Imava 13-mesečno hči in kar nekaj težav v najinem odnosu. Predvsem zadnje čase se dogaja, da po dan ali dva sploh ne govoriva drug z drugim, se je zgodilo, da je minil tudi en teden, takole v tišini. Mene to ubija in hči ne bo živela v takšnem okolju, če nama ne bo uspelo tega rešiti. Včeraj sem mu ravno predlagala, da se bova danes morala usesti in najti nek dogovor, da bova bolj složno živela. Pa mi reče, naj se kr sama odločim in mu sporočim, kakšna je moja odločitev. Haloooo!Sem mu rekla, da želim slišati tudi njegovo plat zgodbe, kaj ga muči, kaj bi po njegovem rešilo situacijo. Pa noče niti slišati. Da mi je itak samo v napoto in da naj sama odločim kako in kaj. Meni se zdi to zelo neodgovorno z njegove strani, sploh ker je v igri tudi otrok. Sicer pa, tudi neodločitev je neke vrste odločitev, ne?

Prvo odgovor za zadnji stanek – vprašanje: v načelu da. Ampak samo v načelu.

Opisano velja za neko tudi lažjo obliko težav v zvezi, kajti nič nisi napisala odkod vajine težave izvirajo, kako se tudi ti karakterno, morebitni vzorci iz otroštva, sodelovanje obeh glede otroka, način zoperstavljanja težavam,.. Skratka, kar bi napisal, bi bila lahko samo demagogija.

Tako vedenje partnerja bi bil lahko ali obrambni mehanizem, ali pač “moč navade”. Postavljanje nekih pogojev, tudi terminskih, ni ok. Najti bo potrebno neko srednjo pot in uskladiti komunikacijo. Več pa prihodnjič, ko bo morda maj več znanega…

Vzgoja za hči je bolj kot ne na meni. Partner ima poleg službe kar nekaj aktivnosti, kjer preživlja prosti čas. Zdaj, ko je tu otrok, to nekako bolj občutim in mi ne odgovarja preveč, da je toliko zdoma. Redko se nama pridruži na sprehodu,ko je doma gleda tv, mogoče je aktivno z otrokom 30 minut dnevno. V 13tih mesecih jo je imel mogoče 10xpo par ur sam. Zdaj, ko sem začela hoditi v službo, jo more imeti seveda več, sploh če sem odsotna popoldan in pridem domov šele zvečer. Ampak takrat gre vedno k svoji mami ali pa ona pride k nam. Vidim, da je nezadovoljen in ko mu kaj rečem pravi, da se trudi, ampak da on drugače ne zna. Da če želim, mu naj pa za vsako stvar rečem, kako jo naj naredi, pa jo bo. Kadar sva oba doma, so najbolj utrujajoča jutra,ker on zjutraj ni pri volji, da bi govoril. Ponavadi vstane, se umije in že ga ni več, ker gre na kavo v bife. Sama sem z otrokom itak ponavadi že kakšno uro ali dve prej pokonci in me zelo moti, da ne zna najti ene prijazne besede za začetek dneva. In ko sem mu pred kratkim omenila, da kako se lahko zbudi že navsezgodaj zjutraj tako siten, je vzkipel, da kaj mu težim, da tak pač je. Pa sem mu rekla, da ne vem, če to ravno drži, ker na jutranji kavici v kafiču, je pa lahko prijazen in zgovoren kljub zgodnji uri. Ali pa v službi. Pa mi odgovori, da tam pa more biti, doma mu pa ni treba. Haloooo! Osebno sem mnenja, da če živiš z nekom, se pa moreš vseeno malo bolj potruditi za neko sožitje. Seveda tudi jaz nisem zlata in morem priznati, da nimam dosti potrpljenja, sploh odkar imava otročka. Vso energijo vložim v vzgojo, sama se hčerki posvečam res 100% in velikokrat sem potem preutrujena še za prenašanje njegovih muh. Sploh ne vem, kako se bova izkopala iz vsega tega?

