Večino odraslega življenja imam kakšnih 20 kg preveč. Nekajkrat sem shujšala za od 10-15 kg, pa se potem spet zredila. Preizkusila “vse” in ugotovila, da mi je pomagalo samo stradanje z mnogo gibanja. Nič ločevalna, nič Atkinson, nič štetje kalorij, nič popolni post (po 10 dneh popolnoma brez trdne hrane, le ob naravnih limonadah z javorjevim sirupom 6x dnevno, sem imela povsem enako težo kot prvi dan), skratka nič z nobeno dieto, pri kateri ni treba biti sestradan (moje telo je zlahka shajalo s 400 kcal na dan brez hujšanja – hm, idealno za krizne čase, kajne).

Spet sem v fazi, ko imam 20 kg preveč, le da nimam več volje biti mesece sestradana – oziroma biti sestradana do konca življenja, saj ob za silo normalni prehrani takoj začnem pridobivat težo. Drug problem je, da me sedaj že več kot leto močno bolita obe koleni, kljub jemanju protibolečinske terapije, tako da si sprehodov za kakšno uro ali dve na dan ne morem privoščiti. Že po polurni hoji moram uro ali več počivati, da se bolečine vsaj malo umirijo.

Mislite, da je še kakšna rešitev zame – razen popolnega stradanja, seveda?

seveda je, na dolgi rok…!

Kako? začni s petimi obroki, raje šestimi, manjši trije glavni obroki + malice, vse skupaj naj bo okrog 1600-1700 kcal dnevno. Veš, v začetku se zdi, da samo šteješ kalorije, potem pa si kar naenkrat “not” in imaš kalorije v malem prstu (no tako se reče), in v začetku boš kar hitro izgubile prve tri kilce, potem pa se boš začela zares topiti. Nikoli sita, nikoli lačna, pa vendar zadovoljna………..!Pa kaj bom pametovala, pridruži se nam in topila se boš, z vsakim dnem boš tudi lažje šla na krajši sprehod. Jaz sem pravzaprav prvih 15 kg izgubila ko sem zmanjšala celodnevni vnos, jedla vsaj 5 x dnevno, popila 6-8 kozarcev vode in se dnevno gibala vsaj pol urce zmernega sprehoda, začela sem lani februarja, ne bom rekla da je enostavno-vendar zmorem, ker nisem nikoli več napokana, se topim, nisem pa tudi nikoli več sestradana, kar sem prej definitivno večkrat bila…!

Začni takoj, danes, ne jutri………….če zmorem jaz, boš zmogla tudi ti! Pa javi se, kako spreminjaš svoje navade!
Lep dan vsem, ki prebirate ta forum!

Veš “ojoj” tale način je zame že zgodovina. Takle poskus (le da z nekaj manj kalorijami – 1200 – 1400) sem že imela. Pridno jedla 5x dnevno (predpisane količine in sestave), vode itak popijem veliko, hodila vsakodnevno na enourni sprehod, konec tedna praktično vedno ture v gore (z dnevno 6-8 urami dokaj naporne hoje). Trajalo cca 5 mesecev (od pozne pomladi do pozne jeseni).

Rezultat: odlična kondicija, pretirano razvite mišice na nogah in 5 kg teže več.

Si bila pri zdravniku in mu povedala o svojih težavah? Bi lahko bila ščitnica ali morda kaj drugega?
No, jaz bi se vsekakor oglasila pri njemu, vsaj če je vse to, kar praviš res.

Sliši se hudo, ampak ne porabiš vsega kar poješ. Torej več delat predvsem bolj napornega dela, samo sprehajanje je dobro za križ in nič drugo. Orbitrek/sobno kolo ali nekaj v tem stilu bo kar potrebno kupit, dokler ne prideš na vsaj bolj spodobno težo, da bi lahko tekla zunaj …
Kako je z LDL/HDL, trigliceridi ?
In če ni skrivnost višina/teža/starost.

Ja, pri zdravniku bila – ščitnica v redu, krvna slika v redu, holesterola, trigliceridov ali sladkorja nimam povišanega, naredila še nekaj drugih testov, vse OK. Menda imam pač nizek bazalni metabolizem, počasno presnovo – kot sem že rekla, idealno za krizne razmere :-).

