primitivno razmišljanje rodi primitivna dejanja.
primitivno razmišljanje rodi primitivna dejanja.
Včasih človek ostane brez besed. Včasih si zaželi, da bi odšel na dolgo potovanje, iz katerega se nikoli ne bi vrnil. Zlasti ne v deželo, katere naravne lepote so nedvomno navdušujoče, vendar se pod pravljično pokrajino skriva prava shakespearjanska pokrajina kosti in lobanj.
Medtem ko se civilizirani narodi ukvarjajo z vprašanji, kako omogočiti rešitev globalne krize, ko skratka gledajo v prihodnost in poskušajo vliti nekaj optimizma v teh recesijskih razmerah, se sredi Evrope dva milijona ljudi spreneveda, da živi v normalni državi z zdravimi medčloveškimi odnosi. Kako dolgo bo trajala ta sprevržena, nemoralna igra sprenevedanja in bolnega cinizma? Sploh pa v obdobju aktualnih gospodarskih in socialnih stisk, ko velik del prebivalstva že občuti pomanjkanje – kdo bo v takšnih razmerah hotel slišati za lobanje in kosti, ki so jih znova nekje našli?
Sprevrženost je del slovenske realnosti; kar slišim del mnenjskih voditeljev (politična elita je v tem pogledu postala bolj elegantna, bolj zadržana), kako se posmehujejo „iskalcem kosti“ in posledično karikirajo zločin, o katerem vemo samo to, da se je zgodil, nimamo pa niti zločincev niti kazni. To je svetovni fenomen per se: zločin brez zločincev!
Poboji kot „končna rešitev“
Že skoraj tri desetletja, od prvih javnih zapisov Spomenke Hribar, je jasno, kako krvavo se je v Sloveniji končala II. svetovna vojna. Ker je hkrati potekala še državljanska vojna s komunistično revolucijo, je bil 9. maj, ko se je Evropa uradno osvobodila fašizma, v Sloveniji začetek neusmiljene, skrbno pripravljene in organizirane „končne rešitve“, s katero se je nova oblast rešila nepregledne množice domačih izdajalcev, njihovih družin, vojnih ujetnikov, tujcev in pripadnikov manjšin (Nemcev in Avstrijcev v Mariboru, Kočevarjev ipd.) ter vseh tistih posameznkov, ki bi v novih družbenih razmerah lahko predstavljali opozicijo (npr. intelektualci, duhovščina).
Slovenska različica „končne rešitve“ je dandanašnji za vse skupaj zoprna tudi zaradi mednarodnega vidika, saj so na naših tleh pobijali tudi Hrvate (ustaše in civiliste), Srbe in Črnogorce (četnike, ljotičevce) ter ostale pripadnike poraženih vojaških skupin. Ob 15 do 20 tisoč Slovencev, kolikor naj bi jih leta 1945 pobila nova oblast, je svoj konec na slovenskih tleh dočakalo tudi sto ali celo dvesto tisoč (!) teh tujcev, kar z drugimi besedami pomeni, da glede na število prebivalcev živimo v enih najbolj krvavih dežel v Evropi ali celo na svetu. Tistega krvavega leta se je pri nas sprostilo toliko negativne energije, da jo na nek način čutimo še danes. Kriki groze, ki so prihajali iz tankovskih jarkov, brezen in jam ter rudniških jaškov, so preproste ljudi zaklenili v prepričanju, da je molk najboljše zdravilo za nočne more in slabo vest.
Zarota molka, ki je trajala petdeset let, je bila strašna in morda še vedno ni povsem popustila. Šele pred dnevi, po odkritju kosti in lobanj v opuščenemu rudniku pri Laškem, se je zazdelo, da se je kljub vsemu nekaj spremenilo v našem dojemanju tega grozljivega fenomena slovenske zgodovine. Povojni pomori so najbolj sramotno dejanje v slovenski zgodovini. Zanje ne more nobenega opravičila, vsaj v civilizirani družbi ne.