Kot neka srednja generacija lahko sem vedno trdil (in še), da je današnja mladina žal vredna pomilovanja. Če niti tam okoli 30-ega leta ne zna začeti samostojno živeti, se zavedati neke odgovornosti, kje je šele tukaj starševstvo, pa nič nenavadnega da se v zvezah nisi ne ujamejo v nekih načelnih tadevah…

OK, tole ti kaj prida ne bo pomagalo, to je samo moje razmišljanje. Glej, deca bo treba suniti med roge – pa kaka kava v bifeju, lepo te prosim če je doma familija ? Nima doma tebe in hčere, kofe pa sem miljon procenten da ga znaš skuhati. Pa zakaj bi mu ga pravzaprav celo morala ? Ker on je đek ? Lepo te prosim, no. Dec je lepo postrežen in od zadaj in spredaj, pa se mu še govorit ne da…. Veš, solo deluješ lahko sama, tole bo pa potrebno sanirati kaj na brzino, drugače bo slabo za vse. Nekako ne zna biti niti starš, niti partner. (=prikolica). Ugasni špotart, popokaj hčero in šibaj na sonce, da vidiš face ko se vrne iz kave… Mislim da bo mobi pregoru od klicev..

Malo karikiram, toda daleč od resnice (menda) nisem.

Tipična napaka, ki jo naredi vsaka 2. ženska. Ko se rodi otrok, je otrok središče sveta. Posledica pa je brezvoljni moški, ki vse to opazuje. Za uspešno zvezo je potrebno veliko več kot je skrb za dom in otroke. Moške pri tem ne smemo zapostaviti. Truditi se moramo, da ima tudi moški dovolj pozornosti kot sta jih imela prej, ko sta bila še samska.
Tako kot ti opisuješ svoje stanje je le stopnja I do stopnje II. Čez par kratkih let se boš oglasila v to temo s problemom: Ali me mož vara? Zakaj se mož ne zanima več zame? ipd.
Razmisli in se ne sprenevedaj.

Mojca 6

iz tega, kar si napisala, njega prav nič ne muči, zna kar lepo poskrbet zase…

na mnogo načinov bi mu rada pokazala, kako ti je, da si preobremenjena, preutrujena in ko mu poskušaš dat priložnost (za kazen???-mogoče nezavedno), da bi tudi on začutil, kako je bit mama enmu otroku, ki se mu 100% posvečaš, on najde lažji izhod: pokliče svojo mamo, ki se potem ukvarja z vnukinjo, gre v kafič na kavo… zelo spreten je v tem izmikanju, ni kej.

zgleda, da boš morala najti en drug način, da bi sebe razbremenila in lažje zadihala, bolj sproščeno živela. čakat, da ti bo partner zjutraj namenil en lep nasmeh ali prijazno besedo, ni produktivno, ker on mogoče še sebe težko prenaša. Doma mu ni treba bit “prijazen in zgovoren kljub zgodnji uri”, ker se čuti dovolj varno, da je tak kot je in to je kar velika krivica zate.

torej, poišči en način sprostitve zase, npr. polurni sprehod, klepet s kolegico,… kaj vem, kaj te zanima.

vedno me je zanimalo, kako da nekatere ženske tako dobro vedo, kateri je najboljši način biti oče svojemu otroku. Partner ti pravi, “da se trudi, ampak da on drugače ne zna”. To pa je verjetno tudi res. Nekoga popravljati v njegovi vlogi očeta ali matere je zelo tvegano, ker bo potem oče na ženski način ali mati na moški način, kar pa za otroka sigurno ne more biti dobro. to da je “aktivno z otrokom 30 minut dnevno” te po vsej verjetnosti moti mnogo manj kot pa to, da vidva nimata kvalitetnega odnosa, otrok pa srka ljubezen ravno iz odnosa med mamo in očetom. Ker tudi ko njega ni, je na nek način prisoten v tvojem čutenju do njega, kar je lahko jeza, bes ali kaj lepšega. Otrok pa vaju zelo dobro čuti, česar se tudi sama dobro zavedaš.

