Ima kdo kaj primernega ob dnevu žena?
Potrebujem za proslavo in nimam še nič uporabnega.
Hvala za pomoč.
Drejča

Dimenzije ženske

Lahko bi dejali, da je mesec marec v znamenju žensk: osmega marca praznujejo ženske, petindvajsetega matere. Vsaka ženska v svojem življenju igra veliko vlog, ki se med seboj prepletajo, pri nekaterih tudi izključujejo. Ženska je neredko razpeta med kariero in družino, med partnerstvom in materinstvom. Kar pa pravzaprav ne bi smelo biti.

Mati

Nikakor cankarjanska, poudarja veliko mater, čeprav v naslednjem hipu nekatere pozabijo na to svojo trditev in glasno pojamrajo, kako zase že nekaj mesecev, celo let niso storile ničesar. Kako ničesar? “Nimam časa. Kdo mi bo čuval otroka, je še premajhen, da bi ga puščala pri babici,” zatrdi kakšna in hkrati zavzdihne, češ, svoje življenje bom dobila nazaj čez nekaj let. Pa tako v resnici ne bi smelo biti. Pred kakšnim dobrim letom sem prav v tej reviji prebrala, da ženska s tem, ko postane mati, pridobi eno dimenzijo, nikakor pa ne postane zgolj ena sama dimenzija. Natanko tako. Le kako boš polnil čašo svojega otroka, če je tvoja prazna?

Klasičnih, nuklearnih družin “mati, oče, otroci” – je vse manj. To ni novost, pač pa dejstvo. Ker ženske niso več finančno vezane na moškega, zato v zakonu ne vztrajajo zaradi ekonomskih dobrin.

Toda družba ima do samohranilk še vedno zelo negativen odnos – češ, s temi ženskami je nekaj narobe. Kot v ilustracijo naj navedem nedavni dogodek: triletnega sina sem po potepu po mestu privezovala v varnostni sedež, da bi se odpravila domov. Zaradi tega sem imela vrata avtomobila odprta in sem ovirala avto, ki je želel peljati mimo. Mirno sem pomahala vozniku, starejšemu moškemu, naj malo počaka, da dokončam svoje delo. Pa je sivolasec odprl okno in me nahrulil, kaj težim, da sem gotovo samohranilka, ko sem tako tečna! Prizadelo me je. Zakaj? Poznam kar nekaj samohranilk, ki se dan na dan same spopadajo z izzivi starševstva, s finančnimi zahtevami, ki jih prinaša otrok, ki jih zahteva življenje, in v tistem hipu mi je postalo kristalno jasno, kako je družba še vedno polna predsodkov o enostranski, seveda njihovi, krivdi za to, da so ostale same. Ne le, da se jih veliko mora spopadati s tem, kako bodo na mizo postavile hrano, saj naša država učinkovitega načina za izterjevanje preživnin še vedno nima, pač pa se morajo boriti tudi s stereotipom o hudi ženi, ki ji je mož pobegnil.
Gotovo ne smemo pozabiti na očete, ki so po razpadu zveze ostali brez otroka, in dejstvo, da veliko prizadetih žensk svojo jezo izkazuje tudi preko odtegovanja stikov. Slovenska sodišča ob razvezi še vedno večino otrok določijo materam, čeprav bi verjetno moralo biti kdaj tudi drugače. A o tem, očetih samohranilcih, kdaj drugič.

