7 letnik sam v bolnici
Prerekaš se z otrokom glede tega? Liberalna familja, ni kaj. Jaz mojega takrat petletnika sigurno nisem spraševala, kaj si pa on misli??? Kot mama sem sklenila, da mu ne bi nič hudega, če bo noči preživel sam, čez dan pa smo bili non-stop ob njem. Nima nobenih grenkih spominov in pravi, da je bilo kar luštno. Pri sedemletniku pa res ni debate, no.
Odvisno od otroka, ampak večina 7-letnikov bi morala nekaj dni v bolnišnici preživeti brez staršev – seveda bi bilo fajn, da so vsaj čez dan nekaj ur z njim, ampak dopoldanske ure in noč bi lahko bil sam.
Aja, jaz tudi ne bi nič parlamentirala z otrokom. Z njegovim očetom bi se pogovorila in pretehtala zrelost otroka, težo in naravo preiskav in posegov, ki jih bo prestal, možnost odsotnosti iz službe, nenazadnje tudi oddaljenost od bolnišnice, možnost, da obiske kombinirate s sorodniki… in potem otroku na spodbuden način predstavila njegovo bivanje v bolnišnici.
Res je odvisno od tega, zakaj je otrok v bolnici.
Moja hčerka je na žalost kar precej po bolnišnicah. Stara je bila 7 let in sem od sprejema do odpusta, vsak trenutek z njo. Ne znam si predstavljati, da bi jo prepustila (sicer zlatim) rokam osebja. Materin objem pomeni več kot karkoli in najbolje posuši vse solzice zaradi mučnih pregledov in pikanj.
Pa še osebje razbremenim, ko se kakšno uro ali dve igram z otroki, ki so tam brez staršev.
Će gledam svojega, je komot lahko čez noč sam: Seveda pa je odvisno, kot so že pred mano ugotovile, čemu je otrok tam. Kake hude demokracije se z njim ne bi šla, bi pa vsekakor skušala razloćit, kaj ga čaka in kaj mu lahko mi damo, koliko ga bomo obiskovali ipd. Pri tem je pomembno tudi, kako daleč je bolnica, koliko je žlahte, ki bi šla na obisk ipd. Ni pa 7-letnik več bebica, ki ga je trebapoestvat 24 ur na dan.
Oprostite, ampak jaz vas pa enostavno ne razumem!
Sicer je res odvisno od otroka, ampak, če ti pa otrok pove, da nebi bil rad sam v bolnišnici in želi, da si z njim, mislim, da ni kaj za razmišljat, ampak greš pač z njim.
Sem bila sicer s 5 letnikom v bolnici 5 dni in ga nebi niti za minuto samega pustila. Kdo pa mislite, da ga tam čuva in mu krajša čas???,…sestre???,..malo morgen!, pridejo samo dat zdravilo, obroke hrane in so poleg zdravnika na viziti, vse ostalo jih ni, ker imajo delo, normalno.Vzgojitelica je prišla zjutraj za pet minut in ob dvh, ko je šla domov spet za pet minut.
Ko so otroci bolni, so še bolj občutljivi, poleg tega v bolnicah nimajo kaj početi in se dolgočasijo in rabijo nekoga, ki jim krajša čas.
Sem se na lastne oči prepričala, ko so bili v sosednji sobi trije fantki brez staršev, zvečer niso upali lulat, ker jih je bilo strah (wc v bolnicah pač tako blizu), pa vmes so bili žejni, pa je na tla padla igračka,…. in sesvisiral jih ednini očka, ki je bil v sobi z njimi in s svojim sinčkom. Wc je bil za vse bolnike skupaj, odrasle in otroke (bolnica Celje) in enkrat je bilo vse krvavo po tleh, otročki pa so v tistih predolgih pižamicah vse pomedli, groza res.
In stalež za spremstvo, ko je otrok v bolnici PRIPADA, samo s svojim zdravnikom se dogovorite.
Zame je izjava “okrog sveta” in še mnogo drugih zelo sebična! Eni pa po moje pojma nimate kaj se v bolnišnicah dogaja.