Raje se skregam s partnerjem, vsaj vem da ga imam, hallo kako pa je bilo preden si imela otroka z njim, veš včasih vedno vidimo samo njega, kaj kako in zakaj je do tega prišlo pa nobena…..tukaj ti zelo malo lahko svetujem, ker je to že konstanten problem danes v vezah. Za uspešno vezo je pomembna medsebojna komunikacija brez obsojanj, seveda pride vsak do te točke, ko nastane molk v vezi je pa odvisno ali premostiš oviro in nekdo od vaju začne pogovor ali pa zapreš poglavje in odideš. Je pa tako največkrat nismo od doma navajeni pogovorov, ker so tudi oni v enakih situacijah kakor mi kasneje. Zato je nujno, da se pogovarjamo med seboj, pa če se nam še tako neumno zdi! Druga pa je, če pogovora ne znamo načeti ne zberemo poguma, takrat nam veliko pomeni, če imamo partnerja, ki se pogovarja samoumevno in nas ne obsoja za vsako izrečeno narobe besedo, asmpak poskuša razložiti na nam razumen način, ker včasih tudi ne znamo povedat bistva in nas zato partner ne razume, kot bi govorili drugi jezik, a pomen je enak, kar je zelo važno v vezah je tudi, da poslušamo partnerja, ko nam nekaj želi povedat in mu pustimo do besede, ko se želi pogovarjat, da ga ne preslišimo!

Tako je ženske, otroci gredo po svoje imamo jih nekaj kratkih let potem nam vstaja partner zato njega najmanj zanemarjajte, kdo vam bo potem stal ob strani? Otrok sigurno ne, ker bo odšel, razen če ga ne boste privezale nase, kakor neke bolne mame, ki živijo na koncu z svojim sinom in ne partnerjem ter uničijo mlado življenje sina, ki se tega niti ne zaveda!!!

V razmislek še tebi, dede.

Rojstvo otroka je skupna odločitev dveh odraslih oseb, ki krepko spremeni njuno dotedanje življenje. V njegovi vzgoji in negi sodelujeta v najobčutljivejšem obdobju razvoja OBA. Tudi za kvalitetno partnerstvo je nujno potrebno, da OBA drug drugemu nudita tisto pozornost, ljubezen, kot jo pričakujeta tudi sama.

Zato me tvoja replika še toliko bolj spominja na žensko, ki si je za prioriteto postavila biti druga (še boljša?) mama svojemu partnerju z dodatkom, da z njim tudi seksa. Ne bi pa jamčila, da te ves tvoj trud, da mož ne bi bil brezvoljen, lahko obvaruje tega, da mu boš vekomaj ostala zanimiva in si ne bo zaželel druge. Ker: odrasli se od otrok razlikujejo tudi v tem, da se od njih pričakuje, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Moški, ki potrebuje tolikšno pozornost, kakršno opisuješ ti, ostaja večni otrok.

Tukaj si lepo opisala samo njegove hibe in negativne lastnosti. Ampak vsi vemo, da ima medalja dve plati. Tako da mogoče bi bilo dobro da bi nam čisto odkrito napisala tudi svoje hibe. Ker dejstvo je, da če bi imel moški doma super ženo, potem se ne bi stalno izogibal doma. Včasih je dobro, da začnemo reševanje problema pri sebi (najlažje je obsojati druge) ampak je zato potrebna samokritika (ki je pa veliko ljudi ne premore).