GoranP ima seveda prav, ko pravi, da pač ne porabim vsega, kar pojem. To je tudi meni jasno – moj problem je v tem, da pač ne želim preživeti vsega nadaljnjega življenja ob enem jabolku, enem jogurtu, koščku sira in skledi solate na dan. Pa ne mislim na “prenažiranje” (nikoli nisem jedla več in večjih obrokov kot ostali člani družine), za sladkarije mi sploh ni, v mojem gospodinjstvu zadošča kila sladkorja za celo leto in kila krompirja za ves mesec …

Problem, ki ga je GoranP spregledal, ko mi svetuje več gibanja (mimogrede, Orbitrek imam že dolga leta, dokler nisem dobila teh problemov s koleni – mogoče malo tudi po zaslugi orbitreka – sem dnevno vadila vsaj pol ure), je to, da zaradi težav s koleni NE MOREM IN NE SMEM veliko časa hoditi, teči pravzaprav sploh ne. Torej gibanje na ta način, kot sem ga bila vsa leta vajena, odpade. Je mogoče kakšna metoda vadbe, pri kateri se lahko temeljito spotim in zadiham, ne da bi obremenjevala noge?

Sicer pa, kot sem že povedala, imam kakšnih 20 kg preveč, leta so pa žal tudi že taka, da morda počasi vstopam v menopavzo (idealen čas za dobit še kašno kilo :-(.

Hoi Biba3.
Sicer sem mlajša(21) ampak sem nekako v isti situaciji kot ti. Doma jemo relativno zdravo, vsi so zelo suhi(mama 55kg/170cm,oče 180cm/70-80kg,sestra drobižek)ampak js mam edina 15-20 kil preveč. Kosila so zmeraj polna zelenjave, doma imamo tone sadje in ga tudi pojemo. Seveda jedo tudi piškote, peciva, slane arašide, pa se noben ne zredi, js pa se zmeraj čuvam in pazim pri prehrani ampak nikakor ne pridem do tega da shujšam in težo obdržim (pa tudi kakih drastičnih dosežkov še nisem doživela-nikoli nisem prišla do željene teže). Sem hodila tudi eno leto v fitnes skoraj vsak dan in ful pazla na prehrano,beljakovine,razmerja med makrohranili,vse pisala in računala, sicer lepo izoblikovala telo ampak potem mi je pa vse dol padlo ker po enem letu nisem mela tak rezultat kot sem si ga želela, kar je blo opazno manj špeha. In hop še več špeha nazaj s totalnim podivjanim basanjem vsega kar vidim:( Mah sej je že prav smešno, vsi te plani kako bom shujšala, itak vsi spodletijo.. Že večkrat sem mislila da tokrat mi je pa res kliknilo v glavi, pa mi v bistvu ni. Trenutno se grem 5 obrokov, probam po Montignacu, pazim na GI živil. Pa kardio 40min na dan. Sem šla tudi testirat ščitnico pa je ravno pod mejo. Saj ne rečem da nikoli ne grešim, zelo rada jem, tudi kako sladkarijo si privoščim občasno, ampak tudi jaz očitno imam tak metabolizem al kaj js vem, ker sem drugače res pridna. Ko sem bila mlajša pa tudi nevem kje in KDAJ sem dobila toliko kg. Puberteta sucks..

Biba3,
opažam tudi sama, da se teža pri teh letih počasneje zmanjšuje. Včasih sem pri dieti okoli 1400 kcal izgubila pol kile tedensko, zdaj pa…, gre res počasi! Ena od razlag je, da smo v obdobju klimakterija, ki nastopi približno 10 let pred meno in v tem času se zmanjšuje delovanje hormonov, posledično pa se precej upočasni presnova. Če že sicer sodimo med tiste s počasnim metabolizmom, se v tem obdobju še “poslabša”. Toda zase mislim, da je tokrat zadnja priložnost pred meno, ker potem se nakopičijo še druge težave, ki hujšanja ne spodbujajo, ravno obratno.