Partnerka

Prihod novega družinskega člana zamaje temelje partnerskega odnosa. To ve vsak bodoči očka, pričakuje vsaka nosečnica, pa se kljub temu večina parov znajde v globoki krizi. Kar naenkrat je ženska okupirana z novim bitjem. Pozabi biti žena, ljubica. Ne le, da ji to na začetku preprečujejo brazgotine, bojne rane, kot se je nedavno izrazila neka znanka, posledice nosečnosti in poroda, pač pa je cela njena pozornost namenjena otroku. Partner ostane nekje zunaj čarobnega obroča, ki veže mater in dojenčka. “Srečna sem, da je bil moj mož tako trezen in zrel, kot je bil. Ko je začutil, da se midva pričneva razhajati, me je hladno, brez očitanja postavila na trdna tla,” pravi Mateja, mama dvoletnega fantka. “Sama sem bila tako okupirana z dojenčkom, ki je povrh imel še težave z zdravjem, da okolice sploh nisem dojemala. Tudi moža ne.” Vesna trdi podobno: “Očitala sem možu, da mi premalo pomaga, on pa meni, da sem samo še mati in sem pozabila biti žena. Po nekaj pogovorih sva ugotovila, da imava oba prav.”

Rešitev ne pride zlahka, pravijo psihologi. Na očetu je, da prve mesece poskrbi, da se mati lahko povsem posveti otroku, potem pa, da mater potegne nazaj v ostale vloge, ki jih je igrala pred prihodom otroka. Če je odnos med partnerjema nestabilen še pred rojstvom otroka, se lahko znajde v krizi. Zato, tako psihologi, je krpanje razmerij z otroci nevarno in predvsem brezplodno. Partnerstvo v luči starševstva zahteva zrelost in kompromise. “Kako se naj ženska v postelji sprosti, če nenehno prisluškuje, kaj se dogaja v otroški sobi? Vsaj na začetku bi moralo biti to moškemu jasno.” Katarina pravi, da je potrebovala kar nekaj časa, da se je sprostila.

Ali je lahko ženska-mati še strastna ljubimka, kot je bila poprej? “Seveda,” pravi Karmen, mati treh otrok. “Toda zato je potreben čas. Lahko je daljši, krajši, odvisno od trenutne situacije. Trikrat sem rodila, vsakič je bilo drugače, že s spolnostjo med nosečnostjo, kakor tudi po porodu. Če se mati še ne počuti pripravljena ali je izčrpana, je po mojem mnenju razumljivo, da je zadnja stvar, na katero tisti hip misli, spolnost. Toda z razumevajočim in ljubečim partnerjem je lahko ponovna obuditev spolnosti lep in čustven dogodek. Midva z možem še vedno veva za vsakega otroka po porodu, kdaj sva spet začela! Moram reči, da sem se do spolnosti odklonilno najdlje počutila po drugem otroku. Imela sem občutek, da sem prenasičena z bližino, dojenjem, dotikanjem in nisem prenesla misli, da bi po mojih prsih segal še mož. Potrebovala sem dobra dva meseca, da sem te občutke predelala in prerasla. Mislim, da je bilo v tistem obdobju zelo pomembno to, da sva se veliko pogovarjala in poslušala drug drugega.”

Pozornost pa ni le spolnost, seveda. Vsakodnevne situacije so tiste, ki označujejo partnerski odnos. Večjemu otroku, ko se zakonca/partnerja pogovarjata, lahko brez vsake slabe vesti rečemo, naj počaka, da pogovor najprej zaključimo. Nato nam lahko pove, kar meni, da je potrebno. Seveda to ne velja za situacije, kadar otrok starša potrebuje takoj in brezpogojno, ko grozi poškodba ali se znajde v čustveni stiski.

S tem, ko otroku (v varni situaciji) rečemo, “za hip počakaj”, mu pokažemo, da nam oseba, s katero se pogovarjamo, ki ji posvečamo pozornost, nekaj pomeni. Tako se bo tudi sam naučil, da se je potrebno ljudem okoli sebe posvečati, da on sam ni edino središče sveta, pač pa del družbe, v kateri sklepamo odnose in partnerstva.