Mislim ,da je sedem letni otrok lahko sam v bolnici,sploh ponoči .Če pa imaš čas pa si podnevi tak z njim cel dan.
Jaz sem svojemu petletnemusinu sicer prihajala vsak dan za tri ure ,ker ni šlo drugače pa je vzdržal .No ti pa tak najbolje poznaš svojga otroka ,tako,da boš najbolje vedela koliko boš z njim ,ali cel dan ali pa nekaj ur.
No, tole je pa debela laž, pripada ti samo za 1. in zadnji dan, ko otork pride in gre iz bolnice, pa nič drugega. Sem bila prevečkrat tam in čarala na vse načine. Lahko sicer, da se te kdaj osebni zdravnik usmili in te “pokrije”, če ve, da tega ne izkoriščaš, vendar sta oba, ti in on, takrat pravno formalno v prekršku. Za zdaj ti staleč za bivanje ob otorku ne pripada.
Jaz sicer pravim, da sreča, da so se razmere in časi spremenile, pretiravat pa ni treba. Pri nas ne komandira 5letnik, ampak mi in prilagajat se mora tudi otrok, ne samo mi. Če starš ne dobi dopusta – kaj naj? Je pa res tudi od bolnice do bolnice različno, pa seveda od stanja otroka. Ne vem, če ima otrok neke rutinske preglede je to ist enkaj drugega, kot če preboleva neko hudo in težko okužbo, vsaj zame, no-
Vija vaja ven bi rada samo povedala, da imajo v večini bolnišnic na otroških oddelkih igralnice z zlatimi vzgojiteljicami. In tudi sester ni za tlačit vseh v isti koš, tistih, ki sem jih jaz spoznala na Očesni kliniki, že ne.
Takrat je imel sin 3 leta in sem sicer bila z njim – seveda sem morala koristit dopust, bolniška ti res ne pripada. Ugotavljala pa sem, da se je nekaj dni po operaciji tako zabaval v igralnici in sestre so tako bedele nad njim KLJUB temu, da sem bila z njim, da bi bil komot par ur sam v bolnišnici.
Glej Skrbna, tako so razložili tudi meni, zato sem vzela vmes tudi tri dni dopusta. Ko pa sem prišla do svojega zdravnika (pa se vidiva zelo poredko) in si želela urediti stalež za prvi in zadnji dan, mi je rekla;”Ja kaj pa vmes?”, pa pravim, da vmes dam pa dopust in je rekla, da je škoda, da mi spremstvo pripada vseh pet dni, če sem bila z njim v bolnici in tako napisala tudi na bolniški list. Tako sem tudi razložila v službi, ker sem mogla pojasniti zakaj ne dopusta in niso nič čudno gledali.
Kar mi je najbolj sporno je to, da pišeš, da se o tem ali boš z njim ali ne prepirata. To ni stvar za debato. lahko “potipaš” kaj o stvari misli, drugače pa si ti (oz. s partnerjem) tista, ki mora odločitev sprejet in jo sinu ustrezno posredovat oz. ga pripravit na to kar ga čaka.
Jaz si predstavljam, da je 7-letnik že lahko sam v bolnici čez noč (če jo celo prespi), čez dan pa je le dobro, da je nekdo ob njem. Jaz, če bi bilo le od moje volje odvisno, bi bila pri njem. Če pa ima še kakšnega (po možnosti manjšega) sorojenca, potem pa je stvar bolj kompleksna (in je tudi sicer odvisna od marsičesa).
Kot je ena zgoraj napisala, v bolnici ne bo nekoga, ki bi sina zabaval in skrbel za njega cel dan. Pač bo deležen postopkov in (predvidevam) nekaj pozornosti s strani vzgojiteljic, to bo pa tudi vse. In predvsem bolan otrok dosti bolj rabi starša kot zdrav.
Je pa odločitev dostikrat pogojena tudi z okoliščinami, ki nam preprečujejo naredit, kar bi hoteli … Spomnim se mame, ki je bila v bolnici ob bolni hčeri nekaj ur vsak dan (pa je bila hči res boga), a kaj ko je imela doma še dva majhna otroka, ki sta jo prav tako potrebovala …