Ko odpove pogovor med partnerjema, posledično odpove vse. Sama preživljam hude trenutke, ker čakam na uradno ločitev /čez 1 mesec/. Z odraslim otrokom prideva v hud verbalni konflikt, le zato, ker sem ves čas nemirna, žalostna, jezna…jezna na moža, ki je odpovedal, kot partner, oče in tisti, ki pomaga skrbeti za položnice, skrbeti za hišo, skrbeti za ostarelo in bolno mamo, vse le zato, ker se je zaljubil v jeseni življenja in se izogiba pogovoru, s katerim bi rešili težave in dorekli kako končati skoraj 24 let trajajoče skupno življenje. Le ko je pod vplivom alkohola, postane “korajžen”, sicer se je zaprl v sebe in beži od doma.Postal je čuden,fanatično sprejema božanstva, bere o reinkarnaciji. Sumimo, da ga je “okužila” ženska s katero ima dalj časa trajajoče razmerje, ki ga je moral bolestno skrivati, tudi zaradi nje!
Zavedam se, da ni idealnih zakonov, ne idealnih žena in mož, toda iskrenost,zvestoba, strpen pogovor, ne zaradi partnerjev samih, tudi zaradi otrok, ki trpijo v takšnem ozračju, so temelj zakonskega življenje. Če tega ni, potem je konec življenja pod skupno streho neizbežen.

V razmislek še tebi, dede.

Rojstvo otroka je skupna odločitev dveh odraslih oseb, ki krepko spremeni njuno dotedanje življenje. V njegovi vzgoji in negi sodelujeta v najobčutljivejšem obdobju razvoja OBA. Tudi za kvalitetno partnerstvo je nujno potrebno, da OBA drug drugemu nudita tisto pozornost, ljubezen, kot jo pričakujeta tudi sama.

Zato me tvoja replika še toliko bolj spominja na žensko, ki si je za prioriteto postavila biti druga (še boljša?) mama svojemu partnerju z dodatkom, da z njim tudi seksa. Ne bi pa jamčila, da te ves tvoj trud, da mož ne bi bil brezvoljen, lahko obvaruje tega, da mu boš vekomaj ostala zanimiva in si ne bo zaželel druge. Ker: odrasli se od otrok razlikujejo tudi v tem, da se od njih pričakuje, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Moški, ki potrebuje tolikšno pozornost, kakršno opisuješ ti, ostaja večni otrok.[/quote]

Saj poznaš primer, ko moški ne naredi ničesar prav… včasih je treba med vrsticami tudi znat brat. V nadaljevanju pa itak tema o medalji, tudi zate, da boš bolje razumela. Ne moreš pričAKOvati, da se vsakdo razpiše na dolgo in široko. V mislih imamo marsikaj, a napišemo kratek povzetek.
A moški je večni otrok takrat, ko pričakuje pozornost?! Ti nisi čist jasna. Moj moški si to zasluži!

ooo vedno več jih razmišlja v pravo smer….kar tako dalje!

Mojca,

tipov, ki jim je majhen otrok uganka, ni tako malo. Počakaj, da bo dovolj velika, da jo bo začel učiti fuzbal. 🙂

Kar pa se tiče vajinega odnosa, se pridružujem mnenju večine ostalih. To, kar počne tvoj tip, NI normalno – očitno je pač, da še ni najbolje dojel ideje družine in najrajši še sam luta okrog. Zato pazi, da mu daš vedeti, da njegovega načina na sprejemaš. V nasprotnem primeru se bo navadil, da ima do tega pravico in bo hodil po svetu stoprocentno prepričan, da počne vse, kakor je treba. Izgovor “tak pač sem” je pri tem ekstremno beden.

Skratka, če se noče pogovarjati, govori ti. Ni treba predolgo debatirati, vendar pa mu daj jasno vedeti, kaj te pri njem moti. Ko sta se odločila za skupno življenje, se gotovo nista zato, da potem slišiš, da mora biti v kafiču in službi prijazen, doma pa ne. Jaz bi mu dala vedeti, da je ravno obratno – drugje mu še malo ni treba biti posebej prijazen, zadostuje običajna vljudnost, doma pa upravičeno vsak pričakuje prav tisto prijaznost in podporo, ki je drugod ne dobi.

Jasno mu povej, kar te teži – potem pa naj premišlja. Medtem pojdita z otročkom po svoje v naravo, dobi se s kakšno prijateljico in se mej fajn. Nujno moraš najti tudi kak tak trenutek zase. Potem pa počasi naprej – boš videla, koliko bo pripravljen dojeti. Pa srečno!

V razmislek še tebi, dede.

