Dedovanje – očeta ne zanimam
Pojavlja se mi eno vprašanje.
Zadnje čase me nekaj bega. Oče me v svojih 30-ih letih ni kaj dosti gledal – v bistu nikoli ni hotel živeti z mamo in mano. Plačeval je sicer preživnino, bil kaznovan zaradi laži na sodišču v postopku ločitve staršev in pri določanju preživnine.
V teh letih sem dobila enga polbrata.
Pa premišljujem tako. NIkoli v življenju ni vprašal če kaj potrebujem, če sem sita, če imam kje živeti, ni čestital ob rojstvu otroka, v glavnem nič…
Bi v takem primeru zahtevali delež iz dedovanja? Mislim, da me bo itak hotel povsem izključiti iz dedovanja.
Ne vem kaj si naj mislim. Težko govorim o tem s svojimi.
po drugi strani pa, če je npr. oče z novo partnerko sezidal hišo, za katero bi želel, da pripada sinu (tvojemu polbratu)…ne vem no…..tvoj polbrat ni nič kriv, da bi recimo moral po smrti očeta odplačevati tebi delež.
vsekakor bi bilo fer od očeta, da pred smrtjo poskrbi za vse otroke, da ni potem težav.
v vsakem primeru si upravičena do nujnega deleža. Sedaj pa je tvoja odločitev ali se boš borila na sodišču in dokazovala, da ti pripada in boš tudi dobila, ali pa se odpoveš in si misliš “naj si vsi skupaj zataknejo nekam” naj imajo kar je od očeta ostalo, ti si samostojna ženska, postavila si se na svoje noge, s svojim delom in trudom si boš življenje postlala kot si ga boš. Spet vprašanje, ko ne veš kaj je boljše…..če za očeta nikdar nisi “obstajala” zakaj bi še sedaj in karkoli po njemu podedovala?
Odločitev bo tvoja. Pri meni je zgodba malo drugačna ampak si postavljam enaka vprašanja in tehtam kaj bi bilo bolj primerno, ko bo oče pokojni.
Lp
tudi če je premoženje prepisal na svojo novo ženo, lahko dokazuješ da je pustil službo, da mu ne bi bilo treba dajati preživnine, da je premoženje prepisal na novo partnerico zato, da ti ne bi nič dobila….vse lahko dokazuješ, postopek se bo vlekel dooooooolgo…od tebe je odvisno ali se ti da iti take igrice ali ne.
Ko mi je umrl dedek nisem izvedela da je umrl. Babica ne vem če živi. Sicer bi lahko vprašala od mojega sodelavca – vendar mislim, da bi povedal če bi umrla. Oče ima moj novi naslov, sem mu čestitala za poroko, za otroka, poslala voščilo oz. obvestilo da je postal dedek. Z njegove strani pa čisto nič.
Postavlja se mi tudi vprašanje.
Nočem si predstavljati da umre, da se mi vsaj ne bo trebalo ukvarjati s tem. Ampak da razložim. Če umre in bom šla na pogreb bodo rekli, da me do zdaj ni bilo, ko pa bo dedovanje pa pride. Če me ne bo in bom zahtevala dedovanje ne bo dobro.
Kaj je sploh v redu!?
Meni tudi oče ni čestital za novo leto in rojstni dan, zato sem tudi jaz nehala čestitai njemu. ko bo umru najrajši ne bi šla na pogreb, ker mi noče plačevati preživnine, ker je končal stike z mano…..ali se bom pojavila na njegovi zapušinski ali ne, pa še ne vem:-)
Čisto preveč se obremenjuješ s tem. Samo greniš si življenje. Ko se bo zgodilo se bo zgodilo in takrat boš razmišljala o tem in naredila kot boš takrat čutila. Ne obremenjuj se s tem, kaj si drugi mislijo.
Ne potrebujem denarja, imam svoj dom, svojo družino, nobenega dolga,…. gre za notranji nemir. Da nisem vredna nobene besede. MIslim, da molk najbolj boli.
Za rojstni dan pa mi itak ni čestital nikoli. Verjetno niti ne ve kdaj sem se rodila, ker je rajši tisti dan peljal nogometno društvo nekam kot mojo mamo v porodnišnico. Peljal je njegov takrat najboljši prijatelj in še danes mu je težko ko to govori, da je lahko moj oče bil tak.
Zakaj se s tem obremenjuješ? Zakaj si greniš življenje? Od vseh slabih misli in vprašanj ZAKAJ? boš še zbolela.
Daj živi svoje življenje, bodi ponosna na to kar si dosegla in to akr imaš doma – družino – ki ji lahko rečeš družina in je boljša kot si jo imela ti. Bodi ponosna na to in ne vprašaj se z mislijo v preteklost. Kar je bilo je bilo, tvoj “oče” pač ni bil oče.
Moj tudi ni bil meni v pravem pomenu besede pa se ne obremenjujem s tem, ker vem, da ima sam mnogo več težav kot jaz, ker sem prepričana, da se tudi on spomni kdaj name, da obstajam, zakaj nimava stikov, zakaj, zakaj, zakaj???
Se sliši grdo ampak kot ti je že ena prej napisala, tvoj “oče” je zate tujec in ne oče, tako tudi jaz obravnavam svojega “očeta” čeprav smo bili nekaj časa “družina” in smo se šele kasneje razšli. Glede na odnos, ki ga ima on sedaj do mene pa je zame tujec oz. ne oče, ampak kot vsaka druga oseba z imenom in priimkom in ne več oče.
S tem ko ti sebe obremenjuješ z misli nevede svojo voljo prenašaš na svojo družino, ker te kdaj vidijo zamišljeno, slabe volje.
Da ne bom še enkrat pisala si preberi še enkrat zgornji odstavek.
Srečno.
postavi se v moj primer. Moj mož je ločen in ima sina iz prvega zakona. Plačuje mu preživnino. Stikov je kolikor jih pač je, niso pa zanemraljivo. Otrok ima zdaj 15 let.
Midva sva se poročila, skupaj sezidala hišo na moji zemlji. Imava otroka.
Jaz mojemu otroku ne priželim, da bi se prvi otrok prištulil v to premoženje, ki sva ga ustvarjala z namenom za najino družino. Za najinega otroka.
Ne razumem vas, ki ji očitate materializem, pa naj se obrne vstran….
Pa madonca, že tako je bila za marsikaj prikrajšana, kar je njen brat imel od očeta. Jasno je, da po zakonu ima enako pravico kot brat, ki je imel očeta in njegovo materialno in drugo plat očetovstva ves čas na razpolago.Torej po vaše otroci, ki jih očetje pustijo, zapustijo, ne skrbijo za njih; – naj bodo vendar še tako prijazni in ostalim prepustijo še tisto, kar jim zakon zagotavlja??? Ja gdo je zdaj tu materialist?????
Jaz mislim, da tisti, ki še sedaj ne bi hotel , da se mu kaj ne da, kar že itak ni njegovega po zakonu.
Ma sedaj pa se sprašujem v kakšnem čudnem svetu to jaz živim ali pa, sem jaz totalno za luno!
po drugi strani pa….v tem primeru je otrok tvojega moža (iz prvega zakona) upravičen do polovice hiše, ki je od moža(se pravi četrtina, če ima tvoj mož enega otroka iz prvega zakona drugega pa s teb) do zemlje na kateri je bila sezidana hiša ni upravičen in ne more biti dedič. Dedič tvoje zemlje kjer stoji hiša so lahko samo vajini otroci.