Kako pomagati osebi, ki
Imam prijateljico, ki bo v teh dneh naredila splav. Dekleta, ki ste že šla skozi to pa tudi tisti, ki ste stali ob strani ženskam, ki so šle skozi ta zelo čustven dogodek, kako ste jim stali ob strani. Katere besede so prave, da pomagaš osebi prebroditi stisko, ki to vsekakor je in zreti v nov dan naprej?
Hvala za vaše resnične poglede.
Prosim le tiste, ki ste šli skozi to, da napišete svoje poglede.
Razlogi so jasni…vendar kot sem omenila. Ni tako lahko – oseba ki se s tem sooči je v dilemi in so nihanja med bi ne bi…pravzaprav ji želim stati ob strani in si želim pogledov zrelih oseb, ki so se soočale z isto situacijo.
Torej kako stati ob strani osebi, ki bo naredila splav, za katerega se ni zlahka odločila…ampak se je in ji tega ne želim preprečit ( ker ni moje telo njeno telo…)…itd…
A ko tvoji prijateljici umre mož ali kateri od staršev tudi letiš najprej na forum vprašat, kaj naj ji rečeš?
Kaj se sploh siliš zraven? Ljudje moramo v življenju sprejemati težke in lahke odločitve in se moramo potem znati soočiti s posledicami svojih odločitev.
Primer moje prijateljice: imela je raka na dojki. Bil je začetni stadij in na izbiro je imela dve možnosti: bolj tvegano kemoterapijo in obsevanja ali manj tvegano odstranitev dojke. TO je bila res težka odločitev, posebej, ker je bila mlada, želela je imeti otroka in ga dojiti … In kaj naj bi ji kdorkoli od nas, njenih prijateljev, rekel?
Človeku lahko stojiš ob strani brez velikih besed. Posebej če niso plod tvojega razmišljanja, ampak pobrane s foruma.
Sej ne morem verjeti, da lahko nekdo tole napiše…ne vem kdo je v srednjem veku? ali jo poznate? poznate njeno življenje, okoliščine????? Kako ste lahko tako nestrpni? in kdo hodiča ste, da sodite in celo napišete,da upate, da nikoli več ne bo mogla imeti otrok. To razumen človek nikoli ne bi rekel
Res je, da bi se morala zaščititi, o tem nas filajo na vsakem koraku in da se razume, sem proti splavu. Zgodi se, punca je v težavah in po vašem velja, kazen mora biti in seveda, dejmo jo še bolj potunkat. Ali ste se kdaj vprašali, kaj se ženskam dogaja, ko se odločijo za ta korak? in potem, kakšno je njihovo življenje? Ne sodi, pomagaj, če lahko, sicer bodi tiho in pojdi.
Naj dobro dobro razmisli.
Sama sem naredila pred leti splav in še danes nisem prebolela in če bi bila možnost, bi vse povrnila nazaj in otroka obdržala.
Je pa bil, žal, največji razlog v moji takratni odločitvi ta, da sem imela preglede zaradi problemov s ščitnico in tam sem mogla izrecno napisat da nisem noseča, kar se mi je tudi zdelo da nisem, tabletke sem prenehala jesti ker več niso bile varna zaščita. Na koncu pa sem ugotovila, da sem mogla bit takrat ravno približno 2 tedna noseča in od sevanja teh pregledov vprašanje kako bi bilo z otrokom…
Pa kljub temu, še danes se zjočem ko vidim sliko, pikico iz ultrazvoka.
Oglaša se ti ena, ki je šla skozi to. Ni je tolažbe, ki ji jo boš lahko ponudila. Če ima ženska vsaj malo srca, se bo celo življenje bridko sekirala. Če pa srca nima, jo pa itak ni potrebno tolažiti.
Pogosta floskula, ki jo ljudje ponujajo, da bi potolažili take kot je ona (in žal tudi jaz), je: “Življenje gre naprej, tako si se pač takrat odločila, tako je bilo tedaj najbolje in – odpusti si! “
Odpustim naj si? Kdo pa sem jaz, da si lahko odpustim umor lastnega otroka? Mar ni Dajalec življenja tisti, ki mi lahko edini odpusti to dejanje? Mar ni to le Tisti, ki je bil poleg, ko se je v tisto pikico naselil dih življenja?
Morda mi je Bog odpustil. Upam v to in prosila ga bom za to, do konca svojega življenja, ki sem ga tako bedno zaznamovala. Medtem pa se bom tudi veselila in čuvala svoj zaklad, svoja dva zdrava in lepa otroka, ki mi ju je kljub temu podaril.
Če nekomu probamo svetovati, naj se raje odloči za življenje, kot pa za splav, pa gotovo ne škodimo.
Ne vem zakaj bi ji jaz čuvala tega otroka. Čuvala ga bo sama, če se bo odločila zanj, tako kot tudi jaz večinoma sama čuvam svoja dva otroka in to prav od srca rada. In prav žal mi je, da ob nas ni mojega nesojenega 14-letnika, ki sem ga poslala na oni svet. Vem, da bi bila z njim/njo mnogo boljša oseba, kot sem sedaj.
Če nekomu probamo svetovati, naj se raje odloči za življenje, kot pa za splav, pa gotovo ne škodimo.
Ne vem zakaj bi ji jaz čuvala tega otroka. Čuvala ga bo sama, če se bo odločila zanj, tako kot tudi jaz večinoma sama čuvam svoja dva otroka in to prav od srca rada. In prav žal mi je, da ob nas ni mojega nesojenega 14-letnika, ki sem ga poslala na oni svet. Vem, da bi bila z njim/njo mnogo boljša oseba, kot sem sedaj.[/quote]
Irena, lepo si tole napisala. Mislim, da si dobra oseba – vsak od nas bi bil lahko boljši. Srečno in drži se!
Če bi nekdo tu gor napisal: “Oh, pozabil sem dati mačko sterilizirat. Ah, nič, bom pač utopil mladiče.” bi bilo tu DOSTI VEČ zgražanja kot ga je, kadar ženska napiše, da bo šla narediti splav. To je vendar njena ustavna pravica, njeno telo. Jah, potem lahko rečem: to je moja mačka, kaj vas briga.
Imam prijateljico, ki je naredila splav, ker je v drugem mesecu nosečnosti zbolela (pa zdaj ne vem, če je dobila rdečke ali kaj drugega) in je šla splaviti (zdravnik svetoval). Ne zagovarjam splava, ampak v tem primeru popolnoma razumem.
Če bi se splav uporabljal samo v primerih posilstev in bolezni, potem vroče debate sploh ne bi bile potrebne.
Po začetni fazi obupa, bi ženska ugotovila, da ta otrok (ki bi ga sicer splavila) ni tak baubau in da pravzaprav kar dobro laufa.
Tako kot sem se jaz na smrt bala svoje bolezni, ko je prišla in sem se naučila živeti z njo, sem pa ugotovila, da sploh ni nekaj tako strašnega. Odprla mi je nova obzorja, spoznala sem nove ljudi, svet vidim drugače. Če bi obstajala možnost operacije, bi se seveda odločila zanjo – in nikoli ne bi ugotovila, da lahko živim tudi tako, da to zmorem. Fascinanten občutek!