Pri Vidi Tomšič
Spominjam se, kako sem pred desetletjem kot mlad reporter pisal o t.i. božičnem procesu v Celju, na katerem so iz povsem barabinskih in koristoljubnih razlogov v montiranih sodnih procesih na smrt z ustrelitvijo obsodili več znanih celjskih trgovcev. Takrat sem se prvič neposredno soočil s fenomenom sicilijanske mafije – z zaroto molka. Določeni ljudje enostavno niso bili pripravljeni govoriti z menoj, češ da je „še prezgodaj“. Tega odgovora takrat nisem razumel, vedel pa sem, da so se v bistvu nečesa bali. Toda česa? Česa jih je bilo strah?
Skratka, ko sem tistikrat zaključeval svoj novinarski izdelek, sem naletel tudi na ime Vide Tomšič, katere soprog Franc Novak je bil v tem procesu sodnik prisednik. Lahko si predstavljate, kako je bila tovarišica Vida osupla, ko sem ji nekega dne prišel zvonit na vrata njenega luksuznega partijskega stanovanja na Valvazorjevi ulici sredi Ljubljane, češ da bi rad govoril z njenim možem. Vrat ni hotela odpreti na stežaj, gledala me je skrajno nezaupljivo, celo jezno, češ kako si vendar drznem priti zvonit na vrata in ju z možem vznemirjati.
Po nekaj minutah vljudnega pogovora, v katerem kajpak nisem prišel daleč, mi je postalo jasno, da gre za vseobsegajoči molk med pripadniki nekdanje oblastne elite in da dlje kot do napol zaprtih vrat Vide Tomšič pač ne bom prišel (do tja mi je sicer nesebično pomagal Vinko Hafner, za kar sem mu še danes hvaležen). Vseeno pa sem opazil nekaj: tovarišica Vida, ki je bila svoje dni stran in trepet na Centralnem komiteju, se je počutila nelagodno in v njenih očeh sem poleg jeze zaznal tudi nekaj strahu…
Komunistična drhal
To je bilo leta 1999. Se je v tem desetletju sploh kaj spremenilo – razen tega da sta Vida in njen mož, ki je na smrt obsodil nedolžne trgovce, že nekaj let pod rušo?! Pred nekaj meseci je roki zgodovine ušla tudi Zdenka Kidrič. Vedno manj je tudi prič, ki bi lahko spregovorile, če že storilci ne morejo več ali nočejo. Bo kdaj svoje povedal Mitja Ribičič, zloglasni polkovnik, ki je po revoluciji zelo rad zasliševal sovražnike ljudstva? Ljubo Sirc, ki so ga obtoževali, da je britanski špijon, v svoji knjigi Med Hitlerjem in Titom piše, kako mu je polkovnik Mitja mimogrede navrgel, da se, če ne bo sodeloval z njim, lahko kaj zgodi njegovemu dekletu Katji Boh.
Me razumete, o čem govorim? To, kar se je dogajalo pri nas, ni ameriški akcijski film, v katerem skupina barab zaslišuje ujetnika; šlo je za režim, za zločinski politični sistem, ki je državo za leta in leta spremenil v norišnico, v kateri se je bilo najbolj pametno pretvarjati, da si slep in gluh. Jugoslavija je šele v šestdesetih letih postala malce bolj „sproščena“ država, medtem ko je bila v prvih letih po revoluciji podobno totalitarna kot Sovjetska zveza. Saj je bil tudi Informbiro le spor o tem, kdo bolj verjame v komunizem, ne pa liberalizacija Jugoslavije in celo njena demokratizacija!
