Spoštovani bralci foruma,
mogoče moje težave na nek način ne spadajo na ta forum, po drugi strani pa mogoče ravno sem. Zakaj vam pravzaprav pišem. Mogoče mi bo že lažje, ko bom to "dala na papir", mogoče mi bo pomagal kakšen vaš nasvet, za kar se vam vnaprej zahvaljujem. Sem precej občutljiv (to priznam) in čustven človek, rada imam takšne in drugačne izzive, vendar me je življenje zelo kmalu v mladosti naučilo, da je najbolje to skriti. Okolica me je sicer redko razumela v celoti, čeprav sem vedno imela in imam okoli sebe številne krasne prijatelje in znance. Mi pa očitno na nek način manjka tista pika na i, ki jo mogoče niti ne znam prav ubesediti/udejanjiti. Sicer to ni problem, ki me muči, je pa verjetno s tem v povezavi.
Nisem lepotica, nimam popolnih mer, se ne oblačim izivalno, kljub vsemu pa me že skoraj vse moje življenje spolno nadlegujejo moški. Imela sem tudi to "posebno srečo" v življenju, da sem že v rani mladosti "naletela" na pedofila (sem bila na srečo že takrat dovolj zrela, da človeku nisem zaupala), težave pa so se začele predvsem, ko sem stopila v obdobje pubertete. Teh nadlegovanj je bilo res nenormalno veliko (vsaj sodeč po pogovorih s prijateljicami), zadnji tovrstni "izpad" pa se je zgodil nekaj dni nazaj v službi, ki me je tudi spodbudil k temu pisanju. Glavni problem je, ker se tisti trenutek, ko se kaj takšnega zgodi, enostavno ne morem ustrezno (karkoli že to je) odzvati in zmrznem. Ne zmorem/znam jasno in glasno povedati/pokazati, da so šli čez mejo in brez mojega soglasja. Običajno se samo brez besed obrnem, grem stran, kasneje pa trpim in iščem napake pri sebi, čeprav mi razum vztrajno dopoveduje, da jaz nisem čisto nič kriva.
Starši so bili vedno bolj čustveno hladni, niti se o takšnih in podobnih problemih nismo pogovarjali. Oba starša sta imela precej trdo otroštvo in nista znala oz. ne znata tega miselnega kroga prekiniti. Ko sem pa vseeno pred desetimi leti prosila za pomoč (pri okoli dvajsetih me je nek znanec poskusil posiliti), sem naletela na zid. Nekaj časa nazaj sem poskusila ponovno, ker me nadleguje prijatelj mojih staršev, ki je običajno z ženo (in ga to čisto nič ne ovira) prisoten na "posebnih dogodkih" naše družin, pa ne gre. Zdaj se pač teh dogodkov izognem, kolikor je mogoče. Pogovarjala sem se o tem z nekaj bivšimi prijatelji, pa sem običajno naletela predvsem na nejevero, tudi celo na posmeh, kar je dodatno bolelo. Zdajšnji prijatelji mi nudijo oporo, se pogovajajo z menoj, do rešitve ali vsaj delne rešitve pa ne pridemo skupaj. Jaz se vrtim že nekaj časa v začaranem krogu in ga želim prekiniti. Že zaradi tega, ker sem verjetno zaradi vseh teh "izkušenj" še vedno brez partnerja, pa nočem več biti. Ampak dokler s tem ne opravim, verjetno na tem področju ne bo sprememb. Tudi ne mislim zamenjati službe zaradi idiota. Preveč rada opravljam svoje delo. Rada bi ga (in vse ostale) postavila na mesto, ki mu pripada, sploh, ker moram z njim poslovno sodelovati. Žal je ta konkretni (običajno je to veljalo tudi za vse ostale) to storil tako, da sva bila sama, in gre za mojo besedo proti njegovi, drugače bi mu že vsaj poskusila stopiti na prste. Mi znate vi kaj svetovati?
