stanovanje, da smo lahko poplačali dolgove.
Pomagajo nama najini starši- upokojenci in najin sin.
Kako se ob tem človek počuti- raje ne govorim.Ko ne moreš svojim vnukom nič kupiti, ker še sam nimaš za hrano, kaj šele za kaj drugega.
recimo: pri frizerju nisem bila že kakih pet let, strižem se sama, ravno tako strižem moža.
Nove obleke ne rabim, ker sem itak doma- pa bi včasih tudi rada kaj novega.
Da ne govorim o tem, da nikamor ne greva, ker ni za bencin.
Da ne govorim o tem, da sem škrbasta, ker nimam za zobozdravnika.
In še bi lahko naštevala!
Ampak nikoli ne jamram, ne iščem sociale, ne pomoči RK ali Karitasa.
Zakaj: ker me je sram prositi za pomoč in ker drugi-mlajši, ki imajo majhne otroke, bolj rabijo pomoč. Raje stisnem zobe in upam na boljši jutri.
Glede na napisano spadaš med “srednji sloj” v primerjavi s tistimi, ki jih jaz srečujem dnevno.Veliko jih je še na slabšem pa če verjameš ali pa ne.
Predlagam delo na črno. Danes veliko gospodinjstev potrebuje pomoč pri pospravljanju, čiščenju, likanju….
To se tudi kar dobro plača in seveda zasluži. Tako da….
Lahko pa zaprosiš tudi za enkratno denarno pomoč na CSD. Redko komu se zavrne. Je pa treba denar namensko porabiti.
Lep pozdrav