Nekako zelo dvomim, da te kolena bolijo od orbitreka. Ne bi smela! Orbitrek ne izvaja nikakršnih pritiskov na kolena, razen če na njem skačeš, pač pa deluje nanje celo zdravilno. Bolečine v kolenu se ne zdravijo z blokado kolena, temveč z neobremenilnim gibanjem. Za to je orbi kot nalašč!
Tudi kolo ni toliko primerno, ker se pri poganjanju kolena preveč upogibajo. Naj pri kolesu povem še to, da je treba višino sedeža naravnat na svojo višino, kar pomeni, da mora biti tista noga, ki je spodaj iztegnjena, če stopalo plosko poravnate. Tako noge dobijo moč, kolena pa se ne obremenjujejo, pač pa delajo stegenske mišice!

Svetujem ti, da ponovno poskusiš orbi, bolj si pomagaj z rokami, noge pa manj obremenjuj. Sicer pa gre pri orbiju le za prenos teže z ene na drugo nogo. zelo zelo pomembno je gibanje v naših letih, še posebej delo z utežmi, ki precej zmanjša nastanek osteroporoze in ohranja mišično maso. Poskusite kar doma improvizirat kakšne vaje z ročkami (pollitrske steklenice napolnjene z vodo, na you tubu pa se dobijo vsa navodila).

Poleg počasnega metabolizma je vzrok počasni izgubi teže tudi ta, da smo z nenehnim hujšanjem podrle naravni telesni mehanizem. Telo je pametno, zapomni si vse redukcije, več ko jih je bilo, boljši spomin ima. In zdaj plačujemo pokoro za neumnosti mladosti. Zase bi kar priznala, čeprav se nikoli nisem lotevala radikalnih diet.

Jaz bi ti tudi svetoval, da ostaneš na orbiju kar redno in raje ne izvajaš daljših sprehodov v naravo. Pri manjši intenzivnosti v intervalih po 10minut teči potem malo pavze pa spet nazaj. Če je bolečina velika potem preprosto delaj večkrat po malo. Vseeno bi svetoval, da ješ redno, ker verjetno ob stradanju bo telo dobilo pribliske, pa boš kasneje res dobila še kakih 20 več.
Napiši nam še tvoj trenutni dnevni/tedenski jedilnik, da malo pogledamo.

Moj trenutni jedilnik ni nič posebnega, ker se trenutno ne hranim tako, da bi lahko hujšala, ampak tako, čemur jaz pravim “običajna prehrana”. Zato podrobnih jedilnikov najbrž nima smisla navajat, samo tako za vzorec kakšen primer:

1. zajtrk: 2 mala koščka črnega ali polnozrnatega kruha z Becel margarino, 1 probiotični jogurt; ali pa 4-5 koščkov prepečenca namesto kruha

2. kosilo: čista goveja juha (nikoli nobene zakuhe) s katere je bila pobrana maščoba, kos mesa (npr. 1 zarebrnica, 1 pečeno piščančje bedro – pečeno na rešetki v pečici, hrustljava skojica, maščoba odteče, zrezek (ja, tudi pariški včasih), za tenis žogico velika količina rjavega riža, velika skleda solate (z “normalnim” prelivom – olje, kis)

3. Malica: kos sadja + kakšni oreščki (enkrat mandeljni, drugič lešniki, tretjič arašidi ipd.)

4. Večerja: soliden kos kruha, kakšni suhomesnati produkti, sir, paprika, kumarice; ali pa npr. 2 trdo kuhana jajčka v solati, ali govedina v solati

Še kakšen primer:
1. zajtrk: mešani kosmiči (nepredelani, brez dodanega sladkorja) s sadjem in oreščki z mlekom

2. Kosilo: velik krožnik enolončnice z mesom (npr. mineštra v katero dam vse mogoče stročnice pa vso zelenjavo, ki jo najdem v hladilniku, s kosom prekajenega suhega mesa), spet velika skleda zelene solate

3. Malica: kos sadja + jogurt

4. Večerja: kos kruha, nekaj koščkov različnih sirov, ali pa morda konzerva tune

itd.
Še enkrat – to ni prehrana, ob kateri bi lahko hujšala, ampak taka, da nisem ves dan lačna.