Delavka

Najprej skok v kuhinjo, nekdaj edino dovoljeno sfero ženskega spola. Otroci, kuhinja in cerkev, je bojda veljalo. Nekoč sem slišala komentar, da smo si ženske za izmučenost, ki jo ob koncu dneva zaradi preobilice dela začutimo, krive same. Da smo si želele emancipacijo, zdaj pa jo imamo. Gotovo, a emancipacija ni le stvar pravice, da si ženska pridobi izobrazbo, najde službo, tudi na predvsem “moških področjih”, potem pa pride domov in ji – jasno – na ramenih še vedno ostaja vso gospodinjsko delo. Emancipacija je tudi to, da gre mož zjutraj obesit perilo na dvorišče in ga zaradi tega ni strah, da ga bodo sosedje zbadali. Ali pa ga sicer zbadajo, a mu je zaradi tega vseeno. To je emancipacija. Ženske in moškega. Matere, ki so po rojstvu otroka ostale doma, so postavljene v zanimiv položaj. Njihova trenutna služba so otroci, njihova skrb domače ognjišče. Je to korak nazaj v emancipaciji? Strokovnjaki trdijo, da ne. Ne gre zato, da bi ženske “morale” iti v svet, gre za “pravico” do tega, da gredo v svet.

Vse več žensk je na vodilnih položajih, vse več se jih vpisuje v dodatne izobraževalne programe, ženske se vzpenjajo po poslovni in družbeni lestvici, po zaslugi lastnega znanja in ambicij. Nemalokrat pa se pripeti, da se ženske po vrnitvi s porodniškega dopusta znajdejo na povsem drugem položaju, kot takrat, ko so s trebuščkom odhajale. Ko pridejo v službo, so ugodnosti, ki so jih uživale kot ne-matere, kar naenkrat izbrisane. Nimajo več svojih pisalnih miz, računalnika, projekte, ki so jih vodile, zdaj vodijo drugi. Občutek odvečnosti se zdi skoraj neizogiben.

Še huje – koliko mladih žensk je na razgovoru za službo slišalo tisto, sicer nezakonito, vprašanje, ali v bližnji prihodnosti načrtujejo družino. Koliko jih je odgovorilo ali celo podpisalo svojo odpovedno izjavo, ki bi jo v primeru nosečnosti nadrejeni zgolj izpolnili z datumom.

Prijateljica

Biti prijatelj pomeni imeti rad, je nekdo zapisal v mojo spominsko knjigo v 6. razredu. Gotovo. Od zabav in neverjetnih pustolovščin do zaupnega klepeta, reševanja velikih in majhnih težav. Kadarkoli in kjerkoli. Toda z rojstvom otroka se nemalokrat končajo tudi prenekatera prijateljstva, na katera bi sicer prisegali, da so trdna. Različni interesi, ko vi že imate otroka in zato polno glavo plenic, nespanja in dojenja, prijateljici pa se o tem niti ne sanja, velikokrat naredijo svoje. A s pravo organizacijo in malo prilagajanja, veliko pogovora in s sklepanjem kompromisov se da narediti veliko. “Izhod v civilizacijo”, kot se je nekoč izrazila neka novopečena mamica, je običajno zlata vreden.

A največja prijateljica bi morala biti vsaka ženska sebi. Najsi bo njena hierarhija vlog, ki jih živi, razporejena tako ali drugače, morda jih niti ne postavlja v neko lestvico prednosti – čeprav bi se večina strinjala z vodilom “družina na prvem mestu” – pa bi morala vsaka ženska nekaj časa posvetiti najboljši prijateljici, kar jih ima, sebi. S knjigo, tekom, obiskom gledališča, kina, kavico pri sosedi ali pa zgolj polurnim namakanjem v vroči vodi, torej s “trenutki, ko je ni”. Ko je sama s seboj. Takrat se lahko ponovno posveti svoji prvobitni osnovi – ženski.

Vsaki vlogi pa se je potrebno posvetiti z vso odgovornostjo in predanostjo, sicer se lahko ženska (ali pa nasprotna stran) počuti opeharjeno. To pa ni nikoli temelj za srečo.