Rojstvo otroka je skupna odločitev dveh odraslih oseb, ki krepko spremeni njuno dotedanje življenje. V njegovi vzgoji in negi sodelujeta v najobčutljivejšem obdobju razvoja OBA. Tudi za kvalitetno partnerstvo je nujno potrebno, da OBA drug drugemu nudita tisto pozornost, ljubezen, kot jo pričakujeta tudi sama.

Zato me tvoja replika še toliko bolj spominja na žensko, ki si je za prioriteto postavila biti druga (še boljša?) mama svojemu partnerju z dodatkom, da z njim tudi seksa. Ne bi pa jamčila, da te ves tvoj trud, da mož ne bi bil brezvoljen, lahko obvaruje tega, da mu boš vekomaj ostala zanimiva in si ne bo zaželel druge. Ker: odrasli se od otrok razlikujejo tudi v tem, da se od njih pričakuje, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Moški, ki potrebuje tolikšno pozornost, kakršno opisuješ ti, ostaja večni otrok.[/quote]

Saj poznaš primer, ko moški ne naredi ničesar prav… včasih je treba med vrsticami tudi znat brat. V nadaljevanju pa itak tema o medalji, tudi zate, da boš bolje razumela. Ne moreš pričAKOvati, da se vsakdo razpiše na dolgo in široko. V mislih imamo marsikaj, a napišemo kratek povzetek.
A moški je večni otrok takrat, ko pričakuje pozornost?! Ti nisi čist jasna. Moj moški si to zasluži![/quote]

Tvoj pokroviteljski “Razmisli in se ne sprenevedaj.” je naravnost klical po odgovoru in vsekakor ne sprejmeš drugačnih mnenj, čeprav so zelo jasno podana. Zanimivo je, da je marsikdo v tvojem povzetku videl takšno sporočilo, kot sem ga sama (saj odgovori na copy/paste tvojega razmišljanja na drugih forumih precej podobno poudarjajo odgovornost obeh partnerjev in ne zgolj ženske). Kako videti obe plati medalje v razmerju, če eden prelaga odgovornost (tudi v primeru vitalnih odločitev) na drugega – naj te ne skrbi za moje razumevanje. Vsaka od naju se lahko ukvarja s svojim.

V razmislek še tebi, dede.

Rojstvo otroka je skupna odločitev dveh odraslih oseb, ki krepko spremeni njuno dotedanje življenje. V njegovi vzgoji in negi sodelujeta v najobčutljivejšem obdobju razvoja OBA. Tudi za kvalitetno partnerstvo je nujno potrebno, da OBA drug drugemu nudita tisto pozornost, ljubezen, kot jo pričakujeta tudi sama.

Zato me tvoja replika še toliko bolj spominja na žensko, ki si je za prioriteto postavila biti druga (še boljša?) mama svojemu partnerju z dodatkom, da z njim tudi seksa. Ne bi pa jamčila, da te ves tvoj trud, da mož ne bi bil brezvoljen, lahko obvaruje tega, da mu boš vekomaj ostala zanimiva in si ne bo zaželel druge. Ker: odrasli se od otrok razlikujejo tudi v tem, da se od njih pričakuje, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Moški, ki potrebuje tolikšno pozornost, kakršno opisuješ ti, ostaja večni otrok.[/quote]

Saj poznaš primer, ko moški ne naredi ničesar prav… včasih je treba med vrsticami tudi znat brat. V nadaljevanju pa itak tema o medalji, tudi zate, da boš bolje razumela. Ne moreš pričAKOvati, da se vsakdo razpiše na dolgo in široko. V mislih imamo marsikaj, a napišemo kratek povzetek.
A moški je večni otrok takrat, ko pričakuje pozornost?! Ti nisi čist jasna. Moj moški si to zasluži![/quote]

kje ma pa ona pozornost tačas ko on nonsptop dela, hod u kafiče (kjer mora bit prijazen, zato pa je tm) pa se ubada s svojimi hobiji, s katerimi se je verjetno poistovetu do te mere, da ji najbrž reče, da ob njej ne more več bit on sam.
ti nisi čist jasna