In ja, včasih me popade, pa grem na slastno pico (vedno pustim “venček” zunanjega praznega testa), zraven pa mi najbolj paše kakšen pir! (to se mi zgodi morda največ enkrat mesečno).

In ja – pri kosilu 3-4x tedensko spijem po 1 dl domačega refoška.

In če grem (sem šla) v hribe, sem jedilnik ob naporni večurni turi obogatila s kakšno sladkarijo za hitro pridobivanje energije, pa kakšnimi vitergin tabletkami, pa tudi na kosilu v koči nisem preštevala kalorij in mi je čisto dobro dela zajetna klobasa z zeljem in žganci. 🙂

Mogoče bi se poskušala odpovedati OH za večerjo? Ker pri Montignacu je ravno to, da OH jemo zjutraj in ne zvečer, izredno pomembno. Tudi pri kosilu mešaš B in OH, kar ni prav (meso + riž).

Ves Cveka, tudi Montignaca (in varianto South Beach Diet) sem že “dala skozi” brez uspeha, tako da to pri meni očitno ne deluje.

Strinjam se s Kolesarko, da smo z nenehnimi shujševalnimi kurami “zmedle” naša telesa, tako da so v “nenehni preži” in raje varčujejo, da ne bo treba nekoč stradati …

Sama mislim, da sem ga najbolj polomila (od takrat je že precej let), ko sem podlegla neki teoriji “čiščenja telesa”. Tam pravzaprav ni šlo toliko za shujševalno kuro kot za “čiščenje”, ki je izgledalo tako, da 10 dni nisem jedla nobene trdne hrane, pač pa neomejeno pila vodo in nesladkane čaje, ter 6x dnevno eno sveže stisnjeno limono z eno žlico javorjevega sirupa v 3 dl vode. Po 10 dneh pa sem nato v nekaj dneh, ko sem dodajala sadne in zelenjavne sokove spet pričela normalno jesti. Prva dva dni je bilo hudo, nekako od 3. dneva dalje pa sem se vsak dan počutila bolje, občutila več energije, bila odlično razpoložena, sploh nič lačna, 10. dan pa že skoraj prepričana, da jaz pravzaprav lahko živim od zraka, sonca in vode in sem se morala skoraj prisiliti, da sem spet začela jesti.

Ko sem tako “čiščenje telesa” naredila prvič, sem ob tem izgubila 5 kg. Naslednje leto samo še 2 kg, ko sem se spet čez eno leto tega lotila še tretjič, pa sem ostala na enaki teži (čeprav vem, da je to težko verjeti, ampak je vseeno res). Od takrat dalje z nobeno dieto nisem shujšala nič (razen tistih prvih 2-3 kg na račun izgubljene vode, ki jo hitro nadomestiš), razen če sem dobesedno stradala in bila ob tem še nadpovprečno fizično aktivna. Ampak, kot sem že rekla na začetku, tega imam dovolj. Lep namen imam biti na svetu še nekaj desetletij in ne predstavljam si, da bi živela sestradana.

Berem tvojo zgodbo Biba3 in se sliši že skoraj neverjetno, da ti ne uspe shujšati. Imam pa občutek, da mogoče pa le nimaš 20 kg viška (kot sama praviš), zato ne vem zakaj ne napišeš svoje telesne višine in teže ali pa vsaj indeks telesne mase, da si bomo lažje predstavljali.

To pišem zato, ker imam sama prijateljico, ki je tudi neprestano na dieti in pravi, da ima 13 kg preveč, pa tehta 60 kg pri višini 170 cm!!! Torej si želi težo anoreksičnih manekenk, kar zanjo predstavlja “idealno postavo”.

Ne rečem, da je pri tebi enako, zato pa sprašujem po konkretnih številkah.

Pikapolonica, verjetno ima Biba3 kar realno predstavo o presežku teže. Predvidevam, da ženske v zrelih letih nimajo apetitov po anoreksičnih idealih 🙂 Se motim?
Pa tudi če bi imela samo 10 kg preveč, bi se zmanjšanje teže moralo poznati, seveda ob primernem zmanjšanju vnosa hrane. Moram priznati, da dvomim, da se teža nikakor ne premakne. Saj sem tudi sama obupana, ker tehtnica “laže”, ampak po oblekah zanesljivo vidim, da se “topim”!