mogoče moje težave na nek način ne spadajo na ta forum, po drugi strani pa mogoče ravno sem. Zakaj vam pravzaprav pišem. Mogoče mi bo že lažje, ko bom to "dala na papir", mogoče mi bo pomagal kakšen vaš nasvet, za kar se vam vnaprej zahvaljujem. Sem precej občutljiv (to priznam) in čustven človek, rada imam takšne in drugačne izzive, vendar me je življenje zelo kmalu v mladosti naučilo, da je najbolje to skriti. Okolica me je sicer redko razumela v celoti, čeprav sem vedno imela in imam okoli sebe številne krasne prijatelje in znance. Mi pa očitno na nek način manjka tista pika na i, ki jo mogoče niti ne znam prav ubesediti/udejanjiti. Sicer to ni problem, ki me muči, je pa verjetno s tem v povezavi.
Nisem lepotica, nimam popolnih mer, se ne oblačim izivalno, kljub vsemu pa me že skoraj vse moje življenje spolno nadlegujejo moški. Imela sem tudi to "posebno srečo" v življenju, da sem že v rani mladosti "naletela" na pedofila (sem bila na srečo že takrat dovolj zrela, da človeku nisem zaupala), težave pa so se začele predvsem, ko sem stopila v obdobje pubertete. Teh nadlegovanj je bilo res nenormalno veliko (vsaj sodeč po pogovorih s prijateljicami), zadnji tovrstni "izpad" pa se je zgodil nekaj dni nazaj v službi, ki me je tudi spodbudil k temu pisanju. Glavni problem je, ker se tisti trenutek, ko se kaj takšnega zgodi, enostavno ne morem ustrezno (karkoli že to je) odzvati in zmrznem. Ne zmorem/znam jasno in glasno povedati/pokazati, da so šli čez mejo in brez mojega soglasja. Običajno se samo brez besed obrnem, grem stran, kasneje pa trpim in iščem napake pri sebi, čeprav mi razum vztrajno dopoveduje, da jaz nisem čisto nič kriva.
Starši so bili vedno bolj čustveno hladni, niti se o takšnih in podobnih problemih nismo pogovarjali. Oba starša sta imela precej trdo otroštvo in nista znala oz. ne znata tega miselnega kroga prekiniti. Ko sem pa vseeno pred desetimi leti prosila za pomoč (pri okoli dvajsetih me je nek znanec poskusil posiliti), sem naletela na zid. Nekaj časa nazaj sem poskusila ponovno, ker me nadleguje prijatelj mojih staršev, ki je običajno z ženo (in ga to čisto nič ne ovira) prisoten na "posebnih dogodkih" naše družin, pa ne gre. Zdaj se pač teh dogodkov izognem, kolikor je mogoče. Pogovarjala sem se o tem z nekaj bivšimi prijatelji, pa sem običajno naletela predvsem na nejevero, tudi celo na posmeh, kar je dodatno bolelo. Zdajšnji prijatelji mi nudijo oporo, se pogovajajo z menoj, do rešitve ali vsaj delne rešitve pa ne pridemo skupaj. Jaz se vrtim že nekaj časa v začaranem krogu in ga želim prekiniti. Že zaradi tega, ker sem verjetno zaradi vseh teh "izkušenj" še vedno brez partnerja, pa nočem več biti. Ampak dokler s tem ne opravim, verjetno na tem področju ne bo sprememb. Tudi ne mislim zamenjati službe zaradi idiota. Preveč rada opravljam svoje delo. Rada bi ga (in vse ostale) postavila na mesto, ki mu pripada, sploh, ker moram z njim poslovno sodelovati. Žal je ta konkretni (običajno je to veljalo tudi za vse ostale) to storil tako, da sva bila sama, in gre za mojo besedo proti njegovi, drugače bi mu že vsaj poskusila stopiti na prste. Mi znate vi kaj svetovati?