Zaradi povojnih koncentracijskih taborišč je imel tovariš Tito že leta 1945 precej težav z zahodnimi zavezniki, ki so mu tudi nekajkrat odkrito zagrozili. Večina teh taborišč je bila kajpak v Sloveniji. Slovenci, ki so malce preveč verjeli v komunizem, vodila pa sta jih tudi prirojena sosedska nevoščljivost in sovraštvo do tujcev, so mu delali preglavice tudi kasneje; pozimi leta 1952 je naščuvana drhal v Novem mestu z bencinom polila in zažgala ljubljanskega nadškofa Vovka, ki je bil prav tako Ribičičeva žrtev zasliševanja. Zažig ljubljanskega nadškofa je bil eden izmed razlogov, zaradi katereih je Vatikan za dve desetletji prekinil diplomatske odnose z Jugoslavijo. Tito je moral biti besen na Slovence, ki niso razumeli, da gre za diplomacijo in se je zaklel, da ne bo nikoli prišel v „onaj grad, gdje pope pale“ – obljubo je tudi držal.
V kontekstu jugoslovanskega komunističnega režima je bila Slovenija bolj papeška od papeža, njena politično zmanipulirana raja pa je zganjala ekscese, ki se nam danes zdijo neverjetni. Je to posledica slovenskega nacionalnega značaja, ki želi ugajati in vestno izpolnjevati zahteve tujih gospodarjev, ali pa gre za neko skrito hudobijo, ki se vsake toliko prebudi v ljudeh in izbruhne v vsej svoji primitivni silovitosti? Spomnite se na Nagodetov proces in profesorja Borisa Furlana, ki je bil eden izmed 32 intelektualcev, s katerimi je slovenska partijska nomenklatura neusmiljeno obračunala. Potek sojenja je bilo moč slišati po vsej Ljubljani, saj so na ulične svetilke obesili zvočnike. Taistega Furlana, ki ga je kot mladeniča v Trstu učil angleščine nihče drug kot James Joyce, je čez nekaj let, po že prestani kazni, v novem izbruhu protizahodnega šovinizma drhal v Radovljici zagrabila, naložila v samokolnico in vrgla v ledeno mrzlo Savo, ob tem pa kričala „spik ingliš, spik ingliš!“
Me zdaj razumete, o čem govorim?
Antigonin molk
Pri soočanju z grozljivimi poglavji naše polpretekle zgodovine nimamo opraviti le s tiho ignoranco politične elite v zadnjih dneh desetletjih, pač pa tudi s neverjetno strahopetnostjo vseh tistih, ki nekaj vedo, a si ne upajo govoriti. Na nek način smo celo na slabšem od Nemcev, ki so šli skozi dolgo in bolečo pot katarze; danes velika večina ve, da so bili njihovi predniki zločinci, ki so slepo sledili Hitlerju. Nasprotno pa v Sloveniji večina ljudi še vedno verjame, da se po letu 1945 ni dogajalo nič posebnega, da je bila tedanja oblast demokratična in da je bil Josip Broz nesporno pozitivna zgodovinska osebnost (v določenih pogledih je tudi bil, kar pa ne spremeni njegovega osnovnega problema: bil je diktator).
Dokler bomo vztrajali pri filozofiji zločina brez zločincev, dokler se mediji in šolski sistem ne bodo osvobodili nevidnega pritiska velike zgodovinske laži, bodo šla odkritja, kakršen je rov v Hudi jami, neopaženo mimo večine ljudi. Nikogar ne bo zanimalo, zakaj so „zmagovalci“ v rudniške jaške zmetali neugotovljeno število ljudi in jih žive zazidali.
Vendar pa takšna nasilna ignoranca ne more trajati večno, saj zgolj podaljšuje agonijo naroda, ki se že predolgo spreneveda glede svoje lastne zgodovine. Kot da bi bili Slovenci imuni pred osnovnimi zakonitosti človeškega zavedanja, kot da ne bi pripadali evropski civilizaciji, ki že od antičnega mita o tragediji tebanske Antigone gradi svojo humanost na temeljni, neodtujljivi moralni maksimi, da ima vsakdo pravico do groba…
Tako je. V tem trenutku je popolnoma nepirmerno in nemoralno obremenjevati državljane, ki po tekočem traku izgubljajo službe in pri teh pobojih niso imeli popolnoma nič, z izplačevanjem dediščine zaostalih “borčevskih” penzionov in odškodnin.