Biba3,
sklenila sem, da mene nočem dočakati predebela (ne preveč), ker vem, da bo takrat hudo paziti še na hrano ob vsem zoprnem počutju, ki te utegne doleteti, no ja, morda pa tudi ne. Zato pravim, da imam zadnjo priložnost in je ne bi rada zamočila. Ma kakšno stradanje neki!!! Način življenja, kot ga želim ohraniti naslednja desetletja je povsem primeren!

Ne, Pikalonica, pri mojih letih si ne predstavljam, da bi izgledala kot prekla na modni brvi :-). Če že vztrajaš, visoka sem 160 cm, tehtam pa 75 kg.

Kolesarka – kot sem že napisala, ja, po kakšnih 2-3 tednih se teža vsega skupaj zmanjša za kakšna 2-3 kg, potem pa npr. naslednjih 2-3 tedne nikamor več in takrat mi je običajno vsega dosti in odneham. Mogoče prezgodaj … Za tiste prve 2-3 kg pa itak vsi vemo, da ne gre za zmanjšanje količine maščobe, ampak izgubo vode, zato tega sploh ne smatram za “shujšanje”.

Pa naj se še jaz pridružim debati.

Tudi moj jedilnik ni nobena dieta, vsaj ne tista v pravem pomenu besede. Pa se moja teža lepo počasi pomika navzdol. Poudarek je na besedi POČASI, ampak ker se počasi daleč pride, je to zame popolnoma sprejemljivo.

Tudi sama nisem več pristaš hudih diet, ki na koncu prinesejo samo razočaranje. Svojo prehrano sem namreč prilagodila do te mere, da je moj zadnji obrok v dnevu, ko so OH še dovoljeni, kosilo. Po kosilu, torej po 14. uri, ne jem več OH. Do 14. ure pa mi je dovoljeno jesti vse. Tako žrtev ni prevelika. Popoldanski jedilnik sem morala kar precej prilagoditi, ampak ko se navadiš, gre. Popoldansko malico tako predstavlja sadje, večerjo (najkasneje ob 18. uri) pa oreški, lahko z jogurtom ali brez, študentska hrana (s tem, da polovico rozin odstranim) ali kaj podobnega. Tega sem se tako navadila, da zvečer sploh nisem več lačna. Če pojem kaj več (npr. na obisku pri tašči, kjer se vedno dobro in obilno je), me kasneje vse tišči. In to jemljem kot dober znak, saj mi telo samo pove, da sem ga polomila.

Kar pa se tiče salam, klobas, suhomesnatih izdelkov, sem jih v glavnem črtala iz jedilnika. Razlog je zelo preprost: v telesu zadržujejo preveč vode in vsebujejo preveč skritih maščob. Če si jih že privoščim, je to dopoldan, ker ima potem telo še cel dan čas, da jih izloči.

Ne vem, če sem kaj pomagala. To, kar tukaj pišem, ni nobena znanstvena dieta, povzeta po nobenem avtorju, ampak sem jo sama začela izvajati na podlagi lastnih opazovanj in izkušenj. Morda traja kak teden ali dva, da “padeš not” in da se telo navadi, ampak potem je to popolnoma preprosto in o hrani sploh več ne razmišljaš, kar je le še dodaten plus.
Je pa res, da sem se odločila odvečno težo izgubiti v daljšem časovnem obdobju, ker kratkoročne diete pri meni niso uspešne (jo-jo efekt), zato ne pričakujem rekordno hitrega izgubljanja kilogramov.

Če ima kdo še kakšno idejo glede jedilnika, pa naj jo kar doda. Saj veste: več ljudi več ve.

Pa lep dan.

Biba3 ugotavljam, da imava nekako podobno izhodiščno razmerje med višino in težo in precej podoben ITM. Le da jaz ne ocnenjujem, da imam 20 kg preveč. Zakaj? Ker nikoli v življenju nisem imela idealne teže in k temu absolutno ne težim. Če bi na 1,57 m dosegla težo 57 kg bi bilo idealno. Toda moje telo ni več tako čvrsto kot pri 20-ih in sem prepričana, da “lepotnega” učinka ne bi dosegla. Je pa res, da se pri 60 kg najbolje počutim. Dovolj sem hkrati močna in tudi gibčna za rekreacijo, dolgotrajno hojo, kolesarjenje itd. pa tudi konfekcijo je ob taki teži relativno enostavno kupiti.

Kar pa se tiče izgube vode v prvih treh tednih, smatram takole. Če se gre neko radikalno nizkokalorično ali ločevalno dieto in se nič drugega ne naredi (nič rekracije), potem bi rekla, da ta teorija drži.
Če pa kalorični vnos zmanjšaš za 10-20%, tedaj gre teža dol tako kot si napisala, manj kot kg/teden, seveda ob gibanju, kar ne gre na račun vode ampak tudi maščobe! Tudi temu se reče hujšanje, vsaj tako jaz menim.

Lenka, moram priznati, da mi daješ moč pri vztrajnosti, da se počasi daleč pride. V življenju sodim med bolj nepotrpežljive, želim takojšnje rezultate in to vidne in občutna. Meni je sprememba načina življenja kar naporna, predvsem v psihičnem smislu, pri hrani pač nič ne pogrešam. Očitno je, da se telo na spremembo hitreje adaptira kot glava 🙂

Lenka01: Prav zanimivo pisanje, dalo mi je novo smer za razmišljanje. Bom čez par stavkov pojasnila, zakaj.

Najprej pa: Mogoče se motim, ampak kaj niso oreščki (pa “študentska hrana”) ogljikovi hidrati? Res je, ne prečiščeni kot sladkor ali moka, ampak še vedno predvsem ogljikovi hidrati (in maščoba).

Suhomesnati proizvodi … oh ja, moja “bolečina”. Če bi se čemu težko odpovedala, je to ena teh stvari :-). Zato sem nekaj časa menila, da je npr. Atkinsonova dieta kot nalašč zame – mesa in maščobe kolikor hočeš, popolna odpoved ogljikovim hidratom za kar precej časa (to mi ni bilo težko). Pravzaprav je bila to zame tudi najbolj uspešna dieta, ampak tega je že zelo dolgo in sedaj se je zaradi zdravstvenih razlogov ne bi več lotevala. Tudi ko bi tedaj vedela, kar vem danes, se je seveda ne bi lotila niti pri 20 letih starosti.

Ko je govora o popoldanskem neuživanju OH, pa sem pomislila na nekaj drugega: zdi se mi, da imam že v osnovi drugačen dnevni ritem potreb. Zakaj:

1. Redko sem zaspana pred 23. ali 24. uro ponoči, precej energije za intelektualno in fizično delo imam tam nekje od 18. ure dalje (ko naj bi se najbrž sicer telo in duh že umirjala).

2. Že vse življenje mi je muka zgodnje vstajanje (zgodaj smatram tam nekje med 6. in 7. uro zjutraj) in kakšni dve uri po tem, ko vstanem,še nisem “za nobeno rabo”, da bi v tem času kaj pojedla, mi še na misel ne pride. Zajtrkujem okrog 9h zjutraj, malo (zlahka bi šlo tudi brez zajtrka), in potem do kosila res nisem popolnoma nič lačna.

3. Popoldne nujno potrebujem malico in večerjo, pa še sem bolj ali manj lačna tam nekje med 16. in 20. uro. Skratka, dopoldne in zgodaj popoldne bi mi bilo skoraj vseeno, če bi kaj pojedla ali ne, pozno popoldne pa bi lahko pojedla zelo veliko. To je seveda povsem v nasprotju s splošno veljavnim pravilom, da naj bi se človek zjutraj in opoldne najedel do sitega, potem pa prigriznil le še kakšno malenkost.

Pri tem ne gre za to, na kar sicer dietetiki opozarjajo, da človek, ki si dopoldne ne najde časa za zajtrk in malico, popoldne podlega “volčji lakoti”. Jaz sem pozno popoldne lačna tudi če dopoldne in opoldne jem veliko. In še nekaj sem ugotovila: večino dneva mi lakoto povsem ustrezno potolažijo beljakovine+zelenjava, nikakor pa ne pozno popoldne. Takrat lahko pojem prej omenjenega kolikor hočem, pa me to ne bo resnično nasitilo, če ne bo zraven še vsaj malo OH.