Drugače pa sožalje tistim, ki resnično žalujejo za pobitimi svojci in ne razmišljajo predvsem o tem, kaj bodo preko njih zaslužili.
en komentar če imaš kaj muda se podpiši z imenom in priimkom ali pa se boš skrival celo življenje kot so imeli navado domobranci, izdajat se skrivat in pobijat svoje ljudi.komunisti niso bili nobeni zločinci zločinci so bili fašisti, nacisti, domobranci , kozaki, domači izdajalci, kolaboracionisti,ustaši četniki, po koncu voje je oblast upravičeno pospravila vse te, saj so 5 let klali, posiljevali, ubijali, morili, se pečali s fašisti esesevci in nacisti,sekali glave partizaniom kar je tudi dokazano in ti bi zdej rad da bi vsakmu dali še pečenko za nagrado.leto 45 nikakor ni bilo nagativno , saj so počistili največje morilce, ki so kdaj teptali to ubogo zemljo.nad njimi so se za vso 5 letno gorje vglavnem maščevale dalmatinske brigade ki so šle čez največji pekel vojne in z mojega stališča je povsem normalno da so uživali v pobijanju tistih, ki so jih klali 5 let vojne.to, da je v sloveniji pobitih toliko ljudi je dokaz da so se vse te horde morilcev, ki so sodelovale s fašisti umikale skozi slovenijo v avstrijo od koder kakor je znano so jih angleži dali nazaj tito pa jih je pospravil.koliko manj gorja bi bilo in koliko bi bila vojna kratka če bi se vsi ti morilci raje postavili na pravično stran partizanov in bi skupaj pobijali nemce in italijane.pri nas ni bilo nikakršnega zločinskega političnega sistema in nikakršne noriščnice bile je najbolj pravičen sistem in dober do navadnega delavca za razliko od danes, ko imamo pokvarjeno demokracijo, lopovščino in revščino in tega v maršalovem krasnem socializmu ni bilo.fare in škofe so zažigali in pobili zato, ker so sodelovali s fašisti in bili glavni ščuvalci proti partizanom kot rupnik , ki so ga na koncu na srečo likvidirali in je vpil po ljubljani, da bo mogočna nemška armada kmalu zmagala.pol je pa dobil po pički.Ljudem bi morali končno povedati in to dati tudi v šolske učbenike, da so povojni poboji posledica vsega tega kar sem napisal, da je sprenavedanja dovolj in da so si za vse to sami krivi in da so v teh jamah vglavenem vojaki zločinske fašistične armade in njihovi pomagači.in če lahko dodam koliko denarja gre v teh teških lčasih za ta itkopavanja pa identifikacije po drugi strani država pa zdravstvo pa propšadata.
Ja, pri nas pa žal nekateri ne vedo, da so bili njihovi predniki zločinci, ki so izdali narod in slepo sledili Hitlerju. Da so bili zavedeni s strani RKC pač ne spremeni dejstva. Hitlerju so celo prisegli in se borili pod njegovim poveljstvom za njegove interese.
Titove “diktature” se dobro spominjamo, pa ni treba da nam tisti, ki so bili rojeni po njegovi smrti dopovedujejo, kako smo tedaj živeli.
ninej:”Eh, to niso dogodki, ampak njegova razmišljanja!!!”
PRIMITIVNO RAZMIŠLJANJE RODI PRIMITIVNA DEJANJA
je popoln odgovor na tvoj stavek. Boss ti je že napisal, “ninej, ne se delat idiota”, dodajam, ni nobene potrebe. Pa brez zamere, si ena kura, ki se namesto kokodakanja oglaša s hahaha, v svojo bran.
Nič več ne dvomim, da razumeš, ker vem, da ne razumeš.