Kolesarka:
Veš, saj tudi jaz ne mislim, da bi morala shujšati za 20 kg. Da imam toliko preveč, je “uradno” stališče stroke. Jaz bi bila čisto zadovoljna, ko bi imela 65 kg (večino časa, ko nisem imela prekomerne teže – po mojih merilih – sem imela tu nekje med 62-65 kg), pa tudi, če bi težo znižala le za 10 kg bi bil to zame velik uspeh. Pravzaprav najdeš marsikje tudi zapiske iz zdravstvenih logov, ki pravijo, da je za zdravje v poznejših letih boljša kakšna kilca preveč kot premalo.

Oreščki so (tako kot vsako drugo živilo) seveda sestavljeni tudi iz OH. Pravzaprav se ne spomnim skoraj nobenega živila, ki ne bi vsebovalo vsaj malo OH. Sodijo sicer v skupino sadja, vendar pa lupinasto sadje vsebuje precej več maščob kot ostalo sadje. In to kot pribito velja za oreščke, ki vsebujejo (če se ne motim) tam nekje od 40 do 60% maščob. Tukaj gre po moji teoriji predvsem za vrsto maščob, ki so pri oreščkih nenasičene in ne nazadnje celo znižujejo holesterol. Kot sem že omenila, pri hrani nisem preveč pikolovska in sem mnenja, da pri količini oreščkov, kolikor jih pojem (predvsem so to mandlji – eno žensko pest) niti preveč ne grešim. Pri vsem tem odrekanju OH po kosilu pa gre predvsem za finto. Če ne jem kruha, potem odpadejo vsi sendviči, hot dogi, pice, nimam kaj namazati na kruh, odpadejo palačinke, pomfrit itd. In potem si pač zadovoljen s čim drugim.

In iz kakšnega razloga smem dopoldan jesti vse? Morda se sliši čudaško, ampak tako sem preprečila, da bi mi misli uhajale k hrani. Niti ene stvari ni, ki bi se mi je sicer tako zelo “luštalo”, ker je pač prepovedano najbolj mikavno. Ker pa ni nič prepovedano, kar lepo shajam s svojo “dieto”.

Je pa očito mj dnevni ritem res drugačen od tvojega. Jaz vstajam ob pol šestih, ne glede na to, da s službo začenjam včasih šele ob enajstih. Tako zgodaj sicer res ne jem, mi pa tamle nekje ob 7-ih že kar ustreza nekaj rahlega. Zvečer grem spat okrog 23-ih, ampak je moj prehranjevalni ritem zdaj, ko sem se ga navadila, čisto v redu. Če ti čutiš drugačne potrebe, samo prisluhni svojemu telesu, pa boš dobila najboljše odgovore. To je tudi moj moto.

Pozdrav!

Lenka, sem bolj tvoje sorte, rana ptica. Tudi sama se zbujam ob petih, po bioritmu in komaj čakam, da se prestavi ura 🙂 Tudi ne potrebujem časa, za prilagajanje v budno stanje, kar gre seveda mojim na živce.
Zjutraj mi ne paše zajtrk, sem pa vesela sadja, ker je tako osvežilno. Tega, ali pa sok, si privoščim na tešče. Zajtrk jem med 8. in 9. uro, malico po 11. uri, kosilo med 13. in 14. okoli 16. ure malico in ko se neham rekreirati, nekej med 19. in 20. večerjam, večinoma solate.

Biba3, bi pa dala marsikaj, da bi še “živela” po 21. uri, pa nisem sposobna drugega kot gledat TV. Zdi se mi, da se preko dneva izčrpam. Malce se bo popravilo, ko bo dan daljši.

Imaš prav Lenka, da mora vsak prisluhniti svojemu telesu, svojim potrebam in očtino je, Biba3, da potrebuješ svoj način prehranjevanja.

Uživajte dan, čeprav se